matere pri 40+
Ma jaz mislim, da naj ima vsak otroka takrat, ko si ga pač želi – če je le mogoče.
Jaz sem rodila pri 30-tih-totalno nezrela za otroka. Če bi ga imela prej, res ne vem kako bi zdržala. Zdaj imam 38 let in si želim še enega. Šele sedaj sem res pripravljena na dojenčka.
Zdaj, ko je moj sinko star že 8 let in je vse bolj neodvisen (pač ne rabi me več toliko, kot prej), jaz pa bi ravno rada bila non stop z njim in ga crkljaja, kaj pa vem kaj vse.
Tako, da kakor kdo. Saj ne, da za sina nisem skrbela, ampak mi je bilo vse nekako odveč (več odveč, kot pa ne) – zdaj pa mi je ravno to vse v veselje, ko me že nekako grdo gleda, ko bi jaz še kar vse namesto njega delala…
je prvega otroka rodila svakinja pri 39-ih. Je prvi otrok, super punčka, sedaj bo stara 3 leta. Oče otroka (moj brat) je bil ob rojstvu star 45. Sem bila navdušena, ker je njun prvi otrok – je zanosila s pomočjo medicine.
Ampak: prej sta bila skupaj 10 let, živela svoje življenje, potem pa otrok. Mislim, da sta nekoliko utrujena od tega, seveda se z hčerko ukvarjata, vendar na čisto drugem nivoju, kot sem ne spr. jaz (sem rodila pri 24 in imam sedaj 20 let staro hči). Punčka ne obvlada skoraj nobenih akitvnosti (vožnja kolesa, tekanje, zlaganje nečesa… ). Veliko jo še nosijo po rokah, če jo daš na kolo, sploh ne ve kaj naj … veliko jo ima samo eden, zato da drug počiva / ima prosto …
Če primerjam s svojo hčero v teh letih – glede nekaterih sposobnosti je neprimerljivo. Vem, da ni vse v teh zadevah, vendar neke osnovne zadeve mora otrok znati početi, vzeti si je treba čas, da se otrok nauči. Onadva pa jo data na kolo, pa rečeta, zdaj pa se pelji, po 2 minutah pa: eh, saj ne zna.
Energije je pri 40+ vedno manj, jaz veliko prostega časa sedaj lahko porabim zase. S svojo hčero se super razumem, že od vsega začetka se veliko druživa, brez probelma mi pove tiste bistvene stvari…. Mala nečakanja je res prisrčen otrok, vendar lahko priznam, da bi mi vzelo vso energijo, če bi se pri mojih letih morala ukvarjati vsak dan cel dan s tako malim otrokom.
Lp,d.
In potem ti ženska pri 40+ pribije, da se je za otroka odločila zato (tretjega), ker sta prva dva že odrasla, mož ima en kup aktivnosti, njej je pa tako dolgčassssss, bo imela pa še enega! halooo, zato si omisliš psa, ne pa otroka. Sedaj ta ista ženska, 9 let kasneje, jamra in stoka, kako je za vse sama, kako ji otroka nič ne pomagata pri tej hčerki, dedc itak še naprej leta po svoje, ona pa vsa zmahana, težave s hrtbenico, koleni, ni da ni ….. ja, to je pa druga, realna stran iste zgodbe.
Studirala si pa kaj? Kdo je skrbel za dojencka, ko si imela vaje popoldan in zvecer?
Jaz sem kot studentko lahko zelo redko delala preko studenta, ker je bilo dela na faksu prevec. Sem pa potovala, veliko in dalec. In ravno zato si upam zdaj, ko se bliza 40, s tremi predsolskimi kamor hoces. Ne kompliciram, male jedo vse, spijo, se prilagodijo. Se zanimivo jim je hodit okoli.[/quote]
Da odgovorim, ker sem vprašana: študirala in doštudirala sem medicino, vse letnike v roku, specializacijo, ko mene ni bilo, je bil z otrokom njegov oče, moj mož. Prav zato sem si nekaj splošnega o delovanju hormonov drznila tudi napisati, strokovneje bi bilo tukaj nesmiselno, kajti vsak ima svoje želje, videnje osebnosti in svojega življenja.
Vse dobro vam želim in vas lepo pozdravljam.
Se strinjam čisto v vsem tule napisanem.
Poznam dva primera nosečnic 40+, ena je pač imela novega partnerja, ki si je želel otroka, no, dobila sta kar dva v kompletu. In mi je tako med vrsticami priznala, da je hudo naporno in da če bi vedela …
Tadruga se je pa po moje za otroka odločila, ker ob ogromni hiši, vikendu, barki in ne vem čem še vse (in dobro služečem možu) ni več vedela, kaj bi. In si je omislila “živo” igračko.
Sama otrok nimam (iz takih in drugačnih razlogov), ampak po 40.letu sem o tem nehala razmišljat, ker da bi pri šestdesetih šla na otrokov maturantski ples in da bi se spraševala, a bom sploh dočakala njegovo samostojnost … Ne, hvala.
Lepo te prosim! Pes ni nič manj živ kot otrok. Tudi pes lahko doživi 20 let starosti in z njim je dela lahko ravno toliko kot z otrokom.
Ženski, ki ji je pri odraslih otrokih in zaposlenemu možu dolgčas, priporočam naj si raje omisli vrtnarjenje. Pes ni igračka, ki bi jo odvrgla, če ji je naporen.[/quote]
Tale je pa huda, no, da je s psom ravno toliko dela kot z otrokom!
Lepo te prosim! Pes ni nič manj živ kot otrok. Tudi pes lahko doživi 20 let starosti in z njim je dela lahko ravno toliko kot z otrokom.
Ženski, ki ji je pri odraslih otrokih in zaposlenemu možu dolgčas, priporočam naj si raje omisli vrtnarjenje. Pes ni igračka, ki bi jo odvrgla, če ji je naporen.[/quote]
Tale je pa huda, no, da je s psom ravno toliko dela kot z otrokom![/quote]
A si tisti LAHKO spregledala?
Lahko je, lahko ni. Vsekakor pes ni igračka za preganjanje dolgega časa.
No še nekaj. Veliko jih je tukaj, ki imajo npr. 3 otroke samo in res samo zato, ker jih imajo sosedje! Zraven pa itak “crkujejo” od napora – pa neodvisno od let.
Iz izkušenj vem, kako so mame totalno izčrpane in nezadovoljne, ker enostavno ne sfolgajo.
Nekaj časa so tiho in se hvalijo vsevprek, potem pa ko jih malo dlje poznaš, pa le priznajo, kako je naporno in če bi vedele, nebi imele treh…
No jaz mislim, da moraš imeti otroka samo takrat in zgolj takrat ko si ga sam želiš.
Pa naj bo to 1 ali pa 10 let razlike – vseeno.
In ena je omenila žive igračke??? Kaj pa je tu narobe, če se ženska želi ukvarjat z otrokom? Ja lahko bi se reklo, da je igračka za katero še kako skrbimo.
Res naj me razsvetli, kaj je tu mislila. Se pravi če se želimo z otrokom ukvarjati, se z njim igrati, zanj skrbeti – potem je to narobe, ker ga smatramo kot igračo ali kaj?
A ja pa še take cvetke so večina:
Imela bom otroke prej, da bom prej frej!
Dajte si to še enkrat prebrat no. Tista ki bi bila rada frej, naj nima otrok!
Otroka ne bom imela, da bom frej, ampak zato ker si ga želim.
Ko imaš enkrat otroka po moje nisi nikoli več frej. Vedno je tvoj otrok in vedno je nekaj, za kar te skrbi: tako in drugače.
Vse bi imele 3 otroke in vse bi bile rade čimprej frej. Tole nikakor ne gre skupaj!
Posploševati se sploh ne da, no ja, pravzaprav nima smisla.
Vsak ima svoj način življenja, svoje razmišljanje, usoda pa tudi veliko prida zraven.
Jaz sem prvič rodila pri 39, drugič pri 42. Pač, usoda je tako nanesla. Bi pa rodila, če bi lahko izbirala, le kakšno leto prej, nič več. Predvsem zato, da bi lahko imela še tretjega.
Najstniška leta sem uživala v najstništvu, študentska leta za študij, potovanja, potem sem začela s kariero, si usttvarila štalco, na banki tudi zalogo, ki mi še kako prav pride in sedaj uživam v materinstvu. Verjamem, da tiste mamice, ki že imajo enega, dva… večja otroka, si še enega ne želijo najbolj, meni oziroma nama z možem pa se je ureseničila največja želja, ko se je rodil prvi otrok. Pri drugem sicer ni bilo več tako noro, ampak je bil pika na i. Preživljam(o) najlepše obdobje v življenju, nič nam ne manjka.
Nekomu, ki pa pričakuje petega otroka, pa se morda stiskajo v majhnem stanovanju, denarja pa ravno zadosti, da pridejo čez mesec, pa verjetno ni tako lepo. Tako, da je zgodb, čustev, razmišljanj in želja je ravno toliko, kot je ljudi.
U bistvu je najpomembnejše imet otroke kolikor si jih pač želiš nekako precej skupaj. Jaz imam 7 let razlike pa sta to pravzaprav 2 edinca, doječkovanje pa razvlečeno preveč…. Kdaj jih pa imaš je pa stvar življenja, saj nič ni idealno. Je pa fajn kot pravi zgornja, najprej najstnišvo, potem šolanje, pa mal kariere in popotovanj ter hobijev, pa štalca, pol pa kravca…če bi zneslo bi blo to nekje v tridesetih, ko je vse skupaj najbolj idealno in če dobro skrbiš zase pri 55tih na maturancu še nisi kot babica 🙂 In pol ti še ostane pri 60tih križarjenje z ladjami za upokojence 🙂 Če je pa vrstni red mal drugačen….
O tem smo tukaj ze polemizirali in vem, da so moji posti pozeli precej neodobravanja, saj (poleg tega, da menim, da ima vsak pravico, da se odloci za otroka takrat, ko mu to ustreza) sem mnenja, da sem imela prvega otroka v idealnem obdobju (pri 37).
Imela sem cas dozoreti, v miru studirati, si privosciti bivanje v tujini, potovanja, … na “spisku” nimam nicesar, cemur bi se morala zaradi otroka odreci. Dozivela sem vse, si uredila eksistenco, dosegla dober polozaj v sanjski sluzbi – in potem sem bila zadovoljna in po lastnem mnenju (in tudi mnenju drugih) dobra mama.
Ker sem imela otroka ze zrelejsa, sem bila posledicno tudi bolj umirjena in verjamem, da se ga tudi zaradi tega vzgajala drugace in bolje, kot ce bi ga imela “takrat, ko se spodobi”. To se na otroku tudi krepko vidi – izjemno sem ponosna nanj.
Sest let kasneje razmisljam o naslednjem. Sem zadovoljna z zivljenjem, izpolnjena v vseh pogledih, je torej tocno pravi trenutek. Po srcu se pocutim se mlado, aktivno ukvarjanje s sportom mi pomaga, da sem tudi telesno v odlicni kondiciji (zal boljsi od marsikatere mlade mamice, ki jo pri dvajsetih srecam z vozickom v parku), vem, da zaradi odsotnosti v casu porodniskega dopusta v sluzbi zaradi tega ni pricakovati tezav… V moji sredini je kar nekaj mamic moje starosti, nobena ni ne zgarana, ne utrujena, ne zamorjena…. Nasprotno. So polne zivljenja in z odlocitvijo za pozno materinstvo se kako zadovoljne.
Skratka: veselim se nove nosecnosti, novega clana in druzinskega zivljenja, ki bo zaradi tega se bogatejse in lepse.
In ze v naprej sporocam tistim, ki bodo replicirale: vsak zase tocno ve, kako in kaj. Nekatere se pac odlocijo za zgodnje materinstvo in zamujeno nadoknadijo kasneje (kot berem zgoraj), nekateri pa se odlocimo drugace. Nihce pa nima pravice vsiljevati drugim svojega mnenja. Ceprav sama drugace razmisljam, bi ob pogledu na nosecnico KATEREKOLI starosti pomislila le, da ji zelim vse dobro, ostalo pa prav zares ni moja stvar.
Ja, in tele teorije ‘vse ob svojem času’ jasno iz ust ženske, ki se je špilala mamico med študijem.
V študijskih letih je čas za ŠTUDIJ. Seveda se potem tule ženske po prsih tolčejo, kako so one rojevale, skrbele za otroka pa še diplomirale, a dejstvo je, da je vse skupaj na pol in da ena ali druga stvar trpi. Po navadi itak zanemarjaš študij pa tudi če ti potem rata tisto diplomo skupaj spacat.
Resen študij zahteva prisotnost na faksu, na vajah, da o tem, da študij (resen, na nivoju, ne samo faksič zato, da boš na koncu dobil pildek) zahteva še kake druge oblike širjenja obzorij – kake kulturne prireditve, teater, kak resen hobi, ki te bogati – kar plenice, sori, niso. Potovanja so za mlade, spoznavanje novih kultur in ljudi, ker se takrat osebnost oblikuje (ne ‘dozorimo’ pri 18h, ampak je prvi resnejši korak k osebni zrelosti šele okoli 28 leta) in si oblikuje svoje poglede. Mladi potrbujejo širino duha in velika obzorja, da ne odrastejo v zakrnjene in omejene težake, kakršne potem gledamo na monu.
Potem imaš pa cel kup ‘študentk’, ki na račun otroka vlečejo faks, pričakujejo ugodnosti, podaljšanje statusa itd, zapravijo si pa možnosti, da bi od mladega življenja res kaj imele.
Tako da nisi ravno poklicana pametovat, kdaj se kaj dela in kako je vsem stvarem namenjen ‘svoj čas’. Pa četudi boš naložila, da si z desetkami delala nek hud faks. Rojevanje otrok v čas študija po teoriji ‘vse ob svojem času’ ne spada. Resnega študija, seveda.
Studirala si pa kaj? Kdo je skrbel za dojencka, ko si imela vaje popoldan in zvecer?
Jaz sem kot studentko lahko zelo redko delala preko studenta, ker je bilo dela na faksu prevec. Sem pa potovala, veliko in dalec. In ravno zato si upam zdaj, ko se bliza 40, s tremi predsolskimi kamor hoces. Ne kompliciram, male jedo vse, spijo, se prilagodijo. Se zanimivo jim je hodit okoli.[/quote]
Da odgovorim, ker sem vprašana: študirala in doštudirala sem medicino, vse letnike v roku, specializacijo, ko mene ni bilo, je bil z otrokom njegov oče, moj mož. Prav zato sem si nekaj splošnega o delovanju hormonov drznila tudi napisati, strokovneje bi bilo tukaj nesmiselno, kajti vsak ima svoje želje, videnje osebnosti in svojega življenja.
Vse dobro vam želim in vas lepo pozdravljam.[/quote]
Predvidljivo:)) Še ena v škatlico zaprta ženska brez lifa, ki se potem za kompenzacijo čuti poklicano drugim pametovat:))
zdravniki še nikoli niso pokazali kaj dosti čustvene inteligence. so preveč zrobotizirani in takšen je tudi njihov life. Kakšno rojevanje, nosečnost in ukvarjanje z otrokom je to, da vmes visiš na nekih kliničnih vajah? Kot rečeno, vedno nekaj trpi, ker ja, za vse je svoj čas, kombinacija otrok+ študij pa tega kriterija tudi slučajno ne izpolnjuje.