Odobravate telesno kaznovanje otrok?
Sama sem jih kot otrok dobila, mislim da se lahko prešteje na prste obeh rok. Ampak dobila sem jih, ker, sem si to pošteno izprosila. Tudi delati smo morali pa to kar precej, sploh med poletnimi počitnicami, ko je bila krma, pa delo na njivi, skrb za živali. In…otroci smo dobili delovne navade, poznali smo svoje meje, svoje obveznosti …. Tudi v šoli so je poznalo da imamo delovne navade in…šola nam ni povzročala težav in mi nismo povzročali težav.
In sedaj svojega otroka, glede na veljavno zakonodajo ne smem vzgajati??? Ga ne smem naučiti delati, ne sme pridobiti delovnih navad, ne smem mu postavljati meja??? In če potrebuje da se mu meja pokaže z eno preko rit, jo bo tudi dobil!
In kakšna je potem moja funkcija? Še pes potrebuje vzgojo, postavljanje meja, ker…drugače postane nevarna zverina!!! In kaj bodo naši otroci brez delovnih navad, brez jasno postavljenih omejitev, brez jasno postavljenih dolžnosti??? Kaj bodo?? Si skoraj ne upam napisati!!
Lahko razložiš, kje ti vidiš razliko? Nekateri bi trdili obratno. Odvisno od doktrine. Ko začne človek slepo slediti eni od njih, je odklopil lastno razmišljanje.[/quote]
Zato ker v glavi so možgani in NIKOLI, NIKOLI se ne sme udariti po glavi!!!! Po ta zadnji plati pa…tam so pa mišice in udarec speče in to je to…nobene nevarnosti!!!
Lahko razložiš, kje ti vidiš razliko? Nekateri bi trdili obratno. Odvisno od doktrine. Ko začne človek slepo slediti eni od njih, je odklopil lastno razmišljanje.[/quote]
Zato ker v glavi so možgani in NIKOLI, NIKOLI se ne sme udariti po glavi!!!! Po ta zadnji plati pa…tam so pa mišice in udarec speče in to je to…nobene nevarnosti!!![/quote]
a potem si srečno, ko otroka peče? to je podobno, kot da mu daš roko na vroč štedilnik … naj ga peče!
Zato ker v glavi so možgani in NIKOLI, NIKOLI se ne sme udariti po glavi!!!! Po ta zadnji plati pa…tam so pa mišice in udarec speče in to je to…nobene nevarnosti!!![/quote]
a potem si srečno, ko otroka peče? to je podobno, kot da mu daš roko na vroč štedilnik … naj ga peče![/quote]
Uh kakšne primerjave…če daš roko na štedilnik, nastane poškodba, če te pa speče focn po riti pa ni NOBENE poškodbe, jasno?!? Če daš klofuto je tudi nevarnost poškodbe in zato se to NE DELA…jasno!!
In sigurno ga raje focnem po riti, če to prepreči, da se mu kaj naredi (razbije glavo…)…pa ne rečem da je to treba početi vsak dan, ampak…mogoče v celem življenju pa pride do nekaj takšnih situacij. Kdor trdi da ne, da se vzgaja samo s pogovorom, razlago…ali nima otrok, ali pa mu otroke vzgajajo dedki, babice, učitelji vseh mogočih pop. aktivnosti…kdor otroke vzgaja sam, pa…mora kdaj poseči tudi po skrajnem sredstvu.
Oprostite, ampak tole je izogibanje situacijam, zato, da ni treba vzgajat.
Tako kot moja kolegica, ki tako dobro zgaja otroke, da ji ti še nikoli niso delali težav v trgovini. Le zakaj … ker jih nikoli ne vzame v trgovino in sooči s situacijo….
Njeni otroci tudi nikoli ne trmarijo, ko je treba pospravljati … saj tega od njih nikoli ne zahteva…
Njeni otroci nikoli ne trmarijo, ko je treba narediti nalogo … ker so še tako majhni in jo naredijo že v šoli
… isto je z natikanjem šitnikov na električne doze in varoavl za vogale po tem, ko so otroci starejši od 5 let
To seveda ni ne socializacija ne vzgoja, ampak planirano izogibanje strašev, da bi svoje otroke izpostavili situacijam, ker bi jim otroci kontrirali in bi morali starši (bognedaj) vzgajati
Od vseh vzgojnih nasvetov v tej temi o tem, kaj storiti, če otrok vtika žeblje v štekdozo, pa je to, da oblecite otroka in pokličite starše, da pridejo ponj :)) (Moji otroci so obšli varovala za eketriko 15 min po tistem, ko sem jih gor namontirala)
Lahko razložiš, kje ti vidiš razliko? Nekateri bi trdili obratno. Odvisno od doktrine. Ko začne človek slepo slediti eni od njih, je odklopil lastno razmišljanje.[/quote]
Zato ker v glavi so možgani in NIKOLI, NIKOLI se ne sme udariti po glavi!!!! Po ta zadnji plati pa…tam so pa mišice in udarec speče in to je to…nobene nevarnosti!!![/quote]
Ena mojih punc je bila raziskovalna paconka: pomeni, da je pobirala po cesti – ni da ni – smeti ali druge odpadke v bolj ali manj ‘žmohtni’ izvedbi. Neglede na to, da se ji je neštetokrat reklo, da se tega ne počne. S tem, da ostali dve nista imeli takih prebliskov.
Tako se je zgodilo, da smo se nekoč odpravljali na nek dogodek, za katerega smo morali biti bolj urejeni. To je pomenilo, da najprej oblečeš otroke in v zadnji fazi še sebe – medtem jih spustiš ven in jim rečeš naj bodo samo na dvorišču, da takoj prideš. Ker še ni bilo izdelane ograje, je kaj rad k nam zahajal eden izmed spuščenih okoliških psov, ki si je našo parcelo izbral za svoje stranišče in pobiranje njegovih iztrebkov je bilo neko obdobje naša stalna praksa…
Tega dne je svoj kupček naredil neposredno ob peščenem dvorišču in tako sem imela priliko videti malo, kako se je sklonila, da bi ga pobrala. “Ne!” sem ji zaklicala, a to je ni ustavilo: radovedno je med prsti opazovala konkretno, zmehčano čudo. Popadla me je taka sveta jeza, da sem se nagnila k njej in ji avtomatično dala eno čez pleničkasto rit. Ta udarec ni bil tak, da bi ‘zapekel’ – a zgodilo se je: poletela je v zrak vsebina njene dlani in se razpršila naokoli. Umazani sva bili obe, tako po oblačilih, kot tudi laseh in morali smo za kako uro preložiti odhod, saj sva bili obe samo še za v banjo oz. za pod tuš.
Jaz sem razumela, da mi je bilo na tako ‘od nekje zgoraj’ dano dojeti nesmisel takega ravnanja. Neglede na to, da so na podoben način vzgajali tudi mene samo – a zase vem, da mi s fizičnim kaznovanjem niso privzgojili npr. delovnih navad. Neprimerno bolj sem bila vodljiva (saj pridnost pomeni poslušnost), če so si ljudje zame vzeli čas in mi razložili, zakaj nekaj ne.
A spomnim se točno določene, ene in edine klofute, ki mi je bila podeljena. Ne zato, ker bi bila, že kot najstnica, preko nje izpostavljena ‘nevarnosti poškodbe možganov’. Temveč zato, ker sem jo dobila po tem, ko sem se – z besedami in argumentirano, a ravno zato predrzno – postavila v bran osebi, ki se ji je delala krivica. Nisem je vrnila, sem bila za kaj takega ‘preveč dostojno vzgojena’ – saj o spoštovanju govori tudi ena od božjih zapovedi, s katerimi sem odraščala. Zato tudi o tistem, kar sem takrat videla v očeh osebe, ki se je spozabila, ne bom pripovedovala…
Vsak gre skozi svojo življenjsko šolo. Sama se naučenega zavedam.
Naj vam bodo vaša dejanja v ponos. Ta želja naj ostane kot moja zapuščina.
Te situacije s pasjim drekom bi se sicer izognila, če bi upoštevala zlato pravilo: lepo urejenih otrok se ne pušča samih na dvorišču:) Če nimaš nikogar, da bi jih pazil, jim za tistih par minut, ko se moraš obleč, vklopiš televizor in risanke. Vsaj pri nas to počnemo. Ni idealno, je pa vseeno neke sorte rešitev pred katastrofo.
Ampak lahko je biti pameten za druge in za nazaj. Tudi mi imamo ogromno situacij, ko smo za nazaj bolj pametni kot smo bili pa takrat, ko se je dogajalo.
Iz vzgojenega vidika tiste čez rit zaradi pasjega dreka, bi bilo zanimivo od Polonce izvedeti, ali je tamala po tem še pobirala umazanijo.
Kajti, da otroka udariš čez rit, misleč, da boš s tem rešil težavo konkretnega dreka, ki ga ima konkretno že v roki in nadaljnje razpredanje o božjem sporočilu v obliki razpršenega dreka in posledičnem razpredanju o nesmislenosti konkretne vzgojne čez riti, si seveda resno falil.
Načeloma pa je vzgojna čez rit smiselna, če v bodoče otroka poduči, da ne počne istovrstnih kapitalnih neumnosti, ne reši pa problema konkretnega dreka v roki. Polončina prilika in razpredanje o okoliščinah je približno tako inteligentna kot razpredanje in debatiranje z nekom, ki mu razlagaš o smiselnosti ene čez rit, on se pa s tabo nazaj krega o ugašanju čikov na otrocih in butanju glave v steno in radiator.
Ne počni tega, ne izogibaj se katastrof, te bo Desi oklofutal z lacanovci, mogoče celo s samim Slavojem![/quote]
Še dobro da se nič ne spoznam na filozofe:) Moj pristop k vzgoji je pač tak, da se skušam izogniti situacijam, v katerih mi brez nasilja nad otrokom ne bi uspelo preprečiti katastrofe – take situacije se dostikrat z nekaj razmisleka da vnaprej predvideti. Tako ne vlačim utrujenega otroka iz vrtca direktno po trgovinah za veliki tedenski nakup. Z otrokom ne hodimo na večerne zabave k prijateljem, ampak ga pravočasno uredimo za spanje in ga damo spat, preden postane nevodljiv zaradi zaspanosti. Še hujše: namestili smo zaščite za vtičnice; na eni mizi smo oblepili vogal, da ni tako zelo oster; predal z noži imamo varovan z varovalom; daljince in telefone imamo na gornji polici, kamor otrok ne seže. Mi je pa uspelo brez kakšne sile naučiti otroka, da če je v pečici prižgana lučka, da se je ne dotika, ker je vroča (gotovo sem povedala ene stokrat); da ne odpira sam vhodnih vrat (od znotraj jih lahko odklenemo brez ključa), ker so zunaj lahko lumpi in nočemo, da pridejo noter; da če hodiva ob cesti in če rečem, da mora počakati, da se ustavi in stoji nepremično. In še ene par takih. Če dovoljkrat prijazno in odločno in prepričljivo ponovim, potem si počasi kaj zapomni. Še zmeraj pa moram na vse paziti, seveda. Moj otrok ni zdresiran, samo vzgajam ga.
Opažam, da tule ljudje v isti koš mečejo tepež iz prepričanja, da je to dober vzgojni ukrep (“dal sem mu eno vzgojno po riti, da si bo zapomnil”) in tepež od tega, ker se niso sposobni obvladati (“ustrašil sem se in mu dal eno vzgojno iz strahu” ali pa “mulc je izzival in počil mi je živec in sem ga mahnil”). Neobvladanje reakcij v primeru čustvenega pretresa nima veze z vzgojo. Odrasel človek mora biti sposoben obvladati svoja čustva v toliki meri, da nima neprimernih izbruhov. Na resnost situacije lahko otroka opozoriš tudi na drug način, ne pa z udarcem.
Pa še to bi rekla: ena po riti čez plenico kot vzgojni ukrep se običajno ne konča, ko otrok neha nositi plenice, ampak se nadaljuje taka ‘vzgoja’ z udarci vse do takrat, dokler otrok fizično dovolj ne zraste, da se nasilnežu postavi po robu. Z besedo ali s kontra nasiljem. To je najbrž da edini razlog, da zagovorniki ‘ene po riti’ pravijo, da je s tem treba končati nekje v puberteti. Ker takrat postane vračanje udarcev realna možnost.
Zakaj v bistvu je narobe, če vzgajamo s tako zelo udobno metodo ‘ena po riti’, ki itak da ni fizično škodljiva, kot pravijo zagovorniki? Zato, ker je poniževalna do otroka. In zato, ker pri marsikaterem staršu ena po riti hitro preraste v eno po buči, pa dve čez hrbet, pa cukanje za ušesa, pa metanje ob tla, …. in prepričanje, da so otroci hudobni in žleht, ker ne ubogajo pri tako dobro namerjenih udarcih, zaradi katerih je staršem tako zelo hudo, mulci pa samo izzivajo.
[/quote][/quote]
Med velike zagovornike dopolnitve zakona Anje the Dark Digger, po mojih opažanjih spadajo:
– starši, ki za svoje otroke trdijo, da so indigo otroci (berite: otroci, ki so povsem nevzgojeni)
– ljudje, ki nimajo otrok (mislim, da se še vse spominjamo časov, ko smo kot svežepečene mame srečevale kolegice, ki še niso imele otrok. Le-te so bile polna usta nasvetov do trenutka, ko so dobile lastne 🙂 otroke, oziroma dokler sistem, “pokličem starše, da ga odpeljeo, ni več deloval )
– psihologi s privat praksami, ki si od zakona obetajo dober zaslužek. Namreč, starše, ki jemljejo otrokom mobitele, bodo kot sankcijo, CSD-ji in sodišča začeli napotovat na psihoterapijo oziroma prevzgojo v njihove ordinacije. Seveda za denar napotenih staršev. Ko sem nekoga, ki je v teh sferah vprašala, ali ni temeljni postulat psihoterapije to, da je učinkovita samo, če je prostovoljna (pri čemer prostovoljnost obsega tudi svoboden izbor konkretnega psihoterapvta in psihoterapevtske metode) … se je zarežal in rekel, to že, ampak koga pa to briga. Bolj široka in manj konkretna kot je zakonska definicija “družinskega nasilja”, več potreb po “napotitvah” bo, več denarja se bo na prisilen način (po vzoru dimnikarskih storitev) brez posebnega željenega učinka, steklo v žepe privat psihoterapevtov;
– brezposledni diplomanti socialnega dela (podobni razlogi kot zgoraj, s to razliko, da jih bodo na veliko zaposlovali CSD-ji);
– ljudje, ki se delajo fine, ampak dejansko, ko nihče ne vidi, otroka doma na samem vseeno sankcionrajo z eno čez rit;
– pretežno starši edincev, ki se nikoli ne soočajo s problemom “medsebojnega obračunavanja, ko me mama/oči ne vidi” oziroma edincev, ki se jih zavija v vato s preprečevanjem socialnih stikov in nabiranjem socialnih izkušenj (sem sodijo starši, ki namesto, da bi vzgajali otroke, se raje planirano izogibajo potencialno starševsko stresnim sitacijam;
– starši zelo vodljivih in pasivnih otrok, praviloma deklic
– funkcionalno nepismeni – spoznamo jih po tem, da se nazaj kregajo in lapajo o “ugašanju čikov” na telesih otrok ter pretepanju;
– starši, ki nimajo lastnih mej in pustijo, da otroci hodijo po njih in to zahtevajo tudi od drugih staršev (prepoznamo jih po stavku … takrat, ko je imela naša izpade trme, se nisem več gledala v špegu, ker sem bila čista razvalina). Le kako lahko oseba, ki ne pozna lastnih meja, postavlja neke zdrave meje otroku?
– in pa ljudje, ki ki so odraščali v družinah, kjer je bila “ena čez rit” pretežni, če ne že edini vzgojni ukrep, pri čemer se je lahko uporabljala “ena čez rit” ne le v vzgojne namene, ampak tudi v namene utišanja utemeljenih kritik, skratka ko je “ena čez rit” zloraba in ne vzgoja.
Kot starš sem seveda neizmerno hvaležna modernim vzgojnim spoznanjem in metodam, ki vzgojno primejo, brez potrebe administriranja ene čez rit. Ampak, zmeraj ne primejo. Ja, mogoče sem kdaj tudi nemočna, ampak – ali ni to povsem človeško? Venadr pa imam osebno raje človeške starše, ki vzgajajo, četudi so kdaj nemočni, kot pa raznorazne državne posege v vzgojo. Sploh naše države, kjer “stroka” še ni jemala, do so stari starši tudi družinski člani, pada je žalovanje za umrlim staršem ne le nekaj normalnega, ampak celo potrebnega.
Osebno tega zakona in poskusa uzakonitve državnega vpletanja v vzgojni odnos starš-otrok ne jemljem preveč na lahko, ker se je po sili razmer moj 10 letnik že znašel v postopku.
Kako je do tega prišlo. Moj svak se je ločeval od ženske, ki je svojega otroka – za moje pojme vzgajala toralno prezaščitniško. Kot del očitnega standardnega ločitvenega postopka v Sloveniji je padla tudi prijava svaka na CSD za fizično nasilje nad skupnim otrokom v času, ko je bil pri njem.
Bolj zanimiv je opis “družinskega nasilja”, ki je bil predmet konkretne obdelave. Moj svak naj bi bil nasilen do svojega otroka tako, da je dopustil oziroma ni preprečil, da se je ta otrok podil po dvorišču skupaj s svojim bratrancem in še dvema otrokoma približno enake starosti pri igri z žogo, pri čemer je padel in si strgal hlače ter močno udaril.
Ker sem bila kot zakoniti zastopnik otroka na razgovor na CSD povabljena tudi jaz, sem seveda imela tudi pravico teto na CSD vprašat, o čem se bo moj otrok sploh pogovarjal – ker se nikomur ni sanjalo o kakšnem družinskem nasilju je bilo sploh govora. Ko mi je CSD-jevka razložila, kaj je problem, sem jo vprašala, ali je to, da otroku, ki je gibalno sicer brez posebnosti, je pa štorast, ker se na sploh premalo giblje, dopusti igra s sovrstniki sploh nasilje in ali je to sploh lahko predmet debate in psoledično nadelgoavnja in uradnega zasliševanja mojega 10 letnika, me je samo debelo gledala.
In če so se že zdaj dogajale take bedarije … se bodo z zakonskim pokritjem, dogajale še hujše (in predvsem dražje za naš starševski žep)
[/quote][/quote]
skratka, kombinacija “se izogibam stresnim situacijam” in pa ena čez rit kmalu postane mlatenje. (približno tako kot “hitrost ubija”, vsak, ki je dobil listek zaradi prekoračitve hitrosti bo nekoč nekoga povozil z avrom)
Naj vas prijazno spomnim. Naša država je v imenu preprečevanja smrti nedolžnih mladih življenj ob tragičnem dogodku smrti 4 mladih v katere se je zaletel pijan viznik, ki je vozil po napačni strani avtoceste, povečala globe za prakiranje in prekoračitev hitrosti.
Podobno je s tem zakonom.
Država ni namenjena temu, da sankcionira minorne izbruhe odraslih, ki nimajo resnih posledic. To je namreč uvajanje latnetnega državnega nadzrora ned vsemi za vsako malenkost.
[/quote]
Med velike zagovornike dopolnitve zakona Anje the Dark Digger, po mojih opažanjih spadajo:
– starši, ki za svoje otroke trdijo, da so indigo otroci (berite: otroci, ki so povsem nevzgojeni)
– ljudje, ki nimajo otrok (mislim, da se še vse spominjamo časov, ko smo kot svežepečene mame srečevale kolegice, ki še niso imele otrok. Le-te so bile polna usta nasvetov do trenutka, ko so dobile lastne 🙂 otroke, oziroma dokler sistem, “pokličem starše, da ga odpeljeo, ni več deloval )
– psihologi s privat praksami, ki si od zakona obetajo dober zaslužek. Namreč, starše, ki jemljejo otrokom mobitele, bodo kot sankcijo, CSD-ji in sodišča začeli napotovat na psihoterapijo oziroma prevzgojo v njihove ordinacije. Seveda za denar napotenih staršev. Ko sem nekoga, ki je v teh sferah vprašala, ali ni temeljni postulat psihoterapije to, da je učinkovita samo, če je prostovoljna (pri čemer prostovoljnost obsega tudi svoboden izbor konkretnega psihoterapvta in psihoterapevtske metode) … se je zarežal in rekel, to že, ampak koga pa to briga. Bolj široka in manj konkretna kot je zakonska definicija “družinskega nasilja”, več potreb po “napotitvah” bo, več denarja se bo na prisilen način (po vzoru dimnikarskih storitev) brez posebnega željenega učinka, steklo v žepe privat psihoterapevtov;
– brezposledni diplomanti socialnega dela (podobni razlogi kot zgoraj, s to razliko, da jih bodo na veliko zaposlovali CSD-ji);
– ljudje, ki se delajo fine, ampak dejansko, ko nihče ne vidi, otroka doma na samem vseeno sankcionrajo z eno čez rit;
– pretežno starši edincev, ki se nikoli ne soočajo s problemom “medsebojnega obračunavanja, ko me mama/oči ne vidi” oziroma edincev, ki se jih zavija v vato s preprečevanjem socialnih stikov in nabiranjem socialnih izkušenj (sem sodijo starši, ki namesto, da bi vzgajali otroke, se raje planirano izogibajo potencialno starševsko stresnim sitacijam;
– starši zelo vodljivih in pasivnih otrok, praviloma deklic
– funkcionalno nepismeni – spoznamo jih po tem, da se nazaj kregajo in lapajo o “ugašanju čikov” na telesih otrok ter pretepanju;
– starši, ki nimajo lastnih mej in pustijo, da otroci hodijo po njih in to zahtevajo tudi od drugih staršev (prepoznamo jih po stavku … takrat, ko je imela naša izpade trme, se nisem več gledala v špegu, ker sem bila čista razvalina). Le kako lahko oseba, ki ne pozna lastnih meja, postavlja neke zdrave meje otroku?
– in pa ljudje, ki ki so odraščali v družinah, kjer je bila “ena čez rit” pretežni, če ne že edini vzgojni ukrep, pri čemer se je lahko uporabljala “ena čez rit” ne le v vzgojne namene, ampak tudi v namene utišanja utemeljenih kritik, skratka ko je “ena čez rit” zloraba in ne vzgoja.
Kot starš sem seveda neizmerno hvaležna modernim vzgojnim spoznanjem in metodam, ki vzgojno primejo, brez potrebe administriranja ene čez rit. Ampak, zmeraj ne primejo. Ja, mogoče sem kdaj tudi nemočna, ampak – ali ni to povsem človeško? Venadr pa imam osebno raje človeške starše, ki vzgajajo, četudi so kdaj nemočni, kot pa raznorazne državne posege v vzgojo. Sploh naše države, kjer “stroka” še ni jemala, do so stari starši tudi družinski člani, pada je žalovanje za umrlim staršem ne le nekaj normalnega, ampak celo potrebnega.
Osebno tega zakona in poskusa uzakonitve državnega vpletanja v vzgojni odnos starš-otrok ne jemljem preveč na lahko, ker se je po sili razmer moj 10 letnik že znašel v postopku.
Kako je do tega prišlo. Moj svak se je ločeval od ženske, ki je svojega otroka – za moje pojme vzgajala toralno prezaščitniško. Kot del očitnega standardnega ločitvenega postopka v Sloveniji je padla tudi prijava svaka na CSD za fizično nasilje nad skupnim otrokom v času, ko je bil pri njem.
Bolj zanimiv je opis “družinskega nasilja”, ki je bil predmet konkretne obdelave. Moj svak naj bi bil nasilen do svojega otroka tako, da je dopustil oziroma ni preprečil, da se je ta otrok podil po dvorišču skupaj s svojim bratrancem in še dvema otrokoma približno enake starosti pri igri z žogo, pri čemer je padel in si strgal hlače ter močno udaril.
Ker sem bila kot zakoniti zastopnik otroka na razgovor na CSD povabljena tudi jaz, sem seveda imela tudi pravico teto na CSD vprašat, o čem se bo moj otrok sploh pogovarjal – ker se nikomur ni sanjalo o kakšnem družinskem nasilju je bilo sploh govora. Ko mi je CSD-jevka razložila, kaj je problem, sem jo vprašala, ali je to, da otroku, ki je gibalno sicer brez posebnosti, je pa štorast, ker se na sploh premalo giblje, dopusti igra s sovrstniki sploh nasilje in ali je to sploh lahko predmet debate in psoledično nadelgoavnja in uradnega zasliševanja mojega 10 letnika, me je samo debelo gledala.
In če so se že zdaj dogajale take bedarije … se bodo z zakonskim pokritjem, dogajale še hujše (in predvsem dražje za naš starševski žep)[/quote]
Zelo dobro napisano!!! Velik LIKE!!!!
Ne počni tega, ne izogibaj se katastrof, te bo Desi oklofutal z lacanovci, mogoče celo s samim Slavojem![/quote]
Še dobro da se nič ne spoznam na filozofe:) Moj pristop k vzgoji je pač tak, da se skušam izogniti situacijam, v katerih mi brez nasilja nad otrokom ne bi uspelo preprečiti katastrofe – take situacije se dostikrat z nekaj razmisleka da vnaprej predvideti. Tako ne vlačim utrujenega otroka iz vrtca direktno po trgovinah za veliki tedenski nakup. Z otrokom ne hodimo na večerne zabave k prijateljem, ampak ga pravočasno uredimo za spanje in ga damo spat, preden postane nevodljiv zaradi zaspanosti. Še hujše: namestili smo zaščite za vtičnice; na eni mizi smo oblepili vogal, da ni tako zelo oster; predal z noži imamo varovan z varovalom; daljince in telefone imamo na gornji polici, kamor otrok ne seže. Mi je pa uspelo brez kakšne sile naučiti otroka, da če je v pečici prižgana lučka, da se je ne dotika, ker je vroča (gotovo sem povedala ene stokrat); da ne odpira sam vhodnih vrat (od znotraj jih lahko odklenemo brez ključa), ker so zunaj lahko lumpi in nočemo, da pridejo noter; da če hodiva ob cesti in če rečem, da mora počakati, da se ustavi in stoji nepremično. In še ene par takih. Če dovoljkrat prijazno in odločno in prepričljivo ponovim, potem si počasi kaj zapomni. Še zmeraj pa moram na vse paziti, seveda. Moj otrok ni zdresiran, samo vzgajam ga.
Opažam, da tule ljudje v isti koš mečejo tepež iz prepričanja, da je to dober vzgojni ukrep (“dal sem mu eno vzgojno po riti, da si bo zapomnil”) in tepež od tega, ker se niso sposobni obvladati (“ustrašil sem se in mu dal eno vzgojno iz strahu” ali pa “mulc je izzival in počil mi je živec in sem ga mahnil”). Neobvladanje reakcij v primeru čustvenega pretresa nima veze z vzgojo. Odrasel človek mora biti sposoben obvladati svoja čustva v toliki meri, da nima neprimernih izbruhov. Na resnost situacije lahko otroka opozoriš tudi na drug način, ne pa z udarcem.
Pa še to bi rekla: ena po riti čez plenico kot vzgojni ukrep se običajno ne konča, ko otrok neha nositi plenice, ampak se nadaljuje taka ‘vzgoja’ z udarci vse do takrat, dokler otrok fizično dovolj ne zraste, da se nasilnežu postavi po robu. Z besedo ali s kontra nasiljem. To je najbrž da edini razlog, da zagovorniki ‘ene po riti’ pravijo, da je s tem treba končati nekje v puberteti. Ker takrat postane vračanje udarcev realna možnost.
Zakaj v bistvu je narobe, če vzgajamo s tako zelo udobno metodo ‘ena po riti’, ki itak da ni fizično škodljiva, kot pravijo zagovorniki? Zato, ker je poniževalna do otroka. In zato, ker pri marsikaterem staršu ena po riti hitro preraste v eno po buči, pa dve čez hrbet, pa cukanje za ušesa, pa metanje ob tla, …. in prepričanje, da so otroci hudobni in žleht, ker ne ubogajo pri tako dobro namerjenih udarcih, zaradi katerih je staršem tako zelo hudo, mulci pa samo izzivajo.[/quote]
ne mi rečt, da tepejo otroke že, ko so ti še v plenicah! zakaj?
v naši družini ni nič kaj malih otrok, pa nimam izkušenj
