Prijateljice, otroci, problem
Ene ste pa res uboge na duši.
Ko bo hči odšla od hiše in če bo mož umrl pred tabo, se boš lahko pogovarjala sama s sabo in na koncu umrla od žalosti.
Ene pa res nimate nič od življenja.
Pa prijateljice niso samo zato, da jim govoriš o genitalnih bradavicah, ampak tudi zato, da si skupaj pogledate kak babji film ali gledališko predstavo, da si vzamete prost dan in se razvajate v kakšnem spa centru, da greste na kak izlet in uživate v ženski družbi in tako dalje.
Ampak ene pa imate res srečo, ker se vaše življenje vrti okoli otrok, moža, tasta in tašče. Ste pač z malim zadovoljne, nekatere druge pa še vidimo daleč preko ograje lastnega doma in v tem uživamo.
Na tvoje vprašanje pa ti bom odgovorila takole. Najbrž ne zamujaš veliko, ker niti ne veš kako bi bilo lahko drugače. Kot da bi nekomu, ki še nikoli ni bil nikjer razlagala kaj zamuja, ker si ni ogledal sveta. On je zadovoljen s svojim dvoriščem, zato najbrž ne zamuja ničesar. In hvala bogu, da je tako, ker drugače bi trpel ob misli, da gre življenje mimo njega.[/quote]
Ja, se mi je zdelo da bo en nesporazum…dober film si ogledam sama al pa z možem, sveta sem oz. sva vidla kar precej ( imava tak posel, da sva letno odsotna nekje 2 meseca na dugi polobli), razvajat se grem sama saj na masaži si itak sam z maserjem in mi to pomeni umik-odklop. Sem posebej pudarila, da se mi zdi, da zgoraj navedeni primeri nimajo prave teže, da bi o tem morala debatirat s ”prijateljicami”. Še najmanj naprimer govoriti o nekih imaginarnih problemih tipa ” Svoljšakove Petre, ki do dedec vara in on stupida glupa edina tega ne vidi… ” ali pa ” kako si lahko Jurman privošči novo Toyoto, mater sigurno krade na veliko, al pa šverca…” Grem včasih na kofe, pa sem nehote deležna debat takih babjih večerov. En kup krohotanja na račun ne-prisotnih.
:)) To je tako, kot bi imela na očeh zakon sosedove Petre, ki jo mož vsake toliko oklofuta, in bi potem rekla, kako si vedno vedela, da tole partnerstvo pa res nima smisla in nima nobene prave teže, da bi se tudi ti morala vezati s kom. Ali pa vidiš kopico razvajene mularije, ki ne ve, kje so meje, in si pripoveduješ, kako res nima nobenega pomena, da bi tudi ti imela otroke.
To, da nekatere ženske v ženski družbi samo kvantajo in obirajo, še ne pomeni, da to počnejo vse in da se zaradi tega, ker je nekaterim tak način druženja alfa in omega prijateljstva, potem res ne splača imeti prijateljice. 🙂
Ne razumem čemu in zakaj taka zahrbtnost? zakaj ne poveš, direktno (če ste sploh zares PRIJATELJICE) kaj te moti? bi ti prijateljice zamerile? definitivno mislim da ne!. Če je med njimi kakšna samohranilka pa ji vi ponudite pomoč, varstvo, karkoli že…
Sicer pa je prijateljstvo stvar kompromisa, in če ste zmenjene ob 9 zvečer tudi jaz močno dvomim, da kaka mamica pripelje 3 leta starega otroka na tak babji čvek. Po drugi strani pa lahko tudi rečeš vsem: veste kaj men grejo otroc na jetra in se lepo obrneš in greš domov, ko ti začnejo najedat.
Da govoriš o prijateljičinem možu da sedi kot “debil” pri vama, ne da bi poštekal, da vaju moti, ej oprosti, obstaja 1001 in en način, da se ga znebiš, lahko bi povedala, ej “jože” a ne boš zameril če ti ukradem ženko na 4 minute, nekaj bi se z njo posvetovala na samem, al pa Ej, stara a greva en krog, nekaj ti mam za povedat in podobno……..
Očitno si res ena navadna razvajena predvsem pa neznajdljiva frčafela, ki misli, da se svet vrti le in samo zarad nje……..
Kakor koli se že obrnete imate rit odzad.
Mislim, da večina sploh ne loči kolegice od prijeteljice.
Po petih letih “suše” pač oseba ni – že dolgo ne več – niti prijateljica, kaj šele najboljša prijateljica. Ja pač nekdanja prijateljica, ki je veliko vprašanje kaj skupnega sploh še imaš z njo. Nikakor pa to ni oseba, s katero se greš pogovarjat zaupnosti.
In nikoli me ne boste prepričali, da sta se dve ženski po petih letih pogovarjali take zaupnosti, da je bil mož moteč. Se sicer čisto strinjam, da bi se morda lahko za kak čas umaknil, ampak bolj mi tole diše po tem, da ima avtorica neke frustracije, da misli, da so ljudje ostali taki, kot so bili pred petimi leti, ko jih je pustila… Življenje pa teče dalje.
Prijateljev ni veliko. Večina ljudi ima enega, dva. Premnogi, žal, nobenega. Ostalo so ljudje, s katerimi se pač dobro ujameš na nekaterih področjih. Ne mi govorit o desetih prijateljicah, ker mi to še dodatno potrjuje moj drugi stavek.
In – predvsem prijatelj je tisti, ki prenese tvojo ostro kritiko in ti njegovo brez zamer. Ker vesta oba, da se imata rada in si želita dobro. Avtorica in njene kolegice pa so še vedno navadne razvajene pubertetnice.
Pa še očitek meni – ja imam pet zelo dobrih kolegic, s katerimi se redno srečujemo in sotiste osebe, s katerimi si vedno priskočimo na pomoč, če se potrebujemo. In med njimi je ena moja prava prijateljica. Ena in edina. In prva v življenju. Čeprav se poznamo že bistveno dlje, sva se zares našli pri prbl. 30 letih. O, kako je bilo včasih hudo, ko sva si povedali kaj bolečega. In kako zdravilno!
Drugače pa še to – imamo skozi polno hišo, ljudje se dobro počutijo pri nama/nas. Kljub temu, da vedo, da ne pridejo k možu ali k meni, ampak k nama. Nikoli ni še nihče šel z obiska, ker bi ga mož ali jaz motila. Dam roko v ogenj, da keč ni v tem, da se ne znate pustiti z obiski same, ampak…
Morda še to – kvantala osebno nikoli nisem; tudi prijateljice sem si izbirala take, ki tega ne počno! Tako, da naši pogovori nikoli niso bili na tem nivoju!
Za frco pa samo še tole – če prijateljico, ki ima take težave, ki jih niti svojemu možu ne pove, poslušaš ti in se greš nekega terapevta, potem ji delaš strašansko veliko – medvedjo – uslugo.