Pozdravljene!
Prosim vas za vaše mnenje, ker sama nimam več občutka, a je z mano kaj narobe…..
Pred vrtcem me je letos ustavila ženska, na videz sem jo poznala, mama neke nove deklice (še imena ne poznam), vedno sva se le nasmehnili in mi reče, da njena hči ima tako rada našega petletnika, pa bi ga ona kdaj ko pride po hčer kar vzela seboj in odpeljala k njim, tja do kakšnih petih popoldne, živijo čisto blizu (pokaže s prstom po ulici), mi ga pa pridemo iskat. Presenečeno sem rekla, da nekako to ne bi šlo, da …in se zgovarjam in jecljam, ona me pregovarja, nekako zaključiva.
Zdaj spet – mama novega fantiča v skupini me v garderobi ustavi in reče, da se tako lepo razumeta fantka in da bi ona našega odpeljala domov, da se še malo igrata. Živijo relativno daleč. Zopet sem se nekako zgovorila.

Povejte, a pretiravam, ali je normalno, da mi nekdo, ki ga le bežno poznam na videz, niti ne vem, kje živi, v kakšnih razmerah, nič – želi za par ur kar odpeljat mojega sina, mi pa naj ga pridemo le iskat?!?
Meni se zdi to popolnoma nesprejemljivo. Če bi se povabilo glasilo – a pridete s sinom popoldne na obisk, da se otroka malo ..itn – potem prav, ok. Ko bi se malo spoznali, mi morda tako drugačno povabilo bilo tudi na mestu in bi ga sprejela. A da mi ga odpeljejo kar tako- kot paket, kot igračko za svoje otroke in to neznani ljudje? Bila sem že kar užaljena, potem si spet mislim, morda so nekateri res tako neobremenjeni, liberalni, ne mislijo nič slabega….?
Naj dodam, da mi (ponavadi čez vikend) kdaj povabimo kakšnega njegovega prijateljčka ali se dogovorimo za obisk pri njih ali skupni izlet (ZOO, Tivoli, take stvari). En starš pride zraven in se na ta način tudi starši med sabo nekako družimo (pri starejši hčeri pa pridejo deklice že same, brez staršev, tudi prespijo).

Kaj ve mislite o vsem tem?

Jaz ga samega ne bi pustila! Nikakor! Lahko, da ne bi bilo nič narobe, ampak jaz bi šla zraven….vsaj prvič!!!

lp

Enako!

Jaz ga samega nebi pustila, v poštev bi prišla edino varianta, da ga pripeljem do njih in ga čez eno uro pridem iskat.
lp

Jah jaz sicer še nisem bila v takšni situaciji kot ti (naš še ni v vrtcu), vendar bi bila načeloma vesela takšnih povabil, bi se pa najverjetneje zraven povabila. Če pa so resno mislili tako kot si napisala, no, potem se pa strinjam s tabo, da je to malo čudaško in bi vabilo prijazno zavrnila, tako kot si ga ti.

Vsekakor ga kar na slepo ne moreš pustiti.
Pri kakšnem takem predlogu se pomeni, da bi šla sprva ti zraven, da vidiš, kako se bo otrok počutil, pa da se potem za drugič lahko dogovorite na ta način, če bo vse OK.
Jaz mislim, da na tem ni nič slabega – stvar je v tem, da se otroci običajno skupaj zaigrajo in je pet minut miru pri hiši. Vsaj pri nas je tako, da ko imata obisk so v sobici in uživajo v igri. Če so zraven starši je to sicer fino, ampak imaš z njimi “delo” – ne moreš vmes dat noge v luft in prelistat časopis.
Mi smo se že dogovarjali, da so drugi pobrali naša otroka (in obratno) in so prišli starši kasneje iskat k nam (ali mi k njim). Varianta je fajn, sploh če se kdaj kaj postavi na glavo in rabiš kakšno uro za kaj uredit. Seveda pa je bilo pred tem na sporedu nekaj “družinskih” obiskov pri nas in pri njih.

Ja, sej mogoče pa taka povabila izvirajo iz morda čisto prijaznega razmišljanja, da je to pač praktično, oni ga kar sami odpeljejo, ni treba nam tega naredit, ne vem.
Mož mi pravi – ni govora, ne pustimo, a ne jezi se, ljudje smo pač zelo različni, nekaterim se to mogoče ne zdi nič posebnega….

Sam ne,nikakor! Sploh, če se starši ne poznate med sabo. V končni fazi ne veš kakšen odnos imajo doma in morda bosta otroka prepuščena sama sebi.
Mi smo to prakticirali samo s tistimi, ki smo se poznali in poznali tudi razmere v družini. Pa še to samo za rojstni dan, ko sem vzela iz vrtca več otrok, starši pa so nato prišli ponje. Sem pa bila ves čas ob njih ravno zaradi tega, da se ne bi kaj zgodilo. Bi si očitala celo življenje.

Poleg tega pa peljati otroka nekam malo dlje, pa brez sedeža…
Mojega ne!!!! Hvala.
Ni nisi čudna. Čisto naravno je, da VSAKO mamo skrbi za svojega otroka.

Jaz bi na vsak način hotela biti zraven, vsaj prvič. Jih poznam pa kar nekaj, ki nič ne komplicirajo, tako, da smo tudi mi že eno punčko peljali k nam domov. Res pa so jo prvič starši pripeljali k nam. Se mi pa zdi nesprejemljivo prevažati nepripete otroke v avtu, tudi, če ni daleč. Enkrat so tako peljali hčerko v šolo iz drsanja.

SAMEGA NE BI PUSTILA!!!!

ne bi pustila samega.
ne prvič, ne drugič, ne tretjič….
Ne poznaš jih, bodi zraven.

Mimogrede (to je bila moja prva misel): mogoče deluješ preobremenjena? Čisto možno bi namreč bilo, da je povabilo izrečeno na takšen način ravno zaradi tega.

No, jaz moje male vsekakor ne bi pustila same. Bi pa lepo predlagala, da prideva obe in se povabila na kavico. Beseda ni konj.

čao

jaz bi se za prvič povabila zraven … bi rekla da čez urco prideva skupaj k njim … potem pa že vidiš kako in kaj … pa nisi napisala kolk je star otrok?

mi smo podobne zadeve začeli prakticirat pri petih letih … ampak nikdar ga nihče ne pobere v vrtcu … vedno ga nekdo od naju pelje tja … potem pa se dogovorimo … ali kofetkamo tam … ali ga pridemo mi iskat … ali oni pripeljejo … kakor kdaj.

isto je kadar kak prijateljček pride k nam … razen če ni ravno kak sosedov … ti pridejo in grejo po želji.

B.

Prav je, da starše in tega otroka spoznaš. Sprejmi predlog, če tvoj otrok seveda želi iti na obisk in povej, da bosta prišla skupaj za kako uro.

Obstaja razlika med skrbnmii in kot pravi moja 8-letnica “skrbljivimi” starši. Izraz skrbljiva je bil izumljen za njeno babico. Pri 4ih letih jo je od vse silne pozornosti nekega dne razjezila in od takrat dalje se je na prehudo kontrolo in preverjanje vsega mogočega razjezila:”Kva si tolk skrbljiva! Daj mi že mir.”

Tudi s pretirano pozornostjo in pretirano skrbjo se škoduje otroku.

V nasem vrtcu so taksna povabila ze skoraj nekaj obicajnega , kakor zaznavam. Mnogi starsi se dogovarjajo med seboj na tak nacin, se posebej, ko pridejo hladnejsi in krajsi dnevi. Tako z igro “zaposlijo” svoje (in tuje) otroke, drugic pa jih prevzamejo drugi starsi. Nekaksna izmenjava obiskov z namenom malce zadihati (ali ob igri pri njih ali kasneje ob menjavi obiska). Obiski trajajo ~2 uri.

Meni je ta nacin izmenjave “samo troko” tuj. Ali povabijo starsa skupaj z otrokom, vsaj, da se malo bolje spoznamo in morda kasneje preraste v taksno obliko – pa se to mi ni prevec blizu.

Za takšne variante bi sama osebno rekla, da je treba starše poznati vsaj po imenu, se vsaj občasno malce pomenkovati na igrišču, predvsem pa mora otrok vsaj malo poznati te ljudi – OK, pozna tega otroka, ampak kaj če ga kakat in mu je zoprno povedat, ker teh ljudi ne pozna…. Ne vem, meni to ne bi preveč dišalo. Izgovor: joj, tako malo se vidimo, ker hodim tako pozno ponj v vrtec, potem gre pa po risanki že spat, da res ne moremo….

Kaj pa pravi tvoj petletnik?
Moj si je tako želel na obisk k vrtčevski prijateljici, ki živi v bloku zraven vrtca, da sva se z mamico skupaj dogovorili, da jih je vzela oba iz vrtca dogovorjeni dan, me poklicala po telefonu, da jih je res, jaz pa sem ga prišla ob 19-ih iskat.
Takrat se mi ni zdelo nič posebnega, bil je le tako neznansko srečen.
Odvisno je tudi od otroka. Če je zelo komunikativen, ni problema, če pa je zaprt pred drugimi odraslimi, je mogoče prvič res bolje, da greš zraven.

smo 2(9) in lansko leto smo imeli samo rojstne dneve tam smo se starši tudi med sabo malo bolje spoznali letos pa smo že začeli malo prakticirati, da se otroci-sošolci hodijo eden k drugemu igrati. Seveda ne prepogosto se pa starši vse vnaprej dogovorimo.

Sicer moj mali še ni tako velik ampak vseeno: definitivno ga ne bi pustila samega tja!

Me je pa nekaj prešinilo: a kdaj pomislite, ko tako opisujete dogodke v vrtcih in drugje na javnih mestih, da je mogoče tudi ta mamica (ali vzgojiteljica ali kdorkoli že) forumovka in to prebere in se spozna v tej situaciji? Sploh si ne predstavljam, kaj si ob tem misli?

hmja, sem pomislila, ampak veš kaj, zadeva je napisana zelo na splošno, kolikor se realne dogodke sploh lahko napiše in gre za stvar, ki se je najbrž tudi komu drugemu že zgodila.
Če bi to ukinila (oz. zvišala stopnjo samocenzure), bi lahko pisala samo o abstraktnih ali teoretičnih stvareh….:-)

Saj nisem mislila, da ne bi o tem pisali, saj konec koncev pišemo tisto, kar se nam dogaja in kar nas skrbi ali veseli. Le pomislila sem, kako se človek lahko znajde v situaciji, da se o njegovih besedah, dejanjih razglablja na forumu – pravzaprav na nasprotni, “obtoženčevi” strani. A ni res?

ker je stvar anonimna, brez imen, morda se je sedaj recimo deset mam našlo na tej drugi strani, ne vem, res ne vidim ničesar slabega v tem.
Upam, da nisem bila žaljiva, to ni bil moj namen, v bistvu sem bila v dvomih, če sama pretiravam v svojih pogledih – zato me je zanimalo mnenje neobremenjenih anonimnih udeležencev, ki bodo zaradi tovrstnega položaja neoziraje se na vljudnost in podobno, direktno in iskreno povedali svoje mnenje.
Zdelo bi se mi grdo o tem govoriti recimo z drugimi starši v vrtcu, torej za hrbtom in z navajanjem konkretnih imen. A takole pa…

Mi smo to nekajkrat prakticirali. Ampak prvič sva šla s 5-letnikom skupaj na obisk, potem pa so ga lahko “dvignili” v vrtcu, seveda smo se telefonsko slišali, da je otrok bil prevzet, da me ne bi skrbelo.

Neznanim oz.zelo slabo poznanim ljudem,nikoli samega!

Pravzaprav razmišljam drugače, kot večina med vami. (Blizu mi je pisanje majav in Jale). Osebno nimam (nisem imela) pomislekov, da bi moj otrok preživel popoldne v družbi vrtčevskega prijatelja (seveda brez mene); če je le hotel. Tudi na rojstne dneve sem jih le pripeljala (ali so jih odpeljali starši slavljenca), potem pa odpeljala. Opazila pa sem, da so nekateri starši na rojstnem dnevu kar “obsedeli”.
Tudi v našem vrtcu so bila tovrstna povabila nekaj običajnega. Prejela sem obvestilo v stilu….”…da bi se otroci bolje spoznali, vabim A., in Y…da se z našim XX. igrata (jo),…. Moj telefon je…, ” Potem sem se z navedeno mamico pogovorila po telefonu ali se je z njo osebno dogovorila moja mama, ki je hodila po otroke v vrtec.
Kasneje v šoli so se pričela “spanja pri sošolcih” in tako so pri nas prespale številne sošolke (starše sem v začetku pozanala le z roditeljskih sestankov ali preko telefona).
Pozdrav!
Nina