Kako bi se odzvali, če bi se vaš sin odločil za duhovniški poklic?
Vsakih milijon let en cigaret prižgem. Neskončno rad piham v konico cigarete, da se intenzivno razžari. Na nebu vidim dva Sonca. Cigarete ne vidim, vidim samo odsev svetlobe. Ko se obrnem na balkonu zagledam v steklu odsev svetlobe neznanega bitja in v vsakem očesu vidim točko čiste svetlobe. Dva Sonca sta znotraj vas združena v eno Sonce.
Baltazar298, 22.11.2021 ob 23:23
Takoj se ubijem. Če nisi kot starš sposoben otroka naučiti razmišljati s svojo glavo potem je bolje, da te ni. Verjeti v neka bajeslovna bitja in jih častiti v 21. stoletju je največja bedarija, ki jo človek lahko stori. Verjetno tale tvoj še vedno verjame v zobno miško, velikonočnega zajčka in božička, kaj?
Da so starši toliko bebavi, da otroku ne znajo objasnit kaj je to vera in bog potem pa res bolje, da se skidajo s tega sveta, ovce.
Ti verjetno nimaš otrok.
To ni poklic, to je poklicanost, poslanstvo.
Če bi to res prepoznal kot svoje življenje, bi bila vesela in srečna zanj.
Ker laj le staršu pomeni več kot izpolnjen, srečen otrok?
Edino vprašanje, kot že zapisano, če ni le iskanje samega sebe.. potem kak nasvet ni odveč.
Kakorkoli, od njega bi bilo odvisno, nikakor ne čutim, da bi mu imela pravico tako pomembno odločitev kakorkoli omejevati. Tu so, kakršni so in radi jih imamo.
Majda1948, 22.11.2021 ob 19:00
Na en načim bi mi bilo hudo, ker vidim, kako gospodje župniki težko delajo in kako so revni. Vidim pri našem gospodu župniku, je prisiljen že skoraj 5 let star avto vozit in ima stalno težave z avtomatskim menjalnikom, medtem ko vsi naokoli vozijo novejše manjše avtomobile. Prav tako je pri nas veliko kristjanofobije, nekateri ljudje sploh nočejo darovati župnijam in tudi država da premalo. Po drugi strani bi pa bil lepo, da bi stopal po Jezusovi poti, pa tudi vedno bi točno vedela, kje je vodja župnije in kaj se z njim dogaja, ker zdaj se mi gospod župnik včasih ne oglasi na telefon in sem pogosto v skrbeh, če bi duhovnik bil moj sin, bi pa bilo drugače in bi vedno bila na liniji.
Včeraj sem se polulala v svoje hlačke? Kaj meniš o tem? Kako je to izpadlo v očeh boga?
To ni poklic, to je poklicanost, poslanstvo.
Če bi to res prepoznal kot svoje življenje, bi bila vesela in srečna zanj.
Ker laj le staršu pomeni več kot izpolnjen, srečen otrok?
Edino vprašanje, kot že zapisano, če ni le iskanje samega sebe.. potem kak nasvet ni odveč.
Kakorkoli, od njega bi bilo odvisno, nikakor ne čutim, da bi mu imela pravico tako pomembno odločitev kakorkoli omejevati. Tu so, kakršni so in radi jih imamo.
—
res lepo povedano.
Dvomim, da se bi to lahko pri nas zgodilo, saj je vzgojen v odprtosti duha in misli, enakopravnost med spoloma mu je samoumevna, kot tudi strpnost do drugačnih, kar vse pomeni, da so njegove karakteristike diametralno nasprotne tistim, potrebnim za opravljanje duhovniškega poklica. Če pa bi po nekem čudežu vseeno prišlo do tega, bi ga pa podprla, saj bi mu kot odraslemu človeku zaupala, da se je pravilno odločil. Je pa res, da bi bila globoko žalostna. Ampak kot rečeno, njegovo življenje, njegova odločitev.
Marina778, 23.11.2021 ob 19:03
Izbij mu iz glave, ker je novi škof pri nas napovedal, ne javno, pač pa vem iz kroga njegovih novo nastavljenih ljudi, da bo izkorenilil, vsaj v škofiji NM, pedofilijo in homote. Tako, da se mu želja po enem ali drugem ne bo uresničila.
Hahahahahahaha, vprašanje, če ni celo sam “topel”, zelo verjetno v “celibat” ni šel kar tako. Ovcam se pač pove, kar bi rade slišale, verjamejo itak skoraj vse, kar reče duhovščina.