Kje naj spi dojenček?
kakšna novodobna pogruntavščina no … jaz brez težav priznam, da sva oba z bratom zelo dolgo spala v skupni postelji najinih staršev … z velikim veseljem .. enako moji otroci in njegovi tudi 🙂
še 1x … zagovarjam tak način, ki ustreza staršem in otroku … po občutku in nič na silo.
Mnenje enega pediatra. Za tiste, ki razumete angleško.
https://youtu.be/w163kpibVSc
V bistvu pravi, da s spanjem v isti postelji/sobi ni nič narobe, da pa dojenček nujno potrebuje svoj varen prostor (v ali ob postelji), da ga kateri od staršev ne pomendra.
Kot pozitivne stvari navaja, da je dojenje ponoči lažje, da otrok čuti bližino staršev itd.
Kot slabe stvari pa, da spanje v isti postelji lahko (ni pa nujno) povzroči, da se otrok kasneje ne zmore ločiti od staršev, kar pa ima za posledico boječega in anksioznega otroka. In da lahko skupno spanje za starše pomeni zelo slab spanec in posledično utrujenost.
Pravi tudi, da nič od tega ni “prav” ali “narobe”, temveč ima vsaka stvar svoje prednosti in slabosti. Odvisno je pač od tega kaj otrokom in staršem najbolj odgovarja, saj smo si vsi med sabo različni.
Ima pa tale pediater kar dosti zanimivih tem, če bi kakšnega starša morda zanimalo. Recimo: https://youtu.be/uaR48W_BlsA
Dejansko če bi kdaj spali s svojim dojenčkom, bi videli, da se mama odzove na vsak najmanjši gib in vzdih. Jaz celo opažam, da se zbudim par sekund pred sinom, ko se zbudi za dojenje, tako da sva očitno res na nek način povezana. Jaz sem svojega otroka imela v njegovi posteljici dokler je bil novorojenček in je dejansko še spal tam, ko je bil večji in se je začel preveč zbujati, pa je šel takoj v najino posteljo. Mene ni strah, da bi se kdo od naju ulegel nanj, tudi moža včasih opazujem med spanjem, kako se sam odmakne ali obrne, ko se ga sin dotakne. Otrok spi v spalni vreči in ni pokrit z odejo, midva ga pa tudi nikoli nisva pokrila čez glavo, ker si zatakneva odejo pod svoje telo. Sem v bistvu pred bolj pogosto preverjala, če še diha, ko je spal v svoji posteljici, zdaj pa ga ves čas slišim in čutim zraven sebe. Tako da meni se skupno spanje (ampak ne z novorojenčkom, prvi mesec se je tudi meni kar “fuzlalo” od pomanjkanja spanja in sem se ponoči včasih zbudila in nisem vedela, a je otrok zraven mene ali v svoji postelji ali kje sploh je) ne zdi nič nevarnega, če poskrbiš, da je postelja karseda varen prostor.
Hvala, da ste potrdili mojo trditev okrog kompetenc, kajti v zakljucku studije, ki sem jo linkala pise tole:
Conclusions: Bed sharing for sleep when the parents do not smoke or take alcohol or drugs increases the risk of SIDS. Risks associated with bed sharing are greatly increased when combined with parental smoking, maternal alcohol consumption and/or drug use. A substantial reduction of SIDS rates could be achieved if parents avoided bed sharing.
Ce morda ne znate anglesko: deljenje postelje, kadar starsi ne kadijo, ne pijejo alkohola in ne jemljejo drog zvisa tveganje za SIDS…
Razpravljanje o tem, kdo je otroka za kaj opeharil, se mi zdi pa naravnost zaljivo in se v to z vami ne bom spuscala, saj ne poznate ne mene, ne mojih otrok.
[/quote]
Niti berete, niti razumete ne, kar sem napisala. Pa upam, da ne verjamete res, kar ste ljubeznivo prevedla. Hvala, ni potrebe. Ampak vam vse skupaj bolj malo pomaga, če raziskav človek ne zna prebrati kritično in z malo zdravega razuma. Premislite o tem, kar je napisala moja izkušnja.
V resnici se mi ne da več. Zaradi mene, če so vaši otroci spali v kišti Jaz vem, da sem svojim bila blizu prva leta, da so imeli do mene neoviran dostop 24ur na dan. In da so danes odrasli oz. skoraj odrasli samostojni in zdravi ljudje.
In da bi še enkrat delala popolnoma isto.
P. S. : ne biti tako prepričana, da se cez lužo v ničemer ne motijo. Pa o Japonski tudi bolj malo veste.
Mi smo spali tako, da je bila otroška posteljica vzporedna z najino in otrok pol metra stran.
V zakonski postelji pa samo kdaj ob dojenju.
Lahko si otročka prijel za rokico ali pocrtal kar iz svoje postelje.
Udobno za vse, bližina zadovoljena, crkljanje je bilo v navadi zjutraj, ko je bubamala zlezla k nama 🙂
Niti berete, niti razumete ne, kar sem napisala. Pa upam, da ne verjamete res, kar ste ljubeznivo prevedla. Hvala, ni potrebe. Ampak vam vse skupaj bolj malo pomaga, če raziskav človek ne zna prebrati kritično in z malo zdravega razuma. Premislite o tem, kar je napisala moja izkušnja.
V resnici se mi ne da več. Zaradi mene, če so vaši otroci spali v kišti Jaz vem, da sem svojim bila blizu prva leta, da so imeli do mene neoviran dostop 24ur na dan. In da so danes odrasli oz. skoraj odrasli samostojni in zdravi ljudje.
In da bi še enkrat delala popolnoma isto.
P. S. : ne biti tako prepričana, da se cez lužo v ničemer ne motijo. Pa o Japonski tudi bolj malo veste.
[/quote]
Zelo ocitno niste prebrali prispevka, ki sem vam ga originalno linkala – bi bilo prevec dela, a ne?
Ker ste vi pac na statisticnem vzorcu stirih otrok zakljucili nasprotno od strokovnjakov z nekega podrocja na vzorcu 6000 otrok (btw ugotovili so da zgolj skupno spanje brez ostalih faktorjev povisa tveganje SIDS za 5x)
O Japonski pa jaz nisem napisala niti besede, zato ne vem na kaj tocno se vasa replika nanasa. Vam je pa par drugih napisalo odlicne odgovore na dileme o spanju zivali.
… zenska ti lahko komentiras, samo ne vem zakaj citiras mene, kjer se pogovarjamo o otroskih posteljicah, ce sama pises na strani prej, da je niste uporabljali.
In potem neko ironijo zganjas, da je premajhna zate… mislim resno, oprosti to so neumni komentarji.
Ce si pristas skupnega spanja, ok, samo potem ne citiraj pogovorov, kjer se izmenjujejo mnenja o posteljicah otrok s tvojim mnenjem da je premajhna zate. Ker neumno izpades, sorry.
[/quote]
Bom tokrat pisala počasi, mogoče boš potem razumela napisano.
:/
Kot prvo, avtorica teme ne sprašuje o tem, ali naj otroci spijo v svoji posteljici pri starših ali v svoji sobi, ampak, ali naj spi otrok pri starših.
Debata o otroških posteljicah se je razvila dodatno, ker se iz takšnih ali drugačnih razlogov še vedno večinoma prakticira, da se otroke daje spati v posteljice.
Če bi vsaj pozorno prebrala moj zapis na prvi strani debate, bi videla, da smo tudi pri nas najprej dajali dojenčka spati v ločeno posteljo, a to že zelo kmalu opustili zaradi tega, ker se ni obneslo.
Torej, na osnovi svojih izkušenj pišem, da se mi sistem otroške posteljice ne zdi smiseln, saj staršem pravzaprav zelo malo olajša nočno prebujanje zaradi dojenja in uspavanja. Kam pa naj napišem svoje mnenje o otroških posteljicah, če ne na komentar, kjer so posteljice predlagane?
Napisala sem tudi, da se je ravno zato pri nas kot zelo učinkovit izkazal sistem, kjer smo ob zakonsko posteljo postavili še eno klasično enojno posteljo.
In sem tudi razložila, zakaj, a očitno premalo jasno. Torej: če so v spalnici skupaj postavljena tri ležišča, je eno (nesredinsko) ležišče namenjeno očetu, drugi dve (sosednji) pa mami in otroku. Ko mama doji na levi dojki, leži na od teh dveh preostalih postelj na levem ležišču, dojenček pa na desnem. Ko doji na desni dojki, leži na desnem ležišču, otrok pa na levem. Tako imajo vsi trije na voljo dovolj prostora za normalen spanec brez gnetenja, brez strahu po poleganju dojenčka, predvsem pa brez zbujanja in nočnega vstajanja. Dojenček ali mama se namreč v spanju lahko normalno obrneta, odmakneta ali pa spita skupaj, če jima ustreza. Ko se ponoči otrok hoče podojiti, lahko mama praktično v spanju nastavi dojko in spi dalje. Tudi če se prestavi na sosednje ležišče, lahko to naredi praktično mimogrede.
Če je ob zakonski postelji priključena manjša otroška posteljica, to pomeni, da ko mama doji tako, da je s trebuhom obrnjena proti otroški posteljici, lahko dojenček in mama med dojenjem zaspita brez prestavljanja. Pa še to samo, če sta višini ležišč enaki in vmes ni trdega stika.
Ko pa je med dojenjem s hrbtom obrnjena k otroški posteljici, se oče, mama in otrok dejansko stiskajo na dveh ležiščih zakonske postelje. Ko otroka podoji, se mora en starš zbuditi, otroka dvigniti in ga prestaviti v njegovo posteljico. Pri dvigu oz. pri polaganju na hladnejšo podlago se mnogokrat otroci zbudijo. Za uspavanje otroka pa mora biti starš buden.
Če torej vsi trije zaspijo tako, da je dojenček med staršema, je praktično edina možnost za zagotovitev dovolj prostora za tri osebe, da se mama čim bolj umakne k zunanjemu robu svojega ležišča, lahko tudi tako, da leži diagonalno na postelji tako, da je delno na svoji postelji (z nogami), delno na otroški posteljici (glava).
Torej mama se pri takšnem spanju praviloma slabše odpočije, saj ji zmanjkuje prostora za sproščeno spalno lego. In v tem kontekstu sem napisala, da je otroška postelja premajhna za mamo, saj nam je večini premajhna za našo velikost in namestitev med spanjem. In seveda tudi večina mam tehta več, kot je predvidena nosilnost otroških posteljic.
Če je otroška posteljica ločena od postelje staršev, pa nočnemu prebujanju starsi praktično ne uidejo.
Morda se ti zdi moj zapis rešitve nočnega spanja družine neumen. Tudi prav.
Meni pa se zdi zelo neumno, da ima veliko družin z zdravimi otroki težave z neprespanimi nočmi.
Ko boš mama, javi, kako in koliko boste spali. Morda boš takrat le ugotovila, da je pri otrocih pogosto potrebno probleme reševati na ‘trapast’ način.
Ne drži, da imajo otroci, ki spijo s starši, kasneje slabše spalne navade. Prej obratno.
Sindrom nenadne smrti dojenčka (SNSD) ne more biti povečan v primerih, ko otrok spi s staršem.
To enostavno ni logično.
Nenadna smrt dojenčka je definirana kot smrt iz neznanega razloga.
Če se otrok zaduši, to ne spada v to skupino smrti. Če dojenček spi ob staršu, ta prej zazna nepravilnosti v ritmu otrokovega dihanja ali druge težave (bruhanje, vročina …), kot pa, če otrok spi drugje, ter se lahko hitreje odzove.
Kulture, kjer otroci spijo s starši, praktično ne poznajo SNSD-a.
Nekdo je že omenil primer Japonske, kjer dojenčki praviloma še vedno spijo s starši. In hkrati je pri njih delež smrti zaradi SNSD med najnižjimi.
https://mojpogled.com/ali-naj-otroci-spijo-skupaj-s-starsi/
‘V sodobni družbi je zelo dolgo veljajo prepričanje, da morajo otroci spati ločeno od staršev. Ameriška pediatrična akademija je v članku iz oktobra 2011 zagovarjala, da spanje otrok in odraslih v skupni postelji poveča možnost za sindrom nenadne smrti dojenčka (SNSD). Po drugi strani pa študija iz istega leta, objavljena v reviji Live Science, ni našla nobene povezave med sindromom nenadne smrti in spanjem v postelji staršev, prav tako ni bila ugotovljena nobena druga negativna posledica skupnega spanja pri otrocih, starih do treh let. Celo več, študija je zagovarjala tezo, da skupno spanje spodbuja dojenje in ojača čustveno vez med materjo in otrokom.
…
Ne glede na to, za kateri pristop se odločimo, je zgodovinsko gledano samostojno spanje v ločenih sobah anomalija, ki se je v Evropi in Severni Ameriki pojavila šele konec 19. stoletja. Pred tem so v splošnem otroci spali z dojiljami in sorojenci, skupno spanje pa je še dandanes redna praksa v več razvitih državah, na primer na Japonskem (kjer beležijo tudi najnižji procent SNSD).’
Sploh ne vem, kako so moji zrastli. Pa kako sva preživela vstajat in naredit dva koraka do posteljice in nato nazaj.
Si ne predstavljam, da bi spali v isti postelji. Z otrokom smo se crkljali cel dan. Z možem pa ne, ker je bil v službi. Popoldan se je on crkljal z otroki. A da bi zvečer/ponoči pa še otrok med nama spal? Kdaj se potem starši crkljate?
Ne drži, da imajo otroci, ki spijo s starši, kasneje slabše spalne navade. Prej obratno.
Sindrom nenadne smrti dojenčka (SNSD) ne more biti povečan v primerih, ko otrok spi s staršem.
To enostavno ni logično.
Nenadna smrt dojenčka je definirana kot smrt iz neznanega razloga.
Če se otrok zaduši, to ne spada v to skupino smrti. Če dojenček spi ob staršu, ta prej zazna nepravilnosti v ritmu otrokovega dihanja ali druge težave (bruhanje, vročina …), kot pa, če otrok spi drugje, ter se lahko hitreje odzove.
Kulture, kjer otroci spijo s starši, praktično ne poznajo SNSD-a.
Nekdo je že omenil primer Japonske, kjer dojenčki praviloma še vedno spijo s starši. In hkrati je pri njih delež smrti zaradi SNSD med najnižjimi.
https://mojpogled.com/ali-naj-otroci-spijo-skupaj-s-starsi/
‘V sodobni družbi je zelo dolgo veljajo prepričanje, da morajo otroci spati ločeno od staršev. Ameriška pediatrična akademija je v članku iz oktobra 2011 zagovarjala, da spanje otrok in odraslih v skupni postelji poveča možnost za sindrom nenadne smrti dojenčka (SNSD). Po drugi strani pa študija iz istega leta, objavljena v reviji Live Science, ni našla nobene povezave med sindromom nenadne smrti in spanjem v postelji staršev, prav tako ni bila ugotovljena nobena druga negativna posledica skupnega spanja pri otrocih, starih do treh let. Celo več, študija je zagovarjala tezo, da skupno spanje spodbuja dojenje in ojača čustveno vez med materjo in otrokom.
…
Ne glede na to, za kateri pristop se odločimo, je zgodovinsko gledano samostojno spanje v ločenih sobah anomalija, ki se je v Evropi in Severni Ameriki pojavila šele konec 19. stoletja. Pred tem so v splošnem otroci spali z dojiljami in sorojenci, skupno spanje pa je še dandanes redna praksa v več razvitih državah, na primer na Japonskem (kjer beležijo tudi najnižji procent SNSD).’
[/quote]
Vse te študije pa ne zanikajo dejstva, da se otroci, ki spijo v postelji skupaj z mamo, večkrat prebujajo, posledično pa tudi več dojijo. McKenna zagovarja skupno posteljo predvsem zaradi tega. Zato tudi ni neka nepristranska avtoriteta.
Če nadaljujemo – otrok še več prebuja, posledično pa tudi mama. V glavnem pa naj se vsaka mama sama odloči, kaj njej in njeni družini najbolj ustreza. Nikakor pa ne sme zanemariti pomislekov in nevarnosti. Zadušitev otroka je v primeru skupne postelje veliko večja kot pa če otrok spi v svoji postelji. Glede sindrom nenadne smrti pa je dejstvo tudi to, da je veliko smrti pripisanih temu sindromu, čeprav je dejansko šlo za zadušitev.
https://sids.org/what-is-sidssuid/sids-accidental-suffocation/
Bom tokrat pisala počasi, mogoče boš potem razumela napisano.
:/
Kot prvo, avtorica teme ne sprašuje o tem, ali naj otroci spijo v svoji posteljici pri starših ali v svoji sobi, ampak, ali naj spi otrok pri starših.
Debata o otroških posteljicah se je razvila dodatno, ker se iz takšnih ali drugačnih razlogov še vedno večinoma prakticira, da se otroke daje spati v posteljice.
Če bi vsaj pozorno prebrala moj zapis na prvi strani debate, bi videla, da smo tudi pri nas najprej dajali dojenčka spati v ločeno posteljo, a to že zelo kmalu opustili zaradi tega, ker se ni obneslo.
Torej, na osnovi svojih izkušenj pišem, da se mi sistem otroške posteljice ne zdi smiseln, saj staršem pravzaprav zelo malo olajša nočno prebujanje zaradi dojenja in uspavanja. Kam pa naj napišem svoje mnenje o otroških posteljicah, če ne na komentar, kjer so posteljice predlagane?
Napisala sem tudi, da se je ravno zato pri nas kot zelo učinkovit izkazal sistem, kjer smo ob zakonsko posteljo postavili še eno klasično enojno posteljo.
In sem tudi razložila, zakaj, a očitno premalo jasno. Torej: če so v spalnici skupaj postavljena tri ležišča, je eno (nesredinsko) ležišče namenjeno očetu, drugi dve (sosednji) pa mami in otroku. Ko mama doji na levi dojki, leži na od teh dveh preostalih postelj na levem ležišču, dojenček pa na desnem. Ko doji na desni dojki, leži na desnem ležišču, otrok pa na levem. Tako imajo vsi trije na voljo dovolj prostora za normalen spanec brez gnetenja, brez strahu po poleganju dojenčka, predvsem pa brez zbujanja in nočnega vstajanja. Dojenček ali mama se namreč v spanju lahko normalno obrneta, odmakneta ali pa spita skupaj, če jima ustreza. Ko se ponoči otrok hoče podojiti, lahko mama praktično v spanju nastavi dojko in spi dalje. Tudi če se prestavi na sosednje ležišče, lahko to naredi praktično mimogrede.
Če je ob zakonski postelji priključena manjša otroška posteljica, to pomeni, da ko mama doji tako, da je s trebuhom obrnjena proti otroški posteljici, lahko dojenček in mama med dojenjem zaspita brez prestavljanja. Pa še to samo, če sta višini ležišč enaki in vmes ni trdega stika.
Ko pa je med dojenjem s hrbtom obrnjena k otroški posteljici, se oče, mama in otrok dejansko stiskajo na dveh ležiščih zakonske postelje. Ko otroka podoji, se mora en starš zbuditi, otroka dvigniti in ga prestaviti v njegovo posteljico. Pri dvigu oz. pri polaganju na hladnejšo podlago se mnogokrat otroci zbudijo. Za uspavanje otroka pa mora biti starš buden.
Če torej vsi trije zaspijo tako, da je dojenček med staršema, je praktično edina možnost za zagotovitev dovolj prostora za tri osebe, da se mama čim bolj umakne k zunanjemu robu svojega ležišča, lahko tudi tako, da leži diagonalno na postelji tako, da je delno na svoji postelji (z nogami), delno na otroški posteljici (glava).
Torej mama se pri takšnem spanju praviloma slabše odpočije, saj ji zmanjkuje prostora za sproščeno spalno lego. In v tem kontekstu sem napisala, da je otroška postelja premajhna za mamo, saj nam je večini premajhna za našo velikost in namestitev med spanjem. In seveda tudi večina mam tehta več, kot je predvidena nosilnost otroških posteljic.
Če je otroška posteljica ločena od postelje staršev, pa nočnemu prebujanju starsi praktično ne uidejo.
Morda se ti zdi moj zapis rešitve nočnega spanja družine neumen. Tudi prav.
Meni pa se zdi zelo neumno, da ima veliko družin z zdravimi otroki težave z neprespanimi nočmi.
Ko boš mama, javi, kako in koliko boste spali. Morda boš takrat le ugotovila, da je pri otrocih pogosto potrebno probleme reševati na ‘trapast’ način.
[/quote]
A se smešiš no s takšnimi tvojimi sedaj naumljenimi doktorati zakaj je o. posteljica za starše premajhna. Pa tudi sicer,da ne bo meni kdo rekel, ker kao še nimam otrok, da nimam pojma, preberi spodnje objavljene nasvete za varno spanje in kje naj bi spal otrok s starši v zakonski postelji… Očitno tvoje stališče o spanju otroka med obema staršema, ki ga zagovarjaš, ni varnostno priporočljivo.
Pa še njim napiši doktorat o dojenju na obeh dojkah, tlačenju mame v otroško posteljico itd.
Vse te študije pa ne zanikajo dejstva, da se otroci, ki spijo v postelji skupaj z mamo, večkrat prebujajo, posledično pa tudi več dojijo. McKenna zagovarja skupno posteljo predvsem zaradi tega. Zato tudi ni neka nepristranska avtoriteta.
Če nadaljujemo – otrok še več prebuja, posledično pa tudi mama. V glavnem pa naj se vsaka mama sama odloči, kaj njej in njeni družini najbolj ustreza. Nikakor pa ne sme zanemariti pomislekov in nevarnosti. Zadušitev otroka je v primeru skupne postelje veliko večja kot pa če otrok spi v svoji postelji. Glede sindrom nenadne smrti pa je dejstvo tudi to, da je veliko smrti pripisanih temu sindromu, čeprav je dejansko šlo za zadušitev.
https://sids.org/what-is-sidssuid/sids-accidental-suffocation/
[/quote]
in domnevam da je iz istega razloga med varnimi nasveti za spanje v skupni postelji tudi da, da otrok spi na strani samo z enim staršem – ker se potem tovrstno tveganje vsaj zmanjša… kot pa če ga damo med oba starša.
sicer sem laik in ja še brez otrok, ampak razmišljam pa v tej smeri,da zato, bi otroka dala spati v svojo posteljico , pripeto na starševo posteljo, kjer otrok še vseeno ni sam, lahko čuti staršev dotik in s tem varnost in bližino, ima pa kljub temu svoj prostor in s ten neko varnost v tem smislu.
čeprav verjamem, da mamam, ki pravijo, da otroka čutiš, ko spi zraven tebe, pa jaz vem,da sama ne bi imela trdnega spanca, ker bi kljub vsemu podzavestno vedno pazila kam se premaknem, da nima dojenček, kje kakšne rokice… in poleg tega še, kako se je obrnil, kje ima glavico, da se ne zabubi med spanjem tako,da bi mu zmanjkalo zraka… vseskozi bi imela to skrb in zato manj kakovostni spanec. zato sem mnenja, da bi se raje zbudila, otroka nahranila in dala spat, v njegovo posteljico takoj zraven starševske, potolažila, ga prijela za rokico, prstke, da čuti bližino in zaspala naprej.
in domnevam da je iz istega razloga med varnimi nasveti za spanje v skupni postelji tudi da, da otrok spi na strani samo z enim staršem – ker se potem tovrstno tveganje vsaj zmanjša… kot pa če ga damo med oba starša.
sicer sem laik in ja še brez otrok, ampak razmišljam pa v tej smeri,da zato, bi otroka dala spati v svojo posteljico , pripeto na starševo posteljo, kjer otrok še vseeno ni sam, lahko čuti staršev dotik in s tem varnost in bližino, ima pa kljub temu svoj prostor in s ten neko varnost v tem smislu.
čeprav verjamem, da mamam, ki pravijo, da otroka čutiš, ko spi zraven tebe, pa jaz vem,da sama ne bi imela trdnega spanca, ker bi kljub vsemu podzavestno vedno pazila kam se premaknem, da nima dojenček, kje kakšne rokice… in poleg tega še, kako se je obrnil, kje ima glavico, da se ne zabubi med spanjem tako,da bi mu zmanjkalo zraka… vseskozi bi imela to skrb in zato manj kakovostni spanec. zato sem mnenja, da bi se raje zbudila, otroka nahranila in dala spat, v njegovo posteljico takoj zraven starševske, potolažila, ga prijela za rokico, prstke, da čuti bližino in zaspala naprej.
[/quote]
Tako je čisto OK. Dojenčku prav nič ne manjka, če spi v svoji postelji. Itak vsakič, ko zajoka ali se premakne, že skočiš k njemu, od začetka se še doji ali hrani, torej ima veliko pozornosti, tudi uspavaš ga. Sam je le, ko spi. Po mojih izkušnjah otroci celo bolje spijo v svoji postelji, ker imajo bolj mir – gibanje mame ga lahko zbudi. Meni sicer ni ustrezalo imeti privezane posteljice brez stranice, imeli smo tako na koleščkih – premikanje dojenčke lepo uspava, kar pri spanju na veliki postelji ni možno. Čez luknje med letvicami postelje zraven sebe ga pa lahko tudi božaš, crkljaš, pomiriš.
Jaz pravim, da je skupno spanje čisto OK, če vsem trem to ustreza. Vendar pa je potrebna previdnost – ne le zaradi tega, da lahko dojenčka potlačiš, ampak tudi zaradi padcev. Prijateljici je tri letna hčerka enkrat med skupnim spanjem padla iz zakonske postelje in se tako nerodno udarila v rob nočne omarice, da si je prebila glavo – kaj če se kaj takega zgodi dojenčku? Moji so bili recimo vsi zelo živahni, kotalili so se že zelo zgodaj, zato je bilo treba tudi pri dojenju res paziti.
in domnevam da je iz istega razloga med varnimi nasveti za spanje v skupni postelji tudi da, da otrok spi na strani samo z enim staršem – ker se potem tovrstno tveganje vsaj zmanjša… kot pa če ga damo med oba starša.
sicer sem laik in ja še brez otrok, ampak razmišljam pa v tej smeri,da zato, bi otroka dala spati v svojo posteljico , pripeto na starševo posteljo, kjer otrok še vseeno ni sam, lahko čuti staršev dotik in s tem varnost in bližino, ima pa kljub temu svoj prostor in s ten neko varnost v tem smislu.
čeprav verjamem, da mamam, ki pravijo, da otroka čutiš, ko spi zraven tebe, pa jaz vem,da sama ne bi imela trdnega spanca, ker bi kljub vsemu podzavestno vedno pazila kam se premaknem, da nima dojenček, kje kakšne rokice… in poleg tega še, kako se je obrnil, kje ima glavico, da se ne zabubi med spanjem tako,da bi mu zmanjkalo zraka… vseskozi bi imela to skrb in zato manj kakovostni spanec. zato sem mnenja, da bi se raje zbudila, otroka nahranila in dala spat, v njegovo posteljico takoj zraven starševske, potolažila, ga prijela za rokico, prstke, da čuti bližino in zaspala naprej.
[/quote]
Jah no, eno je teorija, drugo praksa. Mogoce tvojemu otroku ne bo dovolj samo rokica, bozanje, ampak ga bo uspavala samo nosnja, tesen stik s kozo, mogoce se bo zbudil vsakic ko ga bos poskusila prestaviti, mogoce se bo zbujal na pol ure…. ne delat prevec planov, ker otrok bo imel svoje. Na trden in kvaliteten spanec pa kar pozabi za nekaj casa.
Nasi dojencki so prve 3 mesece spali v posteljici, ki se z eno stranico pritrdi k zakonski postelji. Tako smo se izognili nocnemu vstajanju in bojazni, da bi otroka polezali. Naslednjih 3-6 mesecev so otroci spali v otroski posteljici v najini spalnici, ko pa je bilo ocitno, da se zbujajo zaradi naju (ko sva v spalnico prisla spat, kako smrcanje…), sva jih pa prestavila v svojo sobo. Od takrat dalje so tudi vsi zaceli spati celo noc.
Ah ja, spet se najdejo mame, ki se primerjajo z živalmi. Seveda samo takrat, ko njim to ustreza. Enako je s “starimi časi”, pa primitivnimi ljudstvi… Najboljše, da gredo takšne mame v jame, kjer bodo lahko zganjale svojo prvinskost. Narava pa bo tudi poskrbela zanje točno tako, kot v živalskem svetu.
Jah no, eno je teorija, drugo praksa. Mogoce tvojemu otroku ne bo dovolj samo rokica, bozanje, ampak ga bo uspavala samo nosnja, tesen stik s kozo, mogoce se bo zbudil vsakic ko ga bos poskusila prestaviti, mogoce se bo zbujal na pol ure…. ne delat prevec planov, ker otrok bo imel svoje. Na trden in kvaliteten spanec pa kar pozabi za nekaj casa.
[/quote]
Ne delam planov, ampak ramisljam, kaj in kako bi. Jasno je, da bom poslusala otroka. In jasno je tudi, da bo vstajanje in zbujanje in prebedene tudi noci. Ko sem govorila o kvalitetnem spancu sem s tem mislila to, da raje kvalitetno trdno zaspim za eno uro ko otrok spi v svoji posteljici in vem da ima dovolj prostora, kot pa da ga vzamem k sebi in potem zaradi strahu da se mu kaj ne zgodi jaz dremem, otrok pa enako spi kot bi spal v posteljici.
Vsekakor pa sem za telesni stik in vzpodbujanje tega, da otrok cuti blizino in varnost.
A se smešiš no s takšnimi tvojimi sedaj naumljenimi doktorati zakaj je o. posteljica za starše premajhna. Pa tudi sicer,da ne bo meni kdo rekel, ker kao še nimam otrok, da nimam pojma, preberi spodnje objavljene nasvete za varno spanje in kje naj bi spal otrok s starši v zakonski postelji… Očitno tvoje stališče o spanju otroka med obema staršema, ki ga zagovarjaš, ni varnostno priporočljivo.
Pa še njim napiši doktorat o dojenju na obeh dojkah, tlačenju mame v otroško posteljico itd.
https://www.zurnal24.si/magazin/otrok-v-vasi-postelji-14103
[/quote]
Ker se mi je zdajle med ponujenimi članki pod starševskim čvekom pokazal tudi tale zelo zanimiv daljši članek o spanju dojenčkov, ga prilepljam v tole že malo starejšo temo, če komu pride prav, potem pa res dokončno zaključujem s tole tematiko.
https://med.over.net/clanek/spanje-dojenckov-in-malckov/
Jaz za našo družino lahko trdim, da smo s prilagoditvijo spalnice mirno in sproščeno spali vsi.
S tem, ko ponavljaš, da je isto, če spijo tri osebe na dveh ali na treh posteljah, kažeš samo svojo nesposobnost razumevanja napisanega, zato tudi tvojih ostalih posmehljivih zapisov ne bom komentirala.
V varnostnih nasvetih na tvoji povezavi pa ni napisanega nič presenetljivega, kar večina odraslih ne bi že sama upoštevala oz. vedela.
Še to: Dokler nisem postala mama, sem tudi jaz na marsikatero zadevo glede starševstva in otrok gledala precej drugače, kot jo gledam sedaj, ko sem kot mama skozi dejanske izkušnje doživela že marsikaj. In tako lahko sedaj mirno rečem, da pred materinstvom nisem imela pojma o mnogih stvareh glede družine. Starši, ki bi trdili, da se niso od otrok nič naučili oz. da kot starši niso spremenili določenih mnenj, se mi ne bi zdeli verodostojni in tudi njihovim drugim izjavam ne bi verjela. A do sedaj s takšnim staršem še nisem govorila.
Upam, da se boš tudi ti, kljub vsemu svojemu sedanjemu znanju o otrocih, kot mama pripravljena učiti od najboljšega učitelja – svojega otroka.
Ker se mi je zdajle med ponujenimi članki pod starševskim čvekom pokazal tudi tale zelo zanimiv daljši članek o spanju dojenčkov, ga prilepljam v tole že malo starejšo temo, če komu pride prav, potem pa res dokončno zaključujem s tole tematiko.
https://med.over.net/clanek/spanje-dojenckov-in-malckov/
Jaz za našo družino lahko trdim, da smo s prilagoditvijo spalnice mirno in sproščeno spali vsi.
S tem, ko ponavljaš, da je isto, če spijo tri osebe na dveh ali na treh posteljah, kažeš samo svojo nesposobnost razumevanja napisanega, zato tudi tvojih ostalih posmehljivih zapisov ne bom komentirala.
V varnostnih nasvetih na tvoji povezavi pa ni napisanega nič presenetljivega, kar večina odraslih ne bi že sama upoštevala oz. vedela.
Še to: Dokler nisem postala mama, sem tudi jaz na marsikatero zadevo glede starševstva in otrok gledala precej drugače, kot jo gledam sedaj, ko sem kot mama skozi dejanske izkušnje doživela že marsikaj. In tako lahko sedaj mirno rečem, da pred materinstvom nisem imela pojma o mnogih stvareh glede družine. Starši, ki bi trdili, da se niso od otrok nič naučili oz. da kot starši niso spremenili določenih mnenj, se mi ne bi zdeli verodostojni in tudi njihovim drugim izjavam ne bi verjela. A do sedaj s takšnim staršem še nisem govorila.
Upam, da se boš tudi ti, kljub vsemu svojemu sedanjemu znanju o otrocih, kot mama pripravljena učiti od najboljšega učitelja – svojega otroka.
[/quote]
Zenska prebrala sem samo zadnji del tvojega nivega doktorata in ti povem, da ne pametuj in se nimas kaj vmesavari v mojo cez z mojim otrokom in mi pametovati. Ti si s svojim delala tako kot so se kot pravis tebi razsvetlila tvoja materinska obzorja, ampak zato nisi big da bis drugim zdaj zato panetovala in kaj naj bi po tvojem diktatu zdaj drugi poceli ko bodo postali starsi. Zato se nimas kaj vtikovati v njihovo navezovanje vezi, govorim zase…te nisem za nic od tega prosila niti nic vprasala. Zato se pa tukaj ustavi in bodi spostljiva. Moja vez z mojim otrokom bo najina brez tvojega pametovanja kaksna naj bo in kako se naj jaz obnasam, ker si ti kot neka tujka iz foruma vzameš pravico, da jo bos diktirala, ker se pocutis vecvredno od mene, ker si ze mama. Glej nimas te pravice. Kapis, nimas. In ne skrbi jsz bom maksimalno poslusala svojega otroka, tako kot sem dosedaj tudi vse ostale s katerimi sem prisla v stik in nikoli ne bom naredila cesa takega, da bi ga ogrozila. Kar npr. Ti zgoraj svetujes, da,zaradi tvoje komoditete, ker se ti ne da med dojenjem zbuditi in vstati, potem raje das spat otroka med vama s partnerjem, kar pa se oz varnostnih tveganj odsvetuje.
Veš kaj ti predlagam? Shrani si tale tvoj zapis za čez leta, ko boš morda imela svoje otroke. Se boš polulala od krohotanja in zardevala od sramu nad svojo nekdanjo “pametjo”.
Tudi ti boš delala napake, tudi ti boš ob otroku odrasla, tudi ti boš hodila okoli kot zombi. Nič bat. In tudi ti boš razmišljala – ne o komoditeti v postelji, ampak kako ostat buden pri zobarju, medtem, ko ti vrta. Do takrat pa prihrani svoja otročja pametovanja zase.