bandit pozabil si dopisat tudi zenske varajo se bolj spretno kot moski..
da nebojo samo dedci ta grdi..vse vec je skurbanih babnic,dopoldne ga vlece sodelavcu v sluzbi,zvecer pa mozu..

Sej je že čas:)) za enakopravnost tudi na tem področju :))
končno rezultat za vsaaaaaaa leta šolanja:)), vzori vlečejo :))
kar se mali – otrok- nauči veliki zna :))
tako iz generacije v generacijo, vsaka naprednejša :))

Ksantipa hvala ti za tvoj odgovor. Ti moram priznati da sma podobnih misli. Pogovorila sma se in se še pogovarjama o tem kar je bilo. Povedal mi je vse kar mu pri meni ni bilo všeč in tudi jaz njemu. Ljubezen med nama še vedno gori in ne more kar tako izginiti. Skupaj sva že več kot 10 let in imela sma že razne probleme. Vse sma vedno rešila. Zadnje čase pa je med nama najbolj manjkal pogovor in tudi po pravici povedano sex. Prej sma bila zelo povezana, vse sma si zaupala zdaj pa zaradi stresa nekako nisma našla skupnega jezika. Veliko sma se prepirala za brezvezne stvari. Moram pa še povedati da imama svoje podjetje in skupaj delama. Vse kar je bilo v službi narobe sma nosila domov. Res upam na bolše čase in da mu bom lahko zopet zaupala ker ga ljubim iz vsega srca.

Lahko recem samo to,da nikoli vec ne bo kot je bilo.Boli ja za znoreti samo prepusti stvari samo se bo sklistariziralo.Tezko je dajati nasvete nekomu ker to bos morala sama resit,lahko te samo poslusamo.Ko sem bila sama na temu sem mislila,da bom znorela.Vse se mi je obrnilo na glavo-od selitve do vzgajanja sinov,menjava sluzbe…….Jaz sem se locila ja,tako sem se odlocila ker z njim nebi mogla vec ziveti.Bilo je bolje za otroke za njega in zame,brez ocitkov,brez tesnobe si lahko pogledamo v oci in gremo na kavo.
Kakor koli se bos odlocila se bos pravilno ker se bos-sama.Vso sreco ti zelim pa cim manj drezanja v moza ker vedi,da po resnici in iskreno ti zagotovo ne bo povedal.
L.p.Anastazija

živjo.

rada bi delila svojo izkušnjo s tabo in ostalimi…. lansko leto sem v tem času ponosno razkazovala okoli moj nosečniški trebušček. bila sem ponosna mamica, ki se je veselila drugega otročička. naše družinsko življenje se je zdelo v redu, super, brez problemov. otrok je bil zaželjen in bila sem srečna. nisem pa vedela, da se je skoraj z dnem ko se je začela moja nosečnost, začela dogajati afera mojega moža za mojim hrbtom. izvedela sem 14 dni po porodu, ko sem se brezskrbno stisnila k njemu in v pogledu začutila obžalovanje. v tistem trenutku sem dojela, da je naredil neumnost, da se je nekaj zgodilo. reakcije raje ne opisujem… lahko samo povem, da sem pristala na psihiatriji v lj., vendar tam nisem hotela ostati. imela sem doma malo bitjece, ki sem ga odrinila od sebe, hkrati pa je materinski čut bil v tej meri, da je moja pikica dobila moje mleko, sicer po flaški. in on mi je vztrajno zatrjeval, da ni srečen, da želi oditi od nas. izvedela sem kdo je bila ta ženske… najbolj se mi je zdelo boleče, da si je ta ženska upala posegati v družino, ki je pričakovala novo življenje. krivdo sem čutila samo na sebi… pa čeprav sva živela krasno zakonsko življenje. in on je šel z njo v nek novi svet, brezskrben svet, kjer ti žena ne teži za malenkosti, kjer ni otrok,….

jaz ga nisem hotela izpustiti od sebe. nisem morala sprejeti, da bi odšel od otrok in od mene?. zakaj bi otroci trpeli zaradi naju? zaradi tega, ker se je oči izgubil v življenju? samo zato, ker ga je tista ženska hotela ob sebi, ker je bila sama žrtev družinskega nasilja in je potrebovala oporo?? ljubila sem ga do te mere, da sem tisto noč hotela narediti samomor. toda… otroka sta me držala na tem svetu. hudo je, če si tako navezan na partnerja, da si tako odvisen od nekoga. naj napišem še to… mogoče boste lažje razumele. porod najinega drugega otroka je bil stresen. obe bi skoraj izgubili življenje. obe sva bili na smrtni postelji. takrat se mi je zdelo, da sem dobila novo priložnost. od darovalca sem dobila kri in s tem energijo za življenje. nov začetek. potem pa pridem domov in taka novica….

takrat sem imela ob sebi dobro prijateljico, ki me je usmerila na družinsko terapijo k terapevtki na frančiškanski družinski inštitut v lj.. prišli smo takoj na vrsto, verjetno zato ker je dojenček potreboval oskrbo, ljubezen, jaz sem bila še v fazi celjenja po carskem rezu. lahko vam povem, da so terapije čudežne. poročila sem se pri 20.-ih letih, mislila sva da sva bila vzorna žena in mož, da sva uspela že s tem ker sva končala fakulteto, ker sva si ustvarila dom, ker sva imela redne spolne odnose… toda ja, bil je problem. jaz sem iz družine, kjer smo se pogovarjali, on pa iz družine kjer je bila v hiši tišina. in to je bila njegova napaka. izogibal se je pogovoru, reševanju problemov, ki so se začeli nabirat. najbolj me je bolelo, da se je z njo pogovarjal…. na terapijah, še posebej na prvi, sva močno pogledala vase in ugotovila, da smo ljudje kompleksna bitja. da si izbiramo partnerja, ki je na moč podoben našim staršem, saj smo celo življenje naučeni nekega vzorca v družini. in ugotovila sva, da smo lahko super partnerji, velikokrat nas problemi, nerešene stvari z našimi starši stisnejo za vrat. te stvari je treba rešiti. midva sva morala rešiti ogromno travm iz otroštva, vzgoje,… še posebej mož….

in drage moje… po 9 letih poroke z njim, sem ga prvič spoznala kot moškega, ki je dal oklep proč od sebe, ki se je odprl, si priznal da je ranljiv. in…. ni me prevaral, ker bi bila jaz slaba žena, da nisem kaj prav počela. prevara se zgodi lahko zaradi drugih stvari. in če moški tega ne reši, se bo prevara zagotovo ponovila. moj mož sedaj prizna, da če bi odšel takrat proč, bi ostal sam. v tisti ženski praktično ni bilo nič posebnega. pogrešal bi otroka. v meni je našel oporo. sedaj bi verjetno stiskal k sebi flašo od laškega. četudi gremo narazen, si bomo tudi naprej izbirali partnerja po istem vzorcu. če nas je prvi mož tepel, bomo po naključju ali ne, četudi z metuljčki v trebuhu, našli ravno takega. in spet bomo tepeni.

ja punce moje drage. težko je. težko je sedaj, ko sem nama dala še eno priložnost. pridobiti je treba zaupanje. toda, smo vsi skupaj. otroci imajo očeta. ločitev je za moje pojme beg. beg v neki svet, ki ga ni. treba se je pogovarjati in prositi za pomoč. jaz sem neizmerno hvaležna terapevtki. sem za to, da bi vsi pari v krizah, ali ob ločitvi rešili stvari, da vidijo koliko so neke značajske poteze vcepljene, privzgojene. kolikokrat nosimo travme svojih staršev na sebi. zakaj bi jaz isto naredila mojim otrokom? iz tega se bosta naučila samo to, da je treba bežati pred svetom….

M30——– in sedaj se vprašaj če je tvoj mož srečen? kaj ga gnjavi? dajta se pogovarjat.tudi pri nama so bili podobni znaki, ki jih zg. opisuješ. res je…. včasih se prepustimo rutini življenja. postanemo naveličani. pocrtamo se premalokrat, razvajamo, seksamo, se ne pogovarjamo, ap se imamo še vedno radi….

jaz pravim, sedaj po tej izkušnji. to se je moralo zgoditi. začela sva se ceniti drugače, se spoštovati, nič več ni brezvezno se razdajati. včasih greva spat tudi ob 1h ponoči, ap četudi je treba zardi otrok zjutraj vstati. vzeti si je treba čas za partnerstvo. otroci nas bodo enkrat zapustili, mi pa bomo ostali smai drug z drugim….

lep pozdrav!