Ni provokacija, ampak glede na to, da smo Slovenci itak narod tabletomanov me res zanima.

Berem na spodnjih temah, da ženske jemljejo Apaurine, da se bašejo s Perseni, celo na forumu Nosečnost vidim, da tablete za živce goltajo celo nosečnice.

Torej, koliko vas prizna da jih jemlje, kdaj ste začeli in ali je to res edini (vsekakor je najlažji) način?!

“tablete za živce” – to je tak neumen izraz, da težko pojasnim kaj več. Če želiš razumeti zakaj, moraš malo več prebrati na to temo…..

Sem pa že sama posegala po tabletah, zaradi depresij in nekaterih drugih duševnih motnjah….

Slovenci nismo toliko narod “tabletomanov”, kot predvsem nagnjeni k depresijam, tesnobam…..

lp,

N.

Po smrti očeta sem bila na apautinu, kasnje na prozacu. Vse skupaj je trajalo dobra tri leta, z selitvijo od doma se je stanje znormaliziralo. Sem pa tudi redno hodila na terapijo. Ko se je vse skupaj začelo, sem bila stara dobrih 16 let. Pomirjevala sem dobila na recept pri specialistu.

LP

Nikakor ne obsojam tistih, ki po njih posegajo, čeprav je morda iz tona napisanega razbrati ravno to. Verjamem, da je to kratkoročna rešitev dokler si oseba ne opomore od stresa,… Ampak imam pa občutek, da večina ko enkrat s tem začne, enostavno postane odvisna.

Zaspanka, zaradi preprostega nacina razmisljanja, da so vsi ljudje, ki imajo dusevne tezave, slabici in luzerji, vsa pomirjevala in antidepresivi pa nekaj odvratnega, prezivlja mnogo ljudi dosti vecjo stisko, kot bi jo sicer, poisce strokovno pomoc pozno ali sploh ne, namesto tega se pa raje zatekajo k alkoholu ali samomoru.

Ce si moras krepit samozavest s ponizevanjem in zasmehovanjem drugih, kar kazejo tvoji izrazi (tabletomani, “goltanje” tablet za zivce, “basanje” s Perseni), imas pa hujse tezave, kot si si v tem trenutku sposobna priznat.

SG

Odlično, SG!

Pa še to: če se ne bi že ene navadne depresije, kaj šele kake resnejše bolezni, držal tako močan negativni prizvok, bi morda več ljudi poiskalo pomoč, namesto da tonejo vedno globje in globje, ker jih je SRAM in STRAH ravno takih -in hujših!-opazk in predosdkov, kot jih je čutit iz tega pisanja.

Bravo, SG! Se strinjam s tabo in z izkušnjo. Hvala bogu mi ni bilo treba nikoli pojesti nobene “tablete za živce”, kot praviš, se pa zavedam, kako težko je ljudem z duševnimi težavami, pa še takole stigmatizirani so.

SG se strinjam s tabo, me pa tudi stisne, ko je bila ŽN pri šestnajstih letih na prozaku. Halo.

Zaspanka, jaz ti želim nadvse brezskrbno življenje, večno mladost, nobenih skrbi za nikogar, le zase, da ti ne bo treba goltati tablet za živce.

Veš, večina odraslih ljudi pa ima preveč skrbi, so preobremenjeni, (služba, otroci, partner, skrb za preživetje, skrb za bodočnost) življenje ni prijazno do njih, se trudijo, ampak vsak lahko nekoč “pregori”.

In potem je zelo odgovorno do samega sebe in do bližnjih, ki živijo s tabo, da poskrbiš, ne le za telesno zdravje, ampak tudi za duševno zdravje.

Ker v moji okolici srečujem vse več ljudi, ki so znali poskrbeti za svoje duševno zdravje, zame to ni več TABU tema.

In če ne bom več zmogla nositi bremena življenja, bom vsekakor najprej poskrbela za svoje duševno zdravje, saj želim biti še naprej prijetna in zdrava mati svojim otrokom, partnerica svojemu možu in sodelavka v službi.

Edina stvar, ki jo vsako jutro pogoltnem, so sumece vitaminske tablete. Ce pa delujejo tudi kaj na zivce, ne vem.

Pri nas je bolj problem, da tisti, ki bi se morali zdraviti, tega ne delajo in tisti, ki jim ni nic hudega, posezejo po raznih tabletkah v trenutku, ko se jim samo zazdi, da nekaj ni tako, kot si oni predstavljajo, da bi moralo biti.

Zogica Nogica, vsaka cast! Mislim, da si redka izjema.

Jah, Metelčica, pri 16ih na prozacu… Se strinjam – hudo. Vseeno pa bolje tako, kot pri 17ih v grobu zaradi samomora.

Pa da ne boste mislile, da je tega malo… En obisk PHP v Ljubljani, pa vidiš, kako srečna življenja pravzaprav imaš, kljub vsem težavam, ki te pestijo. Jaz zdaj vsaj bolj cenim drobne stvari, ljudi in prijateljstva, ki se nam včasih zdijo kar samoumevne zadeve…

LP

Dobro napisano.

lp,

N.

Veš marinas, po mojem je skrb za duševno zdravje vse drugo kot papcanje tablet za živce! To naj bi bila zadnja stvar, ki jo predpiše zdravnik in za katero naj bi se odločil pacient.
Če pa misliš, da so tisti, ki to počnejo bolj odgovorni do svoje okolice… tudi prav.

Dam povsem prav registrirani in ŽN. Sem imela priložnost videti PHP, saj se je tam zdravil sorodnik, ampak imam občutek, da pol ljudi, ki so pristali tam ni bilo bolanih. Le preobremenjeni in malce izgubljeni. S tabletami so ta začaran krog le še poglobili.

To, kar pa sedaj trdiš je še en dokaz o tvoji nizki razgledanosti….. Preden neumnosti kvasiš, si prosim malo več preberi o teh zadevah….

Samo zato, ker si bila pri nekom na obisku na psihiatriji te še žal ne dela vedeža.

Veš. jaz bi dala vse na svetu, če bi zmogla v najhujših trenutkih sama manipulirati s svojo psiho, namesto da je ona z mano in me totalno zdelala. Veš, kako hudo je, ko se sredi noči zbudiš s 150 utripa in nikakor ne moreš razumeti zakaj, kako…. Hvala bogu, da sem si končno poiskala pomoč in danes veliko lažje plujem skozi življenje. Vsega nikakor ni mogoče ozdraviti brez tablet, samo s tabletami pa tudi ne.

lp,

N.

Morda nekateri res delujejo zgubljeni, ampak verjemi, da tam niso samo zaradi tega. Tam so, ker resnično potrebujejo pomoč. Se pa seveda odzivajo na različne načine – nekateri pač delujejo flegmatično in le malo izgubljeno, globoko v sebi so pa v hudi, hudi stiski…

Kar se tiče samih tablet – Persena ne poznam, jih pa poznam nekaj, ki ga tudi vzamejo po mojem mnenju dokaj pogosto. Za večje ali manjše težave (kar pa je zgolj moja ocena). Morda bi takim res svetovala, da bi se bilo bolj smiselno obrniti na profesionalno pomoč. Je pa to odvisno od vsakega posameznika. Mene so nekateri npr. imeli za noro in ne vem kaj še, čim so izvedeli kam hodim… Ampak najbolj važno je bilo, da so mi tisti, ki sem jih imela rada in sem jih potrebovala ob tej odločitvi stali ob strani – mi jo celo predlagali. Sem se pa precej časa borila sama s sabo, da sem dojela, da to, kar se mi dogaja ni nič slabega in, da zato nisem slaba oseba.

Strinjam pa se, da se teh tablet lahko dokaj hitro navadiš. Jaz sem se od začetka počutila kot v nebesih, težav naenkrat ni bilo več, nobenih kolapsov, nobenih napadov tesnobe, nič več solz, histerije in strahu. Samo razbremenjena sem bila, nekako flegmatična. Zato pa je treba pri doziranju strogo upoštevati navodila strokovnjaka…

LP

Zaspanka, tudi jaz sem včasih mislila podobno kot ti in zmogla vse. Potem mi je po hudi bolezni umrla ljubljena oseba, jaz pa, ki sem prej vse prijatelje poslušala, ko so mi razlagali o svojih težavicah, nisem imela nikogar, ki bi poslušal mene.

Mogoče drži, da bi bil enako učinkovit dolg dopust. A tri- in večmesečnega dopusta si žal ne morem privoščiti …
ŽN, katere tablete pa si jemala?

Najprej apaurin, nato prozac.

LP

Hvala. Če se ne motim, oboje spada med pomirjevala, ne med antidepresive?

Draga Zaspanka, saj pravim, želim ti srečno brezskrbno življenje.

Pa javi se nam čez 20 let in nam poročaj, če ti je vse teklo v življenju tako gladko in brez skrbi, kot si si zamislila in če boš še pri odličnem duševnem zdravju….

Nats, strinjam se s tabo. Ali je Zaspanka zelo nerazgledana, ali premlada in kvasi neumnosti (to ji oprostimo, naj to komentira čez 20 let)….ali sovražna do drugačnih…

Hmmmmmmmmm, goltanje tablet. Kaj nisi mogla izbrati boljši izraz?
Tudi jaz požiram ter goltam tablete. To se pravi, da sem požrešna na tab.?

SG. popolnoma se strinjam z tabo. Bravo!

Kot je napisala v enem stavku marinas, popolnoma se strinjam. Tudi pri meni ni bilo rožnato življenje in pri 28-tih letih sem posegla z tabletami. Boljše tako kot umreti. Bog ne daj nikomur kaj takšnega doživeti. Ostalo pa rajši ne bi pisala.
lp, pa prijetno goltanje!

To me je pa malo prizadelo!!!

Približno vem, kaj Zaspanka želi povedati – fizično in duševno zdravje sta močno povezana.
Slovenci se radi skrijemo za masko melanholikov in depresivcev, ti pa avtomatsko vsak mesec porabijo vrečko tablet za uravnoteženje svoje labilne psihe.
Dejstvo pa je, da premalo delamo na sebi.
Smo leni.
Ne beremo knjig, ne poslušamo glasbe, ne ukvarjamo se s športom in ne hodimo v gore. Se ne znamo naučiti sproščati. Nočemo izražati čustev.
Govorimo si, da smo obremenjeni in da ne moremo več, namesto, da bi si govorili, da imamo lepo življenje.
V zadnjih letih psihoterapevti, psihologi, psihiatri krasno služijo na račun nesamozavestnih, v kokon zavitih ljudi, ki ne želijo spremeniti načina svojega življenja. Ko pa je lažje poseči po tableti….

Ej *zaspanka ne govori neumnosti. Saj sploh ne veš kaj pišeš! Mogoče bi prebrala kakšno strokovno litereturo in ne bi potem kvasila neumnosti.

Če bi jaz pred leti, ko sem izgubila dva otroka redno jemala predpisane tableta bi bila danes zdrava, tako pa živim prazno življenje…

Ostanite zdrave in srečne.

Škraba,

ravno nasprotno.

Če bi več Slovencev šlo k psihiatru, ne bi bilo toliko nasilja v družinah, toliko pijancev in samomorilcev, in toliko ločitev itd itd

Slovenci še premalo skrbijo za svoje mentalno zdravje, so pod povprečjem v Evropi…..