na živce mi gre jamranje starejše generacije
Opažam, da v Sloveniji najbolj jamra generacija, ki ji nikoli ni bilo hudega. To so ljudje, stari danes recimo čez 50 let. To je generacija, ki je službe dobila v varnem socializmu in jih večinoma tudi še vedno ima. Večinoma imajo lastniška stanovanja ali hiše, dedovana od staršev, ali kupljena po Jazbinškovem zakonu. Marsikatera od teh hiš je bila grajena v 80-ih letih, ko je obresti požrla inflacija. To so ljudje, ki celo življenje živijo varno življenje in uživajo ugodnosti socialne države.
Opažam, da se imajo vsi za neke garače, čeprav jih večina v življenju ni delala več kot 8 ur na dan. Mlade imajo za lenuhe in jim solijo pamet, kako je dela za vse dovolj, ne vedo pa povedati, kje naj bi to delo bilo.
Če ima kdo v tej državi pravico jamrati, so to mladi. Mladini je pristop do trga dela praktično onemogočen. Če ni redne službe, ni niti možnosti kakršnegakoli kredita. Lahko ni bilo tudi generaciji, ki je bila v poosamosvojitvenih letih nekje na koncu izobraževanja in je vstopala na trg dela, ki je bil takrat uničen.
Nimam nekih simpatij do stare generacije. Celo življenje se je pasla na dobrotah socializma in še danes se, posredno. Ob tem pa pametuje in mladim serje po glavi.
Moja generacije je “nategnjena generacija”. Leta 91 sem bil star 11 let. Skrival sem se v kleti, nisem vedel zakaj, potem so mi rekli, da se odcepljamo od socializma, Srbov in Jugoslavije.
In rekli so, da bomo nova Švica!
Rezultat? Večina moje generacije živi danes pri starših, o rednih službah pa lahko samo sanja! Švica? Prej Albanija!
Sumim, da je stara generacija iz čiste zlobe razsula Jugoslavijo in socializem, ter uvedla kapitalizem, v kateri ona spet profitira, mladi pa smo našpukali.
če bi se vsakdo brigal zase,bi bilo marsikaj drugače…
vsak naj najprej pod svojim pragom pomete potem pa naj se spravi še na ostale,ok?
vsako obdobje je specifično.ima svoje slabosti in boljše strani.
verjeti moramo da lahko mladi marsikaj spremenimo in za začetek lahko začnemo skupaj spreminjat svet pod pogojem,da imamo svoje zadeve pošlihtane.Da ne gledamo za nazaj temveč za naprej.
jaz se od naših starih učim,vzamem od njih,kar je dobrega,kar je slabega(npr,jambranje) pa odmislim.
sej niso vsi stari taki,ane.
imaš pač to smolo da se družiš z zamorjenci:(
bog si ga vedi,zakaj so oni taki,a?
Pa obrnimo malo;
Opažam, da v Sloveniji najbolj jamra generacija, ki ji nikoli ni bilo hudega. To so ljudje, stari danes recimo pod 30 let. To je generacija, ki rasla v varnem starševskem okolju, veliko njih v ozračju permisivne ameriške vzgoje, ki jim ni bilo treba doma mrdnit z ritjo, ampak so jim vse na pladnju nosili. Zato je vajena, da dobi vse takoj, ko si tega zaželi, vajena je, da gre študirat, ne pa delat, čeprav jih veliko od njih, roko na srce, ni sposobno resnega študija. Na stroške države študira več kot deset let, predvsem študije, za katere se itak ve, da so njihovi diplomanti nezaposljivi. Ker so vajeni dobrobiti, ki so jim jo nudili starši, niso vajeni delati fizičnih del in jih velikokrat niti ne delajo. Ko po desetih letih končno doštudirajo, se počijo na kavč in čakajo na službo, medtem pa spet vlečejo keš z Zavoda, kot so ga vlekli od davkoplačevalcev v času svojega brezvzenega študija, velikokrat na nekih brezveznih faksih. Da bi se lotili fizičnega dela, bi jim krona iz glave padla, zato pa še leta po študiju živijo na plečih staršev in družbe..
Opažam, da se imajo vsi za neke reveže, ki jim je država kriva, da ne morejo mešat megle na high delovnih mestih,večina v življenju pa ni delala niti par ur na dan, še za domača opravila so se kregali s starši. Večina jih je večinih otrok, nespobnih in neodgovornih. Starejše imajo za lenuhe, ki so vsi po vrsti dobili podarjena stanovanja, ki se jim je fino godilo in imajo vsi po vrsti super truper službe.
Če ima kdo v tej državi pravico jamrati, so to stari.Ogromno jih je, ki so bili odpuščeni v času tranzicije in velike kraje državnega denarja, drugi bodo delali do sedemdesetega leta za minimalca. Od spodobne penzije, s katero bi lahko preživeli, se lahko poslovijo, hkrati pa od otrok, ki se jim ne da poprijeti za fizično delo, tudi ne bodo imeli velike pomoči. Dom torej, v vsakem primeru. Otroci jih bodo izželi do konca, namesto da bi se spravili delat, karkoli dobijo, jih bodo molzli in molzli, na koncu pa strpali v domove.
Nimam nekih simpatij do mlade generacije. Celo življenje se je pasla na dobrotah svojih staršev in še danes se, neposredno. Ob tem pa pametuje in starim serje po glavi.
Ja in zakaj gredo mladi množično študirat? ker so jim stari vcepljali v glavo, študiraj, da ti ne bo treba delat!
Ja ja, staruhi, prevzamite enkrat odgovornost za zablode, s katerimi ste filali svoje otrok!
In zakaj ste razsuli Jugoslavijo? Sej še danes pravite, da je bilo fino. V Jugi je tudi mladim bilo fino. danes je samo starim.
Ta mladi povejte, zakaj je vasa edina varianta, da cakate, da vam bo drzava dala sluzbo! Sem nad 50 in drzava je meni v tistih cudovitih casih NI dala; sem morala kar sama poskrbeti zase.
Zakaj se vi tega ne storite? Pozabite na svoje diplome in raje raziscite trg, in se lotite kaksnega posla. Ce posameznik nima dosti zacetnega kapitala, se vas naj pa nekaj skupaj vzame, pa zacnite. Vsekakor bolje kot sedeti in cakati na drzavo in jamrati po Monu.
Kot pravim, naj se spet citiram: Večina jih je večnih otrok, nesposobnih in neodgovornih. Torej nesposobnih sprejeti odgovornost za svoja dejanja, kar je za mlado generacijo simptomatično.
zdaj si odrasla, ljubči. Sprejmi odgovornost in se, če ti študij, ki ima perspektivo, ne gre, pač prekvalificiraj. Skrajni čas. Jaz pa svojih otrok s takimi floskulami nisem filal, BTW.
Juga pač ni imela prihodnosti. Slej ko prej bi se sama razsula. In čisto okej bi nam bilo, če ne bi imeli pogoltnih, pohlepnih in goljufivih vodij. To je pa spet druga tema.
In kaj zdaj? Boš jamrala do 50. leta, da se ne moreš zaposliti? Moji otroci so najbrž tvojih let in ni krize, da bi ostali brezposelni. Pač niso jamrači in ne čakajo, da jim pade z neba. je pa res, da so se pametno odločili glede šol. Ne moreš doštudirat umetnostno zgodovino in potem jokat, kako ti država ne da službe.:))
Ain’t life a bitch.
bili v ciganski jugi, bi imeli Švico… narod je dovolj priden in delaven…
Priklatiili so se lenuhi, ki zasedajo najboljše službe na bankah, bili so v vojski, na carini, imeli so velike stanove, velike plate, ozimnice da 5 te kam…i tako redom.. I sad plakaju za svoju cigansku Jugu….
Čamce in vozite se po Savi prema beogradskom pašaluku………
Evo, jaz bom kmalu v abrahamovih letih. Otroštvo sem preživela v socializmu ali komunizmu, kar je komu ljubše. Oba starša sta delala v proizvodnji, Nikoli nismo bili lačni, luksuza ni bilo. Z bratom sva imela lepo otroštvo. Oče je poskrbel, da sva se na bližnjem hribu naučila smučati in v bližnjem bazenu plavati. Nisva imela vsega, a bila sva srečna.
Kasneje nama nič ni padlo iz neba. Precej sva trdo delala, da sva si ustvarila svoj dom. Ko danes razmišljava o preteklosti, vam lahko povem, da sva delala oba več kot 12 ur na dan, da imajo najine družina vse, kar si želijo. In razmišljava o tem, ali sva si pri skoraj 50-tih ustvarila dostojno življenje. Ampak, ker nikoli nisva kradla, je vprašanje časa, ali je bova dočakala dostojno pokojnino, ali bodo najini prihranki zadostovali. Ja,v najini mladosti je bilo mogoče precej lažje dobiti službo. Ampak ni nič padlo iz neba.
Z mojega stališča je pomembno, da človek najde sam v sebi zadovoljstvo in da dela prave stvari. Dobro se vselej vrača z dobrim.
Imam preko 50. Torej sem tarča avtorjevega sovraštva. Kriv, da on nima službe. Imam 2 otroka. Oba imata pod 30 let.
Prvi je dobil redno službo eno leto pred diplomo neuporabne, družboslovne smeri. V oddaljenem kraju. Sam, ker smo pri nas vedno puščali otroke odrasti. Do danes se je že 2x selil in obakrat preskočil na boljše delovno mesto. Sam.
Drugi ima do diplome še par izpitiov. Jih še kar vleče in nekaj čaka. Ampak v redni službi je že dve leti. Iz osnovne službe, kjer so ga očitno le preverjali, je napredoval na mednarodne projekte. Čeprav še nima diplome. Službo si je našel sam, ker pri nas nikoli nismo po nepotrebnem odnašali riti. Nikomur.
Kaj naj zaključim? Avtor, si le eden izmed mnogih popolnioma neuporabnih produktov vzgoje nesposobnih staršev, čustveni invalid, kateremu je življenjski cilj pospraviti svoje starše pod rušo in na kavču uživati sadove njihovega dela in odrekanj. Taki ljudje se mi po osebni plati sicer gabijo, ampak na svetu je menda prostora za vse. Zato te puščam samega v tvoji zlobi, fovšiji in zagrenjenosti. Če res kje obstaja Pekel, potem je ta v tvoji glavi. Sočustvujem s tabo in se mi smiliš v svojem trpljenju.