Razmišljam, da se je zaradi te zadeve vredno odpovedati tudi možnosti lastnih otrok če tako nanese – ali pa imaš otroka tudi z napačnim in kasneje najdeš pravega.
A to drugo le v primeru, da ti je tisti človek v trenutku ko delaš otroka še vedno super in primeren za očeta.
Zdi se mi pa strašna neumnost delati z otroka z nekom, s katerim nisi zadovoljen in ne verjameš da bi bil res dober starš – ker se to manifestira na kup neprijetnih načinov kasneje.

To je težka, celo zelo težka odločitev, a je podvržena sreči in naključju kako hitro najdeš tisto pravo osebo. Ne moreš se vedno zanašati da bo dovolj zgodaj, niti da bodo vse zvezde prav stale v danem trenutku.
Prav tako lahko se zgodi da redno seksata, a otroka ne bo, ali pa gre kaj drugega narobe.
Za zraven pa še vedno obstaja možnost posvojitve s čimer pravzaprav rešiš otroka, ki je imel smolo v življenju.

Sicer se res za moške misli, da je bistveno bolj enostavno, a dvomim da je razlika res tako velika; tudi nam teče bio ura, pri starejših letih je veliko več možnosti genetskih okvar otroka (npr Downov sindrom in podobno) in se ni za hecat.

Razmišljam, da se je zaradi te zadeve vredno odpovedati tudi možnosti lastnih otrok če tako nanese – ali pa imaš otroka tudi z napačnim in kasneje najdeš pravega.
A to drugo le v primeru, da ti je tisti človek v trenutku ko delaš otroka še vedno super in primeren za očeta.
Zdi se mi pa strašna neumnost delati z otroka z nekom, s katerim nisi zadovoljen in ne verjameš da bi bil res dober starš – ker se to manifestira na kup neprijetnih načinov kasneje.

To je težka, celo zelo težka odločitev, a je podvržena sreči in naključju kako hitro najdeš tisto pravo osebo. Ne moreš se vedno zanašati da bo dovolj zgodaj, niti da bodo vse zvezde prav stale v danem trenutku.
Prav tako lahko se zgodi da redno seksata, a otroka ne bo, ali pa gre kaj drugega narobe.
Za zraven pa še vedno obstaja možnost posvojitve s čimer pravzaprav rešiš otroka, ki je imel smolo v življenju.

Sicer se res za moške misli, da je bistveno bolj enostavno, a dvomim da je razlika res tako velika; tudi nam teče bio ura, pri starejših letih je veliko več možnosti genetskih okvar otroka (npr Downov sindrom in podobno) in se ni za hecat.[/quote]
Verjetno se zavedaš dejstva , da je ženski z otrokom dosti težje najti pravega partnerja. Moški imajo nek svoj precej enoten pogled na to stvar- ne žensko z otrokom. Tako da….
Medtem ko moškim z otrokom celo ni tako težko najti žensko brez otrok. A če jo obdržijo je pa to seveda spet druga zgodba. Hočem reči, da imajo v tem primeru moški veliko lažjo pot kot ženske, kar se tiče najti primernega človeka za trajnejšo zvezo. ne govorim o avanturah! Moški bi še posexal samohranilko, zato so jim že ok, ampak vezal se nanjo.. ustvaril dom z njo.. no, tu je pa malo povpraševanja.

Razmišljam, da se je zaradi te zadeve vredno odpovedati tudi možnosti lastnih otrok če tako nanese – ali pa imaš otroka tudi z napačnim in kasneje najdeš pravega.
A to drugo le v primeru, da ti je tisti človek v trenutku ko delaš otroka še vedno super in primeren za očeta.
Zdi se mi pa strašna neumnost delati z otroka z nekom, s katerim nisi zadovoljen in ne verjameš da bi bil res dober starš – ker se to manifestira na kup neprijetnih načinov kasneje.

To je težka, celo zelo težka odločitev, a je podvržena sreči in naključju kako hitro najdeš tisto pravo osebo. Ne moreš se vedno zanašati da bo dovolj zgodaj, niti da bodo vse zvezde prav stale v danem trenutku.
Prav tako lahko se zgodi da redno seksata, a otroka ne bo, ali pa gre kaj drugega narobe.
Za zraven pa še vedno obstaja možnost posvojitve s čimer pravzaprav rešiš otroka, ki je imel smolo v življenju.

Sicer se res za moške misli, da je bistveno bolj enostavno, a dvomim da je razlika res tako velika; tudi nam teče bio ura, pri starejših letih je veliko več možnosti genetskih okvar otroka (npr Downov sindrom in podobno) in se ni za hecat.[/quote]
Verjetno se zavedaš dejstva , da je ženski z otrokom dosti težje najti pravega partnerja. Moški imajo nek svoj precej enoten pogled na to stvar- ne žensko z otrokom. Tako da….
Medtem ko moškim z otrokom celo ni tako težko najti žensko brez otrok. A če jo obdržijo je pa to seveda spet druga zgodba. Hočem reči, da imajo v tem primeru moški veliko lažjo pot kot ženske, kar se tiče najti primernega človeka za trajnejšo zvezo. ne govorim o avanturah! Moški bi še posexal samohranilko, zato so jim že ok, ampak vezal se nanjo.. ustvaril dom z njo.. no, tu je pa malo povpraševanja.[/quote]

prav hecno se mi zdi, da ste si glih Roka med vsemi tu gor našle za svoja izvajanja in predvidevanja, kako bi moški gledali na to 🙂 ko ima ravno on glih kontra zgodbo vašim predvidevanjim…

:)))

Verjetno se zavedaš dejstva , da je ženski z otrokom dosti težje najti pravega partnerja. Moški imajo nek svoj precej enoten pogled na to stvar- ne žensko z otrokom. Tako da….
Medtem ko moškim z otrokom celo ni tako težko najti žensko brez otrok. A če jo obdržijo je pa to seveda spet druga zgodba. Hočem reči, da imajo v tem primeru moški veliko lažjo pot kot ženske, kar se tiče najti primernega človeka za trajnejšo zvezo. ne govorim o avanturah! Moški bi še posexal samohranilko, zato so jim že ok, ampak vezal se nanjo.. ustvaril dom z njo.. no, tu je pa malo povpraševanja.[/quote]

prav hecno se mi zdi, da ste si glih Roka med vsemi tu gor našle za svoja izvajanja in predvidevanja, kako bi moški gledali na to 🙂 ko ima ravno on glih kontra zgodbo vašim predvidevanjim…

:)))[/quote]
Pogovarjamo se pač.
Lahko je reči- saj boš z otrokom našla pravega.. če pa vsi vemo, da večino moški nočejo žensk z otrokom drugega moškega.še štapom jo ne bi pipnili.. saj se je nedolgo nazaj vrtela ta tema, ko jih je večina pljuvala tako žensko. seveda so izjeme, a govorim o večinskem mnenju moškega sveta. če je Rok eden izmed svetlih zvezd v tej problematiki- super za njegovo;). In seveda bi bilo fino, da več moških tako gleda na stvari.

veš kaj, na tem forumu se naklada na dooooolgo in široko. če bi sodili po tem, kaj se napiše na tem forumu… bi… internet in papir vse preneseta.

v reali pa je tako, da cel kup samohranilk najde drugega partnerja. bi rekla, da 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}

obstajajo ljudje, ki so sposobni ljubiti in ljudje, ki so sposobni ljubezen čutiti. večinoma je to v ljudeh združeno

obstajajo pa tudi ljudje, ki niso sposobni niti ljubiti, niti ljubezni občutiti. tisti prvi bodo našli pravo ljubezen, če imajo ob vsem še kolikor toliko zdrave vzorce svojega obnašanja in navezovanja na druge.

tisti ta drugi pa niti pod razno.

Pri tem pa ne pozabiti, da prava ljubezen ni čustvo. S čustvom se začne, fajn je, če ga je vmes čimveč, ampak ljubezen v ožjem smislu je pa odločitev za nekoga. In ta odločitev nima s čustvom nič.

veš kaj, na tem forumu se naklada na dooooolgo in široko. če bi sodili po tem, kaj se napiše na tem forumu… bi… internet in papir vse preneseta.

v reali pa je tako, da cel kup samohranilk najde drugega partnerja. bi rekla, da 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[/quote]
Partnerje, s katerim ustvarijo nov dom- tkih je zelo malo.
Take, s katerimi zmenkujejo in vse to kar paše zraven(beri sex)- to že- a za resno zvzo, skupni dom. tega je malo. Verjetno glih tistih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}…

Hja… ne vem kaj je res; Že res, da se velikokrat tako govori… a govori se cel kup traparij, ki v realnosti ne držijo.
Jaz pa ne morem govoriti za druge moške, ker med kolegi o tem zelo, zelo redko pade kakšna resna beseda.

Jaz pač nimam takšnega pogleda že v principu, čeprav je res, da sem ta “strah” nekoč čutil tudi sam in to že ob sami misli na takšno možnost.
Pri moških je treba nekaj ločiti – to kaj govori in pametuje v širši moški družbi ali javnosti (da izpade frajer ali “pravi dec”) in to kaj v resnici misli/čuti. To zadnje bo vedel le sam (če se zaveda), kakšna bližnja ženska in mogoče 1 dober prijatelj (če ga ima). O tem se ne bo razglabljalo za šankom ali v veseli družbi.
A ob “pravi” ženski s “pravim” odnosom in “pravem” otroku… to čisto izzveni oz. izgine iz razmišljanja samo od sebe.

Ženske pa tudi veste same zase – in le same zase. Tudi ženske niste enotna skupina, kjer bi bile vse enake.

S čim pa ?
S financami ? 🙂

Da. Mislim da tole zelo dobro povzame celotno zgodbo.

Sve prave ljubavi su tužne. Je rekel nekdo nekoč.

Obstaja, jaz sem jo našla, oziroma sva jo našla.

To si pa velja vzgati v leseno desko in pribiti na zid, ker nas lahko obvaruje neslutenega trpljenja (o katerem pogosto beremo tudi na teh straneh).

Odnos med partnerjema je vecplasten, kot temu radi recemo. Enako velja tudi za nacine komunikacije med partnerjema. In custva so zgolj eden izmed (neverbalnih) komunikacijskih kanalov, podobno kot je to govor. Poleg govora in custev je tu se mimika (t.i. govorica telesa). To so trije enakovredni komunikacijski kanali. Ljubezen kot taksna ima toliko opraviti s custvi, kot ima tek, kot ima plavanje, itd. Ljubezen je vescina in ne custvo.

Custva (in cuti) so tisti nacin komunikacije, ki vpliv na dinamiko. Custva povzrocijo, da nekaj storimo, da se premaknemo. So kemija. Custva (in cuti) so tisti del komunikacije, ki definira odgovor na vprasanje “Cemu?“. Iz custev izvira torej nasa vera, nasa prepricanja (zato so te reci racionalno tako tezko ubesedljive).

Temu sledi mimika (oz. esetetika), ki doloca odkovor na vprasanje “Kako?“ S custvi smo torej dolicili namen (npr. zavarovati zivljenje), sledi odziv telesa (npr. beg). Kar nas pripelje do tretje ravni komunikacije, ki doloca odgovor na vprasanje “Kaj?“. In tako pridemo do stavka: “(1) Iz strahu pred zverjo, (2) se je pognal v beg in se povzpel (3) na drevo.”

(1) Zakaj oz. Cemu? (2) Kako oz. na kaksen nacin, oz. po kaksni metodi, itd. (3) S kom ali s cim? Pri kom ali pri cem? Kdo ali kaj? itd.

Zakaj vse to pisem? Ker je pomembno, da ozavestite, da custva nimajo nic bolj opraviti z ljubeznijo, kakor besede. Da se otresete zmotne predstave, da je ljubezen custvo in prenehate stopati po poti trpljenja naravnost v vas pekel. Zato, da stopite na pot srece, pot zivljenja. Zato pa je pomembno vedeti tudi, da je ljubezen vescina, ki se jo je moc izuciti… vse tja do mojsterstva.

Ljubezen ni nic drugega, kakor deljenje obcutij, dejanj in besed z nekom na nacin, da to na prejemnika vpliva navdihujoce, pozivljujoce, pri cemer za tistega, ki daje, to predstavlja presezek ali odpad. Tako kot vrt, ki sem ga uporabil kot prispodobo poprej, gnojimo s tistim, cesar sami ne potrebujemo, on pa, za to, da bi mogel (o-)ziveti.

Eh kaj pa vem… glede na svoje izkušnje bi prej rekla ne kot ja.

V danasnjem casu je mocno pudarjen koncept razmisljanja in podajanja informacij v smislu tretje zgoraj opisane ravni. Torej v smislu odgova na vprasanje “Kaj?”. V praksi se to kaze v tem, da prevladujejo teme o osebah (“Kdo je kriv?”, “Kdo je zmagal?”, “Kdo je koga?”, itd.) in predmetih (“Kaj naj danes skuham za kosilo?”, Kateri avto/pralni stroj/sesalec,… je najboljsi?”, “Kam (v smislu jateri koscek zemlje, kateri hotel, kateri camp,…) na dopust?”, itd.). Ozrite se po temah v SC in boste videli, da je temu res tako.

Redkeje se pojavlja koncept razmisljanja in komuniciranja v duhu odgovora na vprasanje “Kako?”. Ce je na zgoraj omenjeno vprasanje povsem in se najbolj preprosto odgovoriti z besedami, torej govorno, je pr trenutnem besede neredko potrebno potrebno podpreti z vizualnim nacinom sporocanja (slike, video-posnetki, nacrti, ipd.), ce se zelimo res cimbolj priblizati tistemu, kar si je nekdo zamislil.

Zelo redko pa ze pojavlja koncept razmisljanja in komunikacije v duhu iskanja odgovora na vprasanje “Zakaj?” oz. “Cemu?”, torej komunikacije na ravni dolocanja smisla, na ravni idej. Ker vizualizacija in cutenje spadata v t.i. nezavedno (oz. podzavest) je forum oz. vsaka druga pisna oblika redkeje kanal za izrazanje tega dvojega.

Komunikacija tako pri vecini ljudi poteka v smeri od “Kaj?” proti “Kako?”. Npr. v razgovorih za sluzbo tako predstavitev tece v smislu “Jaz sem Janez in pecem najboljse pizze v mestu.”. Temu potem sledi opis, kako mu to uspeva. “Kuhanja sem se lotil iz lastnega uzitka, pri tem pa se posluzujem starih receptur, ki sem ji prvzel od moje babice. Pocasi sem nabiral izkusnje in se ucil na lastnih napakah, ter se tako razvil p pravega mojstra priprave pizz.” In na ta nacin poskusa poslusalca spraviti v akcijo… Sedaj nas Janez sedi in caka na odziv. Bo sprejet v sluzbo? Bodo izbrali ravno njega?

Kaj pa, ce bi Martin poskusil drugace? Recimo nekako v tem stilu: “Verjamem, da je ljudem zelo pomembno, da se dobro pocutijo, zato sem se ze kot otrok odlocil, da bom po svojih moceh k temu na nek nacin prispeval tudi sam. Vzor mi je bila babica, ki se je bila vsega lotevala na nek svojstven nacin, predvsem pa je vse, kar je prislo izpod njenih rok izzarevalo se nekaj, cesar se ne da opisati. Tako sem skozi cas spoznal, da tisti car njenim jedem doda njena dobra volja, s katero se je lotevala reci, ki jih je pocela. Ker tudi sam rad dobro jem, sem se posvetil kuhi in sem sestavine in vedno izbiral z veliko skrbnostjo, nacin priprave priprave pa sem iz ljubezni do hrane vedno do potankosti podredil zelenemu okusu in izgledu, po nekem cisto nepricakovanem nakljucju pa sem ravno v pripravi piz postal pravi mojster. In ker ravno potrebujete picopeka, jih lahko v prihodnje pecem pri vas, za vase goste.” Ste zacutili, da vas je zgornje besedilo nekako spodbudilo k temu, da bi nekaj naredili? To je zato, ker sem (kolikor mi je to v tem hitrem iz rokava stresenem primeru uspelo) v drugem zapisu potrkal na vasa custva in prepricanja, custva pa so gibalo, medtem ko so prepricanja podlaga za sprejemanje odlocitev. Martinu bi prav radi dali sluzbo, medtem ko o Janezu, ki je trkal na vas razum, se vedno malo dvomite.

In to je kljuc do dobrega ljubezenskega odnosa. Zato ker se s sogovornikom ze v samem zacetku komunikacije custveno povezem, sva eden drugemu gibalo. Aktivnost torej ni vec vprasanje, temvec zgolj se stvar zedinjenja o tem, kako se bo ta odvijala in kaj bo koncni produkt. Vsak odnos je dinamika izmenjave, ljubezenski pa je poseben v tem, da je predmet izmenjave zivljenje samo.

Vecina med nami predstavo (prepricanja) o ljubezni razvije iz obcutij, ki so jih obcutili v interakciji z materjo. Zato moski v zenski predvsem iscemo materinske atribute, kar nam daje nekaj boljse izhodisce, kot ga imajo zenske, ki materinske atribute iscejo v moskem. In ceprav je to skregano s konceptom spola, je najpogostejse, kar zenske v odnosu do moskega pocnejo, ravno to, da ga poskusajo spremeniti v predstavo (iz otrostva) o materi. (moski na porodniskem doustu, metroseksualizem, moski kot pomagac v gospodinjstvu, itd.) Kar je za odnos pogubno. Redkokateri moski more namrec razviti materinskost (saj je v koncni fazi tudi hormonsko tozadevno omejen) in tako zadovoljiti to (bolestno) predstavo.

Odtod izhaja tudi tista krilatica, da je za veliko vecino razpadlih zakonov krivda na zenski strani. Kar ni dalec od resnice. Zato, ce zelite “najti izgubljeno ljubezen”, se zacnite zavedati, da se morete te vescine priuciti, predvsem pa tega, da je za ljubezen potrebno skleniti tokokrok zivljenjske energije med partnerjema. Obstaja mnogo drugih odnosov, ki lahko med partnerjema sobivajo socasno, a ljubezenski odnos ni drugega, kakor izzarevanje zivljenja, ki partnerja navdihuje in pozivlja, da prosperira v svojem pocetju in deli sadove le tega s partnerjem.

Custvena harmonija med partnerjema je torej tista, ki sproza in/ali ohranja dinamiko (kateregakoli) odnosa, prekipevanje od zivljenja pa je recept za dolgotrajno (in pravo) ljubezen.

pa hudiča, a ene res lahko dojemate ljubezen izključno skozi razplod? Kaj naj bi tako vprašanje pomenilo? Da se ljubezen konča z biološko uro morda?

doživljam jo že ves čas, kar se zavedam. Ljubim sebe – brezpogojno, z vsem kar mi drugi nabijajo, da imam napak.

Ljubezen ne more biti odločitev. Imaš tudi primere odločitev (biti z nekom forever after), kjer od ljubezni ni niti L.

zaljubljenost je slepa in odvisna od hormonov.
ljubezen pa je odločitev za nekoga. in pri tem potem vztrajaš, tudi ko zaljubljenosti ni več in ni več tako enostavno sklepat kompromise.

zaljubljenost je slepa in odvisna od hormonov.
ljubezen pa je odločitev za nekoga. in pri tem potem vztrajaš, tudi ko zaljubljenosti ni več in ni več tako enostavno sklepat kompromise.[/quote]

Jaz že precej let vztrajam v isti službi, med istimi ljudmi. Kaj je pol to lubezen?

To, da se clovek more odlociti za nek odnos z drugim clovekom (npr. ekonomski, poslovni, ipd.) na noben nacin ne izkljucuje ali zanika tega, da bi se mogel taisti odlociti za ljubezen, ce bi prepoznal v drugem potencial za ljubezenski odnos. Pravzaprav se lahko celo odloci za vec vrst odnosov z istim soclovekom (npr. sodelavec in prijatelj in se nasprotnik pri tenisu in sotekmovalec pri kosarki).

zaljubljenost je slepa in odvisna od hormonov.
ljubezen pa je odločitev za nekoga. in pri tem potem vztrajaš, tudi ko zaljubljenosti ni več in ni več tako enostavno sklepat kompromise.[/quote]

Jaz že precej let vztrajam v isti službi, med istimi ljudmi. Kaj je pol to lubezen?[/quote]

Vztrajanje ni sinonim za ljubezen. Vztrajnost je mozna pri najrazlicnejsih aktivnostih. Ena izmed teh aktivnosti pa more biti tudi vztrajanje v izrazanju ljubezni v odnosu.

Pa recimo vztrajanje v zakonu, ki je nastal iz neke obojestranske koristi in z bolj ali manj tihimi pristanki na tudi druge občasne partnerje?

Korist je ekonomska kategorija. Zivljenje ljubezenska. Simple as that.