Tole s prepisovanjem je šlo brez tapkanja s trepalnicami. V šoli so nas učiteljice vedno učile, da moramo pomagat drugim, da jih moramo odličnjaki učite one druge, ki se jim ni ljubi učiti pa jim pomagat vse mogoče. Pa posedale so nas med barabine. Ampak, zdaj sem si prišla gor, da barabam ni treba pomagat, da lenuhom tudi ni treba pomagat. Da se pomaga le tistim, ki res pomoč potrebujejo. Recimo, če gre za šolo, so to otroci, ki so sicer pridni pa vseeno težko dohajajo snov. Takim ja pomagat. Lenuhom pa ne. Barabam še manj. Včasih pa smo imeli izrazito ta siistem, da je treba vsem takim pomagat.
[/quote]

Posedale so nas zato vmes, da je bila kolikortoliko potem tišina, ker so si s tem zagotovile mir v razredu…. Samo zato.

Ampak ko je lenuh hotelprepisovat, je videla tudi učiteljica, a je potem razsedla.

Glede pomoči- ja, so se celo same javljale z veseljem sošolke, ki so bile zaljubljene v te barabe, tudi odličnjakinje in so one same njim pomagale, radovoljno :). Pa žal nič uspeha – še danes so luzerji.

Ma moram rečt, da se obrača tako kot si sami ustvarimo.

Navadno problem tega, da se ljudje s človekom ne marajo družiti izvira iz njega pa se sploh ne zaveda. Nekateri ljudje znajo bit strašno težki, ne znajo se o drugem pogovarjat kot o problemih lastnih in tujih. Potem imaš take ki jim je težava spregovort že besedo kar je moteče tudi za sogovorca, saj dobi občutek, kot da mu je v breme. Imaš pa tudi tečnobe ki se stalno keaj štulijo zraven, dodajajo en kup nevmesnih pripomb, kritizirajo vse in počez, vedno najbolj glasni in pametni… samo stran prosim

Ok pred oš je bilo vse normalno. Imel prijatelje, družbo, bil srečno dete.

Prišel v OŠ se je začela krutost in nočna mora. Vajen reda in prijaznosti sem spoznal kako zlobni so lahko ostali ko tastarih ni zraven. Najhujših 8 let mojega življenja nasloh. Avtomatsko postal izobčenec, čudak, pretepli so me kar tako za šalo če se jim je zljubilo… Kriv sem bil tega, da sem valjal za nadpovprečno uspešnega v razredu, kriv sem bil tega, da sem izhajal iz dobro situirane družine, kriv sem bil tega da nisem bil kul in se nisem pokoril trendovskemu mnenju večine… Pač… jaz sem bil jaz in se nisem hotel spremeniti. Ker sem bil praktično izločen sem včasih imel dokaj čudne podvige za pridobit pozornost ampak popolnoma neškodljive. Kvečjem kar sem iz sebe norca naredil tako da sem bil še večji čudak za druge. Od šestega razreda dalje sem se zaprl vase vse sem obravnaval kot grožnjo, ker pač vse kar je bilo izrečeno proti meni je bilo večinoma dobronamernega. Parkrat sem se stepel da sem si za silo izboril mir. Končno je bilo konec, prišle je srednja šola in šel sem se šolat v drug kraj.

SŠ ouuuu jeaaaahhh novi obrazi nova zgodovina. Začnimo znova. Well saj bi šlo ampak iz vse nezaupljivosti in občutljivosti ki sem jo prinesel iz oš sem postal tarča posmeha že prvi dan. Bravo jst. Morm rečt. Ampak dobro. Bilo je dokaj skulirano okolje, imel sem kar nekaj družbe. V drugem letniku pa sem se odločil da bom začel delati spremembe. Začel trenirati, imel sem se možnost socializirat med ostalimi in kmalu sem imel kar lepo druščino okoli sebe. Konec SŠ sem imel neke vrste rešpekt in okolica me je dobro sprejela, sem pa bil še vedno malo zamerljiv in sem kakšno šalo preveč osebno vzel ampak vsako leto je bilo bolje. Zadnji letnik smo pa itak vsi iz sš bili taboljš kolegi, zanimivno najbolj s tistimi s katerimi sem se najbolj zravsal.

FAX yes yes yes !!!! Tu sem pa dobesedno poletel v višave. Hitro sem si ustvaril velik krog prijateljev. Dobil neko voljo do življenja, in si ustvaril dobro socialno mrežo. Seveda se v tem obdobju pogosto na ulicah in kakšnih skupnih srečanjih videvam s sošolci iz srednje. Kakšna povezanost je to ljudje. Ne morete si mislit kakšna kompanija smo postali. In upam da bo šlo še na bolje.

Kaj sem se iz svoje štorije naučil… Večjidel si mora človek malo izborit rešpekt, a hkrati ga mora vračati. Šala na osebni račun ni nujno slaba. Najboljši ljudje pa so tisti, ki znajo sprejeti tudi kakšen vic o sebi in ne zamerijo za vsako figo. Taki ljudje ustvarijo sproščeno vzdušje saj je dovoljeno biti bolj domač brez strahu da bi koga užalil. Ljudje pa smo radi v družbi tistih, ki so na komot.

🙂

To je zaenkrat to. Upam da bo kdo iz tega dobil kakšno pametno idejo.
(namig. če obstaja možnost problema, ga razišči in poišči izboljšavo)

Lp!

Jaz sem bila v OŠ nekje na sredini, sicer “piflarka” a tega nisem jemala osebno in slabo (hvala mojim staršem!). Sem imela enih par dobrih prijateljic. S težavo sem krmarila med družbenim pritiskom in svojimi interesi. Konec OŠ sem se odločila, da me ne bo nihče več manipuliral in da bom vedno povedala, kaj si mislim, ne kaj pričakujejo od mene.
Prvi dve leti sem bila kar samotarka, imela dve bližnji prijateljici. Potem sem se začela družiti še z dvema, od katerih je ena postala moja najboljša prijateljica, druga pa upravičila moj rahel dvom vanjo. Se je prav grdo izkazala. Sem dobila potrditev, da če se kaj zdi čudno, potem tudi je čudno. Proti koncu SS sem imela kar lepo družbo, ampak same punce.
Faks je bil bolj za žurerje, kamor jaz še vedno ne spadam, sem pa našla mali krog ljudi, s katerimi sem se družila. Sem pa postajala vedno bolj samotarska, dokler se nisem že v službi odločila, da bom to spremenila, ko sem gledala eno angleško oddajo o tem. Sem posnemala vaje iz tiste oddaje in je super uspevalo, tako da mi danes ni problem navezati stikov z neznanci. Našla tudi ljubezen, ohranila pa tri odlične prijateljice, za katere vem, da jim lahko zaupam tudi življenje in premoženje.

Katero oddajo, kakšne vaje??

Povej kaj več, spremenila sem se v uho 🙂

V oš totalno nepriljubljena, nisem se znala braniti in me je sošolka non stop zafrkavala, bila sem tiha in samosvoja.
Potem sem šla na umetniški faks, se totalno našla, zacvetela in sem super. Še danes nimam trume prijateljev, sem rada tudi sama. Tako da je nek del mene ostal isti, a sem zadovoljna.
Jaz bi ti svetovala, da poiščeš sebe in potem te bodo ljudje spoštovali in te poiskali za prijateljico. Ko je človek zadovoljen, to drugi čutijo in si magnet za ljudi in srečo. Pa kar pogumno, eni ljudje to ful fejkajo in nam dajo slab občutek, da mi to nismo. Želim ti vse najboljše!!!

Pozdravljeni
V Oš zapostavljena, revna,nezakonska…..brez prijateljov ….posiljena od učitelja….bom iskrena tudi sedaj brez prijateljev se me drzi smola….razvezana….

No, jaz vem da vsi ljudje niso dobri, je pa res da si najbrz zelim da bi bili. Ze od nekdaj me doma ucijo, da moras biti posten in prijazen do ljudi, skratka,.. ravnaj z drugimi, kot bi ti zelel da oni ravnajo s tabo. Verjetno je zadeva res malce zgresena, kot si rekla sama, te ljudje izdajo, izkoristijo …ker vidijo da si “ustrezljiv”. Takih ljudi ne maram, vem pa da jih je dosti.

No, jaz vem da vsi ljudje niso dobri, je pa res da si najbrz zelim da bi bili. Ze od nekdaj me doma ucijo, da moras biti posten in prijazen do ljudi, skratka,.. ravnaj z drugimi, kot bi ti zelel da oni ravnajo s tabo. Verjetno je zadeva res malce zgresena, kot si rekla sama, te ljudje izdajo, izkoristijo …ker vidijo da si “ustrezljiv”. Takih ljudi ne maram, vem pa da jih je dosti.
[/quote]

No mene niso še nikoli izdali, je pa res da imam manjši krog prijateljev, a so ti zelo dobri in mi je vedno prijetno druženje z njimi.

Bom iskrena. V OŠ sem bila zelo priljubljena. V gimnaziji malo manj, a sem se izven šole družila z popularnimi puncami, s katerimi smo se imele super. Torej družbe in dogajanja je bilo v izobilju. Na faksu sem spoznala veliko novih in zanimivih ljudi, potovala sem po svetu in moram reči, da je bilo to najboljše obdobje v mojem življenju.
Danes živim povprečno življenje, prijateljic nimam, nič zanimivega se mi ne dogaja … ampak tako je življenje … danes si na vrhu – jutri si lahko na dnu.
Vse to sem sprejela (zelo težko) kot del življenja, zadovoljna sem s tem kar imam; s tem kar nimam pa se obremenjujem čim manj! Lahko bi celo rekla, da mi nič ne manjka.

Do faksa vedno tarča posmeha,vedno manj priljubljena,vedno nekje odzadaj,posebna…Na faksu preobrat,sem zrastla do neba.Potem po faksu se je pa spet malo ustalilo.Druzbo sem tudi v casu priljubljenosti imela,prijatelje imam se zdaj,nekatere se od otrostva,v vecjih skupinah ljudi ne znam delovati-me se vedno izlocijo tudi v odrasli dobi,imam pa super moza.Sem pa nekje na spidnjem delu lestvice najbolj priljubljenih v zivljenju.

Tole bo zdaj smetenje teme… ampak. Oddaja se je imenovala Would like to meet, angleškega izvora. V osnovi je šlo za to, da so razne totalne asocialce strenirali in zvlekli med ljudi, da so si šli iskat partnerja. Enkrat so imeli enega moškega srednjih let, popolnoma neosebnega. In so ga poslali v eno mestece z nalogo, da čim več osebnih reči zvleče iz ljudi. Pri tem so ga posneli, pokritizirali in dali nasvete in poslali ponovno na misijo. In je človek tako šel in na postaji začel pogovor z eno neznano gospo. Pa malo klepeta tu in malo tam. In sem tako videla, da se pogosto neznancem ne zdi nič napačnega, če jih nekdo kar ogovori in se kaj pomenijo. In tako sem začela delati tudi sama. Prodajalki kaj pripomnim, sosedom rečem kaj nevtralnega o vremenu… Saj so pokazali kako se to dela. Ne vsiljivo, na splošno vprašaš in potem se pogovarjaš s takimi, ki jim je do pogovora. Tako treniraš sebe, znanje pa uporabiš pri svoji socialni mreži. In tkeš človeške odnose tudi s takimi, s katerimi si povezan samo profesionalno. Štos je pa v tem, da ti osebni odnosi z ljudmi dvigujejo kvaliteto življenja. Od majstra, s katerim te veže skupno zanimanje za košarko, zvlečeš bistveno boljši nasvet kot od nevtralnega majstra, s katerim si samo normalno vljuden. Ljudje smo taki. Preden sem videla te oddaje sem bila pač prepričana, da nihče ne mara, da se kdo vtika vanje, da imajo vsi raje svoj mir. In če živiš po takem načelu, si vedno bolj zaprt v svoj stolp. Če pa se z ljudmi pogovarjaš, pa imaš možnost tudi bolje spoznati poprej neznance. In to ti da široko morje novih možnosti.
Se opravičujem avtorici teme, da sem zavila nekoliko stran. 🙂

Brez prijateljev prej, brez prijateljev sedaj, pa grem že proti 40. Sama, osamljena. Vsi so me izdali, pred 15 leti sem imela najboljšo prijateljico. Kar naenkrat se ni več hotela pogovarjat z mano, čisto je prekinila stike (pozneje sem se izvedela, da je tudi drugim isto naredila). Leta sva bili skupaj, skoraj vsak dan. Zelo sem pogrešala najine pogovore. Moških sem se izogibala, sedaj sem z enim pa je vse skupaj nič od nič, kot da sva sostanovalca.

Glup si ti! Ker si pa še tako mlad ti oprostim, ker vem da še nimaš veliko življenskih izkušenj.
Imaš dva ekstrema (in pa celo mavrico vmes), prvi naj bo gofljač, ki si vse upa naredit in vse rečit, drugi pa naj bo tiha siva miška, ki se vedno drži ob strani in doživlja napade panike vedno ko se jo npr. pokliče pred tablo ali ko čaka na vlak. Tukaj je govora o stresu. Ta prvi ne bo nikoli siva miška (doživljal stres samo zato, ker mora nekaj povedati, pa če pozna odgovor ali ne), ta druga pa ne bo nikoli ekstrovertirana. Ne more človek iz svoje kože! Seveda so izjeme, ampak za veliko večino pa, na žalost, stanje ostane enako. Vsaj takšne so moje izkušnje.
Z leti se lahko stanje ublaži. Vsaj zase lahko rečem, da se lahko normalno pogovarjam in tudi povem svoje mnenje, včasih to ni bilo mogoče. Ampak še vedno pa ne morem iti v gostilno če je notri veliko ljudi, enostavno NE MOREM!
Pa še nekaj s svojo iskrenostjo in poštenjem nisem prišla daleč. Vedno se je našel nekdo, ki me je izkoristil zaradi mojih “vrlin”. Kar si ti naštel se v današnjih časih ne smatrana kot vrlina. Prej kakšne veze imaš in ali so pomembne, imajo denar, dober avto, pa ni važno kako so prišli do tega. Ponavadi so “zelo uspešni” ljudje, uspešni tudi zato, ker imajo zaposlene ljudi, ki jim delajo za minimalca. Ne zato ker oni hočejo delat za drobiž s katerim se jedva preživijo, ampak ker so v to prisiljeni! Morajo! Ker nimajo druge izbire, al minimalec al pa štrik. Mislim sramota za državo, da so ljudje prisiljeni delati 8 ur in se ne morejo preživet. Mal off topic pa vseen.

Žal je žalostna resnica to, da izločenost ponavadi na odrasle naredi vtis, neko rutino … Človek se navadi osamljenosti, ostane zaprt vase in ne verjame vase, kar je res žalostno, vendar za svoj neuspeh ni vredno kriviti ljudi iz preteklosti, nekateri pač počnejo zlobne stvari, čeprav sami mogoče taki niso, se pač preoblikujemo, odraščamo. Tvoj (ne)uspeh ni odvisen od preteklih dogodkov, ti so se pač zgodili in to je to. In ni fer, da človeku za vedno očitaš zaradi svojega neuspeha, ki pa je, dokler se ga zavedaš, čisto odvisen od tebe in samo od tebe! Neumno je nič narediti za stvar, ki te žre in se je dobro zavedaš.

Pozdravljeni,
Da se jaz delim svojo zgodbo. Name, je se pred OŠ vplivala situacija doma, oziroma problemi starsev. Starsa sta bila kot otroka, izjemno psihicno in obcasno fizicno zlorabljena. Mati, pri 15 odsla na svoje in sluzbo, oce priblizno pri 18. Kakrkoli, takrat so bili drugacni casi in si se naucil ter navadil kot si znal.

Mati je mene vzgajala z najboljsimi nameni in vso mocjo, oce, ekstremni alkoholik. (Jima po eni strani ne morem zameriti, drugega nista poznala).
Name je stvar vplivala, zavestno, se bolj pa podzavestno. Poznal sem kulturo, bonton, prijaznost in pomoc drugim. V OŠ, sem bil izobcenec, veliko mocnejsi od ostalih, brez 1 pravega prijatelja. (V spominu mi je ostalo, ko sem praznoval 10 rojstni dan in povabil vse sosolce in se bekaj iz drugih razredov. – Prišel ni nihce.
Mati moja, z 2 sluzbama, se je trudila, vzgajala, trudila utrditi mojo samozavest in s casom ji je uspelo (ona je se vedno moj vzor). Psihicno do takrat, sem bil na dnu, razen del mene, samozavesten in pripravljen na novega mene v SŠ.

V 1 letniku, sem si rekel, sem kar sem, bo kar bo, in bil kar sem. Dobil krog prijateljev, spostovanje drugih, spostovanje uciteljev (seveda obojestransko), in z mesecem v mesec pridobival na samozavesti in ubistvu spoznaval sam sebe, kakrsen sem v resnici oz moj potencial.

Sedaj, ko grem proti 30 letom, se pocutim dobro, z ljudmi ki me obkrozajo, ne v kvantiteti ampak kvaliteti.

Se opravicujem za dolg odgovor. 🙂

Danes sem tudi nepriljubljena, socialno nespretna, ne znam se hecat z ljudmi, velikokrat sem tdui danes tarca posmeha ali pa sem krivicno obtozena necesa, tdui sef me sikanira in mi nalaga prevec dela. Ne znajdem se v zivljenju, osamljena , nimam pripadnosti, vse je tako kot je bilo. Meni ni uspelo najti srece!

Tole s prepisovanjem je šlo brez tapkanja s trepalnicami. V šoli so nas učiteljice vedno učile, da moramo pomagat drugim, da jih moramo odličnjaki učite one druge, ki se jim ni ljubi učiti pa jim pomagat vse mogoče. Pa posedale so nas med barabine. Ampak, zdaj sem si prišla gor, da barabam ni treba pomagat, da lenuhom tudi ni treba pomagat. Da se pomaga le tistim, ki res pomoč potrebujejo. Recimo, če gre za šolo, so to otroci, ki so sicer pridni pa vseeno težko dohajajo snov. Takim ja pomagat. Lenuhom pa ne. Barabam še manj. Včasih pa smo imeli izrazito ta siistem, da je treba vsem takim pomagat.
[/quote]

Posedale so nas zato vmes, da je bila kolikortoliko potem tišina, ker so si s tem zagotovile mir v razredu…. Samo zato.

Ampak ko je lenuh hotelprepisovat, je videla tudi učiteljica, a je potem razsedla.

Glede pomoči- ja, so se celo same javljale z veseljem sošolke, ki so bile zaljubljene v te barabe, tudi odličnjakinje in so one same njim pomagale, radovoljno :). Pa žal nič uspeha – še danes so luzerji.
[/quote]

Če starši nisi opravili vloge in svoje mulce vzgojili, če učiteljice niso znale narediti reda v razredu, smo morali nastradati nekateri učenci. Kako sem bila besna, ker so me vedno posedli zraven kake luzerske zgage. Pa še pomagat sem jim morala. Tisti, ki so imeli za sosede normalne sošolce, so se zmenili, da sta vsak nekaj prinesla od knjig. Pač sta oba v eno gledala. Pri takih sosedih, ki sem jih imela jaz, noben dogovor ni držal. Si se zmenil, da en prinese atlas, drug berilo, amapk on ni nikoli nič prinesel. Vedno sem morala vse sama nosit, on pa potem buljil v moje knjige. Pa prepisoval vse od mene pa naloge pa kontrolke pa po pouku sem jih morala učiti. Ja, take krasne učiteljice smo mi to imeli. Bruh od učiteljic.

Veliko skupnega imava. Žal pri meni se je mama sicer res trudila, ampak je pa dejstvo, da mi je vedno zbijala samozavest.
Čestitke, da si se spremenil. Meni še nikakor ne uspe.

Veš, nič ti ne pomaga, če ne kriviš tistih, ki so te pretepali, ki so ti uničevali sampodobo v otroštvu. Težava je namreč v tem, da se v otroštvu, mladosti nisi imel možnosti nauči socialnih stikov, so te izločali zaradi drugačnosti. Ko prideš na svoje, ko dobiš službo, da se lahko postaviš na svoje noge. Ugotoviš, da še vedno teh veščin ne poznaš, da so pa vrstniki že vsi poparčkani, že imajo družbo. Ti pa si en štorast primerek, ki se ne zna vključiti med ljudi. In ja, ko so vsi poparčkani, se še težje znajdeš med njimi.

Si kot jaz, upam, da se nama uspe spremeniti.

Veš, nič ti ne pomaga, če ne kriviš tistih, ki so te pretepali, ki so ti uničevali sampodobo v otroštvu. Težava je namreč v tem, da se v otroštvu, mladosti nisi imel možnosti nauči socialnih stikov, so te izločali zaradi drugačnosti. Ko prideš na svoje, ko dobiš službo, da se lahko postaviš na svoje noge. Ugotoviš, da še vedno teh veščin ne poznaš, da so pa vrstniki že vsi poparčkani, že imajo družbo. Ti pa si en štorast primerek, ki se ne zna vključiti med ljudi. In ja, ko so vsi poparčkani, se še težje znajdeš med njimi.
[/quote]

Zato pa obstaja tudi učenje socialnih veščin za odrasle. Poguglaj malo.
Kolikor slišim – je uspešna zadeva.

Ha ha ha

Ce pa nisva krivi, kaj se cema spremenit.

Lahko se trudis, a so vrata zaprta..
Lahko se pa kdo nic ne trudi, pa mu vsi drugi odpirajo vrata!
…

Veš, nič ti ne pomaga, če ne kriviš tistih, ki so te pretepali, ki so ti uničevali sampodobo v otroštvu. Težava je namreč v tem, da se v otroštvu, mladosti nisi imel možnosti nauči socialnih stikov, so te izločali zaradi drugačnosti. Ko prideš na svoje, ko dobiš službo, da se lahko postaviš na svoje noge. Ugotoviš, da še vedno teh veščin ne poznaš, da so pa vrstniki že vsi poparčkani, že imajo družbo. Ti pa si en štorast primerek, ki se ne zna vključiti med ljudi. In ja, ko so vsi poparčkani, se še težje znajdeš med njimi.
[/quote]

Zato pa obstaja tudi učenje socialnih veščin za odrasle. Poguglaj malo.
Kolikor slišim – je uspešna zadeva.
[/quote]

Cel kup teh stvari sem že sprobala, razni tečaji, delavnice, psihoterapija, psihoterapija v skupini, kup knjig na to temo, še vedno na istem.
No ja, na slabšem. Denarnica je bolj prazna, jaz pa bolj osameljena kot nekoč. Včasih je bilo vseeno bolje. Ljudje so bili samski, pripravljeni za druženje. Zdaj pa samski so taki, ki so 20 let mlajši od mene. Vrstniki pa imajo družine, partnerje in ne rabijo moje družbe.

Zato pa obstaja tudi učenje socialnih veščin za odrasle. Poguglaj malo.
Kolikor slišim – je uspešna zadeva.
[/quote]

Cel kup teh stvari sem že sprobala, razni tečaji, delavnice, psihoterapija, psihoterapija v skupini, kup knjig na to temo, še vedno na istem.
No ja, na slabšem. Denarnica je bolj prazna, jaz pa bolj osameljena kot nekoč. Včasih je bilo vseeno bolje. Ljudje so bili samski, pripravljeni za druženje. Zdaj pa samski so taki, ki so 20 let mlajši od mene. Vrstniki pa imajo družine, partnerje in ne rabijo moje družbe.
[/quote]

Zveni neprijetno.
Mogoče se poskusiš spremeniti v človeka, katerega družbi si želijo in jo rabijo… Res pa v odraslih letih in ob družinskem življenju interakcije na ven (izven družine) krepko uplahnejo.
Družba mlajših mogoče?

ITak pa ne morem več biti pameten na tem področju; nimam več teh izkušenj.

Cel kup teh stvari sem že sprobala, razni tečaji, delavnice, psihoterapija, psihoterapija v skupini, kup knjig na to temo, še vedno na istem.
No ja, na slabšem. Denarnica je bolj prazna, jaz pa bolj osameljena kot nekoč. Včasih je bilo vseeno bolje. Ljudje so bili samski, pripravljeni za druženje. Zdaj pa samski so taki, ki so 20 let mlajši od mene. Vrstniki pa imajo družine, partnerje in ne rabijo moje družbe.
[/quote]

Zveni neprijetno.
Mogoče se poskusiš spremeniti v človeka, katerega družbi si želijo in jo rabijo… Res pa v odraslih letih in ob družinskem življenju interakcije na ven (izven družine) krepko uplahnejo.
Družba mlajših mogoče?

ITak pa ne morem več biti pameten na tem področju; nimam več teh izkušenj.
[/quote]

Družba mlajših je bolj tako tako. Saj je ok, ampak študentje, dijaki, imajo druge interese kot jaz. Radi ga žurajo, skrbijo jih izpiti, prebolevajo bivše ljubezni, nimajo služb, časa imajo ponavadi dovolj, ne ubadajo se s položnicami… precej drug svet.
Hja, na te tečaje, delavnice, terapije sem oz. še hodim, ravno zato, da bi se spremenila. Pa ne pomaga. Dobra sem le takrat, ko me kaj rabijo. Potem pa adijo.