Jaz likam skoraj vse. Imam pa nekaj oblačil, ki jih ni treba likat, ker so iz takega materiala.

Lan je posebnost in je del šarma lanenih stvari, da so malo zmečkane, ampak jih jaz tudi likam, čeprav se takoj spet zmečka.

Ostalo pa ne vem, kako vam rata, da vam ni treba likat, jaz tudi lepo obesim srajce na obešalnike, lesene, jbg, naravni material, ampak je šele z likanjem vse tako kot mora biti, da je blago lepo ravno spredaj, zadaj, na rokavih, tudi okoli knofov. Ma jaz včasih ovratnik še poštirkam, da cel dan lepo stoji, ni mi všeč, če nosiš srajco brez kravate in da ovratnik čez par ur “kolapsira”, nekako neurejeno in neprofesionalno mi zgleda. Mogoče sem celo malo OCD, na čevljih me motijo okrogle vezalke in jih zamenjam s ploščatimi, čevlje pa pred in po vsakem nošenju skrtačim in dam not lesene šponerje, tko sem bil naučen.

Ima pa likanje tudi higiensko funkcijo, danes se bombaž pere v glavnem na 30, 40 stopinj, srajce, majice in perilo ne bi preneslo pranja na 90 in z likanjem tudi dezinfeciraš stvari.

Ne likam praktično nič, razen kdaj kaj za posebne priložnosti. Oprane srajce dam na obešalnik, da se posušijo in na tak način niso zmečkane (če so, se pač zlikajo). Včasih je potrebno polikati tudi kakšno obleko, krilo ali hlače (posebej tiste na rob ali lanene).

Majic (ki niso srajce) nikoli ne likam, prav tako ne puloverjev, kavbojk, trenirk, pižam. Posteljnine ne likam – razvesim jo in ko se posuši, je nezmečkana. Da bi likala brisače, zokne ali spodnje perilo, mi pa na kraj pameti ne pade.

ne likam. nič. sem 40 let likala srajce, obleke, kostime… dost imam tega brezzveznega dela in tudi takšnih zategnjenih oblačil. da bi likala štumfe, posteljnino, gate…saj nisem na glavo padla!

Likam vse kar prenese likalnik.

Nosim samo naravne materiale, redko kaj umetnega.

Meni je likanje psihoterapija, se tisto uro fajn pogovorim sama s sabo, resim se stresa, preresetam svoje probleme in sem mirna en teden, potem pa ponovim vajo.

“Meni je likanje psihoterapija”

Ful dober attitude, stvari so take, kot si jih naredimo, če se prepričaš, da je pranje perila in likanje mučenje, ti je mučenje, sam uživam v likanju in se ga dobesedno veselim, nekaj zenovskega najdem v njem, umiri mi duha. Je pa to mogoče res povezano z odnosom do oblačil in ali gre za naravne, ali sintetične materiale.

Kot je rekla moja sodelavka “jaz pa nič ne likam in poglej – nič ni zmečkano!”

Ne, seveda ne….ima 80 kil in si kupuje XS elastične obleke. To si navlečene na šunkasto telo kot drugo kožo. Zmečkano res ni.

“To si navleče na šunkasto telo kot drugo kožo”

umrl od smeha.

To glede razkuževanja oblačil za dojenčke je že tudi preživeto.

Likam, ker to rada delam. Res pa ne perem po vsakem nošenju, le prezračim in spet oblečem. Stvari nosim več dni, spodnjih hlač, nogavic in brisač ne likam. Sušilca nimam, ker ga ne rabim.

Likam vse razen gat in brisač. Ne vem kako bi se lahko temu izognila… Vedno pride vse zmečkano ven in stroja pa tudi če dobro stresem preden obesim. Glih moram likat.

kaka dezinfekcija neki, a si kužen? sej pa vsak dan nosimo novo spodnje perilo in vse, kar se dotika kože, ma že z mlačno vodo in zelo malo milnice bi bilo dovolj, kako pranje na 90 neki, sej nismo v srednjem veku…

Tud jst skor ne likam, pa noben ne hod pomečkan. Lepo v sušilc al na štrik, TAKOJ, ko je suho lepo zložim in to je to.