4 leta po ločitvi sem spoznala novega partnerja, brez otrok. Imam 2 šoloobvezna otroka, s katerima živim v dvosobnem stanovanju mojih staršev. Partner živi 130 km vstran (v samostojni etaži hiše, ki je last njegovih staršev), k nam pride skoraj vsak konec tedna, otroka sta ga vredu sprejela. Partner otrok nima.

Po nekaj letih sem mi zdi, da bi bilo prav, da bi živeli skupaj. On zaenkrat o tem še z menoj ni spregovoril. Ker sem imela zakomplicirano ločitev, par let na sodišču, se bojim kakršnihkoli težav, še posebej pa ne bi nikakor želela, da bi kakorkoli zaradi tega trpela otroka, ki sta dala že dovolj skozi. Očetu vem,da to ne bi odgovarjalo, ker je imel že dovolj mojih štorij,in bi imel občutek, da se bo nek moški kar zastonj vselil k nam, pa da ne bo dobro za otroke ipd., ampak vem da me ima rad in bi zame vse naredil.

Zanima me, kakšne so vaše izkušnje, ali bi ponovile skupno gospodinjstvo, kako, če ne, zakaj ne, kaj se ni izšlo.

Zahvaljujem se za deljenje mnenja in prosim da se vzdržite negativnih komentarjev.

Tvoje življenje, tvoja odločitev. Oče nima pri tem nič. Kaj pa, če se vselita skupaj nekam drugam?

mej jebača in mej svoj mir.

če veš kaj ti hočem povedat.

za bič sta pa oba. bem vam še na blud vas nagovarjam.

Morda bi bil čas, da najprej poskusita skupaj v najemu in če to gre, ustvarita nekajj svojega.

a si ne znaš najti sebi primernega ki ima otorke?jst ne vem no…kaj vidite ženske na moškemu brez otrok in kaj vidi moški v zenski v otroki?najdi si primernega sebi

Sama veš, kaj si želiš.

Če je to to, če čutiš, da je pravi, potem ni dileme in je potrebno splanirati kako naprej. Če je le možno, potem niti v stanovanju tvojih staršev, niti v nadstropju hiše njegovih staršev. Vem, lažje reči, kot narediti, ampak bo za vse najobljše, če ni zraven ne držijo piskra eni ali drugi starši.

Če pa so neki dvomi, malo bi malo ne bi, potem absolutno niti ne poskušaj z življenjem skupaj.

Ne razumem – v dvosobnem stanovaju živiš sama in tvoji starši na drugi lokaciji.

Ali imate bajto, starši spodaj ti v dvosobnem zgoraj?

Ali imata tvoja starša ločeno stanovanje v katerem ti živiš onadva pa nekje drugje?

Kako nima nič, če živi v njegovem stanovanju? Bo treba najprej na svoje, pa potem furat svoje življenje in svoje odločitve 😂

Najdite si stanovanje in se preselite skupaj.

K staršem v hišo ne bi vlačla nikogar.

naj za začetek tvojemu očetu plačuje najemnino…

Ne vem, ampak meni ni samo vprasanje, ce gresta skup zivet ali ne, ampak 130km razdalje in dejstvo, da nima otrok!

Bi on prisel v tvoj kraj? Bi se lahko kako preselili v vecje stanovanje, a da otroci ne menjajo sole?

Ce bi ziveli v njegovem kraju, bi otroci morali zamenjati vse, tega se jaz ne bi sla, razen da gremo na res veliko boljse, torej bivalusce z veliko vec prostora, veliko boljsa sluzba zame in kraj bivanja, ki ponuja veliko vec mojim otrokom.

Partner nima otrok. Si jih zeli? Nacrtuje otroke? Ce ti ne mislis imeti vec otrok, on si jih pa zelu, potem nimata prihodnosti, ce si pa on ne zeli otrok, je tudi vprasanje, kaj bo o tem mislil cez nekaj let.

Skratka, z dvema soloobveznima otrokoma bi se jaz posvetila v prvi vrsti tem otrokom in njihovemu dobru, ljubimec na razdalji in za vikende bi bil cisto ok, skupno zivljenje pa verjetno ne.

Občasen ljubimec je več kot sanjsko. Res se ti ni treba gnat v gospodinjstvu še za eno osebo več.

Tvoji otroci mu bodo šli prej ali slej na k… kot vsakemu.

iskreno najbolj me je zmotilo,da pri odločitvi, ki se tiče vas – torej tebe tvojih otrok in tvojega partnerja – omenjaš očeta…

ne razumem zakaj? Kakšen faktor je on sploh… on je oče tvojim otrokom – ampak to kar ti sprašujem s starševstvom tvojim otrokom NIMA VEZE…

zakaj še vedno dovolite tudi samo v mislih moč bivšemu partnerju,da vam vpliva na življenje kakorkoli… meni je to nepojemljivo…

s partnerjem sta se razšla – tega partnerstva ni več, ostaja starševstvo – in bivši kot starš nima kaj odločati niti malo več o tem s kom vi živite – to je stvar samo vas…

enako ti nimaš kaj odločati s kom on živi – da se razumemo velja enako v obe smeri… in čustva bivšega ob tvojih odločitvah niso tvoj problem niti tvoja stvar – vzemi se v roke in se končno začni sama odločat o svojem življenju BREZ VPLIVA BIVŠEGA.

glede ostalega pa strah je votel in ima velike oči… začni razmišljat in se odločat trezno brez strahu  – to pomeni premišljeno in odgovorno in tudi z upoštevanjem želja – nikakor pa ne ni mesto za strah nikjer…

edina stalnica v življenju so spremembe – in ja vsaka sprememba pomeni neko negotovost, ker je vse na novo, ampak pomeni lahko tudi nove priložnosti in rast, če je le sprejeta odgovorno IN BREZ STRAHU… KER STRAH PRED TEM IN ONIM IN VLAČENJE PRETEKLOSTI TE LAHKO TUDI KONKRETNO OVIRA V ŽIVLJENJU in TI PRAV STRAH PRIKLIČE PONAVLJANJE STARIH NAPAK, KER ga ne znaš spustiti in vlačiš z njim stare situacije in ravnanje, TO PA NIKAKOR NI DOBRO IN ZAŽELJENO.

Zato spusti strah in bivšega in pretekle slabe izkušnje in z njimi povezan strah iz svojega življenja, naj ostanejo samo izkušnje kot šola – kako v podobnih situacijah ravnati bolje…

zanimivo da ne omeniš pa, če bi zgolj izkoriščanje za ljubimca temu partnerju ustrezalo… to te ne briga…

o vseh drugih vidikih, ki bi “prizadeli” tudi tebe  – te izpostaviš… tega, kjer bi bil on na slabšem in dejansko samo izkoriščan pa ne izpostaviš kot problem – ampak to navedeš kot dejstvo tvoje izbire- ti se posvetiš temu in koga briga, če se on s tem strinja ali ne, ti ga boš izkoriščala. res zanimivo

še enkrat preberi. oče, ki je omenjen, je NJEN OČE, ki je lastnik stanovanja, v katerem ona živi.

Avtorica misli svojega očeta, ne očeta svojih otrok, če prav razumem.

Če bi že na vsak način rada živela s svojim partnerjem, absolutno ne v hiši tvojih staršev. Najdita nekaj svojega in plačujta najemnino pol-pol. Drugače pa – je res nujno, da živita skupaj? Imej ga za občasno druženje, posveti pa se otrokoma, dokler te potrebujeta. Otroka rabita mir, stabilnost, rutino, tvojo pozornost, tvoj čas. Tvoj partner, če nima otrok, bo težko prenesel vse, kar 24/7 bivanje z otroki zahteva, sploh ko bosta najstnika, če še nista. Malo sebe postavi na 2. mesto in naj ti moški ne bo glavni fokus.

Narobe si prebrala, omenja svojega očeta, ne očeta svojih otrok.

Pri svojih letih, pri taki življenski izkušnji – boš pa ja šla s tokom, na krilih nove ljubezni.

Kaj te skrbi?

Vse kar moraš naredit z njim ko se preseli k vam je pogodba o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij pri notarju, če se k tebi preseli – vse drugo je nepomembno. Važno je, da so otroci srečni in da so ga sprejeli. To naj ti bo v veliko uteho.

potem pa preberi tudi še, da on o tem še ni spregovoril, najbrž niti ne razmišlja o kakem skupnem življenju ..??!!

Saj nisi sploh napisala, kakšen je tvoj plan okoli selitev kogarkoli  … zgleda, da se le to sprašuješ, če je vredno znova poskusiti.

Vedno je vredno znova poskusiti – vendar kako? Točno je treba preučiti vse možnosti.

Za vsako ceno se pa res ne splača seliti ne njemu, ne tebi in otrokom.

Pa on sploh nima potrebe po skupnem življenju? To me najbolj skrbi. A misliš, da se mu bo dalo, moškemu, ki očitno nima izkušenj z družino in življenjem z družino, a se mu bo dalo sploh živeti omejeno? Omejen bo zagotovo! Če bosta živela skupaj, verjetno ne bo več tako svoboden, kakor zdaj.

Mislim, da se ti to najprej z njim začni pogovarjati, pa boš mogoče spoznala, da tvojemu partnerju sploh ni do skupnega življenja- vsaj do takrat ne, ko so otroci s tabo. Zakaj bi hotel skrbeti za tvoje otroke, če si otrok očitno ne želi?

On zaenkrat o tem še z menoj ni spregovoril.

Torej, partner zaenkrat se nima ambicij po skupnem zivljenju in ne vemo, kaj si on zeli. Mogoce taka vikend ureditev tudi njemu pase.

In oce je njen oce,ne oce njenih otrok.

Mislim da bi o tem mogoče raje s svojim partnerjem govorila in ne z neznanci na netu?

ženska ne dojame da jo ima le za…pa da ni edina…ker drugače bi že sam ukrepal ne pa sam z vikende hodil k njej.jaoooo pa se ona nič ne vpraša kaj dela on med tednom ,ko se vrne iz službe????

no bo kakšen drug moški odgovoril

Ni važno kaj meni oče, pomembno je kakšen odnos je med novim partnerjom in otroci. Po parih letih vrjetno znaš narediti oceno tega.