kakšen je bil….
Moj prvi je bil (je še) Subaru Justy, podarjen od dedka, ko zaradi kapi ni več mogel vozit.
Najin prvi pa je bila katrca. Rjava. Pa potem rumena. Pa potem bela. Potem, ko se ni več dobilo katrc spodobnega letnika, smo šli pa na Kangooja.
Golf 2, diesel, TAS (bosanski)! 760km z enim tankom! Ni imel pete brzine, nikoli me ni pustil na cedilu, razen ko je bilo na Pokljuki -23°C. Takoj, ko se je segrelo na -15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C :)) je zalaufal iz prve.
Predtem je bil družinski, imela sem ga pa do lani (ja, točno eno leto je, kar sem ga prodala – tik preden sem rodila), star je bil 14 let. Še kdaj pojokcam za njim, ampak vem, da je šel v dobre roke.
Jugo 45 koral, banana barve, zanj dala 3.500 (pokojnih) nemških mark, prodala za 3.800 DEM, ha, ha, ha. Prevozila z njim celo Avstrijo, tud na Grossglockner šla z njim, nikoli zatajil, samo 1 x zakuhal in to cariniku direkt po hlačah in čevljih, ker mi je med potjo crknil ventilator na hladilniku. Ko se je bližala generalna, sem ga prodala. Bila sem ena redkih, ki je v enem letu zaslužila za avto. Kupila sem ga sama, do zadnjega groša.
Jaz sem pa imela Fičota, rumene barve. Joj kako je bil dober, ko sem se prvič vsedla v fičkota sem mislila, da imam mercedeza v rokah ha ha ha.
Resnično tako je bilo. Še sedaj rada vidim na cesti fičota, ali pa jugeca, ne vem no, meni so pač bili takšni avtomobili “taboljši tanovejši”…
S R E Č N O V O ŽN J O V S E M!!!!!!!!
Ej, si me pa spomnila… Midva sva šla s katrco na Sicilijo in so naju doma gledali kot da sva z lune padla. Pa se je krasno obnesla vso pot, pa bolj komot kot kjerkoli se spi v katri. Sem jokala kot dež, ko smo dali zadnjo od hiše. 🙂