No, pri nas se pa niti skregala nisva nikol ornk – vse je blo vsa leta nekam mlačno.

nic ne bi blo narobe, ce bi jaz furala svoje naprej .. ker pa sem se zacela sprasevat o raznih zadevscinah in ugotovila, da nocem vedno le dajat …
se pac naslovnika zamenja;)))

…Prav to mi je všeč tukaj…toliko mnenj o določeni zadevi od toliko različnih ljudi različnih starosti…nemogoče je v živo to doživet, kajti ne verjamem, da ima kdo tako različen krog iskrenih (pogovori predstavljajo določeno iskrenost) prijateljev različnih starosti, ki bi bili pripravljeni v določenenem trenutku resnično iskreno razpravljati (brez sramu, neugodja…)…

Drugače pa, ljudje se z leti spreminjamo…nekateri nas prijetno presenetijo, drugi pa razočarajo…

Ja sej pravim, prav vsak par ima svoje težave. Pogosto pa je problem, ko se hoče nekaj popravit na bolje, pa nikakor ne steče. Včasih enostavno ne prideš skupaj, tudi ko sam misliš (mislim), da delaš najbolje po svojih močeh, ni nujno, da nam uspe. Problem je včasih v samem mišljenju, ponavadi se moški in ženske neverjetno razlikujejo v tem.
Npr. sam en primer: Če v navalu jeze mene punca izreče vse živo (si ne upam tu napisat), jaz take žalitve enostavno pozabim, jih ne memoriram, ker se zavedam, da niso bile mišljene zavedno, ampak v jezi. Prav drugače je pri punci, če ji jaz kaj izrečem, si je sposobna to zapomnit tud za več let nazaj in potem mi to plasira, navadno takrat, ko se kaj nanovo skregava in ostanem čisto presenečen, užaljen in brez besed, ker mi ni jasno kako mi lahko tako stvar še vedno ven meče?!?. Meni se to ne zdi najbolj fer, čeprav sem se prav pozanimal kako je to v praksi in sem opazil, da ima kar precej žensk to “sposobnost” 😉

Poznam ta občutek. Čeprav je pri meni ravno obratno, tudi meni včasih “spusti ročna” in takrat se spomnim vseh napak za nazaj – kaj je cilj takega vedenja – prizadeti osebo do take mere, da utihne v trenutku. Ker, ko utihne, zopet obvladaš položaj (si že sam ugotovil, da takoj obmolkneš).
Je pa grozljiv občutek in z leti, če se to večkrat zgodi, ugotoviš, da te takšne zamere bolijo vse bolj in da preveč premišljuješ o njih. Kar pa je zelo slabo, si namreč kot tempirana bomba.
Drugače pa, da ne bo vse tako črno, sem zelo pozitivna oseba in se imam temu primerno lepo (sama poskrbim za to), so pa vsekakor trenutki (ne preveč pogosti), ko bi vse pustil in šel.
Mi je tukaj všeč prav to, da MOŠKI govorijo o svojih čustvih in občutkih in da se trudijo razumeti muhaste ženske značaje.

Poljubček vsem pogumnim!

Hehe, “za nazaj” tudi jaz dobim! 🙂 Ampak določene stvari potem tudi mene pogrejejo in ji vrnem. Seveda je pa res, da če se kregam, se kregam na tak način, da je ne posmehujem, se ne delam iz nje norca ipd. ampak ji preprosto, kako bi rekel temu, “napizdim” oz. ji povem kar mi gre v lepšem izrazoslovju 😉 Včasih (ne vedno) se zgodi tudi to, da kakšen kuhinjski stol odleti kam “dalj”… ali pa kakšni čevlji v kakšen drug prostor… ampak na koncu muckanje in seks stvar mono polepša 😉

Hja, če se ti upira 10 let je res vprašanje kaj je z njim narobe. Lahko bi pa se vidva malo pogovarjala o tem, ali se sploh noče? Mogoče misli, da sedaj ko si njegova kao, je izpolnil vse kar je bilo treba…

Saj pravim, problem je če se to dogaja 10 let. Pri nas je tako, da ji včasih pade na pamet kakšna domislica ravno takrat, ko sem na to najmanj pripravljen. In potem se kasneje po glavi tolčem, da sem bil takrat trmast… 🙂

Ja, pa prav to misli – zanj je vse o.k.
Zakaj bi se trudil in spreminjal stvari, ki so 15 let lepo ustaljeno tekle. Ženka dokaj nesamostojna, vzgojena klasično, gre kam takrat, ko gre on, npr. kakšni obiski ali pa mora sama dat kakšen drug predlog, pol pa a je sprejet al pa tud ne, ko pa ima tega zadost, pa začne sama kam hodit, so pa že omejitve z izjavami npr.: tole mate ma vi nekam velikat, to pa kar kakšno stvar spusti, pa kar mal odnehaj, s tem, da je ta stvar ene 5-6 krat na leto. Nazadnje pa ugotovi, da me nekaj meče.

pogovarjala? ha ha ha
Le kako? PA SAJ VENDAR NI NIC NAROBE!!!
Je slo, pa ne gre vec. Potem pac najdes cloveka, ki bolj ustreza tvojim predstavam o sopotniku za vse zivljenje. Ki te zna nasmejat, ki ti zna dat obcutek, da nekaj veljas … Seveda ne sme bit samski, ker pol bi blo pa ze kicasto;)))
V taki situaciji je pac treba odpret oci in stanje cist resno presodit. Je to to, kar sem hotela? Se da tako se 20, 30 let? NE. Torej – akcija. Zivljenje vzames v roke in nehas cepet v kotu in razmisljat, kaj se da naredit. Ker je cisto mozno, da se ne da nic vec naredit.
Eh, ni fajn obcutek, ko ugotovis, da imas poleg sebe sostanovalca, ne pa partnerja.

To mi daje občutek, da ali ima ljubico ali pa je tebe pridobil v “posest”. Nekako tako…

Daješ mi vedeti, da verjetno BI MORALO POSTATI BITI NAROBE…. morda bi se situacija potem spremenila… na bolje ali na slabše…

Zakaj mi ne rečeš, da to zate pomeni bistveno več kot on misli, da ti pomeni? Da bi ti rada, da te tretira bolj resno…

se spreminja .. na boljse .. zame .. za ostale vpletene zal ne morem trdit tega .. tokrat pa moram samo nase mislit .. ker ne gre za odlocitev o tem, ali kupim rdece al crne tange;)))

To je sicer res, ampak za dopisovanje tistih pravih intimnosti pa imam raje e-mail ker je tole bolj javna zadeva kot ne. Itak si tam lahko tudi anonimen.

pik*ica in cicca in verjetno še kdo (tudi moja) te ugotovitve me vedno bolj skrbijo. V bistvu se poskušam dati v vašo kožo, pa vedno bolj ugotavljam, da je to nekakšen začaran krog. Nekako si še predstavljam, da res potrebujete veliko pozornosti in da imamo mi moški (vsaj večina nas) eno hudo napako, ki bi ji jaz rekel preveč zanimanja za vse druge stvari okoli vas (veliko nas je ki radi gledamo šport, v trgovinah nas ponavadi zanimajo teh. stvari,… premalo pa damo na obleke, kako vam kaj pristoji, ipd – priznam, da se tud jaz enostavno težko skoncentriram na te stvari, ki vam očitno res veliko pomenijo). Pa še ogromno je teh stvari, da zdaj ne naštevam. In s takimi nepozornostmi, ki so za nas ponavadi malenkosti se začne počasi vse skupaj krhat, ker dobite tak občutek, da nam ne pomenite več tisto, kar naj nam bi, ampak ste samo pridna partnerka doma. Ampak to ni čisto tako, je pa res, da bi se morali oboji malček bolj potrudit, tudi z vaše strani mislim, saj je v bistvu podobno, tud nam ni vseeno, če vam je deseta briga, kaj pa nas zanima. Po mojem smo vsi mal preveč egoistični in premalo pozorni drug do drugega. Ne vem no?

Veš kako pravijo, če čebula ne bi če imela, bi čebula bila bula. Saj se velikokrat vprašam, kako bi bilo, če ….. Ampak ni in več ne bo tudi če me sedaj tretira še tako resno. Ni več “iskric” – samo še dvignjene kocine.

Sploh ne gre za hvalo, pohvalo, ampak za drobne geste. Hudiča, ko sem bla na porodniški, sem si zelo želela, da bi me, ko bi prišel iz službe, jaz pa sem bla za štedilnikom, prijel za “rit”, dal ljubčka, me počohal. Ampak, spet tist če, oz. ker mu sama nisem rekla, se o tem pač nismo nikoli pogovarjal ne doma, ne v družbi, ker nam je blo nerodno, ni blo od vsega skupaj nič. Rekel je samo živjo in šel nekaj prčkat. In takih parov poznam nešteto. In to je osnovna napaka partnerjev – tisti, ki si na začetku zveze znajo to pokazat, povedat, jim laufa, drugje je po nekaj letih monotonija, navada. Torej, pomemben je štart, ker potem se ti enostavno ne ljubi več s tem ukvarjat, ker enostavno tista zaljubljenost mine, odkrivajo se napake, ki bi jih s temi pozornostmi malce zakrili in prideš do tam, kjer ni prav fino.

… in pol enkrat kar uletiš na to stran, ugotoviš da se tukaj nekaj full dogaja(prav vsem po vrsti) in da se tebi doma kaj tako vročega že nekaj časa ni zgodilo…se vprašaš kje je napaka…ali je napaka v tem, da si zašel na ta forum in začel zahtevati od svojega življenja več???…in kaj če si nasedel, kaj če vsi po vrsti lažejo oz. fantazirajo???…

ne bo držal – men se je začel dogajat že ene 5 let nazaj, ko še nisem mela interneta, pa tega foruma tud še ni blo. Se mi je pač nekaj nepričakovanega zgodilo, in sem začela na stvari gledat drugače – v končni fazi tud leta izkušenj in ostalega nekaj prinesejo.
Pri men ni več tega – rekla – kazala.
Pri men štejejo le še izkušnje: dobre in slabe. In zdaj, po vsem ostalem, hočem dobre – mislim, da mi to že pripada.
V tale forum se oglašam občasno, na tisto, kar me zanima, oz. če hočem sprostitev. Če si mogoče brala moje prejšnje prispevke, boš ugotovila marsikaj.
Pa lep dan želim!

Ja in kaj če….vedno se najde kakšen če..:))
Točno tako, osnovati svoje življenje na osnovi internetnih poti, se bojim, da je daleč od popolnega….tako jaz mislim…
Internet je koristen vse do takrat, ko ti pride prav v trenutkih dolgčasa….vsaka večja pozornost le tega zna bit zavajajoča…

Klasično! Po porodu se zadeve postavijo na glavo! Priznam, da je to zbegalo tudi mene. Bila je nonstop utrujena, čeprav se mi zdi, da sem naredil maksimalno kar sem lahko. Kaj več narediti res nevem kaj bi se dalo, nimam namreč jošk…:-) Poleg tega mi ni znala povedati nič drugega kot to, da jo zadeva izčrpuje. Najprej en in potem še eden. Kaj človeku preostane drugega kot, da si ga medtem meče na roko? Potem pa sta tamaladva malo zrasla in situacija se je spet postavila okrog. Spet je postajala mrha za nabrisat, zdi se mi, da po tako dolgem času celo malo drugače gledam na vse skupaj. Med drugim tudi to, da ji povem kaj si želim (čeprav se sploh ne spominjam, da bi prej to kdaj počel, ker je prihajala spodbuda vedno z njene strani), iščem nove variante (in si mislim, da imam srečo, ker ni kakšna izmed takih, ki jih marsikdo opisuje tu) in rada sprejema nove stvari pa napišem ji kakšen nesramen sms med delovnikom kjer ji lepo povem, da imam nemir pod hlačami :-). In podobno se mi zdi, da mi ona vrača. Seveda pa dobivam tudi vse to kar dobivajo ostali, npr. hoče se muckat takrat, ko mi najmanj paše, hoče se objemat skoraj vsak dan, meni pa zadostuje mogoče parkrat na mesec, hoče, da skupaj gledava blesave limonade, hoče, da dam mnenje na njene nove obleke, zame pa so obleke najmanj kar me zanima, hoče dobit neke odgovore in, ko ji odgovorim, je tipično po žensko prepričana, da sem ji hotel povedati ravno obratno, večkrat se skregava, obema zavre, pa tdui oba se ohladiva itd.itd.itd. Ampak, če ne priznaš, da smo moški drugačni od žensk, lahko zaj-je-beš do daske!

Tisto kar se mi zdi pri “partnerstvu” pomembno je, da je odnos res “partnerski”, ki pa je spoštovanje, “imeti rad” (glede na to, da se mi zdi izraz “ljubezen” bolj filmska zadeva…), poštenost in pa kar se seksa tiče: “nesramen” ! 😉

No, to je pa to, kar podžiga, daje elan, to, kar jaz zadnje čase dobim drugje, kar doma nikoli nisem.
Če imata res vse to, potem, mislim, da sta eden izmed res redkih parov – ne glede, kaj vse tu gor pišejo/te. Če pa nimata, so pa tud sanje, predstave lepe.

Ensotavno dobro si tole napisal…….sem spremenila mnenje o tebi, sem brala že nekaj tvojih postov, niso nakazali na tako kvalitetnega moškega..:)))
Če živiš tako kot si zgoraj napisal in ti je fiozofija življenja jasna na opisan način … kapo dol!!

Če si to našla drugje, potem se ti zdi verjetno res lepo. Meni se ne zdi nič nevem kaj. Za partnerstvo je treba delat. Hudič je to, ker med tednom ni od tega skoraj nič, ostane ti le vikend, pa še takrat je treba imeti “dobri vikend” ;-). Ostane malo več časa na dopustu, ampak dopusta tudi ni nevem koliko, pa še otrok ni kam dati… Tako, da lahko priznam, da kakšne posebne uživancije, ki bi jo človek rad imel ni na pretek, čeprav je. Jo pač takrat izkoristiš, kolikor se je izkoristiti da in, če se je sploh da. Ampak kar sem na lastni koži ugotovil je to, da se splača pogovarjat. Poveš svoje želje, 1x, 2x, 3x, če misliš, da si naletel na gluha ušesa. Pa te kljub temu potem preseneti s tem, da ji je ostalo v spominu… 🙂

Si pa težko predstavljam neki odnos, kjer vse špila kao, pa vendar je totalno na psu. Jaz vem kdaj je kaj na psu in si to prizadevam reševati. A drugi pa se s tem sploh nočejo ukvarjati ali kaj?