Kako se namerno samski spoprimete s čustvi
Jao, ženske… komplicirate. Potem se še čudite, da so nekateri raje samski. 🙂
Ne vem kaj naj ti odgovorim, predvsem pa ti odsvetujem, da moj primer projiciraš na svojega moškega, ker je pri njem lahko situacija povsem drugačna kot pri meni.
Pri meni ni bilo nekih psiholoških blokad. Najprej je bil tak tempo življenja, da mi je onemogočal, da bi se nekje ali z nekom ustalil, zato niti nisem pretirano trošil energijo za to, da bi si drugače organiziral življenje. Potem to postane navada. Starejši kot si, bolj si ujet v neke svoje vzorce, v mojem primeru v to, da se naučiš živeti sam. Sam s sabo se hitro zmeniš kdaj greš spat, srat, kaj bo za kosilo ali kosilo sploh bo, ali boš šel spat pijan, trezen, ali boš imel pospravljeno ali razmetano. Ni nobenih prilagajanj, načrtovanj. Potem se enkrat pomotoma malo bolj zapleteš z napačno osebo in ugotoviš, da so zveze nepotrebna drama, maratonske konfliktne situacije, stres, ženski pms in komaj čakaš, da se rešiš tega. Ko si spet prost, ugotoviš, da se spet dobro počutiš in ne vidiš več nobenega pametnega razloga, zakaj bi živel drugače in slabše. tudi vsaki ženski, s katero si občasno, poveš, da nisi material za zvezo in to je to. Poiščeš takšne, ki jih to ne moti.
Meni je takšen način življenja odgovarjal dokler nisem naletel na osebo, ki je v svojem življenju nisem ne iskal ne pričakoval, nisem pa se ji mogel upreti. Zmotilo me je kako se počutim ob njej in to da izgubljam kontrolo nad svojim življenjem, svojimi dejanji. . To mi ni bilo všeč, ampak tolikokrat kot sem poskušal prekiniti z njo, sem se tudi vrnil nazaj. Prepričan sem bil, da so zveze drama in da to ni zame, zato sem hotel na vsak način narediti temu konec. Ko sem videl, da se je res noro zaljubila v človek, ki ji je nenehno dopovedoval, da iz te moke ne bo kruha in v čustvenem smislu grdo delal z njo (beri v mene), sem bil šokiran. Ni se mi zdelo prav, da se zaljubi v nekoga kot sem jaz, ki jo načrtno in namerno odriva stran. Nisem si niti predstavljal, da bi to lahko funkcioniralo in mislil, da bi se mi nekoč maščevala za to, da sem bil tak do nje. Mi vrnila na enak način . Ne vem, prepričan sem bil, da bi me slej kot prej pustila. Seveda sem šel raj jaz prvi stran. Za vedno. Takrat nisem razmišljal o tem, kaj to pomeni. Danes vem, da to pomeni, da bom verjetno do konca življenja samski, če bom to hotel ali ne.
[/quote]
Jao, ženske… komplicirate. Potem se še čudite, da so nekateri raje samski. 🙂
Ne vem kaj naj ti odgovorim, predvsem pa ti odsvetujem, da moj primer projiciraš na svojega moškega, ker je pri njem lahko situacija povsem drugačna kot pri meni.
Pri meni ni bilo nekih psiholoških blokad. Najprej je bil tak tempo življenja, da mi je onemogočal, da bi se nekje ali z nekom ustalil, zato niti nisem pretirano trošil energijo za to, da bi si drugače organiziral življenje. Potem to postane navada. Starejši kot si, bolj si ujet v neke svoje vzorce, v mojem primeru v to, da se naučiš živeti sam. Sam s sabo se hitro zmeniš kdaj greš spat, srat, kaj bo za kosilo ali kosilo sploh bo, ali boš šel spat pijan, trezen, ali boš imel pospravljeno ali razmetano. Ni nobenih prilagajanj, načrtovanj. Potem se enkrat pomotoma malo bolj zapleteš z napačno osebo in ugotoviš, da so zveze nepotrebna drama, maratonske konfliktne situacije, stres, ženski pms in komaj čakaš, da se rešiš tega. Ko si spet prost, ugotoviš, da se spet dobro počutiš in ne vidiš več nobenega pametnega razloga, zakaj bi živel drugače in slabše. tudi vsaki ženski, s katero si občasno, poveš, da nisi material za zvezo in to je to. Poiščeš takšne, ki jih to ne moti.
Meni je takšen način življenja odgovarjal dokler nisem naletel na osebo, ki je v svojem življenju nisem ne iskal ne pričakoval, nisem pa se ji mogel upreti. Zmotilo me je kako se počutim ob njej in to da izgubljam kontrolo nad svojim življenjem, svojimi dejanji. . To mi ni bilo všeč, ampak tolikokrat kot sem poskušal prekiniti z njo, sem se tudi vrnil nazaj. Prepričan sem bil, da so zveze drama in da to ni zame, zato sem hotel na vsak način narediti temu konec. Ko sem videl, da se je res noro zaljubila v človek, ki ji je nenehno dopovedoval, da iz te moke ne bo kruha in v čustvenem smislu grdo delal z njo (beri v mene), sem bil šokiran. Ni se mi zdelo prav, da se zaljubi v nekoga kot sem jaz, ki jo načrtno in namerno odriva stran. Nisem si niti predstavljal, da bi to lahko funkcioniralo in mislil, da bi se mi nekoč maščevala za to, da sem bil tak do nje. Mi vrnila na enak način . Ne vem, prepričan sem bil, da bi me slej kot prej pustila. Seveda sem šel raj jaz prvi stran. Za vedno. Takrat nisem razmišljal o tem, kaj to pomeni. Danes vem, da to pomeni, da bom verjetno do konca življenja samski, če bom to hotel ali ne.
[/quote]
Kar opisuješ gre res za izogibajoč stil navezanosti.
– odnosi obremenjujejo
– čustva so nepotrebna
– raje prvi pustim njo, da me ne zapusti ona on se tako maščuje
– raje sam kot prilagajanje…
– zaneseš se lahko le nase
– ne rabiš drugih
Otrok ločenih staršev ali iz družine, kjer se bolj niso zanimali zate in si bil prepuščen sebi?
Jao, ženske… komplicirate. Potem se še čudite, da so nekateri raje samski. 🙂
Ne vem kaj naj ti odgovorim, predvsem pa ti odsvetujem, da moj primer projiciraš na svojega moškega, ker je pri njem lahko situacija povsem drugačna kot pri meni.
Pri meni ni bilo nekih psiholoških blokad. Najprej je bil tak tempo življenja, da mi je onemogočal, da bi se nekje ali z nekom ustalil, zato niti nisem pretirano trošil energijo za to, da bi si drugače organiziral življenje. Potem to postane navada. Starejši kot si, bolj si ujet v neke svoje vzorce, v mojem primeru v to, da se naučiš živeti sam. Sam s sabo se hitro zmeniš kdaj greš spat, srat, kaj bo za kosilo ali kosilo sploh bo, ali boš šel spat pijan, trezen, ali boš imel pospravljeno ali razmetano. Ni nobenih prilagajanj, načrtovanj. Potem se enkrat pomotoma malo bolj zapleteš z napačno osebo in ugotoviš, da so zveze nepotrebna drama, maratonske konfliktne situacije, stres, ženski pms in komaj čakaš, da se rešiš tega. Ko si spet prost, ugotoviš, da se spet dobro počutiš in ne vidiš več nobenega pametnega razloga, zakaj bi živel drugače in slabše. tudi vsaki ženski, s katero si občasno, poveš, da nisi material za zvezo in to je to. Poiščeš takšne, ki jih to ne moti.
Meni je takšen način življenja odgovarjal dokler nisem naletel na osebo, ki je v svojem življenju nisem ne iskal ne pričakoval, nisem pa se ji mogel upreti. Zmotilo me je kako se počutim ob njej in to da izgubljam kontrolo nad svojim življenjem, svojimi dejanji. . To mi ni bilo všeč, ampak tolikokrat kot sem poskušal prekiniti z njo, sem se tudi vrnil nazaj. Prepričan sem bil, da so zveze drama in da to ni zame, zato sem hotel na vsak način narediti temu konec. Ko sem videl, da se je res noro zaljubila v človek, ki ji je nenehno dopovedoval, da iz te moke ne bo kruha in v čustvenem smislu grdo delal z njo (beri v mene), sem bil šokiran. Ni se mi zdelo prav, da se zaljubi v nekoga kot sem jaz, ki jo načrtno in namerno odriva stran. Nisem si niti predstavljal, da bi to lahko funkcioniralo in mislil, da bi se mi nekoč maščevala za to, da sem bil tak do nje. Mi vrnila na enak način . Ne vem, prepričan sem bil, da bi me slej kot prej pustila. Seveda sem šel raj jaz prvi stran. Za vedno. Takrat nisem razmišljal o tem, kaj to pomeni. Danes vem, da to pomeni, da bom verjetno do konca življenja samski, če bom to hotel ali ne.
[/quote]
Ne, ne, prav nič ne kompliciram. Sem tudi sama že dolgo samska in mi popolnoma ustreza tak stil, popolna svoboda. Se popolnoma prilagajam njegovim potrebam;) in ne zastavljam “nepotrebnih” vprašanj, ne bo mu treba me odrivat stran.
Ne, ne, prav nič ne kompliciram. Sem tudi sama že dolgo samska in mi popolnoma ustreza tak stil, popolna svoboda. Se popolnoma prilagajam njegovim potrebam;) in ne zastavljam “nepotrebnih” vprašanj, ne bo mu treba me odrivat stran.
[/quote]
Pa ti si idealna za v zvezo, če se komot prilagajaš potrebam drugega. Zanimivo, da temu rečeš popolna svoboda. 🙂
MOŠKI : se zavedaš kaj si naredil tej punci? One več ne verjame v ljubezen, ne zaupa moškim kerbsi se igral z njo. Upam da si se kdaj opravičil.
ZA ŽENSKO: če vas kaj muči, bi pomagala terapija. Jaz sem nekaj mesecev ločena, ne po lastni izbiri, zelo mi manjka bližina, dvojina, biti v dobrem ja, a tudi deliti slabe stvari :misli, dohodke, dileme… Ne razumem tega biti sam, no v vrzo ne bom hitela in se moškim izogibam vse dokler se ne naučim živet sama s sabo. Potem se morda najde kdo, ko bo imel rad mene, sprejel dejstvo da imam 2 otroka, želela bi si samo da ima službo, kakršnokoli in pa da je “normalen” (da ni recimo alkoholik)
Narobe svet…
A naj ne bi bilo tako da ko začutiš da si želiš več njegove blizine,ga želiš čim večkrat videti, ne pa da prekines stike.?
To mora bit živa puscoba in dolgčas. Pa ravno čustva so najbolj razburljiv del življenja
Bežati pred lastnimi čustvi celo življenje je utrujajoce ne pa svoboda. Svoboda je ko si upaš tvegati, kajti celo življenje je eno veliko tveganje, že ko stopis čez semafor pri zeleni tvegas 🙂
Poglej sem probal že oboje pa mi samskost precej bolj paše. Zgleda pač ne locis med bati se in ne zeleti. Ne vem pa zakaj bi bil narcis? Ker nisem kot vsi in živim kakor mi paše? Bi prej zate rekel, da si narcis ce postavljas ljudem neke svoje standarde kako bi morali ziveti. Meni je vseeno kako kdo zivi, ne prepricujem nikogar v svoj stil življenja.
Svoje zgrešene psihološke analize pa predavaj nekomu, ki bo to resno jemal
Ne, ne, prav nič ne kompliciram. Sem tudi sama že dolgo samska in mi popolnoma ustreza tak stil, popolna svoboda. Se popolnoma prilagajam njegovim potrebam;) in ne zastavljam “nepotrebnih” vprašanj, ne bo mu treba me odrivat stran.
[/quote]
In kako gre to dvoje skupaj??
Ti si se v upanju da te vzljubi(saj napišeš da imaš čustva do njega) le podredila njegovemu ritmu.. to pa je daleč stran od lastne svobode…
Tako si si v bistvu precej zakomplicirala lajf, saj moraš svoja čustva skrivat namesto, da jih živiš ob moškem, ki bi jih tudi do tebe gojil in ti jih tudi pokazal, tako da ne bi dvomila v to…
Jao, ženske… komplicirate. Potem se še čudite, da so nekateri raje samski. 🙂
Ne vem kaj naj ti odgovorim, predvsem pa ti odsvetujem, da moj primer projiciraš na svojega moškega, ker je pri njem lahko situacija povsem drugačna kot pri meni.
Pri meni ni bilo nekih psiholoških blokad. Najprej je bil tak tempo življenja, da mi je onemogočal, da bi se nekje ali z nekom ustalil, zato niti nisem pretirano trošil energijo za to, da bi si drugače organiziral življenje. Potem to postane navada. Starejši kot si, bolj si ujet v neke svoje vzorce, v mojem primeru v to, da se naučiš živeti sam. Sam s sabo se hitro zmeniš kdaj greš spat, srat, kaj bo za kosilo ali kosilo sploh bo, ali boš šel spat pijan, trezen, ali boš imel pospravljeno ali razmetano. Ni nobenih prilagajanj, načrtovanj. Potem se enkrat pomotoma malo bolj zapleteš z napačno osebo in ugotoviš, da so zveze nepotrebna drama, maratonske konfliktne situacije, stres, ženski pms in komaj čakaš, da se rešiš tega. Ko si spet prost, ugotoviš, da se spet dobro počutiš in ne vidiš več nobenega pametnega razloga, zakaj bi živel drugače in slabše. tudi vsaki ženski, s katero si občasno, poveš, da nisi material za zvezo in to je to. Poiščeš takšne, ki jih to ne moti.
Meni je takšen način življenja odgovarjal dokler nisem naletel na osebo, ki je v svojem življenju nisem ne iskal ne pričakoval, nisem pa se ji mogel upreti. Zmotilo me je kako se počutim ob njej in to da izgubljam kontrolo nad svojim življenjem, svojimi dejanji. . To mi ni bilo všeč, ampak tolikokrat kot sem poskušal prekiniti z njo, sem se tudi vrnil nazaj. Prepričan sem bil, da so zveze drama in da to ni zame, zato sem hotel na vsak način narediti temu konec. Ko sem videl, da se je res noro zaljubila v človek, ki ji je nenehno dopovedoval, da iz te moke ne bo kruha in v čustvenem smislu grdo delal z njo (beri v mene), sem bil šokiran. Ni se mi zdelo prav, da se zaljubi v nekoga kot sem jaz, ki jo načrtno in namerno odriva stran. Nisem si niti predstavljal, da bi to lahko funkcioniralo in mislil, da bi se mi nekoč maščevala za to, da sem bil tak do nje. Mi vrnila na enak način . Ne vem, prepričan sem bil, da bi me slej kot prej pustila. Seveda sem šel raj jaz prvi stran. Za vedno. Takrat nisem razmišljal o tem, kaj to pomeni. Danes vem, da to pomeni, da bom verjetno do konca življenja samski, če bom to hotel ali ne.
[/quote]
Čuj, a pa ne bi ti iz tega brezna nekako skušal splezati?
Eni, ko vidijo zeleno, se ustavijo in gredo nazaj, poiščejo drugo pot čez često. 🙂
Ne moreš vedno storiti to kar je prijetno in kar bi rad. Ko prideš do točke “da ga želiš čim več videt” se umakneš in prekineš stike. Če to ne storiš grozi možnost zveze ali nadaljnji razvoj čustev. Ko sam veš, da v razmerje vneseš razočaranje in enostavno ne znaš biti v dvoje, je bolje, da v to ne greš.
Dodatno imej v mislih, da morajo za kako koli zvezo čustva biti obojestranska. To je pa že loterija.
Ne moreš vedno storiti to kar je prijetno in kar bi rad. Ko prideš do točke “da ga želiš čim več videt” se umakneš in prekineš stike. Če to ne storiš grozi možnost zveze ali nadaljnji razvoj čustev. Ko sam veš, da v razmerje vneseš razočaranje in enostavno ne znaš biti v dvoje, je bolje, da v to ne greš.
Dodatno imej v mislih, da morajo za kako koli zvezo čustva biti obojestranska. To je pa že loterija.
[/quote]
Se vedno mi ni jasno zakaj tak strah.? Svet se bo se vedno naprej vrtel tako z ali brez samskih, vezanih
Grozi možnost veze,? Pa saj to je naravno, ni jedrska nesreča 🙂
Verjetno pa ne greš v nobeni vezo (tudi tisto fwb) če ni obojestranske naklonjenosti in interesa
Poglej sem probal že oboje pa mi samskost precej bolj paše. Zgleda pač ne locis med bati se in ne zeleti. Ne vem pa zakaj bi bil narcis? Ker nisem kot vsi in živim kakor mi paše? Bi prej zate rekel, da si narcis ce postavljas ljudem neke svoje standarde kako bi morali ziveti. Meni je vseeno kako kdo zivi, ne prepricujem nikogar v svoj stil življenja.
Svoje zgrešene psihološke analize pa predavaj nekomu, ki bo to resno jemal
[/quote]
Preskoči moje prispevke, če te preveč iritirajo. Škoda Časa in živcev. Attachment theory ni edinateorija, je pa precej zanimiva in trenutno zelo aktualna. KDor zna ločiti seme od pleva, si zna z njo pomagat, kdor ne, pač ne.
Se vedno mi ni jasno zakaj tak strah.? Svet se bo se vedno naprej vrtel tako z ali brez samskih, vezanih
Grozi možnost veze,? Pa saj to je naravno, ni jedrska nesreča 🙂
Verjetno pa ne greš v nobeni vezo (tudi tisto fwb) če ni obojestranske naklonjenosti in interesa
[/quote]
Zato, ker ni rabijo za vse, kar se bo zgodilo, garancijo, da bo vse ok. V pisni obliki. 🙂
Preskoči moje prispevke, če te preveč iritirajo. Škoda Časa in živcev. Attachment theory ni edinateorija, je pa precej zanimiva in trenutno zelo aktualna. KDor zna ločiti seme od pleva, si zna z njo pomagat, kdor ne, pač ne.
[/quote]
Ja zgleda res ne ločiš seme od plevela, ce tako enoumno posplošuješ. Svet pač ni črno-bel ampak barven 😉
Se vedno mi ni jasno zakaj tak strah.? Svet se bo se vedno naprej vrtel tako z ali brez samskih, vezanih
Grozi možnost veze,? Pa saj to je naravno, ni jedrska nesreča 🙂
Verjetno pa ne greš v nobeni vezo (tudi tisto fwb) če ni obojestranske naklonjenosti in interesa
[/quote]
Zdaj kako se drugi fbw gredo nevem, lahko le zase rečem. V srednji/faksu je bilo mal drugače, a zdaj si fbw zbiram na podlagi tega, kako zabaven/adrenalinski se mi zdi da bo čas preživet z njim. Mam tečno konzervativno službo v finančni industriji in mi pol take zanimive stvari popoldan popestrijo. To temo sem odprla malo navezujoč se na enega moškega, ki sem ga spoznala cca dva meseca nazaj. Poslovni partner, odvetnik, je in to najino “druženje” mi je bilo tako atraktivno, prepovedano. Potem mi je še neke privat stvari pomagal in kar naenkrat opaziš, da ti iz glave ne gre. Sem mu med drugim omenila, ko sva se začela dobivat, da nič resnega ne iščem pa da posla in privat preveč mešat ne gre ali vseeno. Tako, da pač fbw obojestranske naklonjenosti zame ne rabi, fizični izgled mogoče. Čeprav na treningu bi tipe z bolj izklesanimi telesi našla. Meni je dovolj da zveni fbw avanturistično. Pač saj razumeš ne, da pol ko pride popoldan/zvečer do tebe, da preživita zabaven večer, malo večerjo, pa kak film, lahko prespi če je res pozno, mogoče še zajtrik skup pol pa da te dva tedna ne vidim in slišim. Ajde toplice skupi za vikend še prenesem. Pa pol to par mesecev in pol narazen in čez pol leta drug. Ponovimo vajo.
Pač tako druženje uničit z zvezo mi je malo škoda. Kako ga naj pol, ko k nam v službo pride, gledam. Škoda prijateljstva. Tako, da nebi rekla da je strah pred zvezo, bolj mi je škoda prijateljstva. Raje zaključim pri dobrih odnosih. Hkrati fbw ne gradiš na istih temeljih kot zvezo
Kar opisuješ gre res za izogibajoč stil navezanosti.
– odnosi obremenjujejo
– čustva so nepotrebna
– raje prvi pustim njo, da me ne zapusti ona on se tako maščuje
– raje sam kot prilagajanje…
– zaneseš se lahko le nase
– ne rabiš drugih
Otrok ločenih staršev ali iz družine, kjer se bolj niso zanimali zate in si bil prepuščen sebi?
[/quote]
V čem je pravzaprav fora, da poskušaš na vsak ančin analizirati moj primer? 🙂
Tudi če bi bilo vse to res, pa ni, bi lahko na to rekel samo: So what?
Glede familije pa sem že odgovoril. The happiest family, že prav kičasto. Nisem edinec in še vedno sem zelo povezan z družino. Kaj pa zdaj? 🙂
Čuj, a pa ne bi ti iz tega brezna nekako skušal splezati?
[/quote]
Plezanje se mi nikoli ni zdelo zame dovolj adrenalinski šport. 🙂
Mislim da mojemu trenutnemu stilu življenja to “brezno” kar ustreza. Nimam ne časa ne volje ne interesa za kaj drugega. Ne vem zakaj, ko slišite ali preberete, da je nekdo samski in noče tega spremenit ali pa je bil celo kdaj razočaran v zvezi, vse popade neka silna želja, da bi takega človeka spreminjali, mu pomagali. Človek lahko doseže spremembe v življenju, pa kakršnekoli že, samo takrat ko sam to hoče. Vse drugo nima smisla.
Zdaj kako se drugi fbw gredo nevem, lahko le zase rečem. V srednji/faksu je bilo mal drugače, a zdaj si fbw zbiram na podlagi tega, kako zabaven/adrenalinski se mi zdi da bo čas preživet z njim. Mam tečno konzervativno službo v finančni industriji in mi pol take zanimive stvari popoldan popestrijo. To temo sem odprla malo navezujoč se na enega moškega, ki sem ga spoznala cca dva meseca nazaj. Poslovni partner, odvetnik, je in to najino “druženje” mi je bilo tako atraktivno, prepovedano. Potem mi je še neke privat stvari pomagal in kar naenkrat opaziš, da ti iz glave ne gre. Sem mu med drugim omenila, ko sva se začela dobivat, da nič resnega ne iščem pa da posla in privat preveč mešat ne gre ali vseeno. Tako, da pač fbw obojestranske naklonjenosti zame ne rabi, fizični izgled mogoče. Čeprav na treningu bi tipe z bolj izklesanimi telesi našla. Meni je dovolj da zveni fbw avanturistično. Pač saj razumeš ne, da pol ko pride popoldan/zvečer do tebe, da preživita zabaven večer, malo večerjo, pa kak film, lahko prespi če je res pozno, mogoče še zajtrik skup pol pa da te dva tedna ne vidim in slišim. Ajde toplice skupi za vikend še prenesem. Pa pol to par mesecev in pol narazen in čez pol leta drug. Ponovimo vajo.
Pač tako druženje uničit z zvezo mi je malo škoda. Kako ga naj pol, ko k nam v službo pride, gledam. Škoda prijateljstva. Tako, da nebi rekla da je strah pred zvezo, bolj mi je škoda prijateljstva. Raje zaključim pri dobrih odnosih. Hkrati fbw ne gradiš na istih temeljih kot zvezo
[/quote]
Madona jaz, ko se doma s svojim tamalim ravsam, je bolj adrenalinsko od tega, da z nekom en film pogledaš ali pa greš v toplice. Saj ne rečem, če ti to paše, je ok (saj meni tudi na momente), samo ne vem, kako si tu noter adrenalin vključila. 🙂
No, ženske, pribijte me na križ. 🙂
Jaz sem takrat resnično šel stran v dobri veri, da ji s tem delam uslugo. Vem da se sliši neresno, klišejsko, slab izgovor, ampak res sem verjel, da je predobra zame.
Ali sem se igral z njo ali ne, je pa stvar percepcije. Nisem je zavajal, ničesar ji nisem obljubljal ali zidal gradove v oblakih. Nisem hotel, da se zgodi, kar se je in ko se je, sem šel. Nisem ji hotel uničiti življenja ne vere v ljubezen. V končni fazi pa so del življenja tudi razočaranja in zavrnitve. Prepričan sem bil, da je dovolj močna in pametna, da bo to lahko prebolela brez večjih težav.
Zdaj kako se drugi fbw gredo nevem, lahko le zase rečem. V srednji/faksu je bilo mal drugače, a zdaj si fbw zbiram na podlagi tega, kako zabaven/adrenalinski se mi zdi da bo čas preživet z njim. Mam tečno konzervativno službo v finančni industriji in mi pol take zanimive stvari popoldan popestrijo. To temo sem odprla malo navezujoč se na enega moškega, ki sem ga spoznala cca dva meseca nazaj. Poslovni partner, odvetnik, je in to najino “druženje” mi je bilo tako atraktivno, prepovedano. Potem mi je še neke privat stvari pomagal in kar naenkrat opaziš, da ti iz glave ne gre. Sem mu med drugim omenila, ko sva se začela dobivat, da nič resnega ne iščem pa da posla in privat preveč mešat ne gre ali vseeno. Tako, da pač fbw obojestranske naklonjenosti zame ne rabi, fizični izgled mogoče. Čeprav na treningu bi tipe z bolj izklesanimi telesi našla. Meni je dovolj da zveni fbw avanturistično. Pač saj razumeš ne, da pol ko pride popoldan/zvečer do tebe, da preživita zabaven večer, malo večerjo, pa kak film, lahko prespi če je res pozno, mogoče še zajtrik skup pol pa da te dva tedna ne vidim in slišim. Ajde toplice skupi za vikend še prenesem. Pa pol to par mesecev in pol narazen in čez pol leta drug. Ponovimo vajo.
Pač tako druženje uničit z zvezo mi je malo škoda. Kako ga naj pol, ko k nam v službo pride, gledam. Škoda prijateljstva. Tako, da nebi rekla da je strah pred zvezo, bolj mi je škoda prijateljstva. Raje zaključim pri dobrih odnosih. Hkrati fbw ne gradiš na istih temeljih kot zvezo
[/quote]
Že stokrat prežvečena tema. Nekateri pač tega ne razumejo in se niti ne trudijo, da bi. In taki se najraje vključujejo v te teme. Smo že povsem mimo prvotnega vprašanja, ki je bilo, mimogrede, čisto jasno. Samo še očitki in prepričevanje, da je s človekom, ki je v takem odnosu vse narobe. Saj je po eni strani razumljivo, če nimaš izkušenj iz takega razmerja, pač težko ocenjuješ, kaj je sploh njegov namen. Ampak zakaj potreba vključevanja v teme o katerih nimaš pojma?
Jaz bom vedno trdila, da so taka razmerja dobra, seveda niso popolna, saj kaj pa je, in rajši sem v takem odnosu kot sama. Ni omejevanja, ni prisile, ni slabega občutka, ko/če plani padejo v vodo. Dobiš se kadar se lahko, ne zato, ker se moraš in ti je to obveza. Ni nekega obvezujočega planiranja, če se uspeva uskladiti super, če ne, pač drugič ali nikoli. To je en zelo sproščen odnos brez pretvarjanja. In tisti ljudje, ki so v takem razmerju niso neki control freaky, ki se niso pripravljeni prilagajat in jih tukaj radi tako označujejo. Mogoče res tako kot si napisala, skoraj prelepo je, da bi to želel uničit z nekimi “pravili”, ki spadajo v resno zvezo. Moje edino pravilo take zveze je, imejva se fajn dokler nama bo. In zato se nekatere take veze tudi hitro končajo. Bolj spoznavaš človeka, so stvari, ki so ti vedno bolj všeč in so stvari v katerih se začenja kazati neujemanje. Ampak zakaj bi človeka spreminjal in s tem tvegal slabo voljo obeh. Greš naprej z dobrimi občutki in lepimi spomini. Nekatere pozabiš hitro, nekaterih nikoli.