Partnerjev otrok,odnos,vzgoja…kaj mi gre na živce?
Tragika otrok ločencev. Tujega otroka novi partner nikoli ne bo sprejel kot lastnega biološkega, seveda so tudi izjeme, ampak… Z njegovim 10 letnim sinom biješ boj za partnerjevo naklonjenost, pozornost, in verjetno za povrh še njegovo bivšo, na katero si ljubosumna, in bivša na tebe, čista zmeda …
Tragika otrok ločencev. Tujega otroka novi partner nikoli ne bo sprejel kot lastnega biološkega, seveda so tudi izjeme, ampak… Z njegovim 10 letnim sinom biješ boj za partnerjevo naklonjenost, pozornost, in verjetno za povrh še njegovo bivšo, na katero si ljubosumna, in bivša na tebe, čista zmeda …
[/quote]
Ja res je, ampak avtorica posta se spreneveda in laže sama sebi.
Najbrž te še najbolj moti tvoje neuresničeno pričakovanje glede tega, da se vse kar čez noč spremenilo, uredilo oziroma spremenilo, da bo tako, kot si ti zamišljaš. No, ne bo. Po mojem se preveč vmešavaš (pa še to na napačen način) v odnos partnerja in njegovega sina in s tem stvari samo poslabšuješ. Tako odnos partnerja do sina, kot odnos med tabo in partnerjem, pa tudi njegovim sinom. Če te stvari tako zelo motijo, nisi nobenemu koristna, ne njima, ne sebi.
Jessika, ne pusti se sprovocirati. Saj veš, kako pravijo- dokler nisi sam zares v stvari, je pač ne moreš v celoti razumeti. Me mačehe te razumemo, ker pač gledamo stvari iz istega zornega kota. Drugi se pač osredotočajo na druge stvari.
Vprašanje je, če ti takšnile forumi lahko dajo zares konkreten nasvet. Mogoče bolj potrebuješ nekoga, ki te ne obsoja za tvoja burna čustva in tvoje odločitve. Večina mačeh zares dobro misli in ima dobre namene, čeprav njihova dejanja velikokrat niso tako prepoznana. To je pač del te vloge. Imam kolegico, ki jo je kot takšno tudi sprejela. Se ne strinja z moževo vzgojo in je ne podpira, a jo nekako zmore prenašati. Njihovi odnosi niso sicer čisto pristni, malo skupnih dejavnosti imajo, ampak funkcionirajo pa. Sama nisem še zmožna takšnega prenašanja, saj si preveč želim nekakšnega skupnega sistema in reda. Pa tudi tile naši možje nam niso ravno v pomoč. Nekako ne znajdejo se v vlogi povezovalca.
Srečno, Jessika. Tuje neuspešne vloge ne moreš popraviti. Mogoče pa lahko vsaj, ko ste vi trije skupaj, vztrajaš pri svojih mejah in pravilih. A si jih moraš najprej izboriti pri možu. Brez njegove podpore namreč nimaš šans in boš postala zgolj še ena zoprna hudobna mačeha.
Pametni pa iz napisanega potegnemo to, da je ločitev sranje, da se dva ne ločita zato, ker bi bila OBA ultra sposobna in pripravljena delat na odnosu, da ločenec VEDNO s seboj nosi prtljago in da NIKOLI ni dobra partija. Ne vidim razloga zakaj bi sočustvovali z vami. Mi še predobro razumemo vso greznico po kateri kopljete. Zato se ji izogibamo In tudi avtorici to svetujemo. Ker razbite zveze z otroki brez greznice ni. Otroci pa trpijo in se posledično nemogoče obnašajo. Kaj ni logično?
Ne, za posploševat ni. Je pa redko za z lupo iskat. V svojih 50 letih ne poznam osebno nobenega para, kjer bi tole šlo brez velikih težav skozi. V partnerstvu že itak ne gre vse življenje čez na lahko. S takimi “dodatki” je pa vse skupaj že milijonkrat težje. Otroci pa POVSOD in VEDNO trpijo pri ločitvi. Tukaj pa stojim absolutno, popolnoma za posplošitvijo.