Tvoja teza je egoistična in posesivna. Tipično razmišljanje za posesivnih, oblastniških moških.

partnerica ima enako prvico do odločitve za priimek “po poroki”; kot ti. Samo od tega, kako se (ti bo) je pustila zmanipulirati je (bilo) odvisno, kakšen priimek (bo imela) ima.

Jaz ti predlagam da se sploh ne porocis

Poznam primer, kjer sta se zakonca tako sporazumela, da sta k moževemu priimku dodala še ženinega. Volk sit, koza cela in celotna družina se enako piše, torej imajo enoten priimek.

Meni se zdi pri izbiri priimka v resnici najbolj pomembno to, da imajo mladoletni otroci enak priimek kot starši in da je že iz osebnega dokumenta/otrokovega priimka razvidno, kdo kam paše. Če ima potem eden od staršev še en priimek zraven, to na vse skupaj v praksi nima kakega posebnega vpliva. Je še vedno jasno, da je en priimek staršu in otrokom skupen.

Šele potem pridejo na vrsto vsi pomisleki o rodbini, prenosu priimka na naslednji rod, navezanosti na družino enega ali drugega starša, o enakem priimku moža in žene, o prevzemu priimka zakonca itd.

Tako jaz gledam na to na splošno.

Meni osebno je pa pomembno, da se celotna družina piše popolnoma enako – torej oba starša in njuni otroci. Pa če to pomeni, da imamo priimek enega, drugega, obeh ali pa da smo se preimenovali v kaj čisto tretjega. Meni je najbolj pomembno, da se ve, da smo mi skupaj ena enota. Ostalo je pa stvar dogovora in sicer dogovora teh dveh, ki se poročata, ne njune širše družine, družbe, preteklih norm itd. Tako jaz gledam na zadevo.

In v tem oziru se strinjam z zgoraj citiranim zapisom. Namreč, če se dva nista zmožna sporazumeti oz. skupaj sprejeti nekega kompromisa o priimku, potem mogoče poroka zanju ni najbolj pametna odločitev. Eden od temeljev vsake uspešne zveze ali zakona je ravno zmožnost dogovarjanja in sklepanja kompromisov. In ne, to ne pomeni, da je vedno vse tako, kot bi enemu najbolj pasalo.

Verjamem pa, da je problem, ko nekdo pričakuje, da se mu o tem sploh ne bo treba dogovarjati in da se mu zdi vse skupaj kar samoumevno.

ampak s tem potem otroku naložiš neko breme,da se bo moral potem on odločati med priimki, katerega bo dal stran recimo, če se bo kasneje poročil in ne bo mogel imeti 3, ker se to ne da, tako bo postavljen pred dejstvo tega bremena, da izbere enega izmed vajinih.. to nalaganje bremena na otroka mi je mimo in se mi ne zdi ok – to je stvar, ki bi se mogla zmeniti in odločiti starša, brez da prelagata breme tega na otroka

Oja, ima – še kako – ker ko se poročiš, z možem žal dobiš tudi paket njegove bližnje družine….

In veš kje je morda tudi problem, v posebnih primerih? Ko napirmer partner/mož postane oseba, ki se giblje v določenih krogih, gospodarstvu, prepoznavno, pa ni ravno na dobrem glasu z leti…. verjetno se tudi ti ne bi želela več enako pisati po ločitvi, kajne?
[/quote]
Ja, ravno zato sem pa napisal, da če se ločiš, moževega nimaš več in si daš nazaj starega dekliškega.

Kot že rečeno: to je njegova stvar. Kdo bo ob tem užaljen in kdo ne, pa ni možno vnaprej predvideti. Če sklepaš, da bo kdo užaljen, je pa očitno priimek pomembna zadeva.

Če bi se jaz poročala,bi obdržala svojega.
[/quote]

Mislim da je zate priimek pomembna zadeva, ker če ti ne bi bila, bi sprejela samo moževega tako kot je bilo včasih v navadi in tako kot je to tvoja mati sprejela. Tist dodaten priimek ki ga imaš je verjetno od tvojega očeta. Torej imaš hkrati priimek od očeta in od moža…
Včasih so manj komplicirali in lepše živeli. Sprejeli so možev priimek, če so se ločili, so si pa dali nazaj dekliškega in je bilo to to.

Sedaj imajo pa nekateri po 2, celo 3 priimke. Sicer pa vsakemu svoje in vsak ima po svoje prav, malo mi je le čudno, ko nekatere ženske vztrajajo, da se otroci pišejo po njej in po možu. Če bi njihove matere to vztrajale, bi potem imele 3 priimke, ne 2…

Jaz če bi se poročil, bi se mi zdelo čudno da bi se žena pisala še po starem.

Mislim da je zate priimek pomembna zadeva, ker če ti ne bi bila, bi sprejela samo moževega tako kot je bilo včasih v navadi in tako kot je to tvoja mati sprejela. Tist dodaten priimek ki ga imaš je verjetno od tvojega očeta. Torej imaš hkrati priimek od očeta in od moža…
Včasih so manj komplicirali in lepše živeli. Sprejeli so možev priimek, če so se ločili, so si pa dali nazaj dekliškega in je bilo to to.

Sedaj imajo pa nekateri po 2, celo 3 priimke. Sicer pa vsakemu svoje in vsak ima po svoje prav, malo mi je le čudno, ko nekatere ženske vztrajajo, da se otroci pišejo po njej in po možu. Če bi njihove matere to vztrajale, bi potem imele 3 priimke, ne 2…

Jaz če bi se poročil, bi se mi zdelo čudno da bi se žena pisala še po starem.
[/quote]

Ti si samo še en tak liberalnež, ki mu je samoumevno, da se žena in otroci pišejo po tebi. Jaka liberalnost. Pa po vrhu bivša žena ne sme imeti več tvojega priimka. Si ga mora gladko spremeniti nazaj. 🙂
Sicer pa velja, da imaš pri nas v pravnem prometu lahko samo dve imeni in dva priimka. Nič več. Tako da razmisli, če ne bi kar ti prevzel ženin priimek. Saj veš, da ne bi komplicirali pa to… 🙂

Pa še to – dvopriimkovni otrok komot prevzame ob svoji poroki priimek žene ali moža, pa je. Bo imel samo en priimek. Torej bo tvoj sine prevzel ženin priimek, pa je! A boš mogoče potem ti tisti užaljeni kekec? 🙂

S poroko nastane nova družina in lepo je, če se združi pod enim priimkom. Ni pa nujno. Vse je stvar dogovora.
Jaz sem ob poroki moževega samo dodala svojemu, otroci imajo samo njegovega – no sedaj našega ;).
Da bi pa otrokom nalagala dva priimka zaradi nekih svojih frustracij mi na kraj pameti ne pride. Sem imela sošolko z dvema priimkoma, ker se starša nista mogla poenotit – komaj je čakala, da se poroči, da je dala oba stran. (Verjetno tudi zaradi precej grde ločitve njenih staršev) Dajte no ljudje malo manj komplicirat stvari. Kako boste furali zakon, če že na začetku delate dramo.

Zakaj je tako nenormalno prevzeti možev priimek, da ima mularija mozev priimek je pa večini normalno?????
Če komplicirate, komplicirajte vedno in povsod.

Kako se bo otrok ki se rodi odločil med dvema priimkoma očeta in dvema priimkoma matere? Pa tudi če bi se odločil za enega bi s tem lahko prizadel drugega starša.
Ali pa če bi rekel bom vzel enega od očeta in enega od matere, bi pa potem tista dva od štirih, ki si jih ni izbral, bi pa lahko babica in dedek bila žalostna. Bi rekla po ženini strani si je zbral, po najini pa ne.
[/quote]

Če ima tako prizadete starše, da bi jih presunilo, ker bi si izbral enega od priimkov, je edino prav, da zamenja priimek, najbolje v nekaj petega.
Kakšne fake probleme imate eni ej.
Kar nekaj mojih prijateljic ni spremenilo priimka sploh, pišejo se enako kot pred poroko. Moj partner je istega mnenja kot en avtor malo više, da mora ženska prevzeti možev priimek, zato se ne bi nikoli poročila z njim. Meni je kombinacija mojega imena in priimka všeč, vsi me poznajo po tem, tudi vzdevek imam iz priimka, ne imena, je tudi precej mednaroden in s samimi mednarodnimi črkami, vsi ga lahko izgovorijo … kaj češ lepšega.

Spet en fake problem. Dva priimka sta danes res nekaj čisto običajnega. Kaj pa otroci z eksotičnimi in izmišljenimi imeni, ki so obsojeni, da bodo vsaj do 18. leta morali vsakomur črkovati svoje ime, ker je pač tako nekaj posebnega, da nihče še nikoli čul?
Spoznala eno deklico z enim imenom, združenih iz dveh čisto običajnih. Kot bi bila Alenkatina. Daj pokaži mi enega človeka v Sloveniji, ki bi mu padlo na pamet, da je to eno ime?

Kaj pa če imaš otroka ki ima tvoj in očetov priimek, pa se otrok odloči, da ko se poroči da očetovega obdrži, “tvojega”-sicer ni tvoj ampak od tvojega očeta, pa ne.

Za mene te ne rabi skrbeti, ker koliko kaže se verjetno ne bom nikoli poročil in nikoli imel otrok, tako da te skrbi zaenkrat nimam. Bi se pa čudno počutil, da se poročim, pa žena obdrži svoj priimek in da bi potem še vztrajala, da imajo otroci njen priimek.

Ne, se motiš, ker jaz se v imenu svojega otroka ne bi odločal, kakšen priimek bo on imel, ko se bo poročil. Če bi bil moški in bi prevzel ženin priimek ga pa naj. Tradicija je, da se nadaljuje moški priimek in v tem narobe svetu lahko, da se še kdaj tudi to spremeni in da se bodo po ženski strani priimki naprej prenašali. Če ženska noče prevzeti moškega priimka ali ga doda, je pa tudi stvar dogovora vsakega posameznika.

Meni se zdi najbolj preprosto, da ko se poročiš, ima ženska samo priimek po možu, enako otroci. Če je pa ločitev, je pa smiselno da ženska vzame nazaj dekliški priimek, dokler se spet ne poroči- če sploh se še kdaj.

Imam oba priimka. Brez dekliškega si sebe pač ne predstavljam.

Ja, ravno zato sem pa napisal, da če se ločiš, moževega nimaš več in si daš nazaj starega dekliškega.
[/quote]

Zakaj pa dekliškega? Zato, ker si ti tako napisal ? 🙂 Ni nobene potrebe, da ti določiš tudi še to, da mora potem vzet nazaj spet dekliškega……

Tiste ki obdržijo dekliški priimek kažejo, da so rahlo zagledane same vase in si mislijo da so nekaj več, saj tradicija je že dolgo, da ko se ženska poroči, da se sprejme možev priimek.

Njihov dekliški priimek, ki ga obdržijo je dejansko priimek od moškega- njihovega očeta. Torej imajo potem hkrati priimek moža in svojega očeta? Kje je tu logika? Kakšen psiholog bi rekel, da ženske, ki obdržijo očetov priimek da imajo Elektrin kompleks.

Če ženske pravijo da je dekliški priimek enostavno del njih, zakaj si pa potem ne prilimajo še materinega dekliška priimka, če si sebe brez dekliškega priimka ne predstavljajo, namreč njihova mati je tudi imela dekliški priimek in je prevzela možev priimek in otrok je produkt očeta IN matere. Torej tiste ki imajo očetov in možev priimek, mogoče bi bilo prav da si dodajo še materin dekliški priimek… Tako bo najbolj fer. 🙂

https://en.wikipedia.org/wiki/Electra_complex

vrhunska dvoličnost – če je to tako na izi, zakaj potlej tega ti ne narediš… toerej tvoj otrok naj lepo prevzame tuj priimek… ti ga pa ne boš, ker zate je pa tvoj iz otroštva del tvoje identitete… za tvojega otroka pa ni al kako…
mislim ljudje ste taki egoisti,da sploh nič ne razmišljate in sam drugim neke pogoje postavljate, sami bi pa drugače… če je zate tvoj priimek iz otroštva pomemben, potem sprejmi dejstvo, da je takisto lahko to tudi za tvojega otroka – in če mu boš dal dva priimka, mu boš s tem naložil breme,da se bo moral nečemu odpovedati, če bo hotel ob poroki prevzeti novega in starega tudi obdržati.

Mož je prevzel ženinega in se rešil svojega priimka na ić. Sta se ločila in ni zamenjal nazaj na ić. Se je spentljal z drugo, ki je zanosila in zdaj ima njun sin priimek njegove bivše žene.
😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂

toliko nekega nakladanja, da glava peče

37 let sem živela z enim priimom. ne, ni bil zgolj očetov in mamin, bil je v pri vrsti MOJ in moja identiteta. ne očetova ali stričeva, moja
zakaj bi praktično pri štiridesetih morala postati nekdo drug?

in ne, nisem nekaj več. mislim, da pri 25 letih lažje prevzameš priimek, kot v zrelejših letih.

vrhunska dvoličnost – če je to tako na izi, zakaj potlej tega ti ne narediš… toerej tvoj otrok naj lepo prevzame tuj priimek… ti ga pa ne boš, ker zate je pa tvoj iz otroštva del tvoje identitete… za tvojega otroka pa ni al kako…
mislim ljudje ste taki egoisti,da sploh nič ne razmišljate in sam drugim neke pogoje postavljate, sami bi pa drugače… če je zate tvoj priimek iz otroštva pomemben, potem sprejmi dejstvo, da je takisto lahko to tudi za tvojega otroka – in če mu boš dal dva priimka, mu boš s tem naložil breme,da se bo moral nečemu odpovedati, če bo hotel ob poroki prevzeti novega in starega tudi obdržati.
[/quote]
Ce bo otrok imel samo ta problem, bo lahko najsrecnejsi na svetu. Sori, vi tradicionalisti se zgrazate, ce ni po vase. En se noce niti porociti ce zena ne bo prevzela njegovega priimka. Huda popotnica za uspesen zakon, a ne?
Mimogrede, ce jaz ne vidim smisla v menjavanju priimka, ga moj otrok lahko komot. Ne bom jezna, ce bo dal stran mojega, ker je samostojna oseba, ki je od polnoletnosti dalje odgovorna za svoja dejanja. Tudi za izbiro priimka. Ob rojstvu je pac imel dva, big deal. Tako kot mene ni nihce silil, da izbiram, tudi jaz ne bom svojega otroka. Ima svojo voljo in bo naredil tako, kot bo njemu (in partnerju/-ici) ustrezalo. Vi se pa zamislite nad sabo in svojim vztrajanjem pri tradiciji, ki je ze zdavnaj preziveta. Na sreco, ker je bila res svinjarija, da so bili ozigosani razni Gali in podobni pankrti samo zato, ker je bil en tradicionalist prevec pohoten. Pa nima veze, pocnite, kar vam pase, samo pustite svoje otroke, da delajo tako, kot bo njim ustrezalo in ne vam!

vrhunska dvoličnost – če je to tako na izi, zakaj potlej tega ti ne narediš… toerej tvoj otrok naj lepo prevzame tuj priimek… ti ga pa ne boš, ker zate je pa tvoj iz otroštva del tvoje identitete… za tvojega otroka pa ni al kako…
mislim ljudje ste taki egoisti,da sploh nič ne razmišljate in sam drugim neke pogoje postavljate, sami bi pa drugače… če je zate tvoj priimek iz otroštva pomemben, potem sprejmi dejstvo, da je takisto lahko to tudi za tvojega otroka – in če mu boš dal dva priimka, mu boš s tem naložil breme,da se bo moral nečemu odpovedati, če bo hotel ob poroki prevzeti novega in starega tudi obdržati.
[/quote]
Isto velja tudi za tebe. Tvoj priimek je samo priimek enega tvojega davnega prednika. Ni tvoj, torej zakaj se ga tako oklepaš?

Če je tak problem dati priimek ali se odpovedati priimku je težava nekje drugje ane…

žena naj svojemu priimku doda moževega, mož pa ženinega. Stvar rešena, volk sit in koza cela.

https://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-traci/ste-videli-kaj-je-naredil-novinar-rtv-348035

Neeee, heretiki! Možu bo stran padu, če ne bo samo po njegovo!

toliko nekega nakladanja, da glava peče

37 let sem živela z enim priimom. ne, ni bil zgolj očetov in mamin, bil je v pri vrsti MOJ in moja identiteta. ne očetova ali stričeva, moja
zakaj bi praktično pri štiridesetih morala postati nekdo drug?

in ne, nisem nekaj več. mislim, da pri 25 letih lažje prevzameš priimek, kot v zrelejših letih.
[/quote]
Če se nisi poročila in si imela samo en priimek tudi v redu.
Če si pa imela očetov in možev priimek, potem bi mogoče lahko dodala še materin priimek saj sta del indentitete tako mati kot oče… Po tej logiki ni prav da je priimek samo po očetu.