Nepriljubljeni v šoli, (ne)priljbuljeni v odrasli dobi?
Zveni neprijetno.
Mogoče se poskusiš spremeniti v človeka, katerega družbi si želijo in jo rabijo… Res pa v odraslih letih in ob družinskem življenju interakcije na ven (izven družine) krepko uplahnejo.
Družba mlajših mogoče?
ITak pa ne morem več biti pameten na tem področju; nimam več teh izkušenj.
[/quote]
Družba mlajših je bolj tako tako. Saj je ok, ampak študentje, dijaki, imajo druge interese kot jaz. Radi ga žurajo, skrbijo jih izpiti, prebolevajo bivše ljubezni, nimajo služb, časa imajo ponavadi dovolj, ne ubadajo se s položnicami… precej drug svet.
Hja, na te tečaje, delavnice, terapije sem oz. še hodim, ravno zato, da bi se spremenila. Pa ne pomaga. Dobra sem le takrat, ko me kaj rabijo. Potem pa adijo.
[/quote]
Samo še ena ideja na označeni del; to je na nek način normalno. Vsi delno tako delujemo, čeprav večina manj opazno – a družimo se, ko imamo potrebo za karkoli in to dobimo od drugih – naj bo to družba, znanje, čustva, denar ali kaj tretjega.
Poskusi razumeti še to – pa tudi čustveno sprejeti. Življenje bo lažje in prijetnejše.
Glede tečajev… mogoče si pa bolj tip, ki to lahko uredi pri sebi z razmislekom in se te zunanja vbijanja znanja ravno ne primejo. Tudi tako – z lastnim razmislekom – analizo in potem postavljanjem osebnih ciljev – se da priti naprej. Mogoče še bolje.
Družba mlajših je bolj tako tako. Saj je ok, ampak študentje, dijaki, imajo druge interese kot jaz. Radi ga žurajo, skrbijo jih izpiti, prebolevajo bivše ljubezni, nimajo služb, časa imajo ponavadi dovolj, ne ubadajo se s položnicami… precej drug svet.
Hja, na te tečaje, delavnice, terapije sem oz. še hodim, ravno zato, da bi se spremenila. Pa ne pomaga. Dobra sem le takrat, ko me kaj rabijo. Potem pa adijo.
[/quote]
Samo še ena ideja na označeni del; to je na nek način normalno. Vsi delno tako delujemo, čeprav večina manj opazno – a družimo se, ko imamo potrebo za karkoli in to dobimo od drugih – naj bo to družba, znanje, čustva, denar ali kaj tretjega.
Poskusi razumeti še to – pa tudi čustveno sprejeti. Življenje bo lažje in prijetnejše.
Glede tečajev… mogoče si pa bolj tip, ki to lahko uredi pri sebi z razmislekom in se te zunanja vbijanja znanja ravno ne primejo. Tudi tako – z lastnim razmislekom – analizo in potem postavljanjem osebnih ciljev – se da priti naprej. Mogoče še bolje.
[/quote]
Pri meni se dogaja tako, da ljudje, ko me rabijo, se spomnijo name. Me prosijo za pomoč. Ko jih jaz rabim. nimajo časa. Takih pa žal ne rabim.
Jaz sem že ogromno razmišljala, ogromno knjig preštudirala pa samo nazadujem. Z leti so stvari slabše. Na faksu je bilo vseeno bolje, ko so bili tudi ostali samski, ko so imeli čas.
V bistvu res ne vem več kaj narediti.
Samo še ena ideja na označeni del; to je na nek način normalno. Vsi delno tako delujemo, čeprav večina manj opazno – a družimo se, ko imamo potrebo za karkoli in to dobimo od drugih – naj bo to družba, znanje, čustva, denar ali kaj tretjega.
Poskusi razumeti še to – pa tudi čustveno sprejeti. Življenje bo lažje in prijetnejše.
Glede tečajev… mogoče si pa bolj tip, ki to lahko uredi pri sebi z razmislekom in se te zunanja vbijanja znanja ravno ne primejo. Tudi tako – z lastnim razmislekom – analizo in potem postavljanjem osebnih ciljev – se da priti naprej. Mogoče še bolje.
[/quote]
Pri meni se dogaja tako, da ljudje, ko me rabijo, se spomnijo name. Me prosijo za pomoč. Ko jih jaz rabim. nimajo časa. Takih pa žal ne rabim.
Jaz sem že ogromno razmišljala, ogromno knjig preštudirala pa samo nazadujem. Z leti so stvari slabše. Na faksu je bilo vseeno bolje, ko so bili tudi ostali samski, ko so imeli čas.
V bistvu res ne vem več kaj narediti.
[/quote]
Mogoče samo še to – da se ceni.
Ker takšnih kot opisuješ, pa res ne rabiš. Take odklopi / pozabi – takoj ko se to prvič zgodi. Saj sem ter tja se res zgodi, da človek ravno takrat ko ga rabiš ne more – a tak se javi nazaj sam, takoj ko lahko. Za ostale pa vsaj veš kam sodijo.
Včasih sem vzdrževal svoj odnos z razmišljanjem o dejstvu, da zato da pridem do enega fajn človeka za trajen odnos (kakršenkoli), moram spoznati in pozabiti vsaj 50 neprimernih.
Torej več kot jih spoznaš in preizkusiš – bližje si.
Pri meni se dogaja tako, da ljudje, ko me rabijo, se spomnijo name. Me prosijo za pomoč. Ko jih jaz rabim. nimajo časa. Takih pa žal ne rabim.
Jaz sem že ogromno razmišljala, ogromno knjig preštudirala pa samo nazadujem. Z leti so stvari slabše. Na faksu je bilo vseeno bolje, ko so bili tudi ostali samski, ko so imeli čas.
V bistvu res ne vem več kaj narediti.
[/quote]
Mogoče samo še to – da se ceni.
Ker takšnih kot opisuješ, pa res ne rabiš. Take odklopi / pozabi – takoj ko se to prvič zgodi. Saj sem ter tja se res zgodi, da človek ravno takrat ko ga rabiš ne more – a tak se javi nazaj sam, takoj ko lahko. Za ostale pa vsaj veš kam sodijo.
Včasih sem vzdrževal svoj odnos z razmišljanjem o dejstvu, da zato da pridem do enega fajn človeka za trajen odnos (kakršenkoli), moram spoznati in pozabiti vsaj 50 neprimernih.
Torej več kot jih spoznaš in preizkusiš – bližje si.
[/quote]
Učim se ceniti sama sebe, ampak bi rekla, da mi ne gre.
Sicer sem skenslala večino parazitski ljudi, ampak še vedno znova padem na kako isto finto. Ne več toliko, ampak vseeno še kdaj.
V bistvu sem skenslala vse nadloge, ne znam pa naprej. Leta pa tečejo.
Je pa težava še v tem, da v osnovni nisem družaben človek, sem introvert, nisem za neke žure pa take zadeve. Vseeno pa nisem tip človeka, ki pa preprosto ne rabim nikogar. Ne rabim gužve okrog sebe, je pa fajn imet kakega prijatelja, partnerja, prijateljico.
Tako, da ja, na eni strani sam karakter, na drugi strani pa kup prtljage, ki onemogoča zaupanje ljudem. Ne vem, ogromno dela me še čaka :(. Včasih že kar obupam.
Jaz sem bila nepriljubljena samo pri tistih, ki so bili navajeni, da so jim ljudje lezli v rit, naj je bilo to v OŠ ali kasneje…
Danes imam široko socialno mrežo, na poklicnem področju sem cenjena, večkrat slišim, da se me ljudje sprva malo bojijo, ko začnemo sodelovati, pa poštekajo, da le nisem tak bav-bav.
Je pa res, da sem izrazit ekstrovert in da že dolgo časa vem, da nikoli ne morem ugajati vsem, tako da se ne sekiram, če nekdo zavrne (normalno) komunikacijo (in posledično odnos) z mano.
Teta, še vedno sem se 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strinjala z vsem, kar si napisala.
Tole je bil tvoj prvi kiks – kot da je končan faks zagotovilo za pismenost in izražanje…Če bi ti vedela, koliko magistrov, dipl ne vem kaj vse jaz dnevno srečujem in berem – in kako polpismeni so večinoma…da te kar zmrazi.
Truckbabe je prav nesramno izjavila tole, se čudim, da ji ti pritrjuješ.
[/quote]
Na našem faksu še zmeraj učimo študente bralnega razumevanja, pismenosti in da se ljudi, ki nam niso storili nič slabega, ne zmerja s pičko. Vem, da je to bolj problem kadra in univerzitetnih politik kot študentov, a vseeno velja opozoriti: nepismenost ni privlačna in slabo priča o izobrazbi dotičnega, zmerjanje vse povprek in vulgarno izražanje pa odbija potencialne prijatelje in partnerje.
Kadar jaz zmerjam ljudi na forumu, jim praviloma dobronamerno, da se bodo zamislili nad svojo vlogo pri problemu, ki ga imajo, ker na druge ne moremo vplivati, nase pa lahko. No, razen če gre za kakšne zadrte desničarje in/ali za modrega vala. Njega zafrkavam iz čistega veselja.
[/quote]
Tako pismena in taaaakooo dolgočasna. Vedno isto, povorečje, ki želi izstopat. Žal ne gre in ne gre.
Če bi prebrala to temo, ne bi spraševala takšnih traparij. Bi mogoče opazila, da pišemo taki, ki bi bili radi drugačni. Upam, da razumeš.
[/quote]
No, pa je le prišel odgovor. Pričakovan.
p.s. Ni videti, da ti uspeva 😉
[/quote]
Glej, tema je namenjena ljudem, ki so imeli oz. še imajo take težave. Predvsem pa ljudem, ki so to prebrodili in jim gre bolje, da povedo kako jim je to uspelo.
Ni pa namenjeno zoprnim osebam, ki se hodijo naslajat na težave drugih ljudi.
In več kot jasno je, da je tvoj namen samo to, da si se prišla znašat nad težavami drugih ljudi.
Mene zanima kakšen človek si, glede na to, da tako uživaš, ko vidiš, da ima kdo težave in skušaš še dodatno zoprnjačiti in ljudem težiti? Si kdaj razmislila o tem?
Moja izkušnja je taka, da tisti, ki so bili v osnovni šoli zelo priljubljeni, so skoraj brez izjeme zelo slabo končali v odrasli dobi (nedokončana izobrazba, posledično slabša delovna mesta, veliko izmed njih je tudi vizualno propadlo). Jaz nisem bil priljubljen, ker sem bil bolj majhen in tih in se je marsikdo spravljal name. Moji sedanji kolegi južnih narodnosti niso bili priljubljeni, ker so bili jugoviči, šiptarji in tudi sama šolska institucija jim ni bila naklonjena. Sedaj imajo vsi fakultetno izobrazbo in dostojno službo.
Kaj pa vem.
PRi nas na eni strani so bili fantje-barabe, vseeno pa kup punc zatreskanih vanje. Ti so bili takrat luzerji in tudi v odrasli dobi so še večje barabe.
Potem so bili eni, ki so bili priljubljeni iz pravih razlogov. Torej so bili prijetnega značaja, družabni. Ti so večinoma tudi v odrasli dobi uspešni.
Potem smo pa tisti, ki smo bili tihi, pridni, neagresivni, vedno pomagali in bili vseeno nepriljubljeni, se nismo znali vklopiti – večinoma sicer končali faks, ampak vseeno neuspešni v življenju. Tu in tam, je kdo zelo uspešen.
Potem so bili taki, ki so bili sicer pridni, tihi, samo neuspešni v šoli, eni so uspešni v življenju, eni so še globlje zabredli.
Ampak to pišem za moje sošolce.