Priznam, da ponavljam za ono drugo temo izpred nekaj dni. Vseeno pa si vas drznem vprasati, ali berete kaj poezije? In ce da, kaj?

P.S.: Vesel bom tudi kake pesmi, kitice ali verza (se bolj, ce bo zraven pripisan se avtor in vir).

Bom zacel kar jaz:

14.08.1909 | Laza Kostić
Santa Maria della Salute

Oprosti, majko sveta, oprosti,
što naših gora požalih bor,
na kom se, ustuk svakoje zlosti,
blaženoj tebi podiže dvor;
prezri, nebesnice, vrelo milosti,
što ti zemaljski sagreši stvor:
Kajan ti ljubim prečiste skute,
Santa Maria della Salute.

Zar nije lepše nosit lepotu,
svodova tvojih postati stub,
nego grejući svetsku grehotu
u pepo spalit srce i lub;
tonut o brodu, trnut u plotu,
đavolu jelu a vragu dub?
Zar nije lepše vekovat u te,
Santa Maria della Salute?

Oprosti, majko, mnogo sam strado,
mnoge sam grehe pokajo ja;
sve što je srce snivalo mlado,
sve je to jave slomio ma’;
za čim sam čezno, čemu se nado,
sve je to davno pepo i pra’,
na ugod živu pakosti žute,
Santa Maria della Salute.

Trovalo me je podmuklo, gnjilo,
al opet neću nikoga klet;
šta god je muke na mene bilo,
da nikog za to ne krivi svet:
Jer, što je duši lomilo krilo,
te joj u jeku dušilo let,
sve je to s ove glave, sa lude,
Santa Maria della Salute!

Tad moja vila preda me granu,
lepše je ovaj ne vide vid;
iz crnog mraka divna mi svanu,
ko pesma slavlja u zorin svit;
svaku mi mahom zaleči ranu,
al težoj rani nastade brid:
Što ću od milja, od muke ljute,
Santa Maria della Salute?

Ona me glednu. U dušu svesnu
nikad još takav ne sinu gled;
tim bi, što iz tog pogleda kresnu,
svih vasiona stopila led,
sve mi to nudi za čim god čeznu’,
jade pa slade, čemer pa med,
svu svoju dušu, sve svoje žude,
– svu večnost za te, divni trenute! –
Santa Maria della Salute

Zar meni jadnom sva ta divota?
Zar meni blago toliko sve?
Zar meni starom, na dnu života,
ta zlatna voćka što sad tek zre?
Oh, slatka voćko tantalska roda,
što nisi meni sazrela pre?
Oprosti moje gršne zalute,
Santa Maria della Salute.

Dve se u meni pobiše sile,
mozak i srce, pamet i slast,
dugo su bojak strahovit bile,
ko besni oluj i stari hrast;
napokon sile sustaše mile,
vijugav mozak održa vlast,
razlog i zapon pameti hude,
Santa Maria della Salute.

Pamet me stegnu, ja srce stisnu’,
utekoh mudro od sreće, lud,
utekoh od nje – a ona svisnu.
Pomrča sunce, večita stud,
gasnuše zvezde, raj u plač briznu,
smak sveta nasta i strašni sud –
O, svetski slome, o strašni sude,
Santa Maria della Salute!

U srcu slomljen, zbunjen u glavi,
spomen je njezin sveti mi hram,
kad mi se ona odonud javi,
ko da se bog mi pojavi sam:
U duši bola led mi se kravi,
kroz nju sad vidim, od nje sve znam
zašto se mudrački mozgovi mute,
Santa Maria della Salute.

Dođe mi u snu. Ne kad je zove
silnih mi želja navreli roj,
ona mi dođe kad njojzi gove,
tajne su sile sluškinje njoj.
Navek su sa njom pojave nove,
zemnih milina nebeski kroj.
Tako mi do nje prostire pute,
Santa Maria della Salute.

U nas je sve ko u muža i žene,
samo što nije briga i rad,
sve su miline, al nežežene,
strast nam se bliži u rajski hlad;
starija ona sad je od mene,
tamo ću biti dosta joj mlad,
gde svih vremena razlike ćute,
Santa Maria della Salute.

A naša deca pesme su moje,
tih sastanaka večiti trag,
to se ne piše, to se ne poje,
samo što dušom probije zrak.
To razumemo samo nas dvoje,
to je u raju prinovak drag,
to tek u zanosu proroci slute,
Santa Maria della Salute.

A kad mi dođe da prsne glava
o tog života hridovit kraj,
najlepši san mi postaće java,
moj ropac njeno: “Evo me, naj!”
Iz ništavila u slavu slava,
iz beznjenice u raj, u raj!
U raj, u raj, u njezin zagrljaj!
Sve će se želje tu da probude,
dušine žice sve da progude,
zadivićemo svetske kolute,
bogove silne, kamoli ljude,
zvezdama ćemo pomerit pute,
suncima zasut seljenske stude,
da u sve kute zore zarude,
da od miline dusi polude,
Santa Maria della Salute.

https://www.youtube.com/watch?v=85ytK9llfes

Kajuhove pesmi, je ravno čas obletnice njegove smrti

Kocbek, Barbara Simoniti

Moja najljubša pesnika :
Igo Gruden

Ne le o Nabrežini in Nabrežincih, članek bo govoril tudi o drugih Kraševcih – Slovencih,
ki so stoletja živeli na tem koščku nekdaj popolnoma slovenske zemlje, danes poimenovanem
z izrazom tržaško zaledje. Na Nabrežino me spominja Igo Gruden in ena od njegovih
pesmi.
Obujala nam je hrepenenje po morju, takrat za nas nečem nedosegljivem, ganila nas je bolečina
»temačnih dni«, ki jo je izrazil pesnik. Pesem je zapisal svojemu sinčku kot duhovno
oporoko:

V Nabrežini blizu Trsta
se tvoj oče je rodil:
kjer je v morju skala čvrsta,
se po produ je podil,
v zimi z burjo se boril.
V šolo hodil je v Gorico:
ko prihajal je domov,
vozil se je z jadrnico,
z ribiči veslal na lov
tja do istrskih bregov.
Dnevi so prišli temačni,
takšnih ni še videl svet;
mrki tujci v dobi mračni
so teptali kraški cvet
petindvajset strašnih let.
Naj kdorkoli kdaj te vpraša,
kdo živi na zemlji tej,
vedi: zemlja ta je naša,
tvoji dedi spijo v njej,
zanjo bori se naprej!

in Tone Pavček:

Najbrž niso verzi nobenega slovenskega pesnika tako pogosto citirani v čestitkah, ki jih pošiljamo ob rojstvu otrok. V pesmi Kako raste mama je Pavček tako preprosto izrazil čudež življenja:

Najprej je sama tema.
Najprej je velik nič.
Potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.

V pesmi Rojstvo pa takole čarobno opeva začetek življenja, ki je bilo zanj največja vrednota:

Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
Nekdo se je pravkar rodil.
In to je najlepša pesem.

Njegova druga velika ljubezen je bila beseda. V otroških pesmih se je njegova ljubezen do jezika izrazila v igrivosti, ki pa je bila daleč od igre modernističnega brez-smisla, ampak je predmete povezovala v nekako nagajive in prijateljske odnose hkrati. Recimo v pesmi Besedovanje:

Če biva pek v opeki,
se skriva v mraku rak,
potem je lek v obleki
in v laku lak.

Imel je izreden občutek za zemljo. V prelepih podobah je znal opisati naravo in ji hkrati vdihniti posebno, napol pravljično življenje. Iz pesmi Šentjurje ponoči:

Kadar šentjurska hosta spi,
brundajo stari hrasti
in jurčki iz prhke prsti
hitijo rasti.

Očaranost nad življenjem ga je vodila v odprtost za presežno, skrivnostno. A ne skozi izkušnjo odraslega, ki tolikokrat hodi po robu, ampak skozi oči otroka, ki zmore preprosto prisluhniti … Naj zapišem kar celotno pesem Pot, ki je za moj okus ena najlepših slovenskih pesmi za otroke:

Med otrokom in nebom
je sinjina kot ocean.
Vanj spuščamo ladjice
ves božji dan.

Med otrokom in ptico
je daljnih skrivnosti klic.
V njem sta deveta dežela
in šum perutnic.

Med otrokom in Bogom
je pot, s cvetjem zakrit.
Po njem hodi k otrokom
Bog se mladosti učit.

Smrt mu ni bila tuja. V svojem življenju se je sam srečal s tragično smrtjo lastnega otroka. A vendarle smrt s svojo temo ni premagala svetlobe. V pesmi z naslovom Balada takole zaključi pripoved o dečku, ki gre za odhajajočim soncem:

Nazaj ne bo nikdar ga več.
Postal je val, oblak goreč,
postal odmev, ki se lovi
na hudi poti v večnosti.

Dodajam še Marka Pavčka

Miroslav Antić Mika:
IMENA

Pronadjes negde nekakvog Misu,
nekakvog Gorana,
Dragana,
Svetu,
pronadjes drugare nalik na sebe
i stanes tako i ne verujes
da ima neko kao ti – isti,
na ovom drukchijem svetu.

I nista ne mora da se kaze.
Sve se unapred zna i razume.

Mozda te neke Mire sad traze.
Mozda Gordana neka ne ume
bez tebe,
Jelene,
Milice,
Vide,
do nekog ogromnog sunca da ide.

I ne znas koliko kao ti – takvih
veceras ponovo nekog nemaju.
I ne znas koliko kao ti – istih
za susret sa tobom bas sad se spremaju.
I ne znas ko su to, kao ti – divni
i sto su jastuke suzama vlazili.

A lepo ste se mogli sresti
samo da ste se malo potrazili.

I kreces u zivot s pogresnim nekim.
S drukcijim nekim.
Nekim dalekim.
A Boris,
Vera,
Vladan
i Sanja
jos uvek samo tebe sanja.

Narmalnu:
Dežek pada cele dni,
Še ponoči nam rosi
In namaka luže tri:
V prvi luži žabica,
V drugi luži račkica,
V tretji luži sem pa jaz,
Vsi kričimo na ves glas.

Ahhhhh, ja , zdaj sem se spomnila , Miroslav Antić…Njegovo knjigo pesmi Koder plavih las sem dobila po končanem tretjem razredu OŠ:
Takole piše : Z.M. za odličen uspeh v šolskem letu 19../..razredničarka : …,ravnatelj…
Še zdaj jo hranim…

V osmem sem pred šolo na stopnicah brala pesmi iz te knjige nekemu fantu iz sedmega razreda…
Lep fant, edinec, angleški tip z medenimi lasmi, v žametnih hlačah in v puliju.Takega se spominjam…

Ahhhhh, ja , zdaj sem se spomnila , Miroslav Antić…Njegovo knjigo pesmi Koder plavih las sem dobila po končanem tretjem razredu OŠ:
Takole piše : Z.M. za odličen uspeh v šolskem letu 19../..razredničarka : …,ravnatelj…
Še zdaj jo hranim…

V osmem sem pred šolo na stopnicah brala pesmi iz te knjige nekemu fantu iz sedmega razreda…
Lep fant, edinec, angleški tip z medenimi lasmi, v žametnih hlačah in v puliju.Takega se spominjam…
[/quote]

Ena izmed pesmi iz knjige:

Koder las se na obraz
spušča temu na oči,
drugemu do nosa;
je pa koder plavih las,
ki drugje tiči …
V moji glavi.
– Koder v glavi? Si pri pravi?
V glavi – ti povem!
Ni moj, Sanja ga ima,
ta, ki hodi v šesti a.
– In potem?
Boš že videl to zmešnjavo,
ko kak koder tujih las
pride tudi v tvojo glavo,
ko odreveniš,
se zresniš,
za malenkost takoj … zardiš,
grizeš nohte,
se izmikaš,
pišeš listke na skrivaj,
ni ti dobro, a ne veš, zakaj,
in trpiš,
kar učiš se, vse narobe se učiš.
Zmešaš redkve, romboide.
Zmešaš note, piramide.
Zmešaš mesta in žuželke.
In eksotične rastline.
Stare Grke.
In želiš, da vse to mine.
Vidiš, kaj je koder plavi,
če se mota ti po glavi
in iz fanta pravega junaka
naredi nerodo in bedaka.

Ahhhhh, ja , zdaj sem se spomnila , Miroslav Antić…Njegovo knjigo pesmi Koder plavih las sem dobila po končanem tretjem razredu OŠ:
Takole piše : Z.M. za odličen uspeh v šolskem letu 19../..razredničarka : …,ravnatelj…
Še zdaj jo hranim…

V osmem sem pred šolo na stopnicah brala pesmi iz te knjige nekemu fantu iz sedmega razreda…
Lep fant, edinec, angleški tip z medenimi lasmi, v žametnih hlačah in v puliju.Takega se spominjam…
[/quote]

🙄🙄🙄

NARAHLO

Nič naju ne veže,
vse naju povezuje:
narahlo, božajoče, popustljivo –
kot dežne kaplje,
veter, zarje,
vozni redi;
kazalci ur
nama kažejo enako
menjanje noči in dni,
letnih časov –
vse povezuje …
Še znanci in prijatelji –
brez besed,
brez želja,
pogosto brez zavedanja
nedojemljive sreče,
da sva ob istem času
na istem svetu.

Da to veva.

(Neža Maurer)

NE VEM, ČE VEŠ

Ne vem, če veš, kako mi je,
ko daleč si in čakam te.
Ne vem, če kdaj se prebudiš
in dolgo tam z menoj bediš.

Ne vem, če kdaj je tudi dan,
ko komaj še lahko si sam.
Ne vem, če slišiš kdaj korak,
ki zdi se ti povsem enak.

Ne vem, če kdaj te vpraša glas,
kam najin to odteka čas.

(Prelepo uglasbena na zadnjem CD Mie Žnidarič.)

Tečajnico kriptovalut
Bitstamp.net 😄
Točim solze sreče

Nič žmohta ni v tebi

Nič žmohta ni v tebi
[/quote]
Verjemi da več, kot v branju tega kar drugi pišejo … tistih 29 črk pa ja zna vsak sestaviti v vrsto, da dobi besede brez vonja, okusa, fizičnega občutka … pomen prebranega si pa itak vsak sam naredi drugačen kot ga je menil avtor

Mislim, da te razumem. Saj ves, kako pravijo,… Da je poezija kakor izpoved ribe, ki se je znasla na kopnem, zeli pa si leteti.

Lepa.

Rupi Kaur, Milk and honey. Sicer je prevedena v slovenščino, a o samem prevodu ne bi izgubljala besed. Skratka, priporočam branje v angleščini.

Za pokušino:

i do not want to have you
to fill the empty parts of me
i want to be full on my own

i want to fill so complete
i could light a whole city
and then
i want to have you
cause the two of
us combined
could set
it on fire

Meni je ne vem zakaj zlezel pod kožo Menart.
Vedno mi gredo kocine pokonci, ko ga berem.

Fronta šla je. V pustem jarku
obledela slika:
kodrolašček, ki se ljubko
mamici dobrika;

mamica ga srečna gleda
in se mu smeji.
In ne ve, da je na robu
bleda sled krvi.

Si me vzpodbudil, da poiscem eno na to temo… 😉

V kripti
Dragotin Kette

Rumeno sonce zapustim in grem
po stolbi dol, kjer božji grob pokojni
blešči v svetlobi luči raznobojni,
kjer zadi ti stojiš, Jeruzalem!

O sveti Sijon! Zopet te uzrem.
Držé pač nate poti mnogobrojni,
a zame ne … Glej, stražnikov razbojni
pogled mi brani, da na pragu mrem.

Te lučke, to so živi mladi dnovi,
ta Kristus pokopana je mladost!
Da, križana bilà moja mladost!

In vendar hvalo bi dajal Jehovi,
da vstala bi kot On v zavezi novi,
no, čas je večni stražnik v nje sladkost.

Pa priznam, da poezije ne prebiram. Dostkrat pa sama v hecu sestavim kak poetičen stih hehe..

DOTIK SANJ

Samo takrat
ko naenkrat dobiš tisti drugi obraz
ko se ti lica sprostijo v breztežno milino
in zamaknjenim ustnicam ni več do smeha
začutim pod prsti obrise.

In vem, da so sanje
ker tisti obraz ne nastane
niti iz strastne ljubezenske želje
niti na ukaz zaslepljene moči, ki v divjem zagonu
vihravo raztrga čarobni oblak
da se razblini
in izgine odsev v negibni gladini.

Zato je le topla bližina, kar nam ostane
in besede, podobe
ki svet uredijo v varno, pozabljeno srečo
da se obraz umiri ti v sanje
in začutim pod prsti obrise.

To, kar že tisoče let brez uspeha želijo sanjači
to hrepenenje brez konca, ki pesnike žene v obup
te osamljene ptiče, ki zapojejo zgodaj, a pozno spoznajo
da jim sreča ostaja zakrita, dokler so sami
z negibnimi, mrzlimi, spečimi prsti.

Zato le takrat
ko naenkrat dobiš tisti drugi obraz
ko se ti lica sprostijo v breztežno milino
in zamaknjenim ustnicam ni več do smeha
začutim pod prsti obrise
in vem, da so sanje.

(Alojz Ihan, Salsa)

Avtor je Feri Lainšček.

Res? Potem pa si dovolim prositi, da podeli kakega z nami.

Res? Potem pa si dovolim prositi, da podeli kakega z nami.
[/quote]
Ne upam javno.. je samo za zasebni smeh..:). Bom pesnikovanje tu prepustila resnejšim v teh vodah..