kako to
Odgovarjam na tisto kar sem te predolgo pustil čakati. Domobranci in partizani so med bojevali sabo v boju. Če je kaj žrtev, so nastale med vojno, pri komičih pa po vojni, v “jugo mirni dobi”. In o Fraklju si podala kar podroben opis, ki mu sicer ne verjamem preveč, ker je to napisal nekdo iz partije. Verodostojnost je nizka.
Ko si toliko razgledana, veš morda podrobnejšo biografijo o Mitji Ribičiču.
Zares me zanima, zakaj partija ne pove, kdo je ukazal in kdo pobil domobrance v Kočevskem Rogu. In to hladnokrvno in ne o boju. S tem priznavajo zločin. Ko znaš dobro računati, Koliko Frakljev je treba, da bi dosegel tega mesarja v recimo 1000 letih.
Vsekakor je bila črna roka mala malca proti partiji.
Ne odobravam zločinov ne na eni ne na drugi strani.
In da ti vrnem žogico, čakam na ime mesarja iz Kočevskega Roga in biografijo MR. Ali pa tistih, ki so na začetku WWII pobijali cele družine dolgo preden je nastala prva vaška straža.
V pomoč ti je lahko knjiga “Od nob do banditizma”, ki jo je napisal oznovec Alberta Svetina – Erno. Boš bolj razgledana. Še “svojim” se gnusijo komunisti in tista doba.
Odgovarjam na tisto kar sem te predolgo pustil čakati. Domobranci in partizani so med bojevali sabo v boju. Če je kaj žrtev, so nastale med vojno, pri komičih pa po vojni, v “jugo mirni dobi”.
===== “In o Fraklju si podala kar podroben opis, ki mu sicer ne verjamem preveč, ker je to napisal nekdo iz partije. Verodostojnost je nizka.” ====
Preberi si “OPOMBO”, na strani 422, ti itak verjameš samo sebi, kljub temu, da so navedeni datumi in kraj dogodka.
===== “Ko si toliko razgledana, veš morda podrobnejšo biografijo o Mitji Ribičiču.” =====
To boš pa napisal ti, ker si bolj razgledan od mene.:-)) Saj vse veš
Kolikor vem, je izšel “ZBORNIK, ki ga je pripravilo menda 40 zgodovinarjev. “ZBORNIK 2007 – SPOMINI NA NOB SLOVENIJE, pa še draga ni ta knjiga.
===== “Zares me zanima, zakaj partija ne pove, kdo je ukazal in kdo pobil domobrance v Kočevskem Rogu. In to hladnokrvno in ne o boju. S tem priznavajo zločin. Ko znaš dobro računati, Koliko Frakljev je treba, da bi dosegel tega mesarja v recimo 1000 letih.” ====
Vse žrtve, ki so ostale v koncentracijskij taboriščih, v Italiji in Nemčiji, je delo Frakljev – Skalarjev, ki jih ni bilo malo. Znaš računat, kar pobrskaj po zgodovinskih knjigah, jih boš našel, sicer je bil ta podatek že tudi tukaj napisan. Med vojno sem živela v treh farah, ker sem bežala pred mesarji, kakršen je bi Frakelj.
No, koliko mesarjev je bilo potrebno, da so postrelili, pobili žrtve, ki so napisane na devetih spominskih ploščah v Žužemberku, 1144 žrtev, je napisanih v spomin borcem NOB in sodelavcem OF.
==== “Vsekakor je bila črna roka mala malca proti partiji.” =====
Zate je vse mala malica. Če bom pri volji, ti bom o črni roki ob priliki še kaj napisala.
===== “Ne odobravam zločinov ne na eni ne na drugi strani.” =====
Tudi jaz jih ne odobravam, iz tega bi se lahko že kaj naučili, ampak ti kar naprej pišeš in prav zato ti jaz vračam “ŽOGICO”, napisano spodaj.
Naj bo napisano, ENO IN DRUGO.
==== “In da ti vrnem žogico, čakam na ime mesarja iz Kočevskega Roga in biografijo MR. Ali pa tistih, ki so na začetku WWII pobijali cele družine dolgo preden je nastala prva vaška straža.
V pomoč ti je lahko knjiga “Od nob do banditizma”, ki jo je napisal oznovec Alberta Svetina – Erno. Boš bolj razgledana. Še “svojim” se gnusijo komunisti in tista doba.” =====
Ja, tudi nekaterim domobrancem so se GNUSILI Fraklji – Skalarji. Tudi o tem boš še bral, cele družine so pobili in to zverinsko.
================================
benaflek, če ti ne bi venomer pisal, kaj se je dogajalo po osvoboditvi 1945.leta, tudi jaz ne bi pisala, kaj se je dogajalo, med drugo svetovno vojno. Potrebno je vedeti, eno in drugo stran. tega se pa ti izogibas.
Ne ločiš, “vzrok” in “posledic”
DOBRO PA VEŠ, DA SEM BILA JAZ SOMO NEDOLŽNA ŽRTEV. DA SE S POLITIKO NISEM UKVARJALA, TUDI PO VOJNI NE. TO SEM TI ŽE NAPISALA.
benaflek, tu je opomba, s strani 422, pa jo preberi!!
OPOMBA:
Podrobnosti o tem, kako je Frakelj pobijal v Kozlarjevi gošči in ravnal z zaporniki ter domobranci svoje postojanke, so napisane v reportažni obliki na podlagi pričevanj sorodnikov žrtev, Barjanov (ki so slišali krike iz gošče, videli krvave kole in izmaličena trupla žrtev ter slišali to “javno tajnost” od domobrancev ali njihovih sorodnikov) in bivših domobrancev.
======
Stran 383-388,
Domobranska postojanka na Barju je bila v dveh stavbah: v šoli in v bivši Mokarajevi trgovini na Ižanski cesti nasproti šole. Med postojanko in prvo hišo v Črni vasi je bila speljana žična ograja, s katero je bila obdana Ljubljana med vojno. Črna vas je najdaljša vas na Barju. Hiše so razvraščene ob desni in levi strani ceste, ki drži v notranjost Barja. Takrat je bilo v vasi okrog 60 hiš, s približno 300 prebivalci. Pri vsaki hiši so imeli malo zemlje, redili so po nekaj glav živine, se ukvarjali s prevozom blaga s konji, prodajali so solato in druge poljske pridelke na tržnici in če je bilo le mogoče, so si moški poiskali službo v mestu.
Kmetje spomladi trebijo travnike, Frakelj pa je sklenil, da bo Barje, “očistil” na jesen. Črna vas je bila prva, v kateri se je lotil temeljitega čiščenja. Vas je bila najbližja postojanki.
Kaže, da se je Frakelj v mladosti v katoliškem vzgojnem zavodu nalezel strahovitega sovraštva do mladih deklet. Brez usmiljenja jih je pobijal, še prej pa z zapornicami izvajal nenormalne seksualne orgije (če so v zaporu sploh normalne). Lep obraz, toda črana in zapeljiva duša, tako so ga učili. Zlo na tem svetu je spočeto od žene, ki jo satan še vedno izrablja v svoje namene. Tako je menil Frakelj in skladno s tem prepričanjem je z užitkom moril mlada dekleta.
Od desetih zvečer do polnoči si je patrulja ogledala okolico vasi. Ko so ugotovili, da o partizanih ni ne duha ne sluha, so potrkali na vrata Lenarčičeve hiše. Zakonca sta imela dve mladoletni hčeri in dva še mlajša sina.
Nocoj bo konec družinske sreče. Že čez nekaj ur bo družina štela dva člana manj. Nocoj se bodo spet sprostile Frakeljnove morilske strasti.
“Kaj pa vas nosi tod okrog v tako pozni uri?” se je čudil Lenarčič, ko je odprl vrata.
“Božja milost,” je odvrnil Frakelj, ki je imel vedno srbečo piko na jeziku. “Nocoj bosta sveti Peter in Lucifer sprejemala goste.”
Lenarčič je pobledel: “Pa ja ne mislite …”
“Nocoj nič ne mislim, nocoj delam,” ga je prekinil in povzdignil glas. “Vaši hčerki naj se hitro oblečeta, z nami pojdeta”.
Na Frakljev namig ja tolpa planila v spalnico in dekleti potegnila iz toplih postelj. Plaho sta zrli v nočne prikazni in nista se mogli takoj znajti, kaj se pravzaprav dogaja. Ščipali so ju spredaj in zadaj, poskakovali sta in se branili, misleč, da gre za navadno fantovsko nagajanje.
“Zaslišali ju bomo in če sta nedolžni, bosta že zjutraj nazaj,” je pojasnil Frakelj, in kdor ga ni poznal, je še upal na vrnitev odpeljanega svojca.
Od Lenarčiča so šli k Škrabu, kjer so aretirali mamo in hčerko. Jakob Škraba, mož in oče aretiranih, je vprašal Frakeljna: “Naj vzameta s seboj odejo, denar in perilo?”
“Nič, ničesar,”je pribil. “Zjutraj bosta že doma. Samo zaslišali ju bomo Ženske so ponoči bolj zgovorne kot podnevi.”
Od Škraba so šli Meliku, kjer sta bili doma samo mati Marija in njena dvanajstletna hčerka Francka. Očeta Franca in sina Slavka so imeli že dva dni zaprta v barjanski šoli. Francko so odpeljali k družini Žagar, ki je stanovala v leseni baraki. Prišla je iz Iške vasi katero so Italijani upepeljili, in se zato zaščasno naselili v Črni vasi. Franc in Marija Melik sta imela 16 otrok, vendar jih je polovica umrla že v rani mladosti. Usoda njunih drugih otrok je naslednja: Hči Marija se je pred vojno poročila na Rab, kjer še živi. Leto dni mlajša sestra Anica je bila v internaciji v Gonarsu. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov. Pri hišni preiskavi so domobranci na podstrešju dobili nekaj streliva, zato so jo aretirali in poslali v Auschwitz, kjer je umrla. Bratje Franc, Milan in Anton so bili v patizanih. Anton je bil kot sedemnajstleni partizan ranjen, Nemci so ga ujeli in pri Notranjih Goricah ustrelili.
Ivan je bil 1941.leta ujet kot vojak jugoslovanske vojske in je bil do konca vojne v nemškem ujetništvu.
Frakelj je Melikovo hišo tako temeljito “očistil”, da do konca vojne ni bilo nikogar več v hiši. ZjutraJ so njegovi domobranci odpeljali še dva konja, šest krav, dva prašiča, vse kokoši, pokradli obleko, hrano in sploh vse, kar so dobili. Od te hiše so šli še po Ivana Melika (Francetovega brata) in sina Bojana. Od Melika je sprevod nadaljeval pot proti Barju in se ustavil pri predzadnji hiši v Črni vasi.
Franc in Marija Vidmar sta imela petnajst otrok. Dve mladi sestri sta se priključili koloni.
“Ne bojta se ,” ju je potolažol Frakelj, “zjutraj bosta že ovbe doma.”
Medtem je druga patrulja na Ižanski cesti aretirala gospodinjo Angelo Modic, prodajalko mleka. Le-ta je za partizane prenašala pošto prek bloka. Pri njej doma je bila pomembna partizanska javka, ki jo je vodila njena hči Vera Pozaršek-Vidka.
V postojanki Frakelj ni nilogar zaslišal, le zmerjal jih je.
Na dvorišči je razvrstil pogreno povorko, kateri so se priključili še nekateri, ki so bili že dva dni v zaporu (Franc Melik in njegov sin Slavko in Romana Ukmar), nato so krenili proti Kozlarjevi gošči.
Franc Frakelj je Kozlarjevo goščo spremenil v veliko skupinsko grobišče, na katerem ni bilo ne križev ne drugače označenih grobov. Kljub temu jih ni bilo težko najti, ker so iz zemlje gledale glave in štrleke roke, na zamrznjeni zemlji pa so dolgo ostali sledovi krvi žrtev, ki so jim z udarci lopat in krampov odsekali dele teles. V tem gozdu je bilo več skupinskih grobov kot pri Sv. Urhu, čeprav o tem morišču niso slišali niti vsi Slovenci, medtem ko je Urh znan daleč prek meja naše domovine.
Oglejmo si seznam oseb, katere je v ranih jutranjih urah 25. novembra 1943. leta Frakelj pripeljal v ta gozd:
1. Melik Franc, star 58 let, kmet;
2. Melik Marija, (Francetova žena), stara 55 let, mati 16 otrok;
3. Melik Slavko, (njun sin), star 17 let;
4. Melik Ivan, (Francetov brat), star 50 let, kmet;
5. Melik Bojan, (Ivanov sin), star 14 let;
6. Škraba Vera, kmečka hči, stara 15 let;
7. Lenarčič Ivanka, stara 17 let;
8. Lenarčič Lojzka, (Ivankina sestra), stara 16 let;
9. Vidmar Štefka, stara 21 let, kmečka hči;
10. Modic Angela, mlekarica, poročena, stara 45 let;
11. Ukmar Romana, dijakinja učiteljišča, stara 21 letr;
12. Škraba Tone, iz Bresta, poročen, star 31 let.
Ugotovljeno je, da je Franc Frakelj v Škafarjevem delu Kozlarjeve gošče vsem navedenim aretiranim sporočil smrtno obsodbo, jih zmerjal s svinjami, kurbami, prasicami, opicami, hudiči itd. V takih trenutkih je Frakelj pobesnel, škripal z zobmi, se penil od jeze, pljuval v obsojence, dokler končno ni začel s kolom mlatiti po žrtvah. Pri tem se jeskliceval na Jezusa Kristusa, ki je tako trpel za naše odrešenje, komunisti pa zatirajo njegovo vero..
Frakelj nikomur ni dovolil lahkega odhoda na oni svet. Okrog štirih zjutraj je bilo v Črno vas slišati krike in strele iz gozda. Več kot eno uro so jih mučili in z njimi zganjali vsemogoče svinjarije. Prav v tem gozdu so se ti mučeniki pred vojno še kot otroci igrali, pobirali dračje, oprezali za ptiči, sekali drva in se veselili življenja. Niti v sanjah niso slutili, koliko krvi in solz bodo nekega dne potočili v tem gozdu.
===========================================================
Tale črna roka, ni bila “mala malica”, kot pravi benaflek.
Posebno ne za tiste, ki smo bili zelo blizu. Saj je bil Frakljev delokrog obširen.
Renee, včasih si mislim, da mu ne bi odgovorila, pa mi notranji glas, pravi, da moram. Saj vidiš, da kar naprej piše in to samo tisto kar mu paše. Blati borce NOB, ker če ne bi bilo njih, tudi samostojne Slovenije ne bi bilo, ker bi si jo razdelila Mussilini in Hitler.
Kar pa so delali Fraklji – Skalarji, bilo jih je veliko, so pa za njega izmišlljotine. Pobijali so cele familije, z otroki vred. K sreči sem jaz ušla. Mnogo ljudi, ki so jih zverinsko pokončali iz tistega kraja in iz Podkrimskih vasi, sem poznala. Njim sem dolžna, da to napišem. On piše kaj so delali komunisti, za domobrance, pa noče nič slišati, kaj so delali. “Rog”, se je zgodil po koncu vojne. Oni so pobijali in izdajali, ljudi med vojno, jih šibali k okupatorju, ki jih je pošiljal v koncentracijska taborišča. Vsi, ki so ostali v taboriščih, jih imajo na vesti, domobranci in posamezni duhovniki,. s škofom Rožmanom na čelu.
Kaj jih čaka, če bo okupator poražen so vedeli. Bili so obveščeni. Žal, je bilo med njimi veliko nedolžnih, mladih fantov. Nekateri so bili nemogoči, ne bom opisovala, kaj sem prestala.
Ko se vojna začne, se nič ne ve, koliko časa bo trajala in kdo bo zmagovalec. V vojni pa so žrtve, na eni in drugi strani, največ, pa je nedolžnih, nič krivih.
Gorje, če pride, do medsebojnega obračunavanja. Kar poglej, kaj se dogaja po svetu. Ja Brrr….
Še bom kaj napisala, prav zato, ker se tukaj sprehaja veliko mladih, ki o vojni nič ne vedo. Naj berejo še drugo plat, zakaj bi brali samo od benafleka.
V knjigah je vse dokumentirano z datumi in krajem, kjer se je zločin zgodil.
Pa še prsti se mi gibljejo pri pisanju, da ne bodo zastali.:-))))
knjiga, “PO SLEDOVIH ČRNE ROKE”, je bila izdana v počastitev 30-obletnice zmage nad nemškim nacional-socializmom in italijanskim fašizmom, zmage dobrega nad zlim, pravice nad krivico, svobode nad suženjstvom. Boj ni bil lahek, ne za partizane v gozdovih, ne za ilegalce v mestih in vaseh in ne za ljudi v mestih in podeželju.
Poleg okupatorja in belo-plavogardističnih izdajalcev se je nad naše ljudstavo spravila še skrivnostna črna roka, ki je brezobzirno pobijala širom po Sloveniji. Črna roka je bila najbolj divja tajna morilska organizacija, ki je v okupirani Evropi delovala samo v Sloveniji.
Kaj je bila črna roka? Kdo so bili njeni pobudniki, organizatorji in voditelji, kako je delovala, od kod je črpala neizmerno željo in žejo po krvi, kdo so bili črnorokci?
V naših rokah je knjiga, ki prvič po tridesetih letih skuša odgovoriti na ta vprašanja.
Zbiranje podatkov ni bilo lahko in enostavno. Črnorokci niso pustili za seboj nobenih pisanih dokumentov. Marsikaj je še vedno zavito v tančico skrivnosti. Pisec je lazil po vaseh in mestih ter poslušal srhljive pripovedi o njihovih morijah. Uporabil je gradivo s sodišč, ki so po vojni sodila črnorokcem in njihovim sodelavcem. Zaoral je v doslej malo znano področje naše zgodovine.
Reportažni opisi zločinov niso izmišljeni in so v mejah dosegljivih virov zapisani natančno tako, kot so jih piscu pripovedovale priče, sorodniki žrtev črne roke, bivši domobranci in plavogardisti.
Danes niti belo-plavogardistična emigracija v tujini noče priznati očetovstva, nad tem garjavim otrokom slovenske kontrarevolucije. Nihče noče biti kriv za brezumno pobijanje otrok, mater in ostarelih oseb. Lahko rečemo, da je pričujoča knjiga huda obtožnica proti tem morilcem in njihovim voditeljem.
Pisec Jože Vidic, ki ga poznamo že po knjigah Beg z morišča in Zločin pri Lenartu, je s to knjigo poskušal razkriti skrivnost, v katero je bila doslej zavita ta morilska organizacija.
=======================================
Zgornje besedilo je napisano na ovitku knjige.
Tole je en primerek letaka “črnorokcev”
“ENKRAT SI UŠEL
DRUGIČ NE BOŠ!”
SMRT KOMUNIZMU!
Črnorokci, so imeli velik delokrog.
Pa pojdimo še v Žužemberg. Nekaj sem o tem že pisala, pa bolje dvakrat, kot nobenkrat.
==================================
ŠEST GROBOV ZA TRIDESET ŽUŽEMBERŠKIH ŽRTEV
Marca 1944. leta so nemška letala bombandirala Žužemberk in porušila več hiš. Med ranjenci je bil mlad, zal partizan kateremu so zdravniki amputirali nogo.
Me bo še maralo dekle? je v bolnišnici od jutra do večera razmišljal, ko se je s pomočjo palic učil hoditi po eni nogi. Ko je okreval, se je napotil v Žužemberk k svoji izvoljenki.
Srečala sta se ob Krki.
“Cirila,” je veselo kriknil in ji pomahal, naj mu priteče naproti. Najraje bi kot ptica poletel do nje in jo objel. Dekle je obstala, ga zaničljivo pogledala, mu pokazala jezik in s e nasmejala:
“Prav ti je,”
V njegovih očeh je ugasnila luč. Prej veseli obraz je pokrila sivina.
“Sramuješ se invalida, kaj?” je užasljen sklenil, ona pa se je zasukala in odšla.
Vsi upi so pogoreli. Nobena ga ne bo več marala.
Nekega dne se je pri mladem partizanu oglasim divizijski obveščevalec Marko in ga začel sprašeavati o Cirili.
“Ne sprašuj me o njej,” mu je odgovoril, “zapustila me je.”
“Cirila ni vredna tvoje ljubezni,” ga je tolažil obveščevalec in nadaljeval: “Zvedeli smo, da je vohunka. Saj te sploh nikoli ni imela rada. Ljubica domobranskega poveljnika Henigmana je in njegova obveščevalka. Po njegovih navodilih se je družila s skojevkami in partizani, da je laže prišla do podatkov, ki zanimajo sovražnika. Nocoj jo bomo aretirali in odpeljali na zaslišanje.”
Cirila Škrbe je bila hčerka lectarja iz Žužemberka, stara 18 let. Po aretaciji je še deset mesecev preživela med partizani, ker pač partizani niso imeli zaporov. Januarja 1945.leta pa je v Žimaricah pri Sodražici skušala pobegniti in je bila na begu ubita. Mesec dni po njeni smrti so domobranci v Žužemberku umorili deset skojevk. Ljudje pravijo, da iz maščevanja zaradi njene smrti. Je bilo res tako?
Pred vojno je bilo v Žužemberku 570 prebivalcev. Vas je bila občinsko središče, v katerem je bilo 11 gostil, 5 trgovin, sodišče, davkarija in žandarmarija, toda nobene tovarne. Ob Krki je bilo več mlinov in usnjarskih delavnic. Med vojno so v vasi kot okolici divjali hudi boji. Danes stoji na Cviblju nad Žužemberku spomenik, na katerem je vklesanih nad 1200 imen padlih borcev in žrtev fašizma.
Pomen Žužemberka so cenili tudi belogardisti, ki so v njem že oktobra 1942.leta ustanovili močno postojanko. Po kapitulaciji Italije je bila vas osvobojena do 26. oktobra 1943. leta, ko so jo zasedli Nemci. Po ofenzivi so Nemci odšli in nato so Žužemberk do januarja 1945.leta 22-krat bombandirali. Bombe so porušile veliko hiš. Domobranci so nenadoma vpadali v to središče Suhe krajine, a so partizanske enote uspešno in žilavo odbijale napade in vračale udarce. Po hudih bojih se je Nemcem in domobrancem 19.januarja 1945.leta spet posrečilo obnoviti postojanki, ki sta se obdržali do 5. maja. Med to štirimesečno domobransko vladavino je Žužemberk preživljal najhujši teror v svoji zgodovini.
V treh februarskih dneh so pobili celoten skojevski aktiv, ki je dve leti uspešno deloval na področju Žužemberka. Sčasoma so vsi skojevci, ki jih je vodil inženir Jože Legan, odšli v partizane; na terenu so ostala samo dekleta. Od pomladi 1944.leta je skojevce vodila 21-letna partizanka Marija Čampelj, hčerka železničarja iz Malega Slatnika pri Novem mestu. V boju z domobranci je 3. avgusta 1944.leta padla na desnem bregu Krke v Žužemberku. Po njeni smrti je skojevke vodila Verica Pirc.
Od 19. do 22. februarja 1945. leta so bile umorjene skojevke Verica Pirc, Tilka Rojc, Elka Jerič, Marica Črnogoj, Cilka Škufca, Anica Zalašček in tri sestre Ljubica, Melita in Sonja Hotko, Mimico Drenšek in njeno maamo so ubili že januarja.
Takšne morije so bile v skladu z navodili domobranskega štaba in zato ne drži na splošno uveljavljeno mnenje v Žužemberku, da so jih pobili iz maščevanjaa zaradi izdajalke Cirile Škrbe.
Po ustanovitvi domobranske postojanke so domobranci začeli “trebiti” teren podobno kot Franc Frakelj na BArju. Prepričani, da se ideja OF lahko uniči samo z umorom človeka, ki je nosilec ideje, so domobranci začeli izvajati množične pokole. Svoj morilski obraz so skrili za krinko črne roke. O zločinih so molčali. V Žužemberk so prišli tako žejni krvi, da so že 13.februarja na Rebru ubili 66-letno kmetico Terezijo Verce iz Žužembrka. Njen mož Franc jo je šel drugi dan iskat v gozd. Menil je, da se je nekam skrila pred domobranci, ki so se vedno znašali nad partizanskimi družinami. Njun sin Dare je 1942. leta padel kot partizan na Bučki, zato sta se starša bala domobrancev.
mož se je že približaal mrtvi ženi, ko so iz zasede planili domobranci in ga ubili.
Mesec dni po ustanovitvi domobranske postojanke – to je bilo 19. februarja 1945.leta – so se razdelili v več tolp, vdirali v stanovanja in vlačili žrtve ven na sneg. Nekaj ur so jih zasliševali in mučili, ob enih ponoči pa so osem vaščanov odvlekli na Šuštarjev sadni vrt, last Antona Zupančiča, na katerem so bili skopani strelski jarki. Vse so pobili z noži, koli, lopatami in krampi. Niti en strel ni počil. Po strahovitem mučenju so žrtve zmetali na kup v jarek ter zagrebli. Te noči so bili ubiti:
1. Kelšin Stane, frizer, oče dveh hčerk in sinov, star 61 let;
2. Jerše Drago,, gostilničar, zapustil je sina, star 40 let;
3. Rojc Tilka, stara 16 let;
4. Rojc Matilda, stara 40 let, Tilkina mama;
5. Dular Frančiška, Tilkina stara mama, 67 let;
6. Šercelj Anica, 38-letna učiteljica iz Zafare pri Žužemberku;
7. Pirc Verica, stara 19 let, hči trgovca iz Žužemberka;
8. Škufca Cilka, 26-letno kmečko dekle iz Malega Liplja, sestra šestih bratov partizanov; od katerih so štirje padli.
Naslednjega jutra so svojci spraševali domobrance, če lahko zapornikom pošljejo hrano in perilo. Ne ni mogoče, smo jih že poslali na prevzgojno delo v razna taborišča. Sicer pa smo šele začeli čistiti teren od rdeče kužne bolezni, so grozili in se res spet že v dopoldanskih urah zazkropili po vasi in nadaljevali z lovom na ljudi, ki so bili zaznamovani kot sodelavci OF.
V Murnovem mlinu je živelo več družin, ki so imele od letalskih napadov razrušene domove. V tem mlinu je našla zatočišče tudi Zalaščkova družina. V njihovo domačo hišo, ki je bila brez strehe, so se vselili domobranci Meničaninovega bataljona. Zalaščkovi so morali popravljati svoj porušeni dom za domobrance, k delu pa so prisilili tudi druge vaščane. Da so se tako znašali nad Zalaščkovo družino, je bil razlog v tem, ker je bil oče Franc terenski aktivist, njegov 16-letni sin Franc partizan, hčerka Anica pa skojevka. Slednjo in Mihaelo Jerič so zaprli že jeseni 1944.leta in odpeljali v novomeške zapore, od koder pa sta zbežali nazaj v Žužemberk
19. februarja 1945. leta so ob devetih dopoldne aretirali mamp Ano Zalašček in jo zaprli v Blažičevo hišo, kmalu nato so aretirali še njeno hčerko Anico in jo zaprli v Motezovo hišo. Očetu Zalaščku so naložili 300 udarcev “za Turjak, za Grčarice, in Jelenov žleb”. Tako so ga pretepli, da je po vojni za posledicami umrl. Mamo Ano so izpustili, hčerko Anico pa so naslednjo noč ubili.
Hotkova družina se je pred domobranskim nasiljem umaknila k sorodnikom v Zagradec. Njihov 20-letni sin Dušan je kot vosovec padel oktobra 1943. leta na Dobrovi pri Dobrniču. Čeprav je bil Hotkov Dušan že 16 mesecev v grobu, so domobranci sklenili pobiti vso Hotkovo družino hkrati. Živ je ostal le sin Slavko, ker se je v Zagradcu pravočasno umaknil aretaciji.
Karolina Lasnik se je 1944.leta s 6-letnim sinom Jurčkom umaknila pred gestapovci iz Trbovelj v Žužemberk. Živela sta na nekem posestvu v Stavči vasi. Karolinin mož je bil v partizanih. To je belogardističnim morilcem zadostovalo, da so jo sklenili umoriti. Ko so ju po aretaciji peljali mimo nekega skednjaa, je bil v njem skrit Škindrov oče. Le-ta je skozi špranjo opazoval, kako so Karolino tepli, sin pa je kričal: “Pustite mamico na miru, pustite mojo mamico živeti.” Otrokovo kričanje je domobrance raztogotilo. Najprej so ubili Jurčka, nato pa še njegovo mamo. Oba so pred smrtjo grozno mučili. Po vojni, ko so odkrili njun grtob, so videli, da je mati ležala na sinu.
Pri Žužemberku je kraj, ki mu ljudje pravijo Na moriščih.Ime izvira iz srednjega veka, ker so na tistem kraju graščaki morili neposlušne podložnike. Štiri ure po smrti Karoline in jurčka Lasnik so na ta kraj pripeljali sedem žrtev in jih zverinsko pobili. 21. februarja 1945. leta so bili Na moriščih pobiti:
1. Hotko Alojz, star 61 let, trgovec iz Žužemberka,
2. Hotko Amalija, stara 52, let,
3. Hotko Ljubica, stara 20 let,
4. Hotko Sonja, stara 20 let,
5. Hotko Melita, stara 17. let,
6. Zalašček Anica, kmečko dekle, staro 15 let,
7. Debeljak Ljubica, stara 24 let.
Morilcem še ni bilo dovolj krvi.
Samo nekaj ur pozneje so na Šuštarjevem vrtu, kjer so pred dobrim dnem že ubili deset Žužemberčanov, ubili še mladi skojevki, in sicer 16-letno Elko Jerič, hčerko mesarja iz Žužemberka, in Marico Črnagoj, 16-letno kmečko dekle iz Gradenca.
===========================
To pa še ni vse.
Žalostno je pogledati na spomenik, na plošče, kjer so po abeceddnem redu napisane žrtve, tudi po šest in več je enakih priimkov.
Res je žalosten pogled.
6.
Nadaljujem, kjer sem končala, to še spada k Žužemberku.
==================================================
Bližal se je konec vojne, domobranci Cofovega bataljona pa so stopnjevali teror. Pri Berjakovem kozolcu v Stranski vasi pri Žužemberku so bili 4. aprila 1945. leta umorjeni /vbližini cerkve sv. Roka:)
1. Pirc Franjo, trgovec, star 51 let. Z ženo Ljudmilo sta imela štiri sinove in hčerko Vero. Sin Franc, študent prava, je padel 20. oktobra 1943. leta, kot borec IX. brigade pri Treh farah, hčerko Verico pa so kot mlado skojevko umorili februarja na Šuštarjevem vrtu;
2. Pehani Albin, 42-letni gostilničar iz Žužemberka;
3. Rus Anton, 43-letni usnjarski delavec iz Žužemberka, in njegov brat,
4. Rus Franc, 35-letni usnjarski delavec;
5. Smrke Marija, 35-letna žena gostilničarja iz Žužemberka, mati dveh sinov, 13-letnega Jožeta in 8-letnega Marjana. Bila je noseča.
Naslednjo noč so na Joškovem vrtu ubili 30-letno Marijo Avbelj in njeno mamo 53-letno Frančiško Henigmann, ki je bila po rodu iz Leobna.
Za množične umore aktivistov OF in sorodniki žrtev sploh niso vedeli. Vse zločine so morilci napravili skrivaj, Ljudem pa so govorili, da so aretirance poslali na delo v Nemčijo. Prišla je svoboda, od svojcev pa ni bilo glasu. Sčasoma so le spoznali, da so jih verjetno pobili. Zla slutnja je visela nad Žužemberkom in ljudje so začeli iskati grobove. Za zločin so vedele nekatere domobranske družine, a so o tem molčale.
Maja, ko je sonce že do dobra ogrelo zemljo, je začelo iz Šuštarjevega vrta strahovito smrdeti. Psi so brskali po zasutih strelskih jarkih. Smrad in nenavadno vedenje psov sta pritegnila pozornost ljudi, ki so na ta način odkrili množični grob. Pri odkopu so prisostvovali člani komisije za ugotavljanje vojnih zločinov in zločincev, so odkrili, da so bile vse žrtve pobite brez strela, bodisi s topim predmetom ali nožem.
Pogreb žrtev iz tega skupniskega groba je bil junija 1945.leta.
Po tem strahovitem odkritju so ljudje še bolj vstrajno iskali še druge grobove. Prve dni junija so odkrili grob Na moriščih.
Domobranec Anton Zajc je pred koncem vojne zaprosil neko žensko, naj njegovi mami pove, da ne sme orati zelnika Na moriščih. Temu naročilu ženska ni posvetila nobene pozornosti vse do odkritja prvega grobišča, potem pa je zasumila, da je morda tudi na Zajčevem zelniku kdo pokopan. Ko so prišli svojci žetev na Zajčevo njivo, jih je Zajčevka surovo nagnala, “da ne smejo brskati po njenem zelniku. Bila je zelo nesramna. Ženska je potihnila šele potem, ko so tam odkrili grob sedmih žrte; med njimi je bila 5-članska Hotkova družina.”
Na Rupnikove procesu je kot priča nastopila tudi Anica Zalašček, mati umorjene Anice, ki je o teh grobiščih povedala naslednje:
“Videla sem, kakšne so bile videti žrtve. Moja hčerka je bila zaklana v vrat in v srce. Najbolj je bila razbita najmlajša Hotkova hči, ker je najbrž grozno vpila, ko je gledala, kako ji morijo očeta, mamo in sestri. Hotkov oče je imel veliko ran in strjeno kri na prsih. Na dnu jame je bilo toliko krvave mlakuže, da bi jo lahko s kozarcem zajela. Verica Pirc je imela samo še en zob v ustih. Marija Smrke je imela odrezane prsi, Albin Pehani pa spolovilo in oba uhlja …”
V Žužemberku sta morila Mečanin in Cof poveljnika domobranskih udarnih bataljonov iz stiške bojne skupine. Stotnik Dušan Mečanin je 9. decembra 1944.leta padel v boju s patizani, toda ime bataljona je ostalo do konca vojne. Po smrti ga je general Rosener povišal v čin majorja. V Meničaninovem so bili zloglasni oficirji Drago Bano, Cerkvenik in Harbič.
Iz Cofove bojne skupine so ustanovili domobranske postojanke, v Velikem Gabru, Medvedjeku, v Kalu pri Ambrusu in Žužemberku.
Kako zavestno so domobranci morili mlada dekleta, žene in starčke, razvidno iz članka, ki ga je objavoil Slovenski dom 24. marca 1945. leta. Pisec opisuje boje med domobranci in partizani okoli Žužemberka, zaključuje pa takole:
“Domobranci pa so prisegli, da tolovajev ne bodo več puščali na oddih (v internacijo, opomba J.V.), temveč, da jih bodo sami polagali k počitku”, kakor to zahteva pravica zaradi razdejanega Žužemberka in zaradi vse krvaveče domovine.”
Kako so “polagali ljudi k počitku”, nam je dobro znano.
Domobranci so 5. maja 1945. leta za vedno zapustili Žužemberk. V naglici so vrgli arhiv v peč, ga zažgali in odšli proti Ljubljani. Po njihovem odhodu je neka ženska zaprla vrata peči in je zato v njej ugasnil ogenj.Precej papirjev je že pogorelo, nekaj pa jih je le ostalo. Med drugim tudi spisek še 56 Žužemberčanov in prebivalcev bljižne okolice, ki so jih nameravali v naslednjih dneh prav tako skrivaj pobiti. Le njihov nagli umik je preprečil nove zločine. Za njimi je ostalo šest tajnih grobišč, v katerih je bilo pokopanih 30 žrtev. Ostale so matere brez mož in otrok, otroci brez staršev. S seboj v tujino so odnesli veliko prekletstvo, ki ga čas ne bo zlepa izbrisal. In ga tudi ne sme.
=============================================
Vse zgoraj napisano o Žužemberku in okolici je prepisano iz knjige, na staneh št. 497 do 505.
Pa še nazaj v “KOZLARJEVO GOŠČO”
================================
Prepisano s strani št. 416 do 418
Spomladi so se začeli za Skalarja grenki dnevi. Vse povsod po Kozlarjevi gošči so gledala iz zemlje trupla. Pozimi zaradi mraza trupla še niso začela razpadati, topli dnevi pa so prinesli strahovih smrad in ljudje so se bali kužne bolezni. Na vse strani so deževale pritožbe, dokler si maja 1944.leta Kozlarjeve gošče ni ogledala sodno-policijska komisija. Sorodniki žrtev so upali, da jih Skalar v navzočnosti komisije ne bo upal ovirati, zato so se pridružili in komisijo prosili, naj ukrene vse, da bo oblast dovolila prekop žrtev na pokopališča.
Kaj je opravila komisija prvi dan, mi je pripovedoval Jakob Škraba iz Črne vasi:
“Člani komisije so se zgrozili, ko sdo vsepovsod videli glave, noge ali roke, ki so molele iz zemlje. Nekatera trupla so oglodale zveri.
Nenadoma je pridrvel Skalar s pištolo v roki, njegovi vojaki pa z naprerjenim orožjem in v strelski vrsti. Vsi proč, če ne vas pobijem, je rjovel. Tukaj nimate kaj delati. Civilisti smo zbežali, člani komisije pa so se skušali z njim pogovoriti, da opravljajo službeno dolžnost. Skalar jih ni poslušal in je vse nagnal v Ljubljano.”
Sledile so intervencije pri Rupniku, Hacinu in škofu Rožmanu. V bojazni, da se bodo res razširile kužne bolezni, so dovolili svojcem prekop žrtev iz Kozlarjeve gošče na pokopališče v Ig, Tomišelj in druge kraje, od koder so bile. Preden so začeli prekopavati, je moralo domobransko vodstvo za nekaj časa Skalarja odstraniti z Barja. Kako in zakaj so to storili, smo slišali na sodni obravnavi avgusta 1946.leta proti vojnim zločincem Rupniku in drugim. Tedaj je obtoženi pomočnik poveljnika organizacijskega štaba domobranske vojske bivši aktivni jugoslovanski podpolkovnik Milko Vizjak na vprašanje tožilca takole odgovarjal:
Tožilec: “Poznate poročnika Fraklja?”
Vizjak: “Poznam. Spoznal sem ga pri domobranstvu. Bil je menda bivši semeniščnik in eden naših najslabših oficirjev.”
Tožilec: “V čem se je kazalo, da je bil najslabši oficir?”
Vizjak: “Moralno, mislim, ker je bil zelo nediscipliniran.
Dal sem ga aretirati in odpeljati na Ljubljanski grad.”
Tožilec: “Kaj je naraedi?”
Vizjak: “Na Barju je postrelil več ljudi in jih slabo pokopal, tako da so nekateri deli telesa gledali celo iz zemlje.”
Tožilec: “So bili to moški ali ženske?”
Vizjak: “Ne vem. Ko sem ga vprašal, kaj so bili ti ljudje, mi je odgovoril, da so sodelovali pri napadu na Črno vas in se je tako branil. Jaz mu, odkrito povem, nisem verjel in sem zahteval, da se ga kaznuje.”
Tožilec: “Kaj se je nato zgodilo z njim?”
Vizjak: “Preiskavo sta vodila dr. Černi in dr. Capuder. Dr. Černi pa je bil sam udeležen pri črni roki in je Fraklja kaznoval samo z mesecem dni zapora.”
Tožilec: “To je bila disciplinska kazen?”
Vizjak: “Da, ker jih je slabo pokopal.”
Kot vidimo je Frakelj kaznovan z mesecerm dni zapora zato, ker je žrtve slabo pokopal, in ne zato, ker jih je pobil.
Skalarjeve žrtve so ležale vsepovsod. Oglejmo si dokument iz arhiva Inštituta za delavsko gibanje v Ljubljani:
Policijski zbor Ljubljana
Upravi policije v Ljubljani
Uradna zabeležka
Ob današnji ekshumaciji trupel v Črni vasi sem slišal od tamkajšnjih vaščanov, da je v Kozlarjevem gozdiču, občina Tomišelj, samo v eni jami okoli 40 trupel, nekaj pa tudi posamezno.
Ta trupla pa menda niso dobro pokrita z zemljo in se pri njih vidijo glave, roke in noge.
Ker se vaščani Črne vasi in okolice bojijo, da bi kaka žival ta trupla kaj več odkopala in s tem povzročila širjenje bolezni, prosijo, naj se tudi ta trupla zavarujejo proti izbruhu kužnih bolezni.
Ljubljana 16. avgusta 1944
—————————————— dežurni uradnik: Žibret
Mislim, da je ta dokument uradnika Rupnikove policije dovolj prepričljiv dokaz, da so navedbe v tej knjigi o tem, kako so bile žrtve pokopane, resnične.
====================================================
No, mogoče, drugič na kakšen drugi konec. Je veliko primerov. Saj knjiga obsega 588 strani. Dogodki pa so opisani z Notranjskega, Dolenjskega, tudi nekaj iz Gorenjske, pa veliko fotografij je prikazanih.
Domobranci – črnorokci niso bili angelčki, to jaz dobro vem.
Kako ta prababi strahotno težko živi! Saj vendar ni bila samo njena družina prizadeta v 2. svetovni vojni, marsikdo je doživel še 1000x hujše stvari in je iz te groze izšel plemenitejši, boljši, pametnejši, ne pa tako poln sovraštva, ki se samo še stopnjuje čimdalj so dogodki oddaljeni. Tega ne razumem in jo pomilujem.
RABLJI SVOJIM ŽRTVAM NIKOLI NE ODPUSTIJO.
Ljudje, strogo na strani bivših komunistov si ne morejo in ne morejo odpustiti, da so nekateri od njih zločinsko pobijali svoje brate, da so nasedali svojemu vodstvu, ko je že bilo konec vojne, kar je strahota in krivica brez primere. In ne samo to: novejša zgodovina odkriva, da so krivi za to, da je do te bratomorne vojne sploh prišlo, saj so se po teh povojnih pobojih tako lažje učvrstili na oblasti. Tako razumljivo je to in neprestano zanikajo saj bi radi, da se o tem ne govori, ne piše..Hudo je živeti z bratomornim grehom na duši.
Samo toliko tej prababi, ki je ena izmed mnogih, ki kljub letom, katera naj bi prinesla modrost in pravo pamet, neti sovraštvo med nami Slovenci. In kdor jo hvali, naj malo razmisli, kakšno škodo dela vsem nam in vsem našim potomcem. Pametna starka bi morala pred smrtjo sejati ljubezen in odpuščanje ne pa netiti hujskaštvo. Žal so jo tako naučili in brez premisleka počne tisto, kar je bila pač naučena. Živi v svetu sovraštva, iz katerega dobiva moč, da “plodno” preživlja zadnje dni na tem svetu.. Kako žalostno..
Njena navajanja so seveda popolnoma enostranska. Pameten človek, ki želi priti resnici do dna bo poslušal in bral tudi drugo plat in ne bo verjel enostranskim navajanjem.
Zato prosim pamet v roke! Knjige so pisane od “obeh strani”. In samo inteligenten človek, ki hoče priti resnici do dna bo poslušal obe plati. Vsi tisti, ki pa kar tako verjamejo samo eni plati, so lahko zelo nevarni za našo bodočnost.
Prababi, zamisli se kaj vsem nam počneš s svojim sovraštvom.
Upam, da si boš vzela čas in o tem malo razmislila.
Veš kaj? Škoda starosti za toliko sovraštva!
JanJA, isto, kar si napisala prababi, naj bi veljalo tudi ZATE.
Ona je verjetno, (ne, zagotovo!) preživela strahote vojne, pa ne zaznam z njene strani toliko sovraštva kot prav s tvoje. No, pa še nekaj res psihopatskih primerkov je tule…
Kakšno pa je tvoje opravičilo za nestrpnost in enostransko dojemanje?
==============================
janJA,
benaflek piše eno plat, jaz pa drugo, naj se bereta obe strani.
Si pozabljiva! Pozabila si, kaj sem napisala, da pišem zato, ker piše benaflek.
Pa tudi ti si se grdo izrazila! Tudi zaradi tebe pišem.
Si pozabila, da si dobila od “pravnika” opozorilo, zaradi tistega pisanja?? ZAKAJ ŽE???? :-))))
Naj te pomirim,jaz čisto lepo in mirno živim, ker nimam nič z “bratomornim grehom nič na duši”.
Imaš mogoče ti??? ker si se ti že pred mojim pisanjem, “grdo izražala”. Kar poglej, kaj si zapisala.
In prav zaradi vaju, sem jaz začela prepisovati iz knjige, kaj so delali domobranci.
S kakšnim nickom, si pa pred tem pisala? :-)))
Toliko v vednost.
Vse kar je napisano v tej knjigi je dokumentirano.
Je spomenik, ki stoji v Žužemberku, Kozlarjevi gošči, na Urhu in še mnogo jih stoji, kar tako, enostransko, brez veze????
Po benaflekovo, “Izmišljotina?”
Zgleda, da te nekaj muči. mene nič.
Ti si pa itak, “intelegentni človek”. Kdo pa je tebe učil????
Si se “učila” tam, kot Franc Frakelj – Peter Skalar???
Kje se je učil in kdo ga je učil, sem napisala v prejšnjih postih.
Zapisala si:
============ “Vsi tisti, ki pa kar tako verjamejo samo eni plati, so lahko zelo nevarni za našo bodočnost.”======= JA JA,”ZELO NEVARNO”!!
janJA, še enkrat ti povem, da PRAV ZATO PIŠEM, da se vidijo obe plati. Do sedaj je čvekal “benaflek in “janJA. Sedaj pa še jaz prepisujem in knjige:
“PO SLEDOVIH ČRNE ROKE”.
Ne netim ne hujskaštva ne sovraštva. Sem pa v napoto, tebi in benafleku, pa še nekaj jih je, ko jim “smetam”. :-))) To dobro vem.:-)))
Pa lepo “starost” ti želim, pa da ne boš pozabila v starosti deliti ljubezen, ker sedaj jo ne.
Pametna starka bi morala pred smrtjo sejati ljubezen in odpuščanje ne pa netiti hujskaštvo. Žal so jo tako naučili in brez premisleka počne tisto, kar je bila pač naučena. Živi v svetu sovraštva, iz katerega dobiva moč, da “plodno” preživlja zadnje dni na tem svetu.. Kako žalostno..
TUDI TO SI ZAPISALA JanJA!!!!!!!
Kako si drzneš! Kdo pa si ti da si kaj takega lahko dovoliš. Tudi če bi nick dejansko predstavljal da za njim svoja mnenja (v tem primeru celo citate iz knjig) piše oseba z veliko križi za sabo si kaj takega ti ne bi smela dovoliti. Me kar zmrazi ob branju tvojih neslanosti. Zelo podoben slog kot ga PRABABI opisuje in katerega so se posluževali izdajalci domovine. Se bojim da če bi ti imela moč bi zlo na grdo in hitro opravila z nami ki se ne strinjamo s tabo.
Pa še kar se tiče povojnih pobojev. Počeli so jih zmagovalci vojne nad poraženci vojne. Nekako tako kot počne Bush v Guantanamu z Iračani, njegovi vrli vojaki pa kar v samem Iraku.
Moram stegniti jezik …..in vprašati:
1.ali sploh kdo na tem forumu zna našteti vse legalne in ilegalne vojaške ter policijske formacije na našem področju med WWII?
2. kdo so bili domobranci in kdo črna roka?
3. Ali kdo pozna besedilo prisege domobrancev?
4. Ali je bil Rožman sploh prisoten ob prisegi domobrancev?
5. Kako se glasi originalno pismo Rožmana Duceju in kako pismo objavljeno v medijih?
6. Koliko žrtev so dejansko pobili domobranci? (dokazane žrtve)
7. Koliko civilistov so pobili komunisti (ne borci) med vojno, koliko civilistov so pobili partizani, ter koliko ljudi je bilo usmrčenih v izvensodnih pobojih po vojni?
Wild
p.s.: Tokrat se ne bom postavljala na nobeno stran, me pa vseeno zanima če kdo pozna realne in dokazljive podatke, po možnosti iz neodvisnih virov.
Prepisno s strani: 372 – 374
============================
Tajna obveščevalna služba….”TOS
TOS je bila v rokah Mladcev. To organizacijo je v okviru Katoliške akcije 1932. leta ustanovil profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani Ernest Tomec, združevala je srednješolsko mladino. Poleg Ehrlichovih Stražarjev so Mladci tvorili jedro bele garde. Črna roka je delovala v okviru TOS. Profesor Ernest Tomec je v soglasju s škofom dr. Gregorijem Rožmanom med vojno opravičeval belogaradizem z zgledom Mojzesa, kateremu je Bog ukazal pobiti rod Mladcev.
V obtožnici proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rosenerju, Hacinu in drugim je rečeno:
“Bivši belogardistični propagandni-obveščevalni center, Odbora vaških straž, tako zvani, U-7, je vključil v sestavo Pokrajinske uprave z nazivom “Informativni urad” in njegovo vodstvo poverilo gestapovskemu agentu Janku Kregarju (Kregar je bil Ljubljančan, bivši avstro-ogrski jugoslovanski mornariški oficir; opomba avtorja) in Milanu Fincu. V okviru “Iformativnega urada” je bila ob sodelovanju kaplana Glavača osnovana posebna tajna obveščevalna služba “TOS”, ki je na podlagi mreže špijonov vohunila med prebivalstvom, tako zbrane opodatke kot najzaupnejša poročila izdajala v biltenu “Vesti” v petih izvodih in bila dostavljena v uporabo Hacinovi policiji, Rosenerjevem štabu, domobrancem, soobtoženemu Rožmanu in gestapu, to je onim, ki so vodili najbrezobzirnejši boj proti slovenskim svobodoljubnim množicam. “Informativni urad” je nadalje vodil posebno kartoteko prebivalstva z označbo politične pripadnosti, ki je okupatorju služila pri izvajanju njegovih zločinskih dejanj.”
TOS ne smemo zamenjati z domobransko obveščevalno službo pri štabu domobranske vojske, ki jo je vodil bivši jugoslovanski oficir Berto Ilovar, niti z DOS (plavogardistično obveščevalno službo) ali vohunsko službo Hacinove policije.
Medtem, ko je bila TOS razdeljena na sedem okrožij, je Hacin Ljubljano razdelil na 20 sektorjev. Za vsak sektor je določil štiri do pet agentov, ki so s pomočjo posebnih zaupnikov vohunili in zbirali podatke med prebivalstvom. Hacin je z zveznim gestapovskim svetnikom dr. Pavlom Duscho organiziral politično policijo, njene podružnice pa je zunaj Ljubljane ustanovil tudi v Kočevju, Velikih Laščah, Rinbnici, Grosupjem, na Vrhniki, v Horjulu, Logatcu, Rakeku, Dobrovo in v Cerknici.
Delovanje teh podružnic je naslonil na delo domobranskih postojank in na ovaduško delo župnikov, kaplanov in drugih podeželskih veljakov iz stare Jugoslavije.
V knjigi Ljubljana v ilegali-IV. je Ivo Svetina zapisal:
“Prikrita in zagrizena protinarodna žarišča so bila v škofiji z bolj ali manj vsem kapitljem, žarišča pa so bila tudi župnišča, samostani in semenišče v Ljubljani …”
S tem pa še niso izčrpani vsi mehanizmi domobranske obveščevalne službe. Dr. Metod Mikuž v svoji tretji knjigi Pregled zgodovine NOB v Sloveniji navaja tudi naslednje:
“Sredi februarja 1944 se je posrečilo Rupniku ustanoviti lastno špijonažo in propagandno službo na zunaj v zelo nedolžni obliki “narodnih referentov” pri okrajnih glavarstvih in občinah. Dne 14. februarja je odločil, naj v vsaki dosegljivi občini postavijo potrebno število sposobnih obveščevalcev. Narodni referent pri okrajnem glavarstvu je predlagal okrajnemu glavarju najsposobnejšega in najbolj vestnega protikomunističnega borca v občini za “občinskega zbiratelja vesti in propagande”. Ta si je poiskal za vsako vas zaupnika, ki ga je po potrebi zaprisegel. Mesto v katerem je bilo okrajno glavarstvo, so po potrebi razdelili na rajone. Občinski in mestni zbiratelj sta skrbela za zadostno število obveščevalcev povsod, kjer so se zbirali ljudje (tovarna, kolodvor, zlasti kolodvorska skladišča,šole, gostilne itd.).
Obveščevalna služba je zbirala vse podatke, ki so bili važni za protikomunistični boj. Posebno je ugotavljala partizanske kurirje in kurirke, odkrivala komunistične celice, odkrivala pripadnike NOB itd.
Sestavljala je kartoteko nezanesljivih v vasi. Vsi obveščevalci so bili tajni in so pri podpisovanju uporabljali psevdomine ali šifre…”
TAjna pisarna za domobranske ovaduhe je bila na Miklošičevi cesti, dr. Albin Šmajd je imel skrito pisarno v kleti pri lazaristih na Taboru, Ehrlichovi, Casarjevi, in Žebotovi stražarji so se ugnezdiliv Lichtenturnu na Poljanski cesti, kjer so imeli svojo mučilnico.
Marija Možina mi je pripovedovala, kako je bilo, ko je bila v Lisičjem gradu pri spovedi:
“Je greh, ker sem zelo huda na šmarskega župnika Ravnika?” je vprašala spovednika.
“Zakaj pa sre jezni nanj?”
“Ni hotel pokopati mojega moža.”
“Je umrl?”
“Ne, ubili so ga.”
“Kdo?”
“Črna roka. Njegov grob smo odkrili šele čez šest mesecev blizu Škoifljice na Barju.”
“Je bil komunist?”
“Ne.”
“Je delal za partizane?”
“Lačnim smo že dali jesti, saj morajo živeti.”
“Vidite, to je greh. Črna rokaa je božje orožje, je šiba božja.”
In približno v tem smislu se je spoved nadaljevala.
Domobranska črna roka je morila samo tiste, ki jih je zaznamovala TOS.
========================================
Dobro so bili organizirani za iztrebljenje tistih, “zaznamovanih” od TOs izdajalcev – domačinov.
Poleg barjanske domobranske postojanke je bila Mokarjeva gostilna. Gostilničar mi je v zvezi z umorom omenjene dvanajsterice ispričal naslednje:
“Ko sem zjutraj odprl gostilno, še nisem vedel, kaj se je ponoči zgodilo v Kozlarjevi gošči. Prišel je Frakelj in se živčno sprehaja po sobi gor in dol ter me nenehno opazoval. Medtem je prišel znanec, naročil kozarec pijače in mi na uho šepnil, da so ponoči ubili več članov Melikove družine in Modicovo, katero sem zelo dobro poznal. Šel sem v kuhinjo in novico sporočil ženi. Pobledela sva. Frakelj, ki je do tedaj molčal, je opazil spremembo na najinem obrazu. Naslonil se je na točilno mizo in me besno ošvignil z očmi rekoč: Kdor sočustvuje s tistimi v Kozlarjevi gošči, zasluži, da se jim pridruži.
Po teh besedah sva z ženo še bolj pobledela in začela trepetati. Frakelj je bil brez srca, brez usmiljenja.”
Iz dosedaj opisanih primerov smo lahko ugotovili, da je Peter Skalar uporabljal nam že vse znane oblike moritvene žetve, ki so značilne za črno roko. Razlika je le v tem, da se Skalarjevi črnorokci nikoli niso našemili, in to iz dveh razlogov: Skalar je kot prebrisan študent izbral posebno, njemu značilčno taktiko. Povsod je aretacijo razložil s potrebo po nujnem zaslišanju, čeprav mnogih aretiranih sploh ni nič spraševal.
Če niso ničesar krivi, bodo zjutraj že doma. Za vprašanja, ki so jih zastavljali sorodniki po aretaciji svojcev, pa je imel pripravljen izgovor: Poslali smo jih v Nemčijo.
Drugi razlog je bil v tem, ker je bil Skalar v resnici versko blazen in kot tak prepričan, da vodi “sveti boj” kot nekoč srednjeveški vitezi. Prebral je veliko knjig o junakih, ki so s križem in mečem v roki skušali osvoboditi sveto mesto Jeruzalem. In če on vodi boj za vero, za Boga, potem ni potrebno skrivati obraza.
Zločine je obsodil tudi tisti del prebivalstva, ki se ni hotel javno opredeliti za nobeno stran.
Nekateri zločini so tako hudo razburili javnost, da jih tudi belogardistični mašniki niso mogli braniti. Spričo takšnih obsodb je klerofašistično vodstvo izdalo tajno navodilo, naj bodo črnorokci zamaskirani, svoje identitete ne smejo odkrivati, o umorih pa morajo molčati. Pri označevanju značajev črnorokcev ne moremo mimo dejstva, da so to bili pretežno mladi in pobožni kmečki fantje, ki so jih zapeljali ognjeviti kaplani in verni starši. Skoraj v vsaki skupini najdemo semeniščnika, ali vsaj sorodnika kakega duhovnika. Sicer je težko razumeti, kakšno sozvočje je med verskim fanatizmom in morilskimi akcijami, saj se ena od deseth božjih zapovedi glasi: Ne ubijaj!
Klerofašištični duhovniki so se znašli in rekli, da to ne velja za vse primere. Kakšno vzgojno testo so dušebrižniki izvlekli iz svetega pisma, smo slišali na javni sodni obravnavi proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Kreku in drugim.
Mrzlega decembrskega popoldneva je Marija Verbič z Jezera pri Podpeči hitela k Brancljevim v Podkraj pri Tomišlju. Z možem Ivanom, železničarjem, sta imela deset otrok, a jih je polovica umrla že v mladosti. Kadarkoli je šla proti Tomišlju, je njen obraz ovila temna senca in v očeh so se ji zalesketale solze. V trenutku otožnosti je bila najraje sama in ob takih prilikah se je izogibala družbe. solze ji je venomer izvabil žalosten spomin na sina Ivana, ki so ga decembra 1941. leta skupaj s še petimi tovariši, med njimi je bil tudi narodni heroj Ljubo Šercer, ustrelili blizu Tomišlja.
Kako mlad je moral umreti, je razmišljala, pa tako veselega značaja je bil. Kdo ve, kje so jih pokopali?
Pri Brancljevih je oddala cigarete in pošto za partizane. Ni se zadrževala. Le skodelico čaja je popila in že je hitela domov, kamor pa ni prišla nikoli več. Peter Skalar je namreč javil, na domobransko postojanko v Podpeč, naj jo aretirajo in pripeljejo na Barje. Patrulja jo je srečala, ko se je vračala iz Tomišlja. Prvi dan je bila zaprta v domobranski postojanki v Podpeči, kjer so jo mučili in zasliševali
domačini: (Navedeno šest domobrancev s priimki in imeni, stran 399)
Naslednjega dne so Verbičevo izročili Skalarju. Ko jo je le-ta zagledal, je dvignil prst in s tem dal svojim apostolom tajno znamenje, da je prispela prva žrtev nove skupine, ki bo kmalu zbrana in poslana v Kozlarjevo goščo.
Marija Brancelj je bila hčerka siromašnega cerkovnika izTomišlja. Očetu in mami je pomagala pri čiščenju cerkve in župnišča, pasla krave in hodila v dnino.
Tako je Skalar zbral skupino za Kozlarjevo goščo. Najraje bi jih takoj pobil, toda misel na Mojzesovo zapoved je vplivala, da je obred opravil na ponedeljek. Tisto nedeljo je po maši poklical apostole v svojo pisarno in jim kot vzoren vernik spet začel razlagati sveto pismo.
Naslednjega dne ob petih – bil je ponedeljek, 20. decembra 1943.leta so Skalarjevi morilci z žrtvami hiteli proti Kozlarjevi gošči. Na zadnjo pot so odšli:
1. Javornik Jože, gostilničar in mesar z Iga, star 65 let, oče devetih otrok;
2. Jesih Anton, star 21 let, sin gostilničarja z Iga;
3. Vebič Marija, z Jezera pri Podpeči, stara 53 let, mati desetih otrok;
4. Brancelj Jože iz Tomišlja, delavec, star 67, in njegova žena,
5. Brancelj Marija, iz Tomišlja, stara 61 let, mati devetih otrok in njena hčerka,
6. Brancelj Francka, poročena Korpes, mati dveh otrok.
Na robu nekega jarka v Kozlarjevi gošči so se ustavili. Nekateri domobranci so odložili orožje v stran ali pa ga obesili na drevo in si poiskali gorjače, drugi pa so samo obrnili orožje in prijeli za cev. Skalar, ki je bil za glavo višji od vseh, je začel iz ust sipati nore besede:
“V vaših senilnih možganih se je nabralo toliko smradu, da ogrožate okolico. V vaših srcih je klica nalezljive bolezni, ki se imenuje komunizem. Vzgojili ste bandite in jim pomagali. Zarotili ste se proti Bogu in on vas bo kaznoval. Izročam vas v milost svojim služabnikom in naj vam Bog pomaga v tej zadnmji uri; jaz vam ne morem, ker izpolnjujem njegovo voljo.”
Možje in žene so otrpnili, kri jim je poledenela, v grlu jih je stisnilo. Le iz Verbičeve se je izvil presunljiv krik, ki je odjeknil tja do Črne vasi in do Ižanske ceste;
“Iz tvojih ust, Skalar, govori satan. Že Kristus je napovedal, da se bodo na zemlji pojavili krivi preroki, ki se bodo izdajali za njegove učence, a pod svetniških plaščem bodo skrivali črno dušo. Prekleti morilci, tisočkrat prekleti! Da bi se odprla zemlja in vas pogoltnila!”
Nekdo jo je strahovito udaril z gorjaco po ustih. Usta so onemela v curku krvi. Kot lačni volkovi so planili nadnje in jih bili zgorjačami in kopiti pušk. JOže Grum si je “rezerviral” nekdanjo svojo ljubico Francko.”Nisi me hotela, zdaj pa se bom napil tvoje krvi,” je rjovel in ji kazal zobe. “Da veš, kri ti bom izsesal,” je kot nor ponavljal, da so še drugi morilci za trenutek obstali in se ozrli, kaj neki bo storil njihov pajdaš. S silovitim potegom je Grum strgal Francki krilo in nedrc, da so se ji v jutranjem svitanju pokazale gole prsi. Grum jo je stisnil k sebi, široko odprl usta in zagrizel z zobmi tja, kjer otrok dobiva mleko. Kriknila je in ga skušala pahnit od sebe, a že sta priskočila dva krvoloka in jo prijela za roke. Iz njenih prsi je tekla kri. Grum pa je še naprej stiskal zobe in sesal kri. Ko je utešil krvoločno žejo, jo je začel vleči po gozdu sem ter tja, jo butal z glavo ob drevesa in vlekel skozi grmovje, dokler ni obležala.
Janez Bolha z Iga je bil kot vojak jugoslovanske vojske aprila 1941.leta hudo ranjen na albanski meji. Kot invalid, nesposoben za vojsko, je vojno preživel na Igu. O tem, kako so umorili navedene žrtve, ve povedati naslednje:
“Od mladih domobrancev, ki še niso znali čuvati vojaških skrivnosti, sem zvedel, da so po mučenju omenjene žrtve obglavili. Nemara pa način usmrtitve ni bil všeč domobranskemu vodstvu in so naslednjega dne morali domobranci sami pripeljati žrtve iz Kozlarjeve gočle na iško pokopališče in pokopati. Očitno so se bali, da bodo ljudje, ko bodo videli obglavljene žrtve, še bolj zasovražili domobrance. Frakelj je umoril tudi mojo sestro.”
Prepisano s strani: 391,392,393, – 402
==========================================
Hudi časi so bili. Jaz sem pobegnila tem krvolokom, na dan prisege Hitlerju, v drugo faro, med vojno sem živela v treh farah.
Nisem še vse napisala, kar sem nameravala.
“Napisal: en mal mem
Datum: 25.07.2007 06:58
Daj, daj Prababi. Nehaj že prepisovati, da se ti le ljubi. Napiši svojo knjigo pa jo prebiraj od konca do začetka in do konca in do začetka tja v noč.”
Se strinjam! In si nakopljem Prababičin gnev. Prepisovati bi se dalo še marsikaj iz knjig avtorjev drugega “pola”, samo potem bi bilo treba odpreti nov forum z naslovom: Naše in vaše (ne)resnice!” alias “Kdo bo koga?”.
En mal mem. Če me spomin ne vara, si bil prav ti tisti, ki si pred časom pozival Prababi: napiši, pojasni, konkretno navedi, čakam tvoje pojasnilo….. In kaj ti sedaj ne paše?
TinaT. Kdo ti pa brani, da še ti kaj prepišeš in napišeš? Lahko kar na tem forumu. Po moje ni potrebno odpirati novega. Pa ne razmišljaj tako “Kdo bo koga?”. Vsak ima svojo resnico in tudi pravico, da jo napiše. In kaj je tukaj spornega? Nič se bat Prababi. Nisem še zasledila, da bi koga zmerjala ali žalila. Prav nasprotno. Je zelo strpna in zadevo vedno pojasni do konca. Za razliko od nekaterih drugih, ki potem, ko ostanejo brez argumentov postanejo žaljivi.
Prababi, res vsa čast vam. Kot je napisal Boom, kar nadaljujte. Prav je, da tudi mlajša generacija izve resnico o domobrancih, ki se danes tako rada sprevrača.
Živo so zakopali
5. maja 1944.leta sta prišla na Grič pri Trebnjem dva domobranca črnorokca in odpeljala Pepco Božič. Rekla sta, da jo morata odpeljati na domobransko komando v Štefan pri Trebnjem, zvečer pa naj bi se že vrnila domov. Pepca je slutila zlo, toda pred silo orožja je morala ubogati in iti z njima. Domobranca sta jo vodila skozi Belšijo vas proti železniski progi, ki pelje v Trebnje. ustavili so se na železniški postaji v Trebnjem, potem pa so odšli nazaj k sv, Štefanu na domobransko poveljstvo, ki je bilo v hiši Jožeta Uhana.
Sosedje domobranske posadke so slišali, kako so do desetih zvečer krilačali na aretiranko in jo zmerjali, zasliševali in mučili. Ob desetih zvečer so jo peljali skozi vas sv. Štefan in se ustavili za vasjo na travniku med železniško progo in potokom Temenica. V obrisih medle zvezdnate svetlobe je Pepca pred seboj zagledala kramp in lopato.
“Koplji!” so ji ukazali morilci. Bilo je pretemno, da bi videli, kako je pobledela in se od groze stresla. Vas je mirno spala, le starejši vaščani, ki so imeli rahlo spanje, so slišali rahle odmeve udarcev krampa. Nihče ni slutil drame, ki se je v tej noči začela na tem travniku.
“globlje, še globlje,” so jo priganjali. Ko se jim je zdelo, da je jama dovolj globoka, so ji ukazali, maj mirno stoji sredi jame. Neki domobranec je prijel za lopato in začel zasipavati jamo.
“Me mislite živo zakopati?” je kriknila in ta krik je bil tako glasen, da je prebudil vaščane. Do prsi so jo zakopali v zemljo, potem pa so jo začeli znova zasliševati.
“Vemo, da si zbirala sanitetni material in obleke za partizane. Hodila si na tajne sestanke, pomagala pri tiskanju nam sovražne propagande. Povej, kdo je vse s teboj sodeloval, komu in kje si izročala ta material, kdo ti ga je dal, pa te bomo odkopali in poslali na delo v Nemčijo.”
Pepca je sklonila glavo in molčala. Tresk, tresk, so padale klofute, nekdo pa jo je brcnil v glavo.
“Tvoji bratje Rudi, Jože in Tone so že od 1942. leta v gošči. Kdaj si jih zadnjič videla? Kako vzdržujete z mamo zvezo z njimi? Povej, zini že enkrat, če nočeš strohneti v tej zemlji. Poglej, maj je, vse je ozelenelo, vse kipi od življenja. Vojne bo kmalu konec in kaj boš imela ti od tega. Nič, še za tvoj grob ne bodo zvedeli.”
“Rada bi čimprej umrla,” je dejala. In to je bil ves odgovor.
“Oho, tako se pa nam ne boš izmazala na oni svet,” je nekdo zarohnel. “Skušal te bom za lase izvleči iz te luknje. Bomo videli, če boš spregovorila ali ne.” In je vlekel, vlekel mlado dekle kvišku za lase.
“Tone,” reče poveljnik tolpe svojemu pajdašu, “pojdi k tistemu kmetu in naj ti posodi klešče, da ji bomo lahko iztrgali jezik, če že noče govoriti…”
Njena sestra Amalija Božič-Makarovič mi je o tem pisala:
“Pozneje so domobranci pripovedovali, da je umirala od desetih zvečer do desetih zjutraj. Še vso nedeljo je bila tam zakopana. Po tisti poti ljudje niso smeli k maši. Šele v ponedeljek se je od njenega pokončnega groba umaknila domobranska straža. Pokopali smo jo na pokopališču v Trebnjem.”
Pepca Božič je bila rojena 14. septembra 1920.leta na Griču pri Trebnjem v siromašni družini, v kateri je bilo osem otrok. Vsi so delali za partizane, za OF. Trije njeni bratje so bili v partizanih. Mati še živi, oče pa je umrl pred štirimi leti.
Pepci je bila priznana spomenica 1941.
Prepisano s strani, 490, 491 in 492, tudi slaka je na strani 491.
=========================================