KAj ste imele v prvi nosečnosti?
Imela sva urejeno stanovanje, kupila sva družinski avto, imela službo, bila poročena. Nisem pa imela dokončanega fax-a in ga še sedaj nimam, rada bi imela boljšo službo, novo kuhinjo pa otroško sobo bo treba na novo opremit.. Če bi čakala da bo vse popolno ne vem če bi dočakala. Vedno nekaj manjka, vedno je treba nekaj izboljšati. Ni mi žal, da sem se odločila kar hitro (24 let). Če bi čakala na to, da bi imela svojo hišo, verjetno ne bi nikoli rodila. Odločiš se ko to začutita oba.
Midva z možem sva imela takrat vse: vsak svoj avto, stanovanje – na kredit 😉 – in oba službi za nedoločen čas. No, pa so se stvari močno obrnile na slabše. Po končani porodniški sem namreč kot tehnološki višek ostala brez službe in takrat se je začela trnova pot, ki še kar traja. Službe, ki sem jih dobivala, so bile le za določen čas in zelo slabo plačane. Potrebno se je bilo naučiti živeti skromno in shajamo iz meseca v mesec. Zdaj sem noseča tretjič (druga nosečnost se je žalostno končala), trenutno brez službe (sem jo izgubila, ko sem bila drugič noseča), a se zavedam, da bomo kar zmogli, saj imam praktično vse stvari za otročka do treh let še od prve pike, poleg tega smo se naučili po potrebi tudi čarati – pazimo, kaj kupujemo, za kakšno ceno, imamo en – star 😉 – avto, a imamo se bolj radi kot kdajkoli prej.
Pri meni gre torej ravno za nasprotno situacijo: v prvi nosečnosti vse “poštimano”, zdaj pa bistveno manj, a z mnogo več dobre volje :)))
čao
bila sva poročena, mož še študent, jaz že konec in v službi, brez svojega stanovanja (beri:bila pri mami), imela 15 let star avto in veliko želja. S prvim otrokom sem čakala, dokler nisem zaključila pripravništvo.
Ja, še enkrat bi naredila tako, le na službo se ne bi več tako ozirala. Če čakaš, da je vse tipitopi, lahko da nikoli ne dočakaš.
P.S: danes imava oba faks za sabo, svoje stanovanje in rel.nov avto :-))
Službo sva imela oba, živela sva pri mojih v eni majhni sobi, avto sva dobila ravno ko sva dobro izvedela, da sem noseča. Ko je bil mali star pet mesecev sva se preselila v najemniško stanovanje, kjer smo dali zaradi težav z lastnikom kar precej skozi, vendar smo kljub temu uspeno naredili in na svet spravili še eno dete. Šele ko je bil mlajši star 15 mesecev se je zares uredilo, ko smo se preselili v neprofitno stanovanje. Zdaj je že dve leti mir. Če pogledam nazaj, je bilo v bistvu kar težko, kup enih živčnih vojn, ampak bi šla mirno še enkrat skozi vse. Nisva se nikjer nič narobe določila.
Službo sva imela oba, vendar, ko je bil miško star 4 mesece je mož službo pustil, ker enostavno ni več zdražal psihičnega pritiska. Bil potem nekaj mesecev brez, zdaj pa službo ima, vendar minimalca. Avto sem imela samo jaz, živimo pa v garsonjeri (slabih 20 m2), kmalu pa se bomo preselili v večje. Če bi čakala na večje stanovanje, se še dolgo ne bi odločila za otroka.
Maja
ko sva se odločila za prvega otroka, sva:
– bila stara jaz 29, on 31
– bila poročena
– imela službi za nedoločen čas
– star avto (ki ga še imava;))
– živela pri mojih starših v eni sobi
– hišo proti koncu gradnje
ko je bil mali star 11m, smo se preselili v novo hišo. zdaj je tega skoraj eno leto, na hiši manjka še nekaj malenkosti.
danes bi storila isto. ne bi se upala odločiti za otroka, če bi bila brez službe. ravno tako ne, če bi imela nevemkakšne stanovanjske probleme.
bila sva poročena eno leto
stanovali pri njegovih starših v dveh sobah +kuhinja, brez lastne kopalnice (to je bilo najhuje)
avto – star, na začetku nosečnosti po prometni nezgodi ocenjen na totalko in potem puf, pa drug rabljen avto
mož v službi za nedoločen čas, jaz pripravnica, po porodniški brezposelna, na srečo še v “zlatih” časih javnih del
stara sva bila 25 in skoraj 29
Za kakšno stvar bi se lahko drugače (bolje) odločila, ampak po bitki je lahko biti general, zdaj nam pa ni hudega, tako, da…
Midva sva bila poročena, gradnja hiše se je ravno začela, oba sva imela svoja avtomobila (oba stara pa vendar še vedno gresta), oba službi za nedoločen čas (čisto nekaj povprečnega), stanovala pri njegovih starših na 30-ih kvadratih (ločeno stanovanje/gospodinjstvo)
Pri drugi nosečnosti, leto in pol za prvo, je stvar skoraj popolnoma ista, s tem da je hiša pod streho, potrebnih pa bo še tam nekje min. 10 mio sit, da se bomo lahko vselili (v najboljšem primeru upam, da bo to predno bo šla starejša v šolo), avtomobila sta še vedno ista in še vedno gresta, edino jaz sem med prvo nosečnostjo izgubila službo, imam pa sedaj novo, ki je sicer dosti manj plačana mi pa nudi ogromno prednosti, saj si sama oblikujem svoj delavnik in sem zato lahko več s hčerko.
Ko pride še drugi član se bomo pač malo gužvali ampak več nas je bolj se imamo radi. Še posebno ko pride k nam možev sin.
Če pogledam nazaj bi se odločila točno tako. Ne bi si upala načrtovati družine, če ne bi imela rešenega stanovanjskega problema ter imela vsaj kakšne zaposlitve, če pa bi prišlo vseeno do nosečnosti bi se definitivno odločila obdržati otroka ne glede na finančno situacijo. Oba imava enkratne starše, ki bi nama sigurno stali ob strani ter pomagali, kot nama seveda že sedaj.
Hehe, NIČ od tega. Pa se je ravno tako vse uredilo tako, da je prav. Sicer sem po porodu še nekaj časa živela pri starših, ampak je šlo.
Bi se še enkrat odločila isto. Pa še nekaj – če bi čakala na idealne razmere za dojenčka, bi lahko čakala do 40. leta. Vedno se najde kaj, kar bi si človek še lahko privoščil ali uredil, preden pride otrok.
Stanovanje,službo ,avto………….tako je pač naneslo.
V stanovanju je sicer mož že prej živel z starši,ker pa sta oba že umrla je ostalo itak njemu (je edinec).
Lp in srečno! Kristi*
Midva sva živela v LJ kot podnajemnika. Ko pa sva se odločala za otročka, sva se preselila k mojim staršem v mansardo, saj nam drugače finančno nebi zneslo. Sva šla zelo zavestno v “projekt otrok”. Bila sva poročena, oba študenta, imela sva avto in oba zagarantirane službe po diplomi. Ko je šel mož v službo in je prišla prva plača, smo šli nazaj v LJ. Pa sva bila pred kratkim pred novo odločitvijo: kupiti stanovanje ali si “privoščiti” še enega otroka. No še vedno smo v podnajemu, trebušček pa že pridno raste:)))) Če bi se odločala še enkrat, bi vse naredila popolnoma enako:)))
LP Punček