Nosečnost pri 45-tih – izkušnje
Egoist, po tvoje mladi, ki nimajo dobro plačanih služb, pa sploh ne bi smeli imeti otrok. Ker kako bodo pa oni vzdrževali otroke? To je potem šele egoizem. Pa vsi brezposelni itd. Naj jih imajo samo premožni, a ne? Mislim, da nimaš argumentov, samo ni ti všeč.
Ta, ki piše, da bo na maturo prišla 60 letna babica – najbrž boš ti takšna babica. Jaz pa poznam veliko 60-letnih dam, ki super živijo, urejene, potujejo itd. Moja znanka je rodila pri 16ih in 17ih, njena mama pa pri 17ih, pri 33ih je že bila babica, meni je izgledala stara enako kot moja mama, s katero sta prijateljici, torej 20 let več. Pač, ko je rodila, se je zapustila, zredila, ni skrbela za lase, kožo, ni se več izobraževala… pri meni pa je lani diplomirala 36-letna punca, ki mi je naknadno povedala, da ima že skoraj odraslo hči, po rojstvu je torej še študirala, jaz sem mislila, da je stara 23 ali 24 let. Enako je pri moških: nekateri so pri 40ih pravi dedki, s trebuhi, leni, brez spolnosti… drugi super atletski tipi, s karierami, potovanji… Leta so samo številka. Sem s tem opravila, ko sem prišla v službo in ugotovila, da je moja šefica, za katero sem mislila, da je stara 40 let, stara dejansko 58 let, danes je stara 73 let in je še zmeraj super, sicer osamljena, ampak glede izgleda se lahko marsikatera 40-letnica skrije pred njo.
Vedno sem govorila, da otroke moraš imeti mlad.
In res, če imaš otroke v pozni dobi, še živet prav ne začnejo, in že ostanejo brez staršev.
Če izhajam iz sebe, mene sta imela starša pri 35, in ko sem bila jaz 35, sem že izgubila oba starša v roku par mesecev. Ni besed, kako ju pogrešam. Ko si mlad se jih tako prav ne zavedaš, potem snuješ svojo družino in ko dozoriš in bi lahko izpostavo tisti pravi odnos starš-otrok, pa jih že več nimaš.
Avtorica sprašuje po izkušnjah, ampak pri taki starosti vseeno ni veliko žensk, ki so se odločile imeti otroka, kar ne pomeni, da jih ni. Ampak če se pri 45ih odloči imeti otroka, bo v najboljšem rodila pri 46ih. V tej starosti se še da, odvisno sicer od stila življenja in življenjske energije obeh partnerjev, komot imeti malčka. Zdaj, ko je doma pubertetnik, sem ugotovila, da zna bit to obdobje težje in pestrejše, kot ko je bil malček. To pa se bo pri avtorici zgodilo pri njenih 60ih. Seveda danes noben ne more vedet, kako čila bosta avtorica in njen mož takrat, ampak to je hkrati obdobje, ko se začnejo razne bolečine in bolezni. Nimam popolnoma nič proti taki nosečnosti, tudi moja najboljša prijateljica je lani rodila pri 42ih, sama pa se za to ne bi odločila. Ne za to, ker bi bila lena in ne bi imela energije. Vidim pri svojem sinu in mojih ter moževih starših, pa so vsi zdravi in razgledani, kako velik generacijski preskok je to. POleg tega pa ne bi mogla komaj najstnika ali svežega bruca obsoditi na zgodnjo izgubo starša ali celo skrb za bolnega in umirajočega, v letih ko bi moral uživati mladost, študirati in ustvarjati zametke svoje družine. Ampak to je moje razmišljanje in nikakor ne nasprotovanje ali obsojanje avtorice in njej podobnih. Vedno pa je dobro preštudirati vse plati, tako dobre kot slabe. Življenje pa tako potem ponavadi ubere neko čisto tretjo pot, kar ga tudi dela zanimivega.
lp
Tole je moj post izpred 8 let. Sedaj imava 7 let starega otroka in nam je super. Tamalo sploh ne moti, da sva starejša. Z njo se veliko ukvarjava, športamo, potujemo. Je izredno bister in zadovoljen otrok. Ni nama žal, da jo imava. Mislim, da tudi njej ni žal, da jo imamo. Tisti, ki ste tako proti: dala sva ji življenje in lepo skrbimo zanjo, tudi ostalo sorodstvo. Ko umreva, ne bo sama.
Imamo hčerko staro osemnajst let . Imam 63 let. Se veliko ukvarjamo z njo in tudi gledamo, da gre s svojim vrstniki in vrstnicami na počitnice, delavnice,
Pravzaprav je že kar samostojna. Ima trgovsko šolo in dela, zraven pa se še izobražuje.
Nismo komplicirali, smo se ji samo veliko posvečali in ji dali vedeti, da jo imamo radi. Da si je ona izbrala prav naju z možem za starše, da sva srčno vesela in tudi njej je zaenkrat še vse prav.
Tipsut, dejstvo je, da se samo v Sloveniji imamo pri 50 za zelo stare. Jaz ful ljudi poznam, ki se jim zdi zadnji čas za penzijo. Ob samostojnosti države je šlo veliko ljudi že pri 45 v penzijo. Normalno? Meni to ni normalno in nikjer zunaj ni tako. In ja, moja hči je stara 9 let in ima 2 sošolki, ki jima sta mami umrli, stari 30 let ali manj. Skratka, nihče ne ve, kako dolgo bo živel. Imamo pa pričakovano dobo zdaj že zelo lepo. In še to, nekaterim starši zgodaj umrejo, pri zelo številnih pa so pijanci ali jim povzročajo druge travme, bodisi ker sami niso dosegli v življenju tistega, kar so pričakovali, bodisi od stresa s strani svojih starše, službe ali česa drugega. Življenje pač ni samo sonce in redke so družine, kjer je vse idealno, zdravje, leta, finance, eno samo smejanje… gotovo tudi pri Tipsutu ne.
Pa avtorica te teme, super da si se oglasila po teh letih. 🙂
…, da z egoizmom ljudi zmerjate izključno tisti, ki se vam v življenju nič več ne da. Lahko z egoizmom celo opravičujete splave. Ne vem. Jaz sem sprejela še enega pri 43, oz.ga v kratkem pričakujemo. Vem, da ne bo lahko, na ta račun sem kar nekaj dala skozi in še bom ampak otrok nam je bil podarjen in sprejeli smo ga. Kdo je zdaj egoist, gospa, ki se je v istem času pri mojih letih odločila za splav, ali jaz, ki sem otroka sprejela?
Poleg tega se mi zdi, da to že kar ponavljate eden za drugim … sage o starih mamah na maturi ipd. A se hecate? Jaz sem imela relativno mlada starša, pa se mi na maturantskega sploh šlo ni. Moj brat enako. Tipično za današnjega človeka, poveličevanje nekih enkratnih dogodkov, ki pridejo in minejo. Bistveno za kakovost družinskega življenja. Enako je z roditeljskimi sestanki.
In kdo res ve, do kdaj bomo tu? Mogoče doživim osemdeset, mogoče ne. Kdo bi vedel. Vem pa to, da se z možem trudiva, da bi najini otroci živeli z veseljem in radostjo, ne glede na to, kaj jih čaka.
moja mama pa 82, predlani sem žal pokopala očeta pri 78, to je tokokrog življenja.
Sploh se ne spomnim, da bi se kdo ukvarjal s starostjo mojih staršev, jaz pa še najmanj.
Na valeti sva z očetom plesala ko nora.
Super smo se razumeli, nič mi ni manjkalo, z mamo se sva z leti postali pravi prijateljici. To da sem bila očijeva lubica je pa jasno 🙂
avtorica; ravnaj tako ko veleva srce in vse se bo dobro izteklo.
No, moj ata me je pa imel pri 25. Ko sem bila stara 10 let, je začel piti in še zdaj pije, zdaj ga že vrže na WCju od posledic… na maturantskem plesu se je komaj držal… ko sem bila vabljena k ministru na sprejem kot maturantka, je takoj hotel, da gremo domov… super je, če imajo še mladi otroke. 🙂 Pa na CSD vprašajte, kolikim mladim vzamejo otroke… ena 17 letnica je zdaj v Angliji v kazenskem postopku, ker je 8-mesečno hčerko pustila v grmovju, da je šla čez vikend v drug kraj žurat. Moj stric in teta sta imela zadnja dva dvojčka (od 6 otrok) pri 45 in bi moja mlada starša takoj zamenjala za njiju, koliko so se precartali, se pogovarjali, v cerkev hodili skupaj… pa ne da sem nora na cerkev, ampak je bilo lepo videti, dosti boljše, kot da ata hodi v gostilno, otroci pa v avtu čakajo. Pa ne se slepiti, mojo zgodbo deli velika množica Slovencev.
četudi imajo nekateri v poznejših letih tudi otroke – in to najpogosteje so to tisti, ki imajo v takih letih drugega ali tretjega, ali več – torej ni to prvi otrok,
pa vseeno ostaja dejstvo, otroke je bolje imeti prej. In hvala bogu, če se dočaka visoka starost torej si lahko veliko let z otrokom. Zato čakati namenoma in odlašati, da boš imel pri 40 ali pa bog ne daj še čez – je neodgovorno. Ker že pred 40 so pozna leta, po 40 pa še sploh in to je dejstvo.
Tudi pri 38 ali 35 si lahko že zelo odgovoren starš, ni ti treba čakat do 40 ali pa boh ne daj še čez. To je resnici na ljubo res zelo pozno, zato namensko čakanje za otroka takrat je neodgovorno.
Čakam, da se oglasi kaka šestdesetletnica z najstnikom oz. pubertetnikom, da pove kako je čez nekaj let. Saj ne, da bi me držalo imeti dojenčka, ampak sama si sebe že sedaj ne zamišljam z vozičkom in dojenčkom ukvarjat. Dopuščam možnost, da bi razmišljala o tem drugače, če ne bi imela najstnikov že doma.
Sicer sem imela oba otroka do 30-ega.
Ni mi pa čisto jasno, zakaj to najstništvo toliko izpostavljate – da, ko bodo otroci najstniki, bo mama 60 in več. In??
Ne vem, kaj bi naj najstniki takšnega počeli.
Ja, začnejo se ponočevanja, prve ljubezni, eksperimentiranja z alkoholom in mogoče s travo… Pa to je normalni del odraščanja! In, da je potrebno kdaj ponoči kam po njih. Lahko jim pa daš denar za taxi, pa je stvar rešena; sama sem hodila po njiju bolj zaradi nadzora – da sem videla, kakšna prihajata domov.
Šola je njihova; četudi kakšen letnik ponavlja, se zato ne bo svet podrl. In zanimivo, kljub temu mojemu stališču – ali pa ravno zato – sta bila moja odličnjaka v gimnaziji.
Res ne vem, kaj tako hudega bi naj starše čakalo, ko otrok upihne 11 svečk.
Mogoče pa je težava v pričakovanjih, kriterijih; če ti je jasno, kaj je puberteta, odraščanje, najstništvo, in želiš to obdobje doživeti Z OTROKOM, ne kot otrokov policaj, potem je za vse predvsem telo preprosto.
Avtorici teme pa iskrene čestitke!! 😍 Super, da si se javila po tolikem času, upam, da tudi to prebereš. 😊