Na živce mi gre partnerjev otrok
ni problem otrok (ki je obstajal pred to zvezo), problem si ti.
Vstopila si v zvezo s clovekom, ki ima otroka zdaj pa spilaj srecno druzinico in bodi fenomenalno super maceha – ali odidi. Ne mores pricakovat, da bo otrok ob oceta samo zato, ker je oce srecal tebe. Bi ti zelela biti ob svojega oceta? Uspes bit toliko nesebicna, da se postavis v otrokovo situacijo?
Se strinjam, da naj se oce ukvarja z otrokom in podpiram, da se vsako sredo zmenis in ju prepustis drugega drugemu. Za vikend pa varusko najemi. Starsi to pocnemo, ves…
živjo.
Imam partnerja,ki ima sina (10let).Skupaj sva slabo leto.V osnovi se oz.sva se zastopila super.Prvič v življenju sem pomislila da bi s tem moškim lahko preživela celo življenje.
Zadnje čase pa se nonstop kregava okoli njegovega sina.prav znorela bom.na živce mi gre počasi vse skupaj.
Sin je totalno nevzgojen,izkorišča situacijo med staršama in manipulira z očetom.
pa da se vrnem malo nazaj.
prva pol leta je bil sin večinoma pri svoji mamici.Vzela sva ga na bazen,na pohod ipd.
Daljše obdobje pri očetu ni bil ker na vasi kjer partner živi nima družbe in mu že po parih urah postane dolgčas.
Očeta n nikoli v tem obdobju poklical razen ko je kaj rabil/ko mu reče da mu mora nekaj kupit.
Moj partner je večinom pri meni,ko ima sina pa je z njim pr sebi doma,toraj pri svojih starših.
Zadnje čase pa je postalo nevzdržno.Mali ga klicari ko se mu zazdi da naj ga pride iskat,če mu reče da ga ne bo prišel upije,razbija,ga pošilja v 3pm,izsiljuje tudi s tem da pravi če ga ne bo prišel iskat da ga naj kar pozabi.
potem so tukaj še klici njegove bivše partnerke ki kliče v eno,da naj pride po sina,da je neobvladljiv,da razbija,ji grozi,…
V šoli je porazen,ne upoštev nikogar,ocene zelo slabe.
Moj partner seveda kot cucek leti gor in dol,problema pa ne reši.
Tako sem mu pred mesecem lepo povedala da želim da se zmenijo in d mi pove kdaj (ktere dni) bo sin pri njemu in katere ne.
Dogovorili so se da bo sin pri njemu vsak vikend(pet-ned),ter če bomo šli med tednom naprimer na bazen,pico,karkoli da ga pridemo iskat za par ur.
in tega so se držali natanko 2 tedna,zdaj pa je spet vse po starem…mali spet ko mu pri mamici rečejo da se more učit,čist znori in razbija ter kliče očeta da gre k njemu,on pa seveda spet teče…
Iz mojega vidika,je tudi moj partner čisto odpovedal pri vzgoji.Mali nima osnovne olike,nobenih učnih navad,dovoli si popolnom vse.
V trgovini čisto znori če ne dobi kar želi,brca po avtu in odpira vrata med vožnjo.
Uglaunem znorela bom.
Sploh več ne vem kaj mi gre na živce…al otrok ki je totalno zdivjan ali moj ki je v vlogi vzgoje svojega otroka po pojem mišljenju pogrnu,al kr vse skup.
Prišlo je do te točke da me kar zmrazi ko ga pokliče.
Stokrat sem mu že povedala da me vse skupaj izjemno moti,potem mi obljubi da bo drugače in to drži največ 2 tedna.
Poleg vsega tega je tukaj še finančni problem,saj poleg preživnine skoraj ves raspoložljiv denar vloži v malega zato da je mir.
In nikakor ne bom njegovega sina finnancirala oz mu karkoli plačevala.
Zakaj bi jaz morala plačati polovico letovanje?toraj tudi polovico letovanja za njegovega sina..ki ima mimogrede tudi mamo?!
Resno se sprašujem kam to pelje?!
Poznam, sem imel podobno izkušnjo.
Po domače, tebi gre otrok na živce od začetka.
Kalkuliraš, težko na podlagi tvojega pisanja dam pravilno oceno.
Nekako se mi dozdeva, da tebi ni do otrok?
Sprašuješ mene ali avtorico teme?
[/quote]
Tebe, če si pri volji, da odgovoriš.
Tebe, če si pri volji, da odgovoriš.
[/quote]
živjo.
Imam partnerja,ki ima sina (10let).Skupaj sva slabo leto.V osnovi se oz.sva se zastopila super.Prvič v življenju sem pomislila da bi s tem moškim lahko preživela celo življenje.
Zadnje čase pa se nonstop kregava okoli njegovega sina.prav znorela bom.na živce mi gre počasi vse skupaj.
Sin je totalno nevzgojen,izkorišča situacijo med staršama in manipulira z očetom.
pa da se vrnem malo nazaj.
prva pol leta je bil sin večinoma pri svoji mamici.Vzela sva ga na bazen,na pohod ipd.
Daljše obdobje pri očetu ni bil ker na vasi kjer partner živi nima družbe in mu že po parih urah postane dolgčas.
Očeta n nikoli v tem obdobju poklical razen ko je kaj rabil/ko mu reče da mu mora nekaj kupit.
Moj partner je večinom pri meni,ko ima sina pa je z njim pr sebi doma,toraj pri svojih starših.
Zadnje čase pa je postalo nevzdržno.Mali ga klicari ko se mu zazdi da naj ga pride iskat,če mu reče da ga ne bo prišel upije,razbija,ga pošilja v 3pm,izsiljuje tudi s tem da pravi če ga ne bo prišel iskat da ga naj kar pozabi.
potem so tukaj še klici njegove bivše partnerke ki kliče v eno,da naj pride po sina,da je neobvladljiv,da razbija,ji grozi,…
V šoli je porazen,ne upoštev nikogar,ocene zelo slabe.
Moj partner seveda kot cucek leti gor in dol,problema pa ne reši.
Tako sem mu pred mesecem lepo povedala da želim da se zmenijo in d mi pove kdaj (ktere dni) bo sin pri njemu in katere ne.
Dogovorili so se da bo sin pri njemu vsak vikend(pet-ned),ter če bomo šli med tednom naprimer na bazen,pico,karkoli da ga pridemo iskat za par ur.
in tega so se držali natanko 2 tedna,zdaj pa je spet vse po starem…mali spet ko mu pri mamici rečejo da se more učit,čist znori in razbija ter kliče očeta da gre k njemu,on pa seveda spet teče…
Iz mojega vidika,je tudi moj partner čisto odpovedal pri vzgoji.Mali nima osnovne olike,nobenih učnih navad,dovoli si popolnom vse.
V trgovini čisto znori če ne dobi kar želi,brca po avtu in odpira vrata med vožnjo.
Uglaunem znorela bom.
Sploh več ne vem kaj mi gre na živce…al otrok ki je totalno zdivjan ali moj ki je v vlogi vzgoje svojega otroka po pojem mišljenju pogrnu,al kr vse skup.
Prišlo je do te točke da me kar zmrazi ko ga pokliče.
Stokrat sem mu že povedala da me vse skupaj izjemno moti,potem mi obljubi da bo drugače in to drži največ 2 tedna.
Poleg vsega tega je tukaj še finančni problem,saj poleg preživnine skoraj ves raspoložljiv denar vloži v malega zato da je mir.
In nikakor ne bom njegovega sina finnancirala oz mu karkoli plačevala.
Zakaj bi jaz morala plačati polovico letovanje?toraj tudi polovico letovanja za njegovega sina..ki ima mimogrede tudi mamo?!
Resno se sprašujem kam to pelje?!
____________________________________________________________________________—
Tole je moj zapis.
od kje vam takšne ugotovitve?
Iz tvojega pisanja, lahko se motim. Nisem napisal, da sem 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepričan.
Vidim, da nimaš velikih izkušenj z partnerstvom in otroki v njih.
Če te že sedaj vse moti, kaj bo ko boš svojega otroka imela?
Je pa res, da mora in oče in mama postaviti prave meje otroku. Tak otrok manipulira za svojo korist. In tu je treba mejo postaviti.
Preveč je na tej materi, ki ne obvlada otroka. Morala bi zamenjati vloge z bivšim, pa trda moška roka, red in zgled. S strokovno pomočjo. Kakor je situacija tule predstavljena, je fant na zelo slabi poti. Mama ga ne bo spravila v red, tole sprehajanje staršev sem in tja na ukaz mladega gospoda pa še najmanj.
(Saj očetje menda živijo samo za to, da bi dobili skrbništvo?)
Morala se boš odločiti, kaj si želiš: ostati s partnerjem in njegovim otrokom ali pa si pač poiskati drugega moškega. Druge možnosti žal ni. Glede na tvoje pisanje sklepam, da ti družinsko življenje in obveznosti z njim zaenkrat še ne dišijo. Če si še mlada, ti svetujem, da se ločiš. Uživaj svoje življenje, ko si namreč enkrat mama, se moraš veliko žrtvovati – še posebej, če otrok ni tvoj in če ga ne maraš preveč. Če pa imaš partnerja iskreno rada, potem poskusi videti tudi dobre stvari na otroku in v skupnem življenju. Odločitev je tvoja, zavedati pa se moraš, da ko enkrat skrbiš za otroka ali ga enkrat imaš, se tvoje življenje za vedno spremeni.
Morala se boš odločiti, kaj si želiš: ostati s partnerjem in njegovim otrokom ali pa si pač poiskati drugega moškega. Druge možnosti žal ni. Glede na tvoje pisanje sklepam, da ti družinsko življenje in obveznosti z njim zaenkrat še ne dišijo. Če si še mlada, ti svetujem, da se ločiš. Uživaj svoje življenje, ko si namreč enkrat mama, se moraš veliko žrtvovati – še posebej, če otrok ni tvoj in če ga ne maraš preveč. Če pa imaš partnerja iskreno rada, potem poskusi videti tudi dobre stvari na otroku in v skupnem življenju. Odločitev je tvoja, zavedati pa se moraš, da ko enkrat skrbiš za otroka ali ga enkrat imaš, se tvoje življenje za vedno spremeni.
Eni pa si ga želijo in v rojstvu otroka ne vidijo take groze in nemogoče spremembe da bi bilo treba to tako opozarjati. So tudi spremembe, ki si jih ljudje želijo dolgo in komaj čakajo nanje- in za ene nas je rojstvo otroka taka sprememba. Sprememba, ki jo dolgo čakaš,da ti spremeni življenje na 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bolje.
Razmisli zakaj vidiš ti rojstvo otroka kot odrekanje in tako grozno spremembo,da se ti zdi potrebno na to tako opozarjati. najbrž enako kot avtorica do otroka ne čutiš ravno ljubezni in zato ti predstavlja tako “grožnjo” in odrekajoči faktor.
Čeprav se delaš pametno iz tvojega pisanja veje isti problem med vrsticami pri tebi kot pri avtorici.
Otroke imam rada. Katerekoli, ker so res prave male face. So tudi taki z zahtevnejšim karakterjem, ampak kdor zna in ima filing za otroke, se da marsikaj speljat. Večina vas zagovarja, da je na prvem mestu odnos med otrokom in očetom. Jaz ne bi ravno izpostavljala meje, kdo je prvi, kdo je pomembnejši…Nekateri to tako vztrajno omenjate. Ker včasih znajo tudi otroci namerno preusmeriti pozornost nase in želijo biti vedno na prvem mestu. Tudi vejo, na katero struno morajo zaigrati, če želijo nekaj doseči… Kar tudi ni prav. Če je nekomu za vsako ceno pomembnejši otrok, potem ima lahko otroka kar z neko osebo, ki je nikoli več ne vidi, otrok pa mu ostane. Jasno pa je, da so mali otročki odvisni od staršev in na začetku potrebujejo več našega časa in pozornosti. Ampak pride tudi čas, ko postajajo vedno bolj samostojni in jih ne bomo pri 25 letih še za rokice držali, kar jih počne kar nekaj. Poznam pa tudi take, ki otroke vzgajajo hladno, veliko prestrogo in nenormalno zahtevno, to tudi ni v redu. Nekako razumem avtorico, kaj je želela povedati. Ta njen bi moral biti oče in partner, ne samo oče in od nje potem samoumevno pričakovati, da bo vedno na razpolago za otroka, ko se bo njemu zazdelo. Ker on dobiva otroka čez vikend, še ne pomeni, da mora sedaj opustiti partnerski odnos z njo, da gresta kdaj sama na večerjo ali tudi na morje. Jaz sem s svojim tudi šla kdaj sama na večerjo, najin otrok je bil takrat pač pri babici (vem, nekateri nimajo varstva, ampak vse se da za kakšen dan urediti, edino malega otroka pa ne bi mogla pustiti samega doma), drugače smo pa večina okrog hodili kot družinica. Starša morata biti nujno povezana kot partnerja, da vse sfunkcionira. Koliko jih pozabi, ko dobijo otroke, da sta tudi partnerja, ne samo starša in ta pozaba velikokrat pripelje odnos do razpada, ker si postaneta tuja. Avtorici je verjetno manjkalo tisto druženje s partnerjem ob vikendih, s katerim bi ji pokazal, da je tudi ona njemu pomembna, ne samo otrok.
Če bi on poskrbel, da se ona ne bi počutila odrinjene in če bi ji dal občutek, da mu je pomembna (ne samo za varuško ali gospodinjsko pomočnico), verjetno ona ne bi čutila takega pritiska s strani otroka. Avtorica je dejansko morala tekmovati z otrokom za partnerjevo pozornost, pa četudi samo čez vikend. Verjetno sta si takrat lahko vzela več časa zase, ker čez teden po večini vsi šibamo iz službe domov, razne obveznosti…V odnosu je vsakdo rad ljubljen. Isto je, če imaš otroka in je potrebna neka odgovornost in spoštovanje, prav tako pri partnerju. Ne more biti en vreden več kot drugi. Imaš rad oba, ampak na drugačen način, kar pa ni merljivo, katerega bolj. Je pa tudi možnost, da ni bila še pripravljena na obveznosti z otrokom, potem pa škoda, da je šla v odnos z nekom, ki ima otroka.
Jaz pa mislim, da je avtorica malo premlada ali preotročja za tak odnos. Kot je sama navedla, je otrok pri njima vsak drug vikend in kak dan čez teden-predvidevam da 1 dan v tistem tednu, ko ga ni čez vikend. Torej imata še vedno 2 vikenda za “žuranje” in večerje. Pa tud čez teden se da komot iti kam na večerjo.
Tudi sama sem mačeha in naš je bil tudi star 5, ko sva se spoznala. Otroka sprejmeš skupaj s partnerjem. Ko partnerja spoznaš, vidiš, da ima otroka in če nisi za to, se ne podaš v zvezo.
Ah dajte no..če mi gre kaj na q so pa to tipi, ki ne šmirglajo svojeg otroka ama ništa in jim je totalno odveč. Ko pa dobijo neko novo fračo bi se pa šli neke ateke pa družino. Seveda bi to zgledalo tako, da bi otrok bil maximalno pri ateki, 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ukvarjanja z otrokom bi prevzela tanova, atek pa lepo free frjuksal okoli in ponosno razlagal, kako super žensko ima, da ima tako rada njegovega otroka in kako srečna družinica so.
Marš.
Takega tipa se ne dotaknem s 5metrsko palico.
Upam, da je avtorico vmes srečala pamet in si je našla enega brez obvez.
Smili se mi v tej zgodbi edino otrok.