Koliko stisnit birmancu?
Sicer ne vem, kateri generaciji sama pripadaš, me pa veseli, da nisem edini, ki razmišlja podobno in ga skrbi stanje družbe, v kateri smo sedaj. Tudi sam verjamem v nekaj višjega in svoje misšljenje dopolnjujem tekom življenja ter gradim na izkušnjah in spoznanjih ter nikoli ne obsojam nikogar pač pa le sprejmem njegovo mnenje, saj absolutnih resnic ni, lahko pa si ustvarimo le svoje resnice in stojimo za njimi, ter smo jih pripravljeni spremeniti, če vidimo, da smo živeli/delovali v zmoti, le to je najtežji in najbolj spoštovan korak.
Sam imam 19 let in se velikokrat počutim osamljenega, ker ne morem imeti z nikomer globjega oz. bolj resnega pogovora in tak občutek imam že od konca osnovne šole, sicer imam prijatelja, ki tudi razmišlja podobno, vendar je sam zašel v drugo skrajnost in preveč vsiljuje svoj način razmišljanja srugim (način sicer ni napačen, vendar sem mnenja, da vsiljevanje določenih stvari ni rešitev). Drugi mora sam soznati, za čem naj stoji, kajti le tako se bo svoje odločitve držal.[/quote]
V bistvu isti generaciji kot ti in razmišljam podobno, ravno zdaj se pri izbirnem predmetu na fakulteti ukvarjamo s tem in sem prebrala veliko literature na to temo, kar me hitro zmede in tudi sama hitro zaidem v skrajnosti in napačne interpretacije. Kljub temu pa sem še vedno mnenja, da če želiš, veruj v Boga, ampak naj te to ne omejuje. Več je resnic in ni ene univerzalne, ljudje verujejo v marsikaj. Veruj v tisto, kar te izpopolnjuje, dela srečnega, ne pa v nekaj, kar je družbeno predpisano.
No, spet sem zašla s teme birme in denarcev. Da nadaljujem, so seveda (takrat v osnovni šoli) sošolci dobivali nove računalnike, fantom so obljubljali nove motorčke, ki so bili takrat v našem kraju zelo popularni. Sošolkam pa zlat nakit, seveda pred birmo manikure, frizure, pramena. To je bil pač privilegij tistih, ki so kakšno popoldne na teden po njihovo žrtvovali za verouk, opravili birmo, zdaj pa popivajo po ljubljanskih klubih in pridejo s starši le za božič k maši. Sama se zaradi tega, kakor se spominjam, nisem počutila nič prikrajšano. Seveda pa spet poudarjam, da upam, da v večini primerov ni tako, moje izkušnje pa so večinoma take.
500 eur?
To je meni ful preveč, čeprav vem, da dajejo toliko….
Daj iz srca…
Če imaš normalno plačo, bi jaz dala: Sveto pismo (birma je še vedno pod okriljem vere, cerkve, a ne), kaka zlatnina, zapestnica, verižica, nekaj denarja.. recimo 200 eur (da ne bo rabil do 18. elta čakat da jih zapravi), + kake dobrote, sladkarije, pomaranče,
Da bi mu dala denar da ga dajo po na varčevalni račun….hvala lepa
Stisni mu dve okol kepe, ter mu daj življenski nasvet. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.
Sicer je verjetnost, da bo jezen nate kakšnih 20 let… ampak v življenju si te bo najbolj zapomnil in od tega imel največjo korist v življenju. 🙂
Lepo te je bilo spoznati in se malo hecati. Vse najboljše (soseda).[/quote]
Ja tud tebe :)[/quote]
Za konec ti napišem še en lep verz(za mojo sosedo): JEDNOM ČU SE VRATITI, I UBRATI CVJETOVE KOJE SMO ZAJEDNO MIRISALI I GAZILI, ALI MOJE RUKE ČE BITI PREKRATKE A NOGE PREUMORNE DA SE VRATIM. BIČE KASNO ZA NAS.