Vecina ljudi je dvolicnih, licemerskih kot sem ze napisala.
Takoj sem nekoga razjezila, ko sem izrazila svoje mnenje o osebah, ki so za nekoga “legende”, za drugega pa katastrofe … In kaj potem? Je bilo vprasanje.
Jah nic. Potem je pa itak vse ok.

Zakaj še vedno zganjate nek socializem v določenih temah? Kaj mene brigajo pravice katerihkoli otrok. Sej jaz nimam otrok. Nimam namena. pa za mlade pravite, da je njihov problem, če nimajo za stanovanje. Zakaj širite tu neko demagogijo?

Tudi sam poznam koga ki je zeloooooo potreben kakega eura…

Avtor se ne oglasi več, torej je bila to samo kost, vržena v izzivalne namene.

Pa kaj je treba toliko filozofirat? Ko gre za pomoč nekomu ima človek samo dve izbiri ali da pomaga ali da ne pomaga. v obeh primerih je pametno in zaželeno, da je tiho, torej, da svoje pomoči ne obeša na veliki zvon, se z njo ne hvali in da v primeru, da noče pomagati, zapre svoj gobec in tudi po internetu en kvasi neumnosti!
Če hočete komu pomagat, pomagajte. Vsem, ki jih poznate v svoji bližini. Če tega niste sposobni ali ne želite, mirno spreglejte takšne teme in ljudi, ki rabijo pomoč.
Človek je šele umrl, družina žaluje, vi pa tukaj svoj dolgčas preganjate! Da vas ni sram!

Javno nobene objave ni.
Če pa jo izvaja kdo v manjšem merilu, pa sploh ni sporna.
Sporno jr vsako natolcevanje, rekla- kazala, kot se tu dogaja.
Admin je bil že zjutraj naprošen, da temo zapre. Pa se ni zgodilo nič.
Kar potrjuje zavestno nabiranje klikov z blatenjem pokojnika, s strani mon lastnikov.

Javno nobene objave ni.
Če pa jo izvaja kdo v manjšem merilu, pa sploh ni sporna.
Sporno jr vsako natolcevanje, rekla- kazala, kot se tu dogaja.
Admin je bil že zjutraj naprošen, da temo zapre. Pa se ni zgodilo nič.
Kar potrjuje zavestno nabiranje klikov z blatenjem pokojnika, s strani mon lastnikov.
[/quote]

Nihče ga ne balati. Sam je živel tako življenje, mi samo komentiramo in izražamo svoja mnenja.

Nihče ga ne balati. Sam je živel tako življenje, mi samo komentiramo in izražamo svoja mnenja.
[/quote]
Ne, ni res. Na pamet ugotavljate in podtikate stvari, ki se vam le zdijo.
In določate pravico posamezniku, koliko in s kolikimi bo imel otrok in partnerjev.
Za prav nikdar ne vem, da bi kogarkoli kdaj fehtaril za katerikoli podvig, ki ga je opravil.
Kaj šele kogarkoli fehtaril za pomoč za svoje otroke. Ni prej in ne ptosijo sedaj.
Bil je tih in pošten človek, ki je živel v gorah in z njimi. Vedno v pomoč komurkoli.
Tega ne razume vsak. Reševalci, sploh gorski, vedno nosijo glavo v torbi za pomoč drugim.
Kot sem že napisala, je to nam Slovencem v genih, da hodimo v višave, za našim prvobitnim bogom, soncem.
Tisti, kibsmo rasli v gorah, nam je to v krvi, kot pomoč komutkoli v težavah.
In nikar ne misli, da so otroci zaradi številčnosti karkoli prikrajšani. Prej obratno.
Živeti kot otrok v danih razmerah, s prvobitno naravo, s starši, ki ti tobvedenje nudijo, je neprecenljivo.
Da bi bilo dano še mnogoterim, če že ne vsem, vsaj za obdobje počitnic.
V tej prvobitnosti z naravo otroci ne potrebujejo takšne varnosti in angažmajev, kot tisti v mestih, ker jim je to že naravno dano.
Tak otrok raste in širi svoje obzorje in zmožnosti z vsako minuto svojega diha.
Vem, poznam, ker sem del tega. Res mogoče starši niso vedno na voljo, pa saj tudi v mestih niso. Niso pa prepuščeni damim sebi.
Pojdite kdaj tja na počitnice in se prepričajte na lastne oči, uživajte, dihajte s polnimi pljuči.
Omogočite svojim otrokom to razkošje in motda boste razumeli gorske ljudi.
Morda boste v sebi začutili klic te prvobitnosti. Se širili v širino in v globino.
Razumeli človeka brez besed. Ga poslušali. In SLIŠALI.
Omogočite si. Biti vi. Pravi vi.
Karničarjev je mnogo med nami, ti niso edini. Taki smo Slovenci. In ne fehtamo.
Smo ponosen narod. Spoznajte se.

Ne, ni res. Na pamet ugotavljate in podtikate stvari, ki se vam le zdijo.
In določate pravico posamezniku, koliko in s kolikimi bo imel otrok in partnerjev.
Za prav nikdar ne vem, da bi kogarkoli kdaj fehtaril za katerikoli podvig, ki ga je opravil.
Kaj šele kogarkoli fehtaril za pomoč za svoje otroke. Ni prej in ne ptosijo sedaj.
Bil je tih in pošten človek, ki je živel v gorah in z njimi. Vedno v pomoč komurkoli.
Tega ne razume vsak. Reševalci, sploh gorski, vedno nosijo glavo v torbi za pomoč drugim.
Kot sem že napisala, je to nam Slovencem v genih, da hodimo v višave, za našim prvobitnim bogom, soncem.
Tisti, kibsmo rasli v gorah, nam je to v krvi, kot pomoč komutkoli v težavah.
In nikar ne misli, da so otroci zaradi številčnosti karkoli prikrajšani. Prej obratno.
Živeti kot otrok v danih razmerah, s prvobitno naravo, s starši, ki ti tobvedenje nudijo, je neprecenljivo.
Da bi bilo dano še mnogoterim, če že ne vsem, vsaj za obdobje počitnic.
V tej prvobitnosti z naravo otroci ne potrebujejo takšne varnosti in angažmajev, kot tisti v mestih, ker jim je to že naravno dano.
Tak otrok raste in širi svoje obzorje in zmožnosti z vsako minuto svojega diha.
Vem, poznam, ker sem del tega. Res mogoče starši niso vedno na voljo, pa saj tudi v mestih niso. Niso pa prepuščeni damim sebi.
Pojdite kdaj tja na počitnice in se prepričajte na lastne oči, uživajte, dihajte s polnimi pljuči.
Omogočite svojim otrokom to razkošje in motda boste razumeli gorske ljudi.
Morda boste v sebi začutili klic te prvobitnosti. Se širili v širino in v globino.
Razumeli človeka brez besed. Ga poslušali. In SLIŠALI.
Omogočite si. Biti vi. Pravi vi.
Karničarjev je mnogo med nami, ti niso edini. Taki smo Slovenci. In ne fehtamo.
Smo ponosen narod. Spoznajte se.
[/quote]

Podpišem vse!
Živeti v takem okolju z naravo in ta stari, ki to vedenje prenašajo mlajšim – neprecenljivo.

Ne, ni res. Na pamet ugotavljate in podtikate stvari, ki se vam le zdijo.
In določate pravico posamezniku, koliko in s kolikimi bo imel otrok in partnerjev.
Za prav nikdar ne vem, da bi kogarkoli kdaj fehtaril za katerikoli podvig, ki ga je opravil.
Kaj šele kogarkoli fehtaril za pomoč za svoje otroke. Ni prej in ne ptosijo sedaj.
Bil je tih in pošten človek, ki je živel v gorah in z njimi. Vedno v pomoč komurkoli.
Tega ne razume vsak. Reševalci, sploh gorski, vedno nosijo glavo v torbi za pomoč drugim.
Kot sem že napisala, je to nam Slovencem v genih, da hodimo v višave, za našim prvobitnim bogom, soncem.
Tisti, kibsmo rasli v gorah, nam je to v krvi, kot pomoč komutkoli v težavah.
In nikar ne misli, da so otroci zaradi številčnosti karkoli prikrajšani. Prej obratno.
Živeti kot otrok v danih razmerah, s prvobitno naravo, s starši, ki ti tobvedenje nudijo, je neprecenljivo.
Da bi bilo dano še mnogoterim, če že ne vsem, vsaj za obdobje počitnic.
V tej prvobitnosti z naravo otroci ne potrebujejo takšne varnosti in angažmajev, kot tisti v mestih, ker jim je to že naravno dano.
Tak otrok raste in širi svoje obzorje in zmožnosti z vsako minuto svojega diha.
Vem, poznam, ker sem del tega. Res mogoče starši niso vedno na voljo, pa saj tudi v mestih niso. Niso pa prepuščeni damim sebi.
Pojdite kdaj tja na počitnice in se prepričajte na lastne oči, uživajte, dihajte s polnimi pljuči.
Omogočite svojim otrokom to razkošje in motda boste razumeli gorske ljudi.
Morda boste v sebi začutili klic te prvobitnosti. Se širili v širino in v globino.
Razumeli človeka brez besed. Ga poslušali. In SLIŠALI.
Omogočite si. Biti vi. Pravi vi.
Karničarjev je mnogo med nami, ti niso edini. Taki smo Slovenci. In ne fehtamo.
Smo ponosen narod. Spoznajte se.
[/quote]

Meni gore ne pomenijo nič, ampak res čisto nič, tudi če jih ne bi bilo…

Stik z naravo je zame lepa plodna zemlja, njive, da jim ne vidiš konca in pomlad, ko vse začne rasti, neskončni “travniki” pšenice in koruze. Neprecenljivo!

To je zame stik z naravo, gore so mi pa brez veze. Sem zato kaj prikrajšana v življenju?

Ne, ni res. Na pamet ugotavljate in podtikate stvari, ki se vam le zdijo.
In določate pravico posamezniku, koliko in s kolikimi bo imel otrok in partnerjev.
Za prav nikdar ne vem, da bi kogarkoli kdaj fehtaril za katerikoli podvig, ki ga je opravil.
Kaj šele kogarkoli fehtaril za pomoč za svoje otroke. Ni prej in ne ptosijo sedaj.
Bil je tih in pošten človek, ki je živel v gorah in z njimi. Vedno v pomoč komurkoli.
Tega ne razume vsak. Reševalci, sploh gorski, vedno nosijo glavo v torbi za pomoč drugim.
Kot sem že napisala, je to nam Slovencem v genih, da hodimo v višave, za našim prvobitnim bogom, soncem.
Tisti, kibsmo rasli v gorah, nam je to v krvi, kot pomoč komutkoli v težavah.
In nikar ne misli, da so otroci zaradi številčnosti karkoli prikrajšani. Prej obratno.
Živeti kot otrok v danih razmerah, s prvobitno naravo, s starši, ki ti tobvedenje nudijo, je neprecenljivo.
Da bi bilo dano še mnogoterim, če že ne vsem, vsaj za obdobje počitnic.
V tej prvobitnosti z naravo otroci ne potrebujejo takšne varnosti in angažmajev, kot tisti v mestih, ker jim je to že naravno dano.
Tak otrok raste in širi svoje obzorje in zmožnosti z vsako minuto svojega diha.
Vem, poznam, ker sem del tega. Res mogoče starši niso vedno na voljo, pa saj tudi v mestih niso. Niso pa prepuščeni damim sebi.
Pojdite kdaj tja na počitnice in se prepričajte na lastne oči, uživajte, dihajte s polnimi pljuči.
Omogočite svojim otrokom to razkošje in motda boste razumeli gorske ljudi.
Morda boste v sebi začutili klic te prvobitnosti. Se širili v širino in v globino.
Razumeli človeka brez besed. Ga poslušali. In SLIŠALI.
Omogočite si. Biti vi. Pravi vi.
Karničarjev je mnogo med nami, ti niso edini. Taki smo Slovenci. In ne fehtamo.
Smo ponosen narod. Spoznajte se.
[/quote]

Malo na pritisk pazi. Ne rabimo se iskati po hribih in tisočakih, da ugotovimo kdo smo. Tudi ne bežimo v hribe, da najdemo mir, ker ga imamo doma.

Meni gore ne pomenijo nič, ampak res čisto nič, tudi če jih ne bi bilo…

Stik z naravo je zame lepa plodna zemlja, njive, da jim ne vidiš konca in pomlad, ko vse začne rasti, neskončni “travniki” pšenice in koruze. Neprecenljivo!

To je zame stik z naravo, gore so mi pa brez veze. Sem zato kaj prikrajšana v življenju?
[/quote]

Ne, nisi, nasprorno, je enako. Povsod, kjer najdeš svoj mir in notranjo lepoto. No, sedaj se razumeva. Z vsem spoštovanjem.

Malo na pritisk pazi. Ne rabimo se iskati po hribih in tisočakih, da ugotovimo kdo smo. Tudi ne bežimo v hribe, da najdemo mir, ker ga imamo doma.
[/quote]

Hehe, vidiš, da je tako, kjer je dom, zam je srce. Nekateri živimo v hribih. In nimamo nič proti tistim, ki živijo v ravnini ali celo ob morju. Povsod smo isti.
In vsi imamo isti način, ne fehtamo, je tako? To ni v naši naravi, vse pošlihtamo sami in med seboj. Tako je vedno bilo.
Do sedaj se še ni zgodilo, da bi kdo znanih fehtal. Pa bi lahko, povsem upravičeno.
Niso prvič otroci ostali brez očeta, celo starši brez otroka, tudi, ko ostanemo brez strehe nad glavo, ne fehtamo. Stopimo skupaj in si pomagamo po svojih najboljših močeh. Kot je tudi prav.
Zato je ta tema v posmeh vsem nam, ne le družini.
Po drugi strani pa nam da povedati popolnoma druge argumente.

Podpišem vse!
Živeti v takem okolju z naravo in ta stari, ki to vedenje prenašajo mlajšim – neprecenljivo.
[/quote]

Ja, otroci neizmerno uživajo, zanje se odpre povsem nov svet. Neprecenljive izkušnje radosti otrok, ki smo jih vodili na take višave, službeno.
Otroci se takoj prerodijo, v trenutku postanejo eno s tem krajem, tem življem.
Pa ni važno, od kod so, čeprav še nikdar niso bili tako visoko, z domačimi ljudmi, njihovo hrano in njihovimi živalmi.
Pravi užitek za vodnika, kaj šele starša.
Vse več svetovnih popotnikov želi na kmete in planine v hribe, gore.
Nov trend živeti v nebesih, miru s samim seboj. Kjer srečaš samega sebe.

Ne, ni res. Na pamet ugotavljate in podtikate stvari, ki se vam le zdijo.
In določate pravico posamezniku, koliko in s kolikimi bo imel otrok in partnerjev.
Za prav nikdar ne vem, da bi kogarkoli kdaj fehtaril za katerikoli podvig, ki ga je opravil.
Kaj šele kogarkoli fehtaril za pomoč za svoje otroke. Ni prej in ne ptosijo sedaj.
Bil je tih in pošten človek, ki je živel v gorah in z njimi. Vedno v pomoč komurkoli.
Tega ne razume vsak. Reševalci, sploh gorski, vedno nosijo glavo v torbi za pomoč drugim.
Kot sem že napisala, je to nam Slovencem v genih, da hodimo v višave, za našim prvobitnim bogom, soncem.
Tisti, kibsmo rasli v gorah, nam je to v krvi, kot pomoč komutkoli v težavah.
In nikar ne misli, da so otroci zaradi številčnosti karkoli prikrajšani. Prej obratno.
Živeti kot otrok v danih razmerah, s prvobitno naravo, s starši, ki ti tobvedenje nudijo, je neprecenljivo.
Da bi bilo dano še mnogoterim, če že ne vsem, vsaj za obdobje počitnic.
V tej prvobitnosti z naravo otroci ne potrebujejo takšne varnosti in angažmajev, kot tisti v mestih, ker jim je to že naravno dano.
Tak otrok raste in širi svoje obzorje in zmožnosti z vsako minuto svojega diha.
Vem, poznam, ker sem del tega. Res mogoče starši niso vedno na voljo, pa saj tudi v mestih niso. Niso pa prepuščeni damim sebi.
Pojdite kdaj tja na počitnice in se prepričajte na lastne oči, uživajte, dihajte s polnimi pljuči.
Omogočite svojim otrokom to razkošje in motda boste razumeli gorske ljudi.
Morda boste v sebi začutili klic te prvobitnosti. Se širili v širino in v globino.
Razumeli človeka brez besed. Ga poslušali. In SLIŠALI.
Omogočite si. Biti vi. Pravi vi.
Karničarjev je mnogo med nami, ti niso edini. Taki smo Slovenci. In ne fehtamo.
Smo ponosen narod. Spoznajte se.
[/quote]

Bravooooooo podpišem 😁

Bravooooooo podpišem 😁
[/quote]

Hehe, vidiš, da je tako, kjer je dom, zam je srce. Nekateri živimo v hribih. In nimamo nič proti tistim, ki živijo v ravnini ali celo ob morju. Povsod smo isti.
In vsi imamo isti način, ne fehtamo, je tako? To ni v naši naravi, vse pošlihtamo sami in med seboj. Tako je vedno bilo.
Do sedaj se še ni zgodilo, da bi kdo znanih fehtal. Pa bi lahko, povsem upravičeno.
Niso prvič otroci ostali brez očeta, celo starši brez otroka, tudi, ko ostanemo brez strehe nad glavo, ne fehtamo. Stopimo skupaj in si pomagamo po svojih najboljših močeh. Kot je tudi prav.
Zato je ta tema v posmeh vsem nam, ne le družini.
Po drugi strani pa nam da povedati popolnoma druge argumente.
[/quote]

Sploh veš k katero temo pišeš? Si prebrala uvodni post?