Nisem bogat, ampak živimo kar dobro, včasih si privoščimo več, včasih manj. Imam v bloku družino ki ima finančne težave, hčerki pa skupaj hodita v šolo. Zena je zadnjič vprašala gospo mati če bi vzeli nekaj oblačil od hčerke in sina, ker so kot nova, njuna otroka sta pa manjša od naših že zaradi genetike. Zraven ji je punidila tudi nekaj svojih stvari in mojih, kar tako ker bi jim rada malo pomagala. Se jim vidi že po oblačilih da je vse preprano, včasih raztrgano, njuna hči pa je omenila naši da si želi kakšen gel za tuširanje ki bi lepo dišal in upa da si bo enkrat lahko kupila malo kometike. Naša tamala se sicer nekaj ne liči ima pa maskaro in prozoren lak za nohte ter tist zadevo za lička, to ji pustiva pa seveda zbirko elastik, špang in tistih obročev za lase. No žena je to vse nabrala, dokupila še nekaj za hčerino prijateljico in sta s tamalo to vse spravili v škatlo skupaj z čokolado in par zvezki, barvicami itd. Sta šli k njim, oddali, spili kavico. Naj bi bili zelo veseli geste. Čez dva dni pa kliče gospa mati, če bi lahko dobili še tisto reč za lička in neke obroče z ušesi ker si tamala tega zelo želi. Jaz sem bil proti, ker se mi je zdelo neokusno. Tudi mi ne serjemo denarja, žena ima minimalca jaz pa nekaj več. Ona je šla in kupila. Jim odnese in tamala je bila baje razočarana ker stvari niso bile tiste kot jih je ona gledala, gospa mati pa baje reče da nič hudega, nekako bo vredu. nekako???moja je blazno razočarana. Spič…la je par zadnjih evrov od plače za te stvari, zraven zelo komplicirala da nebo vse škart roba, da jim bo všeč, kako ona želi otroke naučiti da cenija kar imajo in kako jih zeli nauciti da pomagajo sočloveku. Zdaj je še hči razočarana in jaz ji ne znam na lep način povedati, da nekateri so pač nehvaležni. To da sta s tamalo sošolki mi je še bolj mučno, ker nočem direktno povedati da si pač ne zaslužijo. Pa ne zdaj, da smo pričakovali nek aplavz, bila je gesta za hčerino prijateljico in njeno družino. Sem jim rekel da sta super punci, naj se ne sekirata, da je njuna gesta lepa, ampak da nekateri ne znajo z besedami. Žena je vredu, kot odrasla razume marsikaj, hči je pa kar malo zasekirana. Naša paravi da je bilo tudi njihovo vedenje bolj na varjanto,da stvari pač niso ravno take kot bi jih tamala imela, na varjanto hvala vseeno in lep dan želimo. Mah najbolje da ne omenjam več, ali kaj?

Lepo je, da ste oddali oblačila, ampak  pripombo, kaj so še pričakovali, bi jaz to enostavno preslišala. Že ob tem bi vam moral zazvoniti alarm. Tudi sama v teh dneh praznim omare in z možem vsa se sporekla, ker on trdi, naj vse skupaj vržem v kontejner za smeti. Jaz pa ne morem. Veliko je oblačil, čisto novih, nenošenih, kvalitetnih, ki sem jih hranila “za posebne priložnosti” in so mi sedaj premala. Nehala sem upati na to, da bom kdaj shujšala in mi bodo prišla prav. Če bom pa že potrebovala, bom pa kak kos ali dva lahko kupila, več ne potrebujem. Sem že oddala, so šli na obisk k revnim sorodnikom v državo bivše Juge, pa sem napakirala. Pa poplave v Bosni… Ampak res samo najboljše in brezhibno, vse preprala in zložila. No sedaj pa sem se znašla pred dilemo. Imam dve prijateljici, ki bi jima mogoče prišlo kaj prav, pa si nekako ne upam ponuditi, da ne bi katero užalila. Res sem se s težkim srcem odločila, vse gre na Rdeči križ. Jaz bom svoje opravila, oni pa naj s tem naredijo kar želijo. Tudi, če vržejo v kontejner, njihova stvar. Morda pa se le najde kdo, ki bo mojih stvari vesel.