Če nimaš še otrok, si ga kar omisli, saj boš sicer prikrajšana za veliko čustveno izkušnjo, ki je ne moreš z ničemer primerjati.

Tudi sama sem prvič rodila pri štiridesetih. Tako pozno zato, ker prej enostvno nisem imela pravega partnerja. Seveda, bi bilo fino, če bi rodila več let prej, saj bi tako lahko imela še kakšnega otroka.
Večjih zdravstvenih zapletov nisem imela, rodila pa sem s carskim rezom (dogovorjenim – velik otrok, ni se obrnil, nepravilnosti maternice).
Zdaj ima moj sinko že šest let in mislim, da je bilo najtežje, ko je bil še dojenček. Zdaj pa je z njim vedno lažje. Puberteta, hmm… bomo še videli, kaj nam prinese.

Meni se zdi, da ti je lažje biti mama, če ti nekdo pomaga pri otroku (recimo mož) ali pri gospodinjstvu (če kakšna mama skuha kosilo je prav fajn). Sama teh komoditet nisem imela, pa je vseeno nekako šlo.

Tako da podpiram tvojo odločitev in ti želim, da bi vama vse uspelo.

Vzemi v obzir tudi možnost, da ti ne bo uspelo zanositi, donositi (več kot polovica nosečnosti pri 45-tem letu se konča s splavom), da bo imel plod okvaro (tudi v več kot polovici primerov se konča tako), da boš imela zdravstvene težave ti.

Pa tole preberi:
http://www.dnevnik.si/novice/zdravje/111309

Moja prijateljica in njen mož sta dobila otročka pri njenih 48. letih in so super, oba imata veliko energije (dosti bolj kot nekdo pri 25), tako da so super.

oh oh, no, več energije kot nekdo pri 25, ta je pa bosa.

no, pri 45 vidim nekatere sodelavke v službi, ja, res, polne energije gredo domov, predvsem zato, ker se po tolikih letih v službi že “malce” polenijo, medtem ko 25letnike ožemajo izkoriševalski delodajalci.

je pa tudi nekaj res, če mene vprašate – 45 letnik ima trenutno energijo, ki pa zna iz danes na jutri strmo upast in takrat niti dolgotrajen počitek ne pomaga, medtem ko 25 letniki obnovijo svojo energijo že po krajšem počitku in so tako bolj dolgotrajni, če se lahko tako izrazim.

sicer pa – po mojem mnenju je nekaj najhujšega, ko menopavza trči ob puberteto. sem to že večrkrat povedala in stojim za tem, kajti imam tak primer, najožja sodelavka v službi, in to je K A T A S T R O F A! to kar vidim si ne bi želela niti od daleč.

Sama sem približno tvojih let, s partnerjem nimava otrok.
Včasih si za kak dan ali kak popoldan “sposodim” katerega izmed nečakov ali nečakinj (8 – 12 let), vse jih imam neskončno rada, ampak jih potem tudi rada “vrnem” njihovim staršem. Ja, se mi zdi naporno, če človek tega ni vajen.

No, verjetno tu na forumu univerzalnega recepta ne bos nasla, ker ima prav vsaka izmed nas svoj pogled na zadeve in v koncni fazi svoj prav. Enim ustreza imeti otroke hitro in se jim zdi materinstvo okrog 40tih nekaj nepojmljivega, jaz spadam pac med tiste druge. Da bi komu vsiljevala svoj pogled kot edino pravilno moznost, mi ne pade na misel. Je pa res, da sem pri svojih stiridesetih zadovoljna mama triletnika in da je to najlepsa stvar v mojem zivljenju. Ce bi imela moznost obrniti cas nazaj, se ne bi nikoli odlocila drugace. In ni izkljuceno, da se cez kako leto ali dve ne bomo odlocili se za enega.
Janis je zgoraj izjemno dobro argumentirala glede rojevanja in menopavze – druzba se definitivno spreminja in v mojem krogu je kar nekaj zensk, ki smo pozno mame in s svojo odlocitvijo nadvse zadovoljne.
Skratka, cez nekaj casa se zna zgoditi, da ti bom lahko podala izkusnjo z nosecnostjo pri 40+ – z odlocitvijo za tisto pri 37 sem zelo zadovoljna 🙂
Zase pa sama najbolj ves in zelim ti, da se ti vse skupaj dobro iztece.

se podpišem pod zlobo-grdobo, mislim enako.

Zloba-grdoba, moj argument zgolj potrjuje to, da je danes družba precej bolj strpna do odklonov od običajnega, tradicionalnega starševstva. Vsak starš pa mora prej dobro premisliti svojo odločitev in biti pripravljen sprejeti na svoja ramena tudi posledice, ki bodo vodile iz njegovega specifičnega položaja. In starši v poznih letih si velikokrat zatiskajo oči pred specifiko njihovega položaja in mimogrede pozabijo, da so argumenti “telo 25-letnika je enako telesu 45-letnika, psihično so pa 45-letniki nedvomno superiorni” v resnici zgolj sprevržena fobija pred staranjem. Morate vedeti, da toleranca današnje družbe do poznega starševstva večinoma ne izhaja iz resničnega sprejemanja vašega položaja, ampak je zgolj stranski produkt propagiranja večne mladosti in razširanja praktično že patološkega strahu pred staranjem telesa, pred zmanjševanjem psiho-fizičnih sposobnosti in pred življenjskih obdobjem, ki je bilo včasih normalen del razvoja posameznika, danes se ga pa poriva v območje medicine in estetske kirurgije in kozmetičnih pripravkov.

Telo 45-letnika je drugačno od telesa 25-letnika, nedvomno zmore in prenese manj napora, se počasneje regenerira, imunski sistem je že v upadanju, pojavljajo se lahko prvi znaki civilizacijskih bolezni, pred ženskami v tem obdobju pa je čas klimakterija in menopavze, ki je prvi velik hormonski koktelj po poberteti in prva velika kriza indentitete po prehodu v odraslost nekje med 20-im in 30-im letom – zlasti v zahodnem svetu. To so dejstva. Odločitev, ali bo par pri 45-ih, 48-ih, 50-ih šel v starševstvo, je seveda individualna in tudi mora biti, vendar se odločajte na podlagi realnih dejstev in ne umetne lepe polikane podobe o obdobju 45-55, ki vam ga vsilujejo predvsem tisti, ki se staranja patološko bojijo in ki so si izmislili vse sorte mitov o večni mladosti telesa, samo da se jim ne bi bilo treba soočiti z realnostjo. Vi se pa morate, ker ste odgovorni za svoje odločitve.

Enako velja za vse starše – tudi tiste, ki mislijo, da povsem padejo v povprečje.

Super!! Kar pogumno!

Moja sestra je rodila pri 43 in ti povem iz prve roke, da je celo nosečnost bila aktivna, zelo aktivna. Ni imela nobenega problema. Njen videz in njena energija pa je zavidljiva tudi med najstnicami.

Jaz, pa rodila takrat pri svojih 22, pa sem imela zelo težek porod, in polno nekaj komplikacij. Sem pa v 42 in nameravam imeti še enega, če ga bo le “bog” dal.

Po dvajsetih letih nameravaš imeti še enega otroka – emmm……

No, če vam ga bo božja milost namenila, bosta siroti (bratranca, sestrični) vsaj v tolažbo eden drugemu, potem ko bosta sicer aktivni babici prezgodaj preminili, zadovoljni, ker sta izpolnili svoji veliki želji.

Ti si eno nesrečno, zlovoljno, škodoželjno bitje in si sama sebi največja kazen.

Ježeš, enim pa materinski nagon res začne pozno delovati. Če si je nekdo 45 let privoščil egoistično živeti samo zase in za svoje interese, zdaj si je pa zamislil, da si lahko privošči tudi še otroka, potem pa kar…..

“Božja milost” in ostale negativke, naj vam povem, da delam v sociali. Še sanja se vam ne, koliko je zapuščenih in nezaželjenih otrok med mladimi pari. Zato ne obsojajte tistih, ki se jih želijo, ne glede na njihovo starost, otroci bodo zaželjeni in ljubljeni. A je to res tako narobe v naši družbi!!

“Božja mislost”, se mi smiliš, verjetno si sirota….

Poznam družino, kjer je mati tri otroke rodila med 41 in 46 (zadnji) letom, oče je še starejši. Zdaj so pubertetniki in šele zdaj se imajo kot družina o.k. Bila pa je katastrofa, ko so bili manjši. Ženska se je v petih letih spremenila iz vitalne, fejst (za pogledat) ženske v shujšano “starko”. Zgledala je kot da bi bila njihova babica. Pa ni v tem problem, kako je zgledala, problem je bil v tem, da sta bila oba starša fizično izčrpana. Nikjer ni bilo nikogar za občasno varstvo (mrtvi stari starši, tetam in stricem, ki so svoje že “skoz dali” se pa ni ljubilo). Za kakšno urco ali dve sem jih sicer jaz včasih pomerkala ali pa na kakšno dejavnost odpeljala, ampak to je bila ena mala kapljica v morje. Računaj na to, da bo stalno v pogonu, da bodo neprespane noči, da nekaj časa brez otroka skoraj nikamor ne boš mogla, da praktično ne bo pavze, tudi takrat ne, ko se boš slabo počutila zaradi mene ali bolečin v križu ali kakšne druge tegobe, ki nas pestijo, ko smo že malo v letih.
Ampak, če si se pa že odločila, ti pa želim vso srečo.

No, pa se enkrat moje kratko razmisljanje – spet v zvezi s tem, kar je odgovorila Janis. Kar si povedala, drzi. Glede na to, da si iz stroke, zagotovo poznas bistveno vec podatkov in dejstev kot tisti, ki nismo. Le nekaj od povedanega nekako ne spada v moj kontekst: tisto o zelji za vecno mladostjo oz. vsiljeni podobi tega, kako naj bi ljudje nad doloceno starostjo bili videti in kako naj bi razmisljali.
O tem sem ze premisljevala in kakorkoli globoko ze kopljem, tega razmisljanja pri sebi ne najdem. Pomanjkanje materinskega nagona v mladosti: da. Druge prioritete: da (sprejmem tudi to, da sem bila egoistka, ker sem si takrat omogocila marsikaj, cesar si z otrokom ne bi mogla).
Staranje jemljem kot nekaj normalnega, upam, da se bom postarala tako lepo in dostojanstveno, kot moja mama in babica (ki je se v zelo visoki starosti obvladala vse svoje delo in se na veliko ukvarjala s sportom). In nekako se mi zdi, da je otrokovi puberteti lazje kos umirjena oseba – kakrsna sama postajam sele sedaj.
Moje razmisljanje. Pa (kot bi rekla Joan) brez zamere 🙂

Hja,maš pa čudno razmišljanje…Zakaj pa bi otroka motila starost staršev!?! Draga moja,vse je v glavi in v vzgoji otroka! Še takšne mlade “in” mamice se lahko otrok sramuje,če mu je privzgojeno,da ceni le zunanji videz…Za svoje otroke smo “starci” pa če imamo 25 ali 65 let!!!

Še tole: ko sem sina še nosila na posvetovalnico,je nasproti mene sedela z otrokom v naročju ženska,za katero sem v svoji “pameti” mislila,da je otrokova babica! Da ne bo pomote;gospa urejena,oblečena moderno,otrok,kot bi ga naslikal,tak cuker! Ko je videla,da sem jo gledala,je sama pričela pogovor: zanosila je v meni,nosečnost odkrila v petem mesecu.Ima dva odrasla otroka,stara 25 in 30 let.Po družinskem pogovoru so se odločili,da nosečnosti ne bodo prekinili.Tudi to izbiro je imela na voljo-zaradi let.Ko se je pogovarjala z mano,so prišli še preostali družinski člani in povem vam,da tako srečne in povezane družine v svojem življenju še nisem srečala!Oba starejša otroka,sta naravnost oboževala “Ta malo”!in s kakšnim spoštovanjem in občudovanjem se je do ženske obnašal njen mož,ne tega pa res ne vidiš vsak dan!Brez zadržkov so se pogovarjali in ženska je rekla,da pri svojih 51(!!!) letih ni bila nikoli bolana,ter da so srečnejši kot kdaj koli prej! Nobenega sramu,ali obžalovanja,nobene utrujenosti ali zagrenjenosti! nasprotno! toliko energije nisem imela niti sama,pa sem pol mlajša! Še nekajkrat sem jih srečala,tudi zdaj,ko je bil sistematski pri petih letih. Družina za pogledati vam rečem! Deklica čudovita,Starša pa kažeta slabih 40 let! izredno za moje pojme! Torej,kar pogumno in želim,da čimprej zanosita! Srečno!

Samo glede energije bi nekaj rekla: eni imajo pri šestdesetih ful energije, eni pa pri 30 nobene. Moja tašča jih ima 77 in je na nogah od jutra do poznega večera, dela na vrtu, v vinogradu, čuva vnuke od moževe sestre, se podi z njimi kot ta mlada, še z našim je šla v Čatež in se spuščala z njim po toboganu, mene je skoraj kap, ko sem to slišala. stanovanje ima vedno tip-top, z možem pa hodita na potovanja s sindikalisti in penzionisti vsaj 3-krat na leto. Nič ji ni težko, nikoli ni zmatrana, midva z možem imava vedno slabo vest, kadar sva pri njih. Tako da ni pravila. Poznam kar nekaj 40-letnic, ki jim je nosečnost dobro dela, in če sta se vidva odločila, bi rekla le: čim manj razmišljat in čim prej delat

se podpišem pod to. Mini test: v gostilni čakaš,da naročiš jed,sosednja miza 4je otroci kričijo in se kregajo, obmetavajo z hrano in podobne otroške radosti. Stara sem 30,partner 35 je ravno danes izjavil da je šele toliko star in še nimava otrok, pa ga že zdej moti vrišč. kaj bo čez 5 – 10 let, ali ko bodo otroci imeli par let do 15 let in se bojo vedeli kot opice – otroška veselja.. to me skrbi.

Zgodilo se naa je, da sem pri 44 letih zanosila. Prej vsi pregledi, poizkusi z umetnim oplojevanjem. Veliko napora in žalosti.
Sedaj pa se meni dogaja, sedem mesecev noseča in bi želela vedeti, kako je z avtorico, ki je rodila pri 45 letih. Seveda se učim in ščem razne nasvete in primere.
Če bo to brala, naj se javi.

Mojo sestrično je mama rodila pri 44. letih. Je pa bila peti otrok po vrsti. Vse je bilo OK, ta moja se sestrična je res super punca.
Mojo prijateljico je mama rodila pri 48. letih, prav tako je bila peti otrok. VSE OK.
Avtorica, srečno, vse dobro ti želim. Enega zdravega otroka!

Jaz mislim, da ti sama najbolj veš, koliko si ti fizično in psihično fit. Mislim, da naše mnenje ni pomembno. Zanesi se raje na svoje lastne občutke. Sama sebe najboljše poznaš. Ostali te lahko ocenjujemo le na podlagi lastnih izkušenj. Nismo si vsi enaki. Mogoče rabiš samo potrditev? Sem 40 let stara. Moj otrok je skoraj odrasel. Ne bi imela več. Sicer pa nikoli ne reci nikoli. Jaz bi si upala pri tvojih letih imet, ampak zdaj preveč uživam in mi je všeč tako kot je.

Nosečnost in porod sta še najmanj. Precej verjetnosti je, da bo oboje o.k. Tudi pregledi so pri teh letih bolj natančni itd. Tudi par let po porodu ni problemov, če sta oba fit. Najkasneje ob vstopu v šolo se prično kazati razlike. Razlika v starosti staršev je lahko celo 20 let. Najhuje pa je, če pride do hude bolezni, doma pa še majhen otrok. Vsi lahko hudo zbolimo, a po 45 letu je za to veliko več možnosti. Imam znanko, ki je rodila pri 43, pri 50 je hudo zbolela, mož se je nekaj poškodoval, tako da je bolj slabo gibljiv. Ni jim prijetno, doma pa še ne 10 letni otrok !!(((

To je vse odvisno od cloveka do cloveka, poznam kar nekaj primerov, ki so zenske rodile prvega otroka po 40-em letu in so polne energije. Tudi izgledajo zelo mladostno in fit. Poznam pa tudi to, da kaksna 30-letnica slabse izgleda kot kaksna 45-letna mlada mamica. Tako da je vse odvisno, kako zenska zivi in kako sprejme spremembe ter kako se prilagaja.
Leta niso merilo, merilo so le pocutje in sprejemanje ter nacin zivljenja.
Sama se nimam otrok, pa se pocasi blizam 40-im. Pac to je cena moje sluzbe. Saj se ne sekiram, saj je zivljenje polno presenecenj in da tisto, kar si zelis, po navadi dobis takrat, ko najmanj pricakujes.

vse lepo in prav, samo, je pa bolje imeti otroka čimprej in ne odlašati… sploh ga je če se le da imeti dobro pred 40… ker po 40 sploh so možnosti in tveganja za vse vrste težav tako otroka kot nosečnice izjemno povečane, pa tudi sploh sama zanositev možnost za to je izjemno manjša.
Pri tem pa upoštevaj – da je velikkka razlika ali gre za prvorodko pri tako poznih letih ali za drugega ali kasnejšega otroka… torej kadar gre za prvega otroka pa sploh je priporočljivo s strani zdravnikov – ga imeti čimprej torej še pred 40…
pa tudi če po samih letih gledaš – prej ga imaš dalj bolj lahko z njim na tem svetu… in odlašanje, če si ga želiš, je tudi s tega vidika do otroka egoistično.

pa še če si nekaj močno želiš, se sekiraš, sploh, ker se zavedaš kaj vse lahko gre z veliko večjo verjetnostjo narobe, z vsakim, dnem odlašanja, ki mine.
Moja želja je že dolgo v meni – in nobena služba ni vredna tega, da ostaneš brez otroka… in ker si to srčno želiš, se sekiraš dnevno, ker veš,d a ne boš živel mirno in nikoli več srečno, če se zgodi, da ostaneš brez…
in z vsakim dnem, ki mine se veča verjetnost, da se zgodi, da ostaneš brez ;(((
odvisen pri tej želji si pa od drugih, ki te namenoma štopajo, da tega ne moreš izpolniti. meni je egoistično – da nekdo svbojemu enemu otroku privošči, da bo imel starše tudi v njegovi odrasli in zreli dobi, medtem ko za drugega mi je vseeno če že kmalu ostane brez, ker se njemu ne da prej imeti otroka – oz. je prvi otrok toliko izjemno pomemben, da je vseeno kakšne posledice bo drugi trpel na ta račun. Že tukaj se začno razlike izjemne med otroci v ljubezni s strani takega dotičnega starša. meni je to egoistično ravnanje s strani takega starša.