Kako ste pripravili vaše otroke na novo poroko
Dovoli, da se ne strinjam. Svoje otroke imam rada, ampak na prvem mestu sem sama sebi. Ker če se jaz nimam rada, kako naj pričakujem od drugih, da me bojo imeli? To ne pomeni, da ne bi skočila pred puško za otroka ali dala zanj ledvice, pa tudi ne bi rinila v zvezo s človekom, o katerem bi za hip podvomila, da do mojih otrok ne bo vsaj korekten, ampak ne bo pa otrok pometal z mano in mojim življenjem. Takšne matere, ki vse žrtvujejo za naraščaj, so na koncu najbolj posesivne in zahtevne in ne dajo dihat tem otrokom. Enostavno to niso normalni odnosi. Boljša je kakšna travma, ki otroku pove, da ni gospodar svojih bližnjih, kot pa živeti z zavestjo, da se je tvoj starš “zaradi tebe” (kao) odpovedal svoji ljubezni in je zdaj sam. Kako si tak otrok ustvari družino, kako zapusti to ubogo francko, ki se je vsemu odrekla zanj?
En tak primer poznam iz sosednje hiše: mama stara 40 in zelo lepa gospa, vdova. Smrklja – takrat v sedmem razredu – mi je rekla: jaz sem rekla mamici, samo imej kakšnega, pa grem takoj od hiše. Mamica je ubogala. Danes živita sami, smrklja je zdaj že tudi 40+, brez moža, brez otrok, z mamico skupaj urejata hišo in hodita skupaj nakupovat ploščice za njuno novo kopalnico …
[/quote]
S tvojimi mnenji se ne strinjam že apriori. To menda veš. Bivša zaradi mene lahko s komerkoli počne karkoli. Ko bo pa ta oseba želela biti mojemu otroku za sekundo foter se pa ne bo dobro končalo. Enkrat da slišim, da se je zadrl nanj ali kaj podobnega, je z njim fertik. Nima nobene pravice.
In ženske res nimate nobene pravice glasovanja o tem kdo je in kdo ni primeren tudi za otroka. Izbirate take izmečke, da je joj, ker pač nimate sposobnosti racionalnega mišljenja. Koliko otrok gre zato dobesedno v maloro. Ker pač uboga sirota ne zna sama živet ampak more novga kretena k bajti prpelat. Sicer pa kdo normalen bi hotu babo z otrokom????
Ne vem, ali bom napisala nekaj nezaslišanega zate, ker očitno nisi še nikoli slišala: nekateri pari dejansko ne živijo skupaj in verjetno tudi ti s svojim partnerjem nisi šla po prvem kinu že kupovat skupno stanovanje ali kako?
Razlika je tudi, ali so otroci majhni ali veliki. Eni najstnici pripeljat tujega odraslega tipa v stanovanje z eno kopalnico – lej, jaz tega zase ne bi! Zato tudi ona ne more imeti fanta pri nas, ker enostavno meni ni. In spoštujeva druga drugo. Pa imava obe partnerja oz. fanta.
Moj partner se globoko strinja in tudi on sebe ne vidi pri nas v stanovanju s še eno “tujo” osebo pa da gleda njene krvave vložke itd. Je drugače, kot če je tvoj otrok.
Po odgovorih vidim, da eni dejansko ne znate živeti sami in zato rinete čim prej v novo zvezo, poroko, skupno življenje.
Ali imamo pravico do še ene družine? Da začnemo s kom drugim spet od začetka, novi otroci, nove obveznosti, nove zaveze? Imamo, ampak če so vsi pogoji za to. Moja hči ima pri očetu polbrata in od takrat so njeni obiski tam redkejši. Ji pač ni. Oče si ne zna vzeti časa zanjo. Mi je rekla, da je vesela, da se jaz nisem odločila za dodatne otroke, da ji ne bi bilo všeč, ker ji je bilo že tako težko zaradi ločitve in potem zaradi ohladitve odnosov z očetom.
Z mojim partnerjem se čisto okej razume, skupaj se učita matematiko, ga spoštuje, verjetno ga ima na en način tudi rada. Midva sva dogovorjena, da bova zaživela skupaj, ko bo hči šla na svoje, kar bo že kar kmalu, ker zaključuje srednjo šolo.
[/quote]
kaj? ti po tvojem bi diktirala drugemu brez otrok, kdaj ima on pravico do družine? On jo ima zdaj… tebe in tvojo razvajenko pa pošlje v tri krasne… a zdaj so drugi krivi, če si ti odločila za otroka z napačnim in se potem ločila… in zato zdaj imaš ti in tvoja razvajenka drugim pravico določeti ali oni smejo stopiti v starševstvo in kdaj… domišljavi sta obe…
in direkt za bit sami in nobenega daleč naokoli, da sem jaz uni tvoj tip, bi ti že zdavnaj rekla adijo. In tamali tudi. čau papa pa imejta sami svoje pogoje.
[/quote]
Kako dobro potem, da ti nisi jaz oziroma da ti nisi moj tip.
Imamo se pa super. Zdaj se pa požri od fovšije.
kaj? ti po tvojem bi diktirala drugemu brez otrok, kdaj ima on pravico do družine? On jo ima zdaj… tebe in tvojo razvajenko pa pošlje v tri krasne… a zdaj so drugi krivi, če si ti odločila za otroka z napačnim in se potem ločila… in zato zdaj imaš ti in tvoja razvajenka drugim pravico določeti ali oni smejo stopiti v starševstvo in kdaj… domišljavi sta obe…
in direkt za bit sami in nobenega daleč naokoli, da sem jaz uni tvoj tip, bi ti že zdavnaj rekla adijo. In tamali tudi. čau papa pa imejta sami svoje pogoje.
[/quote]
Kako dobro potem, da ti nisi jaz oziroma da ti nisi moj tip.
Imamo se pa super. Zdaj se pa požri od fovšije.
[/quote]
od kje pa misliš, da sem fovš… prej se mi človek smili, da mora biti v vajini bližini.
Dovoli, da se ne strinjam. Svoje otroke imam rada, ampak na prvem mestu sem sama sebi. Ker če se jaz nimam rada, kako naj pričakujem od drugih, da me bojo imeli? To ne pomeni, da ne bi skočila pred puško za otroka ali dala zanj ledvice, pa tudi ne bi rinila v zvezo s človekom, o katerem bi za hip podvomila, da do mojih otrok ne bo vsaj korekten, ampak ne bo pa otrok pometal z mano in mojim življenjem. Takšne matere, ki vse žrtvujejo za naraščaj, so na koncu najbolj posesivne in zahtevne in ne dajo dihat tem otrokom. Enostavno to niso normalni odnosi. Boljša je kakšna travma, ki otroku pove, da ni gospodar svojih bližnjih, kot pa živeti z zavestjo, da se je tvoj starš “zaradi tebe” (kao) odpovedal svoji ljubezni in je zdaj sam. Kako si tak otrok ustvari družino, kako zapusti to ubogo francko, ki se je vsemu odrekla zanj?
En tak primer poznam iz sosednje hiše: mama stara 40 in zelo lepa gospa, vdova. Smrklja – takrat v sedmem razredu – mi je rekla: jaz sem rekla mamici, samo imej kakšnega, pa grem takoj od hiše. Mamica je ubogala. Danes živita sami, smrklja je zdaj že tudi 40+, brez moža, brez otrok, z mamico skupaj urejata hišo in hodita skupaj nakupovat ploščice za njuno novo kopalnico …
[/quote]
S tvojimi mnenji se ne strinjam že apriori. To menda veš. Bivša zaradi mene lahko s komerkoli počne karkoli. Ko bo pa ta oseba želela biti mojemu otroku za sekundo foter se pa ne bo dobro končalo. Enkrat da slišim, da se je zadrl nanj ali kaj podobnega, je z njim fertik. Nima nobene pravice.
In ženske res nimate nobene pravice glasovanja o tem kdo je in kdo ni primeren tudi za otroka. Izbirate take izmečke, da je joj, ker pač nimate sposobnosti racionalnega mišljenja. Koliko otrok gre zato dobesedno v maloro. Ker pač uboga sirota ne zna sama živet ampak more novga kretena k bajti prpelat. Sicer pa kdo normalen bi hotu babo z otrokom????
[/quote]
Uh, tebe pa čaka še marsikaj težkega v lajfu. Upam, da imaš kakšne malo bolj prisebne prijatelje od tebe v svoji bližini.
Ženska z otrokom je še vedno ženska, oseba, človek. Tudi v tvojo bivšo se bo sigurno še kdo zaljubil in jo imel rad. Lahko si samo želiš, da bo imel rad tudi tvojega otroka in mu ne bo odveč.
Tako, kot ti pišeš, zveni, kot da si skoraj želiš, da bi otrok trpel še bolj, kot verjetno že. Da ne bi maral novega partnerja – zaradi česar bi bil samo še v hujši stiski. Vsega ne moreš kontrolirat in prej, ko se boš sprijaznil in to razumel, bolje zate. In preden te vrže iz kože, preberi druge moje prispevke na to temo – nisem a priori za novo poroko oz. sem bolj proti kot ne.
Samo da bi pa takole gledala na stvari, to bi bilo pa bolno. Ti bi moral iti h kakemu strokovnjaku.
Kako dobro potem, da ti nisi jaz oziroma da ti nisi moj tip.
Imamo se pa super. Zdaj se pa požri od fovšije.
[/quote]
od kje pa misliš, da sem fovš… prej se mi človek smili, da mora biti v vajini bližini.
[/quote]
Naj se ti raje smili kak zapuščen muc ali pes, lepo te prosim. Pa zase poskrbi, sigurno imaš razpokano kožo na podplatih, pojdi si jo uredit, da ne boš tako zanemarjena. Druge ljudi pa pusti, da so sami svoje sreče kovači, tako kot sva midva.
Kako dobro potem, da ti nisi jaz oziroma da ti nisi moj tip.
Imamo se pa super. Zdaj se pa požri od fovšije.
[/quote]
si narobe presodila – od kje pa misliš, da sem fovš… niti slučajno, prej se mi človek smili, da mora biti v vajini bližini.
[/quote]
sigurno je pa dober, da vaju z njegovim denarjem kaj zalaga ane… tolk je dober, za živet v bližini in skupaj to pa ne… ni čudno da ga ti in tvoja razvajenka spoštujeta.
Dovoli, da se ne strinjam. Svoje otroke imam rada, ampak na prvem mestu sem sama sebi. Ker če se jaz nimam rada, kako naj pričakujem od drugih, da me bojo imeli? To ne pomeni, da ne bi skočila pred puško za otroka ali dala zanj ledvice, pa tudi ne bi rinila v zvezo s človekom, o katerem bi za hip podvomila, da do mojih otrok ne bo vsaj korekten, ampak ne bo pa otrok pometal z mano in mojim življenjem. Takšne matere, ki vse žrtvujejo za naraščaj, so na koncu najbolj posesivne in zahtevne in ne dajo dihat tem otrokom. Enostavno to niso normalni odnosi. Boljša je kakšna travma, ki otroku pove, da ni gospodar svojih bližnjih, kot pa živeti z zavestjo, da se je tvoj starš “zaradi tebe” (kao) odpovedal svoji ljubezni in je zdaj sam. Kako si tak otrok ustvari družino, kako zapusti to ubogo francko, ki se je vsemu odrekla zanj?
En tak primer poznam iz sosednje hiše: mama stara 40 in zelo lepa gospa, vdova. Smrklja – takrat v sedmem razredu – mi je rekla: jaz sem rekla mamici, samo imej kakšnega, pa grem takoj od hiše. Mamica je ubogala. Danes živita sami, smrklja je zdaj že tudi 40+, brez moža, brez otrok, z mamico skupaj urejata hišo in hodita skupaj nakupovat ploščice za njuno novo kopalnico …
[/quote]
S tvojimi mnenji se ne strinjam že apriori. To menda veš. Bivša zaradi mene lahko s komerkoli počne karkoli. Ko bo pa ta oseba želela biti mojemu otroku za sekundo foter se pa ne bo dobro končalo. Enkrat da slišim, da se je zadrl nanj ali kaj podobnega, je z njim fertik. Nima nobene pravice.
In ženske res nimate nobene pravice glasovanja o tem kdo je in kdo ni primeren tudi za otroka. Izbirate take izmečke, da je joj, ker pač nimate sposobnosti racionalnega mišljenja. Koliko otrok gre zato dobesedno v maloro. Ker pač uboga sirota ne zna sama živet ampak more novga kretena k bajti prpelat. Sicer pa kdo normalen bi hotu babo z otrokom????
[/quote]
Haha, tvoja bivša bo gotovo izbrala slabo, ker ženske izbiramo take izmečke, da je joj? Kar se tvoje bivše tiče, ne morem, da se ne bi strinjala, čeprav ji vseeno želim, da je iz izkušnje s teboj izšla pametnejša.
Dovoli, da se ne strinjam. Svoje otroke imam rada, ampak na prvem mestu sem sama sebi. Ker če se jaz nimam rada, kako naj pričakujem od drugih, da me bojo imeli? To ne pomeni, da ne bi skočila pred puško za otroka ali dala zanj ledvice, pa tudi ne bi rinila v zvezo s človekom, o katerem bi za hip podvomila, da do mojih otrok ne bo vsaj korekten, ampak ne bo pa otrok pometal z mano in mojim življenjem. Takšne matere, ki vse žrtvujejo za naraščaj, so na koncu najbolj posesivne in zahtevne in ne dajo dihat tem otrokom. Enostavno to niso normalni odnosi. Boljša je kakšna travma, ki otroku pove, da ni gospodar svojih bližnjih, kot pa živeti z zavestjo, da se je tvoj starš “zaradi tebe” (kao) odpovedal svoji ljubezni in je zdaj sam. Kako si tak otrok ustvari družino, kako zapusti to ubogo francko, ki se je vsemu odrekla zanj?
En tak primer poznam iz sosednje hiše: mama stara 40 in zelo lepa gospa, vdova. Smrklja – takrat v sedmem razredu – mi je rekla: jaz sem rekla mamici, samo imej kakšnega, pa grem takoj od hiše. Mamica je ubogala. Danes živita sami, smrklja je zdaj že tudi 40+, brez moža, brez otrok, z mamico skupaj urejata hišo in hodita skupaj nakupovat ploščice za njuno novo kopalnico …
[/quote]
Uvidevnost ni žrtvovanje. In odrasli ljudje – če smo res odrasli – moramo znati biti tudi potrpežljivi, v nasprotju z najstniki in majhnimi otroki, ki hočejo vse takoj zdaj.
Z nekom je možno biti, tudi če ne živiš z njim. Menda si to že kje videla?
Ne strinjam se, da je za otroke boljša travma, da vsak dan s kepo v grlu stopijo v stanovanje, ker je tam nekdo, ki jim je zoprn in se neprijetno počutijo v njegovi družbi, kot je travma za dve zreli, odrasli osebi, da si ne delita stanovanja. Otrok s tem ni gospodar, dobi pa občutek in se mu utrdi zavest, da so njegova čustva in občutja pomembna.
Če se pa ti počutiš žrtvovana, ker ne moreš živeti z moškim in moraš počakat par let, potem imaš pa en čisto drug problem, ki se mu reče nezrelost.
od kje pa misliš, da sem fovš… prej se mi človek smili, da mora biti v vajini bližini.
[/quote]
Naj se ti raje smili kak zapuščen muc ali pes, lepo te prosim. Pa zase poskrbi, sigurno imaš razpokano kožo na podplatih, pojdi si jo uredit, da ne boš tako zanemarjena. Druge ljudi pa pusti, da so sami svoje sreče kovači, tako kot sva midva.
[/quote]
kaj če bi ti raje zase poskrbela, in za svojo zanemarjenost – ti si seksala z napačnim človekom in naredila otroka… ko že o zanemarjnenosti – v glavi… zelo neodgovorno ji zanemarjeno in precej bolj pomembno od razpokane kože… kje ti je bila glava in vsa ta tvoja odločnost in skrbnost takrat … tudi svojo hči tako lepo vzgajaš, da tako žali ljudi na podlagi izgleda kot ti… res odlika od mame
od kje pa misliš, da sem fovš… prej se mi človek smili, da mora biti v vajini bližini.
[/quote]
Naj se ti raje smili kak zapuščen muc ali pes, lepo te prosim. Pa zase poskrbi, sigurno imaš razpokano kožo na podplatih, pojdi si jo uredit, da ne boš tako zanemarjena. Druge ljudi pa pusti, da so sami svoje sreče kovači, tako kot sva midva.
[/quote]
aja pa za tvojo vednost, še nikoli nisem imela razpokane kože na podplatih… zanemarjena oseba si ti tudi na jeziku, poleg v glavi in odgovornosti…
Dovoli, da se ne strinjam. Svoje otroke imam rada, ampak na prvem mestu sem sama sebi. Ker če se jaz nimam rada, kako naj pričakujem od drugih, da me bojo imeli? To ne pomeni, da ne bi skočila pred puško za otroka ali dala zanj ledvice, pa tudi ne bi rinila v zvezo s človekom, o katerem bi za hip podvomila, da do mojih otrok ne bo vsaj korekten, ampak ne bo pa otrok pometal z mano in mojim življenjem. Takšne matere, ki vse žrtvujejo za naraščaj, so na koncu najbolj posesivne in zahtevne in ne dajo dihat tem otrokom. Enostavno to niso normalni odnosi. Boljša je kakšna travma, ki otroku pove, da ni gospodar svojih bližnjih, kot pa živeti z zavestjo, da se je tvoj starš “zaradi tebe” (kao) odpovedal svoji ljubezni in je zdaj sam. Kako si tak otrok ustvari družino, kako zapusti to ubogo francko, ki se je vsemu odrekla zanj?
En tak primer poznam iz sosednje hiše: mama stara 40 in zelo lepa gospa, vdova. Smrklja – takrat v sedmem razredu – mi je rekla: jaz sem rekla mamici, samo imej kakšnega, pa grem takoj od hiše. Mamica je ubogala. Danes živita sami, smrklja je zdaj že tudi 40+, brez moža, brez otrok, z mamico skupaj urejata hišo in hodita skupaj nakupovat ploščice za njuno novo kopalnico …
[/quote]
Uvidevnost ni žrtvovanje. In odrasli ljudje – če smo res odrasli – moramo znati biti tudi potrpežljivi, v nasprotju z najstniki in majhnimi otroki, ki hočejo vse takoj zdaj.
Z nekom je možno biti, tudi če ne živiš z njim. Menda si to že kje videla?
Ne strinjam se, da je za otroke boljša travma, da vsak dan s kepo v grlu stopijo v stanovanje, ker je tam nekdo, ki jim je zoprn in se neprijetno počutijo v njegovi družbi, kot je travma za dve zreli, odrasli osebi, da si ne delita stanovanja. Otrok s tem ni gospodar, dobi pa občutek in se mu utrdi zavest, da so njegova čustva in občutja pomembna.
Če se pa ti počutiš žrtvovana, ker ne moreš živeti z moškim in moraš počakat par let, potem imaš pa en čisto drug problem, ki se mu reče nezrelost.
[/quote]
Sem počakala, ne živijo v istem stanovanju, čeprav imajo moji otroci radi mojega moža. Uvidevnost se razume sama po sebi, ampak, še enkrat: otrok ne more reči mami, da mama ne sme biti s tem moškim ali da se ne sme poročiti z njim. Ne more, nima te pravice. Otrok lahko reče (samo) to, da se ne bi dobro počutil v isti hiši s tem človekom. Normalna mama bo to slišala in iskala rešitve, a nikakor ne tako, da se bo odrekla svojemu življenju. Govorim o otrocih 12+, ne o malčkih.
Uvidevnost ni žrtvovanje. In odrasli ljudje – če smo res odrasli – moramo znati biti tudi potrpežljivi, v nasprotju z najstniki in majhnimi otroki, ki hočejo vse takoj zdaj.
Z nekom je možno biti, tudi če ne živiš z njim. Menda si to že kje videla?
Ne strinjam se, da je za otroke boljša travma, da vsak dan s kepo v grlu stopijo v stanovanje, ker je tam nekdo, ki jim je zoprn in se neprijetno počutijo v njegovi družbi, kot je travma za dve zreli, odrasli osebi, da si ne delita stanovanja. Otrok s tem ni gospodar, dobi pa občutek in se mu utrdi zavest, da so njegova čustva in občutja pomembna.
Če se pa ti počutiš žrtvovana, ker ne moreš živeti z moškim in moraš počakat par let, potem imaš pa en čisto drug problem, ki se mu reče nezrelost.
[/quote]
Sem počakala, ne živijo v istem stanovanju, čeprav imajo moji otroci radi mojega moža. Uvidevnost se razume sama po sebi, ampak, še enkrat: otrok ne more reči mami, da mama ne sme biti s tem moškim ali da se ne sme poročiti z njim. Ne more, nima te pravice. Otrok lahko reče (samo) to, da se ne bi dobro počutil v isti hiši s tem človekom. Normalna mama bo to slišala in iskala rešitve, a nikakor ne tako, da se bo odrekla svojemu življenju. Govorim o otrocih 12+, ne o malčkih.
[/quote]
In otrok bo na csd in pred sodiščem rekel, da bi šel rad živet k očetu in konec je pravljice. BUTARE!
S tvojimi mnenji se ne strinjam že apriori. To menda veš. Bivša zaradi mene lahko s komerkoli počne karkoli. Ko bo pa ta oseba želela biti mojemu otroku za sekundo foter se pa ne bo dobro končalo. Enkrat da slišim, da se je zadrl nanj ali kaj podobnega, je z njim fertik. Nima nobene pravice.
In ženske res nimate nobene pravice glasovanja o tem kdo je in kdo ni primeren tudi za otroka. Izbirate take izmečke, da je joj, ker pač nimate sposobnosti racionalnega mišljenja. Koliko otrok gre zato dobesedno v maloro. Ker pač uboga sirota ne zna sama živet ampak more novga kretena k bajti prpelat. Sicer pa kdo normalen bi hotu babo z otrokom????
[/quote]
Uh, tebe pa čaka še marsikaj težkega v lajfu. Upam, da imaš kakšne malo bolj prisebne prijatelje od tebe v svoji bližini.
Ženska z otrokom je še vedno ženska, oseba, človek. Tudi v tvojo bivšo se bo sigurno še kdo zaljubil in jo imel rad. Lahko si samo želiš, da bo imel rad tudi tvojega otroka in mu ne bo odveč.
Tako, kot ti pišeš, zveni, kot da si skoraj želiš, da bi otrok trpel še bolj, kot verjetno že. Da ne bi maral novega partnerja – zaradi česar bi bil samo še v hujši stiski. Vsega ne moreš kontrolirat in prej, ko se boš sprijaznil in to razumel, bolje zate. In preden te vrže iz kože, preberi druge moje prispevke na to temo – nisem a priori za novo poroko oz. sem bolj proti kot ne.
Samo da bi pa takole gledala na stvari, to bi bilo pa bolno. Ti bi moral iti h kakemu strokovnjaku.
[/quote]
Moj sin precej dobro ve kdo je oče in pravzaprav bi bil idealen scenarij, da si kakega klošarja bivša omisli. Gre otrok k meni in je zgodba rešena za vse večne čase. Seveda se nebi razumel z novim partnerjem. On, tako kot vsak otrok, si pač želi normalne družine, ki pa z nenormalno mamo pač ni bila možna. Nikakor nebi sprejel novega moškega, ker točno ve, da to ni normalno in mu tega niti ni treba. Vedno lahko pride k meni in v tem primeru tudi bo. Potem bo pa kažin. BUTARE!
Sem počakala, ne živijo v istem stanovanju, čeprav imajo moji otroci radi mojega moža. Uvidevnost se razume sama po sebi, ampak, še enkrat: otrok ne more reči mami, da mama ne sme biti s tem moškim ali da se ne sme poročiti z njim. Ne more, nima te pravice. Otrok lahko reče (samo) to, da se ne bi dobro počutil v isti hiši s tem človekom. Normalna mama bo to slišala in iskala rešitve, a nikakor ne tako, da se bo odrekla svojemu življenju. Govorim o otrocih 12+, ne o malčkih.
[/quote]
In otrok bo na csd in pred sodiščem rekel, da bi šel rad živet k očetu in konec je pravljice. BUTARE!
[/quote]
In?
Pustila in zapustila tipa, za vedno, ker ga moja punca ni sprejemala, ……skozi mene in mojo podzavest je čutila, kar je pač čutila in enostavno ga ni sprejemala, ni bilo prepirov, ni pa bilo prave energije.
In zaradi tega in predvsem na podlagi tega je vsa moja radost do tipa zbledela in počasi odhajala in na koncu šla.
Danes po skoraj dveh letih po razpadu te veze mi ni žal niti malo, ker moj otrok je zame daleč na prvem mestu in še na vseh naslednjih, potem je pa še kdo drug.
Uvidevnost ni žrtvovanje. In odrasli ljudje – če smo res odrasli – moramo znati biti tudi potrpežljivi, v nasprotju z najstniki in majhnimi otroki, ki hočejo vse takoj zdaj.
Z nekom je možno biti, tudi če ne živiš z njim. Menda si to že kje videla?
Ne strinjam se, da je za otroke boljša travma, da vsak dan s kepo v grlu stopijo v stanovanje, ker je tam nekdo, ki jim je zoprn in se neprijetno počutijo v njegovi družbi, kot je travma za dve zreli, odrasli osebi, da si ne delita stanovanja. Otrok s tem ni gospodar, dobi pa občutek in se mu utrdi zavest, da so njegova čustva in občutja pomembna.
Če se pa ti počutiš žrtvovana, ker ne moreš živeti z moškim in moraš počakat par let, potem imaš pa en čisto drug problem, ki se mu reče nezrelost.
[/quote]
Sem počakala, ne živijo v istem stanovanju, čeprav imajo moji otroci radi mojega moža. Uvidevnost se razume sama po sebi, ampak, še enkrat: otrok ne more reči mami, da mama ne sme biti s tem moškim ali da se ne sme poročiti z njim. Ne more, nima te pravice. Otrok lahko reče (samo) to, da se ne bi dobro počutil v isti hiši s tem človekom. Normalna mama bo to slišala in iskala rešitve, a nikakor ne tako, da se bo odrekla svojemu življenju. Govorim o otrocih 12+, ne o malčkih.
[/quote]
Strinjam se s teboj. .
In tako bi ravnal tudi normalen oče. Žal pa se na obeh straneh najdejo takšni in drugačni. Na škodo vseh udeleženih.
Uh, tebe pa čaka še marsikaj težkega v lajfu. Upam, da imaš kakšne malo bolj prisebne prijatelje od tebe v svoji bližini.
Ženska z otrokom je še vedno ženska, oseba, človek. Tudi v tvojo bivšo se bo sigurno še kdo zaljubil in jo imel rad. Lahko si samo želiš, da bo imel rad tudi tvojega otroka in mu ne bo odveč.
Tako, kot ti pišeš, zveni, kot da si skoraj želiš, da bi otrok trpel še bolj, kot verjetno že. Da ne bi maral novega partnerja – zaradi česar bi bil samo še v hujši stiski. Vsega ne moreš kontrolirat in prej, ko se boš sprijaznil in to razumel, bolje zate. In preden te vrže iz kože, preberi druge moje prispevke na to temo – nisem a priori za novo poroko oz. sem bolj proti kot ne.
Samo da bi pa takole gledala na stvari, to bi bilo pa bolno. Ti bi moral iti h kakemu strokovnjaku.
[/quote]
Moj sin precej dobro ve kdo je oče in pravzaprav bi bil idealen scenarij, da si kakega klošarja bivša omisli. Gre otrok k meni in je zgodba rešena za vse večne čase. Seveda se nebi razumel z novim partnerjem. On, tako kot vsak otrok, si pač želi normalne družine, ki pa z nenormalno mamo pač ni bila možna. Nikakor nebi sprejel novega moškega, ker točno ve, da to ni normalno in mu tega niti ni treba. Vedno lahko pride k meni in v tem primeru tudi bo. Potem bo pa kažin. BUTARE!
Bivša bo avgusta spoznala enega fajn moškega, ki ga bo tvoj sin vzljubil in bo končno imel eno pozitivno moško podobo.
[/quote]
Dovoli, da se ne strinjam. Svoje otroke imam rada, ampak na prvem mestu sem sama sebi. Ker če se jaz nimam rada, kako naj pričakujem od drugih, da me bojo imeli? To ne pomeni, da ne bi skočila pred puško za otroka ali dala zanj ledvice, pa tudi ne bi rinila v zvezo s človekom, o katerem bi za hip podvomila, da do mojih otrok ne bo vsaj korekten, ampak ne bo pa otrok pometal z mano in mojim življenjem. Takšne matere, ki vse žrtvujejo za naraščaj, so na koncu najbolj posesivne in zahtevne in ne dajo dihat tem otrokom. Enostavno to niso normalni odnosi. Boljša je kakšna travma, ki otroku pove, da ni gospodar svojih bližnjih, kot pa živeti z zavestjo, da se je tvoj starš “zaradi tebe” (kao) odpovedal svoji ljubezni in je zdaj sam. Kako si tak otrok ustvari družino, kako zapusti to ubogo francko, ki se je vsemu odrekla zanj?
En tak primer poznam iz sosednje hiše: mama stara 40 in zelo lepa gospa, vdova. Smrklja – takrat v sedmem razredu – mi je rekla: jaz sem rekla mamici, samo imej kakšnega, pa grem takoj od hiše. Mamica je ubogala. Danes živita sami, smrklja je zdaj že tudi 40+, brez moža, brez otrok, z mamico skupaj urejata hišo in hodita skupaj nakupovat ploščice za njuno novo kopalnico …
[/quote]
Uvidevnost ni žrtvovanje. In odrasli ljudje – če smo res odrasli – moramo znati biti tudi potrpežljivi, v nasprotju z najstniki in majhnimi otroki, ki hočejo vse takoj zdaj.
Z nekom je možno biti, tudi če ne živiš z njim. Menda si to že kje videla?
Ne strinjam se, da je za otroke boljša travma, da vsak dan s kepo v grlu stopijo v stanovanje, ker je tam nekdo, ki jim je zoprn in se neprijetno počutijo v njegovi družbi, kot je travma za dve zreli, odrasli osebi, da si ne delita stanovanja. Otrok s tem ni gospodar, dobi pa občutek in se mu utrdi zavest, da so njegova čustva in občutja pomembna.
Če se pa ti počutiš žrtvovana, ker ne moreš živeti z moškim in moraš počakat par let, potem imaš pa en čisto drug problem, ki se mu reče nezrelost.
[/quote]
Ne, v odrasli zreli dobi se jaz neke veze na daljavo in občasnega srečevanje in seksa ne grem. To sem prerasla z začetkom dvajsetih let. Ker to ni zveza, to ni odnos, kakršnega naj bi imela dve zreli, dve odrasli osebi. Jaz želim partnerja ob sebi, živet z njim, ne pa se srečevat občasno z njim. Iz tega na koncu ne bo nič Deluje, če sta oba za “občasen f…”, ker le to tudi je, sorry. Počakat? Absolutno, ampak a veš, to počakat par let, ni nikoli “par” let. Ker kaj to sploh pomeni? Nimaš odgovora, vem. Če nisi sposobna pokazat otroku, da je ženska lahko tako mati, kot tudi partnerka, si naredila otroku slab vzor. Ker po tvoje je lahko le eno ali drugo.
Uvidevnost ni žrtvovanje. In odrasli ljudje – če smo res odrasli – moramo znati biti tudi potrpežljivi, v nasprotju z najstniki in majhnimi otroki, ki hočejo vse takoj zdaj.
Z nekom je možno biti, tudi če ne živiš z njim. Menda si to že kje videla?
Ne strinjam se, da je za otroke boljša travma, da vsak dan s kepo v grlu stopijo v stanovanje, ker je tam nekdo, ki jim je zoprn in se neprijetno počutijo v njegovi družbi, kot je travma za dve zreli, odrasli osebi, da si ne delita stanovanja. Otrok s tem ni gospodar, dobi pa občutek in se mu utrdi zavest, da so njegova čustva in občutja pomembna.
Če se pa ti počutiš žrtvovana, ker ne moreš živeti z moškim in moraš počakat par let, potem imaš pa en čisto drug problem, ki se mu reče nezrelost.
[/quote]
Ne, v odrasli zreli dobi se jaz neke veze na daljavo in občasnega srečevanje in seksa ne grem. To sem prerasla z začetkom dvajsetih let. Ker to ni zveza, to ni odnos, kakršnega naj bi imela dve zreli, dve odrasli osebi. Jaz želim partnerja ob sebi, živet z njim, ne pa se srečevat občasno z njim. Iz tega na koncu ne bo nič Deluje, če sta oba za “občasen f…”, ker le to tudi je, sorry. Počakat? Absolutno, ampak a veš, to počakat par let, ni nikoli “par” let. Ker kaj to sploh pomeni? Nimaš odgovora, vem. Če nisi sposobna pokazat otroku, da je ženska lahko tako mati, kot tudi partnerka, si naredila otroku slab vzor. Ker po tvoje je lahko le eno ali drugo.
[/quote]
Poznam dva para, ki čisto lepo funkcionirata že dolga leta – en se je poročil po desetih letih tega, čemur ti praviš, da ni odnos, en par pa še vedno funkcionira tako. Veš kaj – live and let live. Živi po svoje, drugim pa pusti, da živijo, kot je njim lepo, če s tem ne škodijo tebi. Če temu rečeš občasen fuk, si pač prostaška. Mi je malo žal za vse, ki morajo poslušati tvoj umazani jezik.
Midva sva fajn, bodi prosim brez skrbi, poskrbi raje zase in za svoje odnose.
Glede na to, da sodeluješ v tej temi, si očitno ločena … viš, živela si skupaj z nekom, pa se ni obneslo, ni bil samo občasen fuk, pa se je vseeno razbilo in iz tega ni bilo nič.
Iz mojega občasnega fuka je pa vsaj dober fuk – po tvojem.
Ko slišim take prostakinje, kot si ti, me je včasih kar malo sram, da sem ženska.
