Koča v gozdu
No, gremo zdaj naprej: ampak, Hubert, najprej se s pogodbo dogovoriva o avtorstvu – fifty : fifty, važi? In potem ….. ampak, najprej z zgodbico eno glih na malo nazaj. (Uf, moram skočit gor pogledat, kje je Hubert končal oz.kako, ha, ha, ha?????)
No, tako:
Ko sta vstopila v kočo, se ona zdrzne. Uf, mraz! A ne tisti mraz, ki preveva kočo, temveč tisti, ki ji zaobjame srce. Je to mraz, ali je to stah, ki je dobil obliko mrazu? Kolikokrat si je sama zamišljala nekaj hudo podobnga, kot se zdaj dogaja: tihi sprehod brez besed skozi gozd, nema govorica duš, ki sta si tako blizu, ki se dotikata druga druge ….. Sneg še vedno rahlo naletuje. Ona spustu roko, se napoti k oknu in pogleda ven …. Srce ji utriplje tako noro, da ga je gotovo slišati daleč …… Roke se ji tresejo, misli prehitevajo druga drugo. Kaj zdaj? Trepetajoča sede na postejo, njen preplašen pogled zaobjame cel prostor in se ustavi … na njegovi silhueti, ki se je pravkar premaknil k oknu in se tudi sam v še vedno naletavajoče snežne krpice. Tišina postaja počasi tista, ki ni več tako prijetna, kot poprej pri spehodu. Zdaj postaja breme, postaja nekaj, kar nobenemu ne ustreza več. Zdaj bi moral prostor preplaviti vsaj en tihi tihceni glas, vsaj presket ognja v kaminu ….. le tišine ne bi smel več biti. Ona vstane in se sprehodi po prostoru. Njene velike vprašujoče oči se ta hip zazrejo v njegove. In spet tista nema govorica, tista tiha pritrditev, tista nemoč spregovoriti nekaj, kar bi podrlo tišino. Pravzaprav, si misli ona, zakaj bi pa bilo potrebno sploh kaj reči? Spet se prestopi, narahlo …… in zastoka. Njeni čevlji so premočeni, zazeblo jo je v noge ….. Stok prebudi oba iz sanjarjenja in ……….
Bo dosti do tukaj, ali mi daste male predaha ………?
Marija
iz žepa potegne (zipo) in kresne po prej pripravljen kurišču v kaminu, ogenj hitro šine navzgor, po koči se razširi prijetna svetloba…ogenj že daje prve učinke gretja, petrolejke niti ni potrebno prižgatiker je svetloba ognja in lune ki sije skozi okno zadostna. Ogenj prežene neprijetne občutke mraza in samote, postane toprel prijatelj, ki se širi po koči.
V stenski omarici za prvo pomoč on najde konjak (ker je temačno v kotu ne vidi nalepke na steklenici) natoči kozarca, vsedeta se pred kamin na dobro uležan v usnje prevelečen nizko sedeč trosed, dvigne kozarec proti ognju, konjak ima ta pravo barvo, obrne kozarec proti njej, nzdravita in spijeta požirek …. okus je božanski, toplota prehaja v notranjost telesa……
………. toplota preveva njuni telesi. Svetloba se lomi po celem prostoru in riše čarobne po njunih obrazih. Sence iskrivo iščejo čarobne oblike ob nujenm rahlem premikanju, ognej prasketa in …… tišine, ki niti ni več prava tišina, se ne bojita več. Konjak (oh ta njena preljuba in najboljša pijača!!!) počasi odstranjuje hlad in prinaša sproščanje.
Ponovni stok ….. zdaj se ona nagne in se sezuje premočene čevlje in nogavice in jih postavi pred kamin, da se posušijo. Čarobni trenutek je prekinjen, izgubljene nepozabne sekunde se oddaljujejo ….. Vendar se ona vsede nazaj, v tišini poišče njegovo dlan in njegove oči …… In ponovno ponudi kozarec. Roke ji trepečejo ……
M