Naslovnica Forum Politični čvek Moja prijateljica je rekla: ”KAJ pa, če boš tudi ti begunka”

Moja prijateljica je rekla: ”KAJ pa, če boš tudi ti begunka”

Spet bom pisala o begunski tematiki. Ja in že večkrat sem in tudi sto procentno ŠE BOM, razen, če me slučajno danes ne zgazi vlak ali kaj drugega.
V teh dneh je bila pri meni sicer že od nekdaj najboljša prijateljica iz Ljubljane. Pogovor je nanesel o beguncih oziroma pribežnikih, sploh zato, ker živim blizu hrvaške meje, kakih 25 km stran.
In ko sem seveda povedala, kako teh večinoma nasilnih in brez kakršnega koli razloga prebeglih Arabcev, Afrikancev in ostalih ciganov ne maram, jih ne bi želela niti srečati od daleč, še manj pa nuditi kakršno koli pomoč (verjetnejše pa je, da bi si postregli itak kar sami) in jih celo sovražim, mi je rekla”PAZI DA NE BOŠ KDAJ TUDI TI BEGUNKA”.
Rekla sem ji, da je to tudi za pričakovat, ko me bo ravno skupina takih kameltrajbarjev nagnala iz lastne hiše in da zame niso to nobeni begunci, kot so bili tisti iz časa vojn od leta 1991, ki so seveda s celimi družinami-starci, ženske in otroci-morali iti v najbližjo varno državo, ki je bila Slovenija.
V tistih časih se mi je zdelo zelo normalno in humano, da jim priskočimo na pomoč od karitativnih dejavnosti do zbiranja in darovanja denarja, tudi sama sem kar dejavno sodelovala.
V teh primerih pa ne vidim pred sabo ljudi, vidim horde nasilnežev, ki imajo samo en cilj OBSTATI IN OSTATI v naših vaseh, mestih oziroma domovih in na silo spremeniti našo kulturo v njihovo, si nas podrediti ali pa trajno likvidirati. To je tisto, kar bi v bistvu morali že ob prvih prebegih storiti mi, ampak izgleda, da veliko Slovencev, ki so sicer fakultetno izobraženi, še vedno med sabo meša JABOLKA IN BUČE, ker razliko med nami in njimi lahko opravičim le s tem primerom. Očitno so Slovenci-iz osrednje Slovenije na sredi Ljubljane na Čopovi pripravljeni postaviti štant s HALAL proizvodi in osvežilnimi pijačami, pa imajo to smolo, da so malo predaleč od obejnega džumbusa.
A je sploh za pričakovati, da bodo Slovenci-predvsem Jankovićevi Ljubljančani nehali biti nekakšni ritolizniki in pokrovitelji vseh barabij, ki si jih vsak dan sproti izmišljuje naša vlada oziroma predvsem njen LEVI DEL?

je za forum POLITIČNI ČVEK.Če bi se pa rada kregala tuki, pa adijo.

Glede na idiotizme, ki jih pišeš, je res verjetno, da ne znaš pravilno prečkati železniške proge in te bo torej zgazil vlak.

kaj pa ima ilegalc skupnega s politiko???

in kolk od teh beguncev se je naselilo v vaši vasi?

__________________________________________________ °°° Stay Hungry, Stay Foolish °°° [url]https://www.youtube.com/watch?v=JJ9IX4zgyLs [/url] ¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯

” kako teh večinoma nasilnih in brez kakršnega koli razloga prebeglih Arabcev, Afrikancev in ostalih ciganov “
Lej, se povsem strinjam z tabo. Mi (NATO) jim pošiljamo dragocene rakete (po približno 1 mio eno), oni pa ne znajo ceniti naše dobrote in mirno in tiho umreti v ruševinah svojih bivališč. Res, skrajno neodgovorno in nesramno od njih.

” kako teh večinoma nasilnih in brez kakršnega koli razloga prebeglih Arabcev, Afrikancev in ostalih ciganov “
Lej, se povsem strinjam z tabo. Mi (NATO) jim pošiljamo dragocene rakete (po približno 1 mio eno), oni pa ne znajo ceniti naše dobrote in mirno in tiho umreti v ruševinah svojih bivališč. Res, skrajno neodgovorno in nesramno od njih.
[/quote]

A, to je torej razlog za naval Maročanov, Nigerijcev, Pakistancev…

Multikulti je samo izgovor za pranje denarja, in nadaljnje manipulacije nad domicilnim prebivalstvom.

A, to je torej razlog za naval Maročanov, Nigerijcev, Pakistancev…
[/quote]
Dokler Francija ko(p)lje po praktično celi Afriki (Libija, Maroko, Tunizija, Alžirija, Čad, Slonokoščena obala, Mali, Senegal, Džibuti, Gabon, Centralnoafriška republika, Nigerija…), me to sploh ne preseneča… Ampak jaz sem itak čudna, pravijo tu.

_____________________________________________________________________________________________________________ V hitlerjanskih zadnjih sobah gostiln spet udarjajo drug po drugem, ti majhni rodovi na povodcih...


Dokler Francija ko(p)lje po praktično celi Afriki (Libija, Maroko, Tunizija, Alžirija, Čad, Slonokoščena obala, Mali, Senegal, Džibuti, Gabon, Centralnoafriška republika, Nigerija…), me to sploh ne preseneča… Ampak jaz sem itak čudna, pravijo tu.
[/quote]

Glej, že v samem štartu ste propagando narobe zastavili s tem refjudžis velkam, ko pa je znano da je refjudžis bolj malo temveč večina prihaja zaradi boljšega življenja na sociali. Ko pa se bo sistem sesul bomo nadrkali mali ljudje ki nimamo popolnoma nobenega vpliva na to kar počnejo NATO in ZDA. Saj zdaj se ozadje počasi razvozlava tudi za nas navadne smrtnike, še posebej odkar se je vključila Rusija, a je že malo pozno. Vi humanitarci pa nam že ves čas lažete in nas zavajate. Ne verjamem namreč da niste vedeli kdo je pravi sovražnik in ste o tem do sedaj molčali.

To je zelo resen problem, ljudje se še ne zavedajo, da teh migracij ne bo konca in kraja, migranti se zgrinjajo iz vseh možnih tretjih držav ker so zavohali priložnost, za lagodno življenje brez dela. Zaenkrat večina ljudi tega še ne zaznava, sčasoma bo to postalo zelo moteče in potem adijo varnost in vse kar poznamo sedaj. Saj veste, žabo se kuha počasi, da ne dojame kaj se ji dogaja, samo zaspi in umre. In s temi migracijami je enako, ne jemljite jih zlahka. Prihaja povsem drugačna kultura, srednjeveška kultura in veliko praks, ki jih s seboj prinašajo migranti, so pri nas kazniva dejanja. Ko bo masa migrantov dovolj velika, takrat se bo začelo, kot vidite samo zahtevajo, ste res mnenja, da se bodo tujci prilagodili nam? Ne bodo se, prvič zato ker jih je preveč in posameznik ne čuti potrebe po prilagoditvi, drugič, zato ker jim vera enostavno prepoveduje prilagoditev, tretjič, prihajajo samo mladi moški brez žensk, kaj to pomeni? Porušeno bo razmerje med spoloma, torej bodo ženske res na udaru. Gledano celostno, ogrožena bo celotna država, zamislite si, da nekaj tisoč migrantov želi doseči svoje in začne razbijati po državi? Mislite, da jih lahko kdo ustavi? Nihče…, dobesedno nihče, prepuščeni boste sami sebi. Sploh ženske in otroci so plen migrantov, kdor ne verjame naj se zapelje do Italije.., bo hitro vse jasno. Kakšna zagovornica naj se sama sprehodi mimo migrantskih skupin, ki postopajo po Gorici, ne bo prijetno…., torej ljudje, zbudite se preden bo prepozno. Skpetiki premislite, boste še puščali otroke samo v šolo, če bo polno postopajočih migrantov? V Nemčiji v določenih predelih kjer je masa migrantov velika, so morali starši organizirati varovane prevoze otrok v šolo, saj so bili redno žrtve napadov, tako spolnih kot napadov zaradi ropov in pretepov.
Vsak dan v Slovenijo pride preko 100 migrantov, vsi zaprosijo za azil, se zavedate kaj to pomeni? Azil bo sicer odobren redkim, jih pa ne bodo mogli deportirati kar pomeni, da bodo ostali pri nas. Avstrija je meje zaprla, torej ne bo enako kot 2016, ko smo jih samo transportirali. Kaj pa se zgodi z ljudmi, ki brezdelno postavajo naokrog in nimajo kaj izgubit si lahko zamislite….Do konca leta jih bo cca 10.000, kaj bo potem, ko bodo azilni domovi polni do konca? To je konec vsega kar poznate, če se mej ne bo dobesedno zaprlo in preprečilo prihod. Na nogah je večina Afrike, Bližnjega Vzhoda…, se zavedate kakšne mase ljudi so to? Očitno ne, eni so še vedno slepi in mislijo da gre za begunce. Četudi bi res šlo za begunce, bi jim morali pomagati pri njih doma, drugače z njimi pridejo tudi vsi njihovi problemi, navade in to pomeni, da postajamo tretji svet. Masa migrantov je neusahljiva, dajte pomislite, da vam v vašo občino naselijo nekaj tisoč mladih moških iz povsem druge kulture, se sliši prijetno?

Nikoli ne bom begunka, v mojih žilah teče kri partizanke. Nikoli ne bom stala na strani tujih okupatorjev in če bo treba, bom za domovino dala tudi lastno življenje.

Prvič, ko bodo zagovorniki migracij doživeli “doprinos, ki ga migranti nosijo s seboj”, se bo plošča povsem obrnila. Ni lepo, da ne upaš več sam v trgovino, da ne upaš več pustiti otroka brez spremstva….

Zame je tisti, ki gre v prvo varno drzavo, begunec, tisti, ki pa gre cez nekaj varnih drzav, ali iz varne revne drzave pa ekonomski migrant. Med begunci so vse sorte ljudi, od dojenckov, otrok, nosecnic, zensk, moskih, pa do starcev, to, kar se pa sedaj dogaja, pa so sami mladi moski, ki iscejo le boljse zivljenje.

Če bi iskali boljše življenje na način, da bi želeli delati in prispevati družbi, ki jih sprejme bi bilo še ok, samo kaj ko je vse prej kot to. Hočejo vse dobrine takoj, brez dela, hkrati pa ne spoštujejo nikogar, ki ni njihov. Migranti so največji rasisti in ksenofobi, ne priznavajo nikogar razen sebe. Vsi mi smo za njih samo sužnji in nič drugega.

dajmo razčistit termine.

begunec…se zaradi vojne, preganjanja zateče v prvo varno državo in gleda, da se čim prej vrne.
ekonomski migrant….z dokumenti, vizami, osnovnim denarjem ali kar koli pač že…urejeno pride v želeno državo, išče delo in se zaposli in ni breme državi.
ilegalec…brez dokumentov luta naokoli čez zelene meje, priložnostno krade, posiljuje, ropa, ko ga dobijo, kriči azil…

mehanik, zadel si bistvo!

Pa ja! To niso begunci, to so EKONOMSKI MIGRANTI.

KAJ PA, ČE BOŠ TUDI TI ENKRAT EKONOMSKI MIGRANT? Tvoja kolegica je ali teroristka in prikrito podpira islamizacijo eu ali pa zabita budalaaa. Alah je znan kot Bog prevarantov,…. the great deceiver…

Če si begunec, se ustaviš v prvi varni državi. Torej??? Ekonomski migrant nikoli ne bom!!! Vsi ti begunci niso ubogi…še zdaleč ne, saj jim gre za vse kaj drugega kot varnost!!!

Moje mnenje je, da bi ti ljudje morali v državo, ki v njihovi državi povzroča vojno.
Posledice teh migracij bomo prej kot slej čutili vsi. To ne bodo pozitivne posledice.

V zadnjih letih prihaja v Evropo precejšnje število beguncev iz Afrike, Bližnjega vzhoda in Južne Azije. Vsi ti ljudje potrebujejo hrano, streho nad glavo in medicinsko oskrbo, zato jim na pomoč priskočijo državne agencije in lokalni prostovoljci.

Seveda pa materialna pomoč ne zadovolji vseh potreb beguncev. Mnogi od njih so doživeli travmo, zato potrebujejo tudi tolažbo in upanje. Jehovove priče v Srednji Evropi si v tem pogledu prizadevajo pomagati beguncem tako, da jim prisluhnejo in se z njimi pogovarjajo o tolažilnih mislih iz Svetega pisma.
Tolažba iz Svetega pisma

Od avgusta 2015 Jehovove priče iz več kot 300 krščanskih občin v Avstriji in Nemčiji namenjajo posebno pozornost temu, da beguncem nudijo tolažbo. Priče opažajo, da se begunci še posebej radi pogovarjajo o tem, kako Sveto pismo odgovarja na naslednja vprašanja:

Zakaj je toliko trpljenja?

Kaj se zgodi po smrti?

O kateri dobri novici govori Sveto pismo?

Ali ima Bog ime?

Kdo so Jehovove priče?

Lokalne Priče so med avgustom in oktobrom 2015 v srednjeevropski podružnici naročile za več kot štiri tone svetopisemskih publikacij in jih brezplačno razdelile beguncem.
Premoščanje jezikovnih pregrad

Veliko beguncev govori samo svoj domači jezik. Zato si Priče v pogovorih z njimi pomagajo s spletnim mestom jw.org, ki vsebuje članke in videoposnetke v stotinah jezikov. »Včasih komuniciramo s pomočjo kretenj, slik ali risb,« pravita Matthias in Petra, prostovoljca v Erfurtu v Nemčiji. Priče uporabljajo tudi aplikacijo za učenje tujih jezikov JW Language, ki jim pomaga, da beguncem predstavijo svetopisemsko sporočilo v njihovem maternem jeziku. Nekatere Priče pa beguncem pokažejo svetopisemske stavke in videoposnetke iz večjezične aplikacije JW Library.
Izjemen odziv

»Ljudje so se trumoma zbirali okoli nas,« pravi zakonski par Jehovovih prič iz Schweinfurta v Nemčiji. »V dveh urah in pol so begunci vzeli kakih 360 publikacij. Veliko se nam jih je v znak zahvale priklonilo z glavo.« »Begunci so veseli, ko se kdo zanima zanje,« pravi Wolfgang, prostovoljec v Diezu v Nemčiji. »Včasih prosijo za literaturo v petih ali šestih jezikih.«

Mnogi kar takoj začnejo brati publikacijo. Nekateri se vrnejo, da bi se Pričam zahvalili. »Dva mlada moška sta vzela nekaj literature,« se spominja Ilonca, Priča v Berlinu. »Pol ure kasneje sta se vrnila z darilom – s kruhom. Opravičila sta se, ker nista imela ničesar drugega, s čimer bi lahko pokazala hvaležnost.«
»Hvala vam! Tisočkrat vam hvala!«

Socialni delavci, uradniki in domačini cenijo prostovoljno delo Prič. »Hvala vam!« je vzkliknil neki socialni delavec, ki skrbi za približno 300 beguncev. »Tisočkrat vam hvala, da se tako zelo zanimate za dobro tujcev!« Drug socialni delavec v begunskem taborišču pa je Pričam povedal, da delajo nekaj zelo dobrega, ko beguncem dajejo za branje koristno literaturo v njihovem lastnem jeziku, »saj v življenju trenutno nimajo nič drugega kot tri obroke hrane na dan«.

Marion in njen mož Stefan, ki živita v Avstriji, sta policijski patrulji, ki je prišla mimo, pojasnila namen svojega prostovoljnega dela. Policist in policistka sta se zahvalila in prosila za dve knjigi. Marion pravi: »Policisti nas znova in znova pohvalijo za naše delo.«

Neka ženska v Avstriji, ki redno podarja stvari taborišču, je opazila, da so Priče na razpolago beguncem v vsakem vremenu. Nekega dne jim je rekla: »Begunci vsekakor potrebujejo materialno pomoč. Ampak najbolj potrebujejo upanje. In ravno to jim ponujate vi.«

Govorila sem Andreja Jagodič – Anda.

Jaz sicer nisem tako kot ti, da bi veckrat pisala o tej tematiki, sem pa vesela, da vendarle vedno vec ljudi prihaja do bistva. Sem pa enkrat ze komentirala oziroma tudi napisala lastne izkusnje. Tezava je v tem, da v Sloveniji razen visokih stroskov, ki so z migranti, ljudje izkusenj sploh nimajo. Tudi jaz sem “dobra po srcu” in se mi ljudje smilijo, jim rada pomagam. Ampak ti migranti izhajajo iz popolnoma drugacne kulture, oni niso prisli iskat mir in tudi niso prisli zivet zivljenje, kot ga poznamo mi.

Jaz sem migrantka, lahko bi rekla tudi ekonomska migrantka, ceprav nisem sla v tujino zaradi boljsega zivljenja, zaradi boljsega zasluzka. Ampak tako je naneslo, da sem se po studiju zaposlila, spoznala moza, rodila otroke in ostala v tujini. V tujino sem sla sprva za kratek cas, s potnim listom- takrat sem morala imet se viso, ker sem ostala vec kot tri mesece, z denarjem, z dokazom, da ga imam dovolj zase… Nikoli mi nobena tuja (pa tudi lastna ne) drzava ni dala nicesar. Danasnji migranti pa vdrejo v drzavo brez dokumentov, denarja, namena ustvarjanja, zahtevajo svoje pravice- zanimivo je, da so vecinoma popolnoma (formalno) neizobrazeni, ne govorijo nobenega tujega jezika, a hkrati do pike natacno poznajo svoje “pravice”- tocno vejo, kaj jim v drzavi pripada. Zivim v drzavi, kjer jih je ogromno. Na nek nacin imam sreco, da zivim v majhnem kraju, kjer jih je “le” nekaj tisoc, v moji neposredni blizini le nekaj sto. In ni enostavno. Vsi, prakticno brez izjeme so mladi fantje v dvajsetih, morda tudi tridesetih letih. Nihce ne dela, cele dneve so na prostem, sploh zdaj, ko je topleje, so kot martincki. In niso begunci. Dobijo 35 eur/dan, vse ostalo je placano, torej nobenih poloznic, bencina, mesecnih vozovnic, hrane, nobenih vsakodnevnih tezav in problemov… Vcasih razmisljam, da bi tudi jaz sla, postala begunka, kot pravi prijateljica avtorice.

Ce malo bolj pozorne berete, prihajajo mladi moski s Kosova, Albanije, Pakistana, pa tudi z Maroka, Egipta, Tunizije, kamor nase agencije se vedno veselo posiljajo nase turiste. Na vojna obmocja?

Sama hvala bogu negativnih izkusenj nimam, drugace pa se vsakodnevno poroca o vlomih, napadih, krajah… v moji neposredni blizini. In lahko recem, da se imam za srecno, ker se taksna izkusnja meni (se) ni zgodila. Glede na statistike in prakso pa se mi kmalu bo.

Na začetku jih ne začutiš, ko jih začutiš, je že prepozno in ljudje morajo dojeti, da so te migracije vsiljene in nikakor ni razlog v humanitarnosti. Razlogi so temačni kot ljudje ki prihajajo. Kot je napisala moja predhodnica, to so izkoriščevalci sistema, delati nočejo, kaj bo, ko se bo socialna pipica zaprla? Pogrom bo, boste videli….., s tem, da veliko migrantov prejema socialno pomoč, na dopust pa hodijo i v svoje države od koder so “pribežali zaradi vojne”. To so speči vojaki in netilci hudega nasilja, Sicer pa, boste kmalu vsi videli kaj pomeni imeti Arabce in Afričane zraven sebe.

Podpornikom džihadistične bande
Mati Agnes Mariam od Križa je predstojnica samostana (St.
James the Mutilted) v kraju Kara v provinci Homs, Sirija. Je pripadnica
melkitov, najstarejše živeče krščanske skupnosti na svetu, živa priča
oboroženega konflikta v Siriji in ena izmed voditeljic gibanja Musalaha, ki si
prizadeva za mir in spravo. Z njo smo se pogovarjali ob predstavitvi mirovne
pobude za Sirijo predstavnikom civilne družbe in vlade na Inštitutu za
mednarodne in strateške študije (ISIS) v glavnem mestu Malezije.

Zakaj se kot verska oseba ukvarjate s političnimi zadevami?

Nikoli se nisem politično opredeljevala, zavzela kakršne
koli politične drže in tudi danes nimam nobenega političnega motiva. Toda o
tem, kar se dogaja v Siriji, sem preprosto morala spregovoriti. Če bi molčala, bi
bila soudeležena v zločinih.

Kako ste doživeli začetek konflikta v Siriji?

Živeli smo v shizofreni situaciji. Resničnost smo imeli pred
očmi, mediji pa so nam govorili nekaj povsem drugega.

Na začetku krize je bilo gibanje, ki je bilo nadaljevanje procesa
damaščanske pomladi – zahteve za demokratizacijo po smrti Bašarjevega očeta
Hafeza al Asada. V ospredju gibanja so bili sekularisti, intelektualci z
dejanskim načrtom za prihodnost države v obliki političnega programa. Z
deklaracijo so zahtevali reforme in oblast jih je vrgla v ječo. Takrat so se
zato začele spontane demonstracije. Sprva smo vsi pozitivno gledali na
revolucijo, večina si je želela sprememb. Toda kmalu smo ugotovili, da je nekaj
hudo narobe.

Že marca 2011, blizu velike noči, so nam mladinci iz Homsa
povedali, da so na lastne oči videli neidentificirane oborožene skupine, ki so
streljale vsevprek. Na pripadnike varnostnih sil, demonstrante, civiliste,
mimoidoče … Globalni mediji so nam predstavljali le dve strani: miroljubne
demonstrante in represivne varnostne sile, mi pa smo vedeli, da je na delu še
tretja stran – tista, katere namen je bilo ustvarjanje kaosa. Opazili smo, da
mediji načrtno prikrivajo obstoj odredov smrti, zato nam je bilo jasno, da za
njimi ne stoji aktualna oblast. Znotraj revolucije je potekala skrita, medijsko
podprta agenda.

Nato sem 5. decembra 2011 v Homsu na lastne oči videla
odrede smrti in njihove žrtve. Več kot sto mrtvih civilistov, ki so bili ubiti
brez boja. Likvidirani so bili samo zato, ker so pripadali kateri izmed javnih
služb in naj bi zato kolaborirali z oblastjo, med njimi so bili poštar,
električar, zdravnik … Trgovca, ki na ukaz upornikov ni hotel zapreti trgovine,
so razsekali na koščke. Zavedala sem se, da takšno nasilje nima nobene druge
logike kot zgolj sejanje kaosa. Mediji so o teh zločinih molčali. Stran, ki je
bila odgovorna zanje, pa so potem celo kanonizirali kot borce za svobodo, ki
varujejo civilno prebivalstvo.

Če ima revolucija svetel cilj, čemu za njeno promocijo
uporabljati mrežo prikrivanja in laži?

Mediji so nam govorili o golorokih demonstrantih, ki so
poprijeli za orožje, da bi se uprli Asadovim tankom.

To je bil le eden izmed mitov, ki je opravičeval nasilje in
njegovo prikrito eskalacijo.

Kako je bila promovirana lažna revolu­cija?

Kar se je zgodilo v resnici, je bil inženiring. To je bila
gotovo najbolj virtualna revolucija v zgodovini. Poleg prikrivanja odredov
smrti, ki so bili odgovorni za nasilje, je bila na delu tehnologija
prepričevanja javnosti z lažnimi novicami in ponarejenimi videoposnetki, o
žrtvah, ki naj bi jih zagrešile varnostne sile.

Jdeitet Artuz je pretežno krščanska četrt v predmestju
Damaska in nekega jutra, zgodaj spomladi 2011, je Al Džazira poročala, da so to
območje obkolili tanki, londonski observatorij za človekove pravice pa je
povedal, da je bilo ubitih 25 miroljubnih demonstrantov. Ker sem bila naslednji
dan povabljena na kosilo k patriarhu v Damask, kjer je bil tudi duhovnik iz
Jdeitet Artuza, sem mu izrazila sožalje nad tragičnimi dogodki. Začudil se je
in mi zatrdil, da v njegovem kraju ni bilo tankov in nobene žrtve. Povedal pa
je, da so bile organizirane inscenirane demonstracije za televizijske kamere.

Takšne demonstracije smo doživeli tudi v naši vasi. Bilo je
kot v studiu. Na tla so meter vsaksebi narisali točke, na katerih so stali
demonstranti, da bi bili na posnetkih videti številčnejši. Zbralo se je kakih
tristo ljudi. Sodelovali so le najpreprostejši sloji in posamezniki, ki so vse
življenje stali na robu zakona, ter mladoletniki in otroci. Otroke so podkupili
s sladkarijami, odrasli so prejeli denar. Brez denarja ni bilo demonstracij.
Delili so ga kar iz bisag in s tovornjaka, ki je bil parkiran ob glavni cesti.
V Saudski Arabiji očitno ne izgubljajo časa z elektronskim transferjem denarja
(smeh).

V Parizu sem na Institut du Monde Arabe potem videla
razstavo grafičnega oblikovalca sirske revolucije. Kako je mogoče, da so imeli
ti preprosti demonstranti, ki ne znajo spregovoriti besede v tujem jeziku,
dizajnerja v Parizu in vsak teden nov slogan na vrhunsko oblikovanem plakatu?

Zakaj je upor, ki je bil videti sekularen, tako hitro postal
islamističen?

Revolucija je bila programirana in implementirana. Vložene
so bile milijarde v proizvodnjo lažne, umetne, prazne revolucije. Zato se je
hitro izpela, in ko se je po petkovi molitvi z mošeje na ulice zgrnila množica,
so sekularne slogane kaj kmalu zamenjali islamistični.

Upor, ki so ga začeli sekularni intelektualci, je zelo hitro
dobil barvo Muslimanske bratovščine in retorika je postajala vse bolj sektaška
– v smislu sunitske večine nasproti Asada, ki je pripadnik alavitske manjšine,
češ, mi smo večina, ki mora vladati. To je postalo opravičilo za rušenje
oblasti.

Revolucijo je ugrabila fundamentalistična sunitska ločina
islama, vahabizem, ki je doma v Saudski Arabiji in Katarju. Njen ozek in
ekskluzivističen verski pogled družbo zreducira na način, ki ne trpi
različnosti. V Siriji je bila še do nedavnega popolnoma obrobna.

Tej skrajni obliki islama, katere širitev po svetu poteka s
petrodolarji iz Zaliva, je bil vstop v Sirijo dovoljen šele po smrti Hafeza al
Asada, ko se je država začela odpirati. To je bila usodna napaka, ki jo kaže
pripisati neizkušenosti Hafezovega naslednika Bašarja.

Kako se je razširil oborožen konflikt?

Moj namen ni podpirati Asadovo oblast, toda izkrivljeno
sliko, ki jo hočejo za resnico predstaviti mediji, je treba popraviti.

V Siriji dejansko ne divja državljanska vojna, temveč
prikrita agresija, ki je vodena iz tujine.

Če pogledamo na zemljevid, vidimo, da se je nasilje
razširilo z obmejnih območij. Odredi smrti so se infiltrirali iz sosednjih
držav. Brez pomoči Turčije, Libanona in Jordanije bi uporniki propadli. Deloma
je udeležen tudi Irak, kajti v Siriji je bila ustanovljena veja tamkajšnje
podružnice Al Kaide, fronta Al Nusra. Danes je velika večina upornikov
povezanih s skrajnimi islamističnimi skupinami, kot je Al Kaida.

Več kot polovica upornikov ni niti državljanov Sirije. O tem
je junija 2012 pričal ustanovitelj Zdravnikov brez meja, Jacques Beres, ki je zdravil
ranjence upornikov v Alepu. Po moji oceni je pripadnikov mednarodne svete
vojne, ki potrjeno prihajajo iz osemdesetih držav sveta, danes v Siriji še več.

Uporniki svoj vpliv širijo s terorjem. Zaradi banalnosti ali
kot v opozorilo, kaj se bo zgodilo neposlušnim, kruto in javno izvajajo
eksekucije. Znanih je na tisoče primerov. V kraju Nebek pri Damasku so skozi
okno hiše iz tretjega nadstropja na ulico vrgli človeka, ki naj bi bil Asadov
podpornik. Izkazalo pa se je, da so potrkali na napačna vrata in ubili nekoga
drugega.

Kaj takšne razmere pomenijo za prebivalce Sirije?

V Siriji je pet do šest milijonov notranje razseljenih oseb.

Ko sem bila na Svetu Združenih narodov v Ženevi, so mi
rekli, da je to zato, ker Asad bombardira lastno prebivalstvo. Vprašala sem
jih, zakaj se je potem 85 odstotkov beguncev zateklo na stran, ki je pod
nadzorom vlade. Povedala sem jim, da uporniki vdirajo na območja, kjer živijo
civilisti, in njihove domove preuredijo v bojišče. To je v nasprotju z ženevsko
konvencijo.

Namesto da bi uporniki osvobodili ozemlje, ga osvobodijo
njegovega prebivalstva.

Iz najstarejše četrti v Homsu, Hamidiye, kjer so v večini
živeli kristjani, je februarja 2012, ko so vanjo vdrli uporniki, pobegnilo
130.000 ljudi. Iz istega razloga so ljudje zbežali iz Alepa. Ko sem na začetku
bitke za Alepo poklicala škofa, da bi ga povprašala, kaj se dogaja v mestu, mi
je odvrnil, da se je primerila invazija kot v času mongolskih vpadov, in dodal,
da tudi Mongoli ne bi prizadejal takšnega uničenja ekonomski prestolnici
države. V mesto so vdrle oborožene tolpe, tujci, ki nimajo zveze s tamkajšnjimi
prebivalci. V petmilijonskem Alepu je živelo le nekaj tisoč posameznikov, ki so
bili povezani z revolucijo. Poslovno skupnost Alepa, ki je odklonila
sodelovanje z oboroženimi tolpami, je doletela strašna kazen. Mnogi so bili
likvidirani takoj. Za tisočino njihove vrednosti je bilo pod prisilo prodanih
3700 tovarn, 1400 jih je bilo razstavljenih in po kosih odpeljanih v Turčijo.
Iz skladišč je bilo ukradenih pet milijonov ton žita. Iz trgovin starodavnega
bazarja so odnesli pet ton zlata, potem pa so bazar zažgali. Zgorelo je 17
kilometrov ulic in zgradb iz trinajstega stoletja, del Unescove svetovne
dediščine.

Oborožene tolpe načrtno uničujejo kulturnozgodovinske
spomenike. V napoto jim je vse, kar ima v Siriji simbolen pomen. Porušili so
minaret mošeje Omajadov, ene izmed najbolj razsvetljenih islamskih dinastij, ki
je vladala Siriji. Popolnoma so uničili številne mavzoleje, mošeje, cerkve. Ko
so zavzeli mesto Raka, so najprej izropali tamkajšnji muzej. Skrajneži, ki jih
je vodila ista fundamentalistična ideologija, so uničili tudi sufijske grobnice
v malijskem Timbuktuju in kipe Bud v kraju Bamijan v Afganistanu. Vahabizem, ki
prezira umetnost in arhitekturo, je popolno nasprotje s sufizmom navdahnjeni
sirski islamski kulturi.

Kakšne so razmere na območjih pod nadzorom upornikov?

Ker je tudi naš samostan na takšnem območju, vam lahko iz
prve roke povem, da vlada kaos. Prej smo imeli vrata ves čas odprta, po vasi bi
se lahko brez težav sprehajali tudi po polnoči, zdaj pa si že čez dan ne upamo
stopiti na plano. Zaradi incidentov smo se bili prisiljeni obdati z bodečo
žico. Živimo v strahu, kdo bo potrkal na naša vrata. Oborožene tolpe ugrabljajo
ljudi in zahtevajo odkupnino.

Imam zanesljive podatke o posilstvih, ki so jih uporniki
zagrešili nad civilisti. Rekrutacija poteka na način svobodne izbire. Ne šalim
se. Imam priče. Vstopijo v hišo, postrojijo družino in izberejo. Zato, ker
imajo vse tiste fatve, ki legitimirajo posilstva in jih objavljajo kleriki, kot
je Jusef el Karadavi, duhovni vodja Muslimanske bratovščine in zvezda
televizijske postaje Al Džezira.

Kleriki so v fatvah razglasili tudi sveto vojno proti
sekularistom in verskim manjšinam. To je neposredna legitimacija pogromov nad
drugače mislečimi, ki ne pripadajo fundamentalistični obliki islama. V
samomorilskem napadu je bil ubit vodilni sunitski klerik v Siriji, izredno mil
mož in velik učenjak, šejk Ramadan al Bouti. Fatve so vzpodbudile etnično
čiščenje. Ko pridejo uporniki na določeno območje, so njihova tarča najprej
okoliške vasi alavitov, šiitov, druzov ali kristjanov. Prebivalce izženejo,
domove izropajo in požgejo. V Mezopotamiji, blizu mesta Deir al Zor, so pred
dnevi uporniki obglavili sto civilistov, prebivalcev šiitske vasi, vključno z
desetletnimi otroki.

Kaj tako imenovana revolucija pomeni za krščanske skupnosti
v Siriji?

Kristjani se logično niso poistovetili in množično udeležili
v revoluciji, ki so jo ugrabili islamisti. Zato jih je doletela kolektivna
kazen.

Vzorčen primer, kaj se godi krščanske populaciji v Siriji,
je mesto al Kuseir, kjer je pred konfliktom živelo sedem tisoč kristjanov,
članov melkitske skupnosti, ki pripadajo naši škofiji, zato njihovo situacijo
še posebej dobro poznam. Prve mesece tako imenovane revolucije so bili tarča
občasnega nasilja, požigov in umorov. Ko so mesto zavzeli tuji plačanci in je bil
v mestu ustanovljen islamski emirat, pa je bil na minaret mošeje kmalu
razobešen razglas, ki jim je postavil ultimat, da zapustijo domove. Ostali sta
le dve družini. Med bitko za al Kuseir, ko so bili uporniki poraženi, sta
plačali visoko ceno. Žensko ene od družin je denimo zaporedoma posililo toliko
upornikov, da je izgubila razum. Šele potem so jo ubili.

Prej smo živeli v sekularni ureditvi, kjer so bile vse
verske skupnosti enakopravne in samostojne. Ženske so imele v družbi enake
pravice kot moški in zavzemale so vodilne položaje v družbi. Res smo živeli v
nekakšnem totalitarnem sistemu, odločitve je sprejemala majhna skupina ljudi in
ni se smelo na glas izražati nasprotnega političnega mnenja. Toda imeli smo
varnost in mir, brezplačno zdravstvo in šolstvo ter dovolj hrane za vse. Sirija
pred začetkom konflikta, denimo, ni imela niti beliča zunanjega dolga. Toda
zdaj smo se znašli v novem totalitarizmu, ki je neprimerno hujši od prvega –
terorju sektaškega nasilja, ki ga uprizarjajo oboroženi uporniki.
https://www.casnik.si/mati-agnes-od-kriz
a-za-delo-v-siriji-ne-divja-drzavljanska
-vojna-temvec-prikrita-agresija-iz-tujin
e/
V drugem delu intervjuja nam vodja Komisariata za Sveto
deželo p. Peter Lavrih predstavlja svoj pogled sirsko državljansko vojno,
Arabsko pomlad in vmešavanje zahodnih sil, sodobno evropsko kulturo in pozive
po multikulturnosti, migracije ter demografsko problematiko Evrope.

Kaj menite o sirski državljanski vojni; kako bi se v zvezi z
njo moral obnašati Zahod?
O tem imajo gotovo svoje mnenje vojni analitiki; morda bomo
nekoč vedeli več. Še o preteklih vojnah pri nas ne vemo vsega. Dokler
zmagovalci pišejo zgodovino, je resničnost teptana pod mizo. Sirska vojna je še
časovno preblizu, da bi poznali vsa ozadja. Dejstvo pa je, kot povedo krščanski
predstojniki v Siriji: če pade Asad, pademo kristjani. In iz tega razloga se je
Rusija tako močno angažirala v tej vojni.

Bi potem rekli, da je vloga Rusije na Bližnjem vzhodu – vsaj
trenutno – za položaj kristjanov pozitivnejša od vloge Zahoda?
Da, to drži in se je v praksi pokazalo pri sirski vojni.
Pozivi vseruskega patriarha Kirila, ki se je zavzemal za trpeče kristjane v
Siriji, so obrodili pozitivne sadove. Evropa sicer ima svojo vlogo, toda Rusija
je ena, evropskih držav pa veliko in dobimo problem enotnega pristopa. Da
pridemo do njega, traja. To se je jasno pokazalo že pri migrantski krizi.

Je pa tu še nepredvidljiva vloga Turčije, ki ima svoje
računice: prilastitev ozemlja na severu Sirije, preprečitev Kurdistana kot
države, vmes pa manevri z Jeruzalemom in Palestino.

Arabska pomlad je žalostno obdobje, kjer zahodne sile nosijo
veliko krivde za premnoga življenja

Vojna v Siriji se je začela vsled t. i. Arabske pomladi.
Kako vidite tovrstne težnje po demokratizaciji na Bližnjem vzhodu in severni
Afriki? Koliko prihodnosti imajo?Arabska pomlad je žalostno obdobje, kjer
zahodne sile nosijo veliko krivde za premnoga življenja. Zahod je večkrat
spremenil taktiko do udeleženih držav, najbolj očitno se je to zgodilo v
Siriji. Temu svetu je demokracija tuja, ne zna si pomagati z njo. Potrebuje
gospodarje z močno roko, šejke, avtokrate. Tak primer stabilne države je
kraljevina Jordanija, kjer ni bilo nikakršne pomladi in vse lepo deluje.
Vmešavanje zahodnih sil, zlasti ZDA, je privedlo do današnje zmešnjave.

Kako na splošno vidite odnose med različnimi kulturami in
verstvi na Bližnjem vzhodu? Se vam zdi, da imamo Evropejci pravo predstavo o
tem delu sveta oz. njegovi/h kulturi/ah?
Bližnji vzhod je kakor rajski vrt različnosti v kulturah in
verstvih. Ima svojo pestro zgodovino, ki je ljudi naučila medsebojne tolerance.
Otomanska Turčija je npr. določila razmerja strpnosti celo med kristjani z
zakonskim aktom statusa quo na svetih krajih. Bodočnost bo samo v toleranci ali
pa je ne bo. Vmešavanje tujih sil – tako regionalnih muslimanskih kot Zahoda –
za medsebojne odnose ne pomeni ničesar dobrega.

Ali so ljudje na Bližnjem vzhodu res na splošno politično in
družbeno tako neizobraženi / »ne-modri«, kot pogosto mislimo Evropejci?
Če bi na to odgovoril pritrdilno, bi jih močno užalil. In ko
so užaljeni, se maščujejo. Prebivalci Bližnjega vzhoda so zelo premeteni ter
neučakani. Ne vedo točno, kaj bi radi, in to hočejo takoj. Primer za to je
zakon, ki ga je imel Izrael pripravljenega za vrnitev palestinskih beguncev. S
predlogom niso bili zadovoljni in je padel v vodo ob menjavi vlade. Rešitev
bližnjevzhodnega problema lahko pride samo od znotraj, nikakor ne od zunaj.
Politično preigravanje bo še trajalo.

Migrantska kriza je bila past, nastavljena celotni Evropi,
ki ji je ta nasedla.

S prebivalci Bližnjega vzhoda smo se srečali tudi med
nedavno migrantsko krizo. Kako ste videli to dogajanje in odziv evropskih držav
nanj?
Migrantska kriza je bila past, nastavljena celotni Evropi,
ki ji je ta nasedla. Koliko od teh ljudi si je z begom iz domovine resnično
želelo rešiti življenja in koliko ostalih ljudi je uporabilo migrantski tok za
odhod v – domnevno – boljše življenje? In kakšna je bila Soroševa vloga pri tem
projektu? Ko bomo dobili odgovore na ta vprašanja, bo logika begunstva, ki se
je valila skozi naše kraje, popolnoma drugačna.

Slovenci imamo izkušnjo begunstva, a tisto, ki so ga
doživeli naši rojaki, ko so bežali pred komunističnim maščevanjem, nima z
begunstvom iz Sirije prav nobene vzporednice ali primerjave.

Kako vidite sodobno evropsko kulturo? Kaj menite o aktualnih
pozivih po večji multikulturnosti in celo »uvažanju« delovne sile iz drugih
predelov sveta?
Evropa si je z »multi-kulti« podpisala kulturni in verski
propad. Evropska liberalna miselnost hoče zavreči svojo krščansko zgodovino in
krščanske temelje. Begunci ne prihajajo v Evropo na delo, ampak hočejo
uresničenje sanj, ki so jim jih naslikali trgovci z belim blagom in jih
osiromašili do golega. V svojih popotnih torbah pa prinašajo terorizem in
dolgoročni cilj islamizacije evropske celine.

Evropa ima dovolj lastne delovne sile, ki lahko pride iz
domačih krogov. Ima delovno silo, ki že po naravi spada v evropsko misel in je
krščanska – tu mislim na vzhod Evrope, Ukrajina, Moldavija itd.

Tovrstni pozivi/pogledi so pogosto povezani z demografsko
problematiko Evrope oz. staranjem prebivalstva. Kaj vidite ta problem? Kako naj
se ga evropske države lotevajo?
Odgovor ni daleč, pokaže ga islam. Pri njih je življenje
sveto in otroci blagoslov. Je tako tudi v Sloveniji in širše po Evropi? Vse
analize in prognoze so odveč, če nam življenje ni sveto. Tudi begunci so nam
postavili ogledalo pred oči. Poziv turškega predsednika Erdogana k rodnosti in
več otrokom je veljal Turkom, ki že prebivajo v Evropi. Če uporabljamo izraz
demografska problematika Evrope, smo lahko bolj preprosti: ne splavom in da
rojstvom!
https://www.domovina.je/pater-lavrih-evr
opa-si-je-z-multi-kulti-podpisala-kultur
ni-in-verski-propad-2-del-intervjuja/

Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka
decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o
razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela
lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno
ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd,
Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije
si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v
Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu
sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel.
»Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in
potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se
učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na
vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem
dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.«

Ankava je severno predmestje Erbila, ki velja za glavno
mesto iraškega Kurdistana. Tja je v letih 2006 in 2007 pribežalo več deset
tisoč asirskih kristjanov iz srednjega in južnega Iraka. V državi je bila
sektaška vojna med arabskimi šiiti in suniti na vrhuncu. Kristjani, ujeti med
obe vojskujoči se strani (obe sta se surovo znašali nad njimi), so iskali
varnejše zavetje pri Kurdih. Številni so takrat še gojili upanje, da se bodo
lahko v bližnji prihodnosti vrnili na domove, in so še vedno verjeli v obljube
svetovnih voditeljev o demokraciji in svobodi. Tega upanja danes ni več.
Zgorelo je v ognju sektaške in medetnične vojne, ki jo je v zadnjih letih
podžgala predvsem samooklicana Islamska država. Požar se je vmes razširil še v
sosednjo Sirijo in tudi tam resno ogrozil obstoj asirske krščanske skupnosti.
Uničenih je bilo nešteto krajev neprecenljivega zgodovinskega pomena za celotno
človeštvo, muzejev in verskih objektov. Nazadnje so svetovne agencije 20. januarja
poročale, da so pripadniki Islamske države uničili najstarejši samostan v Iraku
Mar Elia (sv. Elije) pri Mosulu; tam je stal od 6. stoletja.

Gre za brezkompromisen pregon Asircev z njihove zemlje, kjer
so živeli 7000 let. Namen takšnega uničevanja objektov in celotnih krajev je
jasen: tudi če bi se Asirci lahko kdaj vrnili domov, se ne bi imeli kam. Kmalu
po zavzetju Mosula junija 2014 so se na domovih kristjanov pojavili grafiti:
»Spreobrnite se [v islam], odidite ali pa umrite.« In ljudje so odšli, večina
izmed njih karseda daleč stran od tega pekla: v zahodno Evropo, Severno Ameriko
in Avstralijo. Leta 2003, ko se je začela druga zalivska vojna, je bilo v Iraku
še poldrugi milijon asirskih kristjanov. Zdaj jih je le še nekaj več kot 300
tisoč. Preganjanje tega ljudstva, enega najstarejših na svetu, ljudstva
prvotnih kristjanov, ki je do danes ohranilo aramejščino (znano tudi kot
Jezusov jezik), je mogoče opisati samo z eno besedo. Ta beseda je GENOCID.

Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno
dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo,
pravi Benjamin Šmail, iraški asirski politik.
Od Sablje do sablje
Obstoj asirskih kristjanov je bil v zgodovini že nemalokrat
ogrožen. Poskušali so preživeti od pokola do pokola. Ko so, denimo, leta 1743
perzijski vojaki vkorakali v pokrajino Ninive (današnji severozahodni Irak), so
od 150 menihov v samostanu sv. Elije zahtevali, naj se spreobrnejo v islam. Ker
tega niso storili, so jih pobili. Toda prav sodobna zgodovina se je izkazala za
najpogubnejšo. Leta 1915 se je v tedanjem Otomanskem cesarstvu zgodil pogrom
nad kristjani. Turčija ne prizna, da bi šlo za genocid, toda zgodovinska
dejstva navajajo, da je bilo med pobitimi samo Armencev več kot milijon. A
statistika te človeške tragedije se tu ne konča: pobitih je bilo tudi okoli 300
tisoč Asircev. Pokol, ki so ga nad njimi izvedli otomanski vojaki in kurdska
plemena, sami imenujejo »sejfo«. Beseda izvira iz aramejščine in pomeni
»sablja«. Nekdaj bogata in zelo razširjena asirska skupnost na ozemlju današnje
jugovzhodne Turčije je bila zdesetkana in za njo so kot nekakšna spominska
znamenja ostala le še imena nekaterih krajev. Eno večjih tamkajšnjih mest z
okoli 90 tisoč prebivalci se imenuje Mardin. Beseda izvira iz
sirjaško-aramejskega narečja in pomeni »trdnjava«. Danes v Mardinu živi le še
okoli 300 Asircev oziroma Sirjakov, kot se imenujejo tu. Njihova nekdanja mesta
in vasi zdaj pripadajo Kurdom, ti pa številne starodavne cerkve in samostane
uporabljajo za hleve.

Preživeli so po letu 1915 zbežali proti jugu, k
sonarodnjakom na ozemljih današnjega Iraka in Sirije. Niso prišli kot tujci.
Mosul v osrčju pokrajine Ninive je bil vedno kraj izjemnega pomena za asirsko
predkrščansko in krščansko civilizacijo. Toda tudi ti dve državi sta se z leti
izkazali za past za kristjane. Leta 1933 je sledil še en pokol, ki so ga v
severnih iraških provincah Duhok in Mosul izpeljali iraška vojska in kurdska
plemena. Pobitih je bilo več tisoč Asircev in uničenih ter izropanih 63
njihovih krajev. Režima stranke Baas v Iraku in Siriji sta v drugi polovici 20.
stoletja nadaljevala zatiranje asirskih kristjanov s politiko arabizacije. Zatiranje
je bilo kruto, toda kristjani v Iraku se radi šalijo: »Sadam Husein je bil
pravičen. Res je bil tiran, ampak je vse zatiral enako.« Njegovemu padcu je
sledila katastrofa resnično bibličnih razsežnosti. Za asirske kristjane pomeni
obuditev njihovih najhujših zgodovinskih travm: od brezobzirnega uničevanja
kulturne dediščine do obglavljanja ljudi z dolgimi sabljami, ki ga kažejo
posnetki Islamske države iz Mosula in od drugod.

»Svet nas je izdal«
»Kmalu po padcu Sadamovega režima se je za nas začela mora,«
je dejal Srud Makdasi, poslanec v kurdskem regionalnem parlamentu, v katerem
imajo Asirci zagotovljenih pet sedežev. »Kristjani smo se znašli pod velikim
pritiskom. Znani so napadi na naše svete objekte, ki jih je izvajala Al Kaida,
in pa umor mosulskega nadškofa Paulosa Faradža Raha leta 2008, vendar so bile
največja grožnja za kristjane kriminalne združbe, ki so ugrabljale in pobijale
naše ljudi v Bagdadu in drugih mestih. V zmedi, ki je nastala, smo bili
najšibkejši člen zaradi miroljubnosti. Z vsakim letom smo bliže izginotju s
svojega ozemlja. Islamska država je pregnala 200 tisoč kristjanov iz Mosula in
njegove okolice. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da tam ne živi več noben
kristjan, da v Mosulu cerkveni zvonovi ne zvonijo več …«

»Seveda smo podpirali padec Sadamovega režima,« je
nadaljeval Benjamin Šmail, nekdanji poslanec v istem parlamentu. »Osebno sem
bil predstavnik Asircev na tajnih pogovorih z Američani v Turčiji leta 2002.
Takrat so nam obljubljali marsikaj: svobodo, človekove pravice, demokracijo … A
nazadnje so nas izdali. Nobena iraška vlada ni pokazala volje za ohranjanje
krščanstva na tem ozemlju, kar nas niti ne preseneča; muslimane dobro poznamo.
Toda zakaj nam je hrbet obrnil preostali svet, predvsem tisti del sveta, ki je
iste vere kot mi? Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno
dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo?«

Duhovnik Džibrail iz kraja Alkoš nedaleč od meje s Sirijo na
severu je pritrdil: »Nadaljevanje vojne v Iraku je v prid tujim silam, kot so
ZDA, Velika Britanija, Francija, Turčija, Savdska Arabija, Iran in tako naprej.
Zaradi njihovih interesov imamo v Iraku vojno in terorizem. Te države so si
našo razdelile kot torto in jim ni mar za smrt ljudi, ni jim mar za izginotje
dediščine mezopotamskih civilizacij, ki pripada vsem nam. Mar jim je edino za
njihovo mednarodno ekonomijo. Toda bog … bog vidi vse.«

Večina Asircev, s katerimi sem se pogovarjal, razume
trenutno dogajanje na Bližnjem vzhodu, predvsem kar zadeva vzpon Islamske
države, kot »zelo grdo igro mednarodnih sil«.

Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji
vzhod izgubil pomemben del svoje identitete.
Eksodus
V pogovoru s Šmailom sem navrgel naivno tolažbo: »No, vsaj
Kurdi vas tokrat branijo.« »Ni tako preprosto,« je jezno zmajal z glavo. »Kurdi
nas ne obravnavajo kot enakovredne državljane. Oblasti izkoriščajo našo stisko.
Veliko večino pomoči, ki nam je namenjena, poberejo zase. Poleg tega jemljejo
zemljo, ki je v naši lasti. Vzemiva za primer Ankavo. To je bila včasih večja
vas, način življenja je bil vezan na kmetijstvo. Zdaj so tu v imenu napredka
zrasli stanovanjski bloki, pisarniška poslopja in hoteli, a mi od tega nimamo
nič, samo identiteto izgubljamo. Težava je seveda tudi politična – če nimaš
zemlje, nimaš pravic.« Nato je povedal šalo, ki orisuje kurdski pogled na
razmere: Kurd in Asirec se prepirata, čigava je zemlja na severu Iraka. Asirec
vztraja, da so njegovi predniki tu živeli od vekomaj, o čemer pričajo tudi
številne arheološke najdbe. »Prav, naj bo,« reče nazadnje Kurd. »Kar je pod
zemljo, je Asirija, toda kar je na njej, je Kurdistan.«

Nikjer ni bilo bolj očitno, da si Kurdi prisvajajo asirsko
zemljo, kot v kraju Alkoš, ki je po trditvah župana Basina Bela »zadnji večji kraj
v Ninivah, v katerem še živijo [izključno] kristjani«. Položaji Islamske države
so 15 kilometrov stran, zato je okoli Alkoša in med vasmi ogromno nadzornih
točk pešmerge, kurdske vojske. Na teh točkah je moč videti nekaj, česar drugje
ni, in sicer velike posterje kurdskega predsednika Masuda Barzanija. Drugod ni
tolikšne potrebe po ikonografiji, tukaj pač. S temi posterji vojaki domačinom
sporočajo, da je to ozemlje del Kurdistana in s tem last kurdskih oblasti. Na
območju sicer delujejo asirske obrambne milice, kot sta Zaščitne enote Niniv in
Dveh navša, vendar so, kot priznavajo tudi njihovi pripadniki, prešibke, da bi
igrale pomembno vlogo v vojni ali nadzirale del ozemlja.

Ker Asirci izgubljajo dediščino in zemljo, hočejo zapustiti
domove, številni za vedno. »Duhovnik je med mašo dejal, da če se razmere do
poletja ne bodo izboljšale, lahko vsi gremo,« je povedal Gali, fant iz Niniv,
ki je z družino že drugi božič in novo leto zapored pričakal v begunskem
taborišču Šlama 1 pri Ankavi, kjer je nagnetena množica ljudi. Predmestje je
bilo ponovno lepo in praznično okrašeno, vendar je bilo v zraku čutiti
napetost. Cerkve so varovali pripadniki pešmerge in zasebni varnostniki. V
svetu kristjani za božične praznike pričakujejo darila, na Bližnjem vzhodu pa napade.
In res so se zgodili v kraju Kamišli na severovzhodu Sirije. Napadene so bile
dve asirski restavraciji in bencinska črpalka. Čeprav vse kaže na Islamsko
državo, Asirci ne vedo, ali morda za temi dejanji ne stoji kdo drug. Vse, kar
vedo, je, da bo ta vojna še dolgo trajala in da je ne morejo preživeti, zato je
bolje, če odidejo. »Toda če odidemo, bomo v treh generacijah izgubili jezik in
kulturo. Je torej to naš konec?« se sprašuje Makdasi.

Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod
izgubil pomemben del svoje identitete. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti mi,
pa je: če se je človeštvo pripravljeno odpovedati svoji zibelki s takšno
bolestno ravnodušnostjo, si sploh zasluži še karkoli drugega kot nagrobnik?
http://www.mladina.si/172238/odkrizani/
Sirija je pretežno muslimanska država, a božič lahko
krščanska manjšina tam vseeno praznuje. Se pravi, praznujejo ga lahko na
področjih, ki jih nadzoruje vlada. Pod zdaj večinoma uničeno Islamsko državo ga
seveda niso mogli.
Oblast, ki jo zahodne sile pod vodstvo ZDA želijo
odstraniti, omogoča preživetje kristjanom,
medtem ko uporniki skušajo bolj ali manj uveljaviti nadoblast samo
ene verzije ene religije in preganjati
vse druge. Iz Damaska in Alepa prihajajo fotografije božičnih praznovanj, iz
uporniškega Idliba ne toliko.
Nič čudnega, če se za Asadov režim borijo suniti, šiiti,
kristjani. Alternativa je namreč grozljiva in na žalost v zahodnih prestolnicah
to dobro vedo, a jim ni mar. Ne bi bi jim bilo mar niti, če bi Islamska država
zavzela Damask, ker so pač mislili, da so manjša nevarnost. Zaradi tega so
sposobni podpirati preimenovano Al Kaido, ki je izvedla najhujši teroristični
napd v zgodovini ZDA. Zaradi tega so neodgovorno pošiljali orožje upornikom in
je to orožje potem ‘slučajno’ končalo v rokah najhujših skrajnežev.

K sreči je prišlo do ruskega posredovanja. Drugače božiča v
Damasku, Alepu in drugod po Siriji ne bi
bilo. Bile bi pa množice sirskih kristjanov, ki bi bežale v sosednje države in
proti Evropi. Če jih ne bi preprosto pobili.

Vprašajmo se. Kdo je naš prijatelj in kdo naš sovražnik v
tej zgodbi? Sekularna država, ali skrajneži podobni tistim, ki po zahodu
izvajajo teroristične napade? Seveda je mogoče kritizirati Asada in ga pozivati
k reformam, potem ko bo vojne enkrat konec, toda z veliko njegovimi nasprotniki
se niti pogovarjati ne da.
https://jinovsvet.blog/2017/12/25/v-siri
ji-praznujejo-bozic/

Najbolj žalostno je, da Slovenskim katolikom ni mar za
Sirske katolike, ampak da podpirajo džihad. Prav tako ZDA podpirajo džihadiste. Beguncev in migrantov pa nočejo v svojo državo.


Dokler Francija ko(p)lje po praktično celi Afriki (Libija, Maroko, Tunizija, Alžirija, Čad, Slonokoščena obala, Mali, Senegal, Džibuti, Gabon, Centralnoafriška republika, Nigerija…), me to sploh ne preseneča… Ampak jaz sem itak čudna, pravijo tu.
[/quote]

Mene tudi ne, saj ima nastavljenega, podtaknjenega precednika že katerega pa tem načelu?
Aja, folk ga je sam izvolil?
Enako, kot smo mi naše, tako leve kot desne!
S peščico uvoženimi volilci.