No vidiš da še ni tako slabo. Hecam se. Povej, napiši sem gor kar si hotela njemu povedat pa ti mogoče mi lahko pomagamo. Poskusiti ni greh.

napiši kaj ne štima, da se vidi situacija

Skleci bodo dobra ideja ja. Jaz pa bi ti povedala se to, ce si tako na tleh to pomeni, da gre samo se navzgor. Ne obupaj, jutri je nov dan!

pomiri se, vse se da rešiti. Povej kaj je tako hudo narobe, pa ti bomo znali svetovati

http://www.depra.si
Telefon
Kadarkoli – deluje neprekinjeno 24 ur – POKLIČITE brezplačno številko 116 123 in dobili boste enega od strokovno usposobljenih prostovoljcev društva Samarijan. Če je številka zasedena, poskusite znova. Ne obupajte. Potem se pogovorite. Iskreno. Vse povejte. Videli boste, da pomaga.
http://www.nebojse.si

Vem, da je za vse rešitev ampak jaz je zdaj ne vidim in ne vidim nobene svetlobe samo črnino vidim, kako naj se tega znebim, veliko hudega se mi je zgodilo v zadnjem času vse se je naenkrat zgrnilo in ne vem kako se izvlečt iz tega. Ne morem opisovat vsega lahko povem več smrti najbližjih izguba otroka bolezen mobing v službi strašno je.

Pa ne mislit sploh na slabe stvari. Najprej si ponavljaj, da bo vse dobro, tudi če na glas, Dokler v sebi ne začutiš, da bo. Ko boš OK, si pa naredi načrt, kako bi lahko rešila težave, kaj še lahko narediš, mogoče na koga se lahko obrneš. Ko si v hudi stiski, takrat se ne bat prosit za pomoč.

Pa vsak dan si piši dnevnik, kaj vse si naredila in kaj bi še mogla in uresničuj stvari po malih korakih. Samo ne spat in se umikat težavam, ker bodo ostale, če ne ukrešpaš-

Jaz si delam dnevnik. Pišem vse, kar bi mogla naredit, kaj sem naredila kako se počutim… In zraven si pišem pozitivnem misli. Včasih si sprintam in nalepim na mizo. In preberem zgodbe ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in uspeli. Verjemi, z močno voljo ti lahko vse uspe.

Ze delas sklece? Ce ne, takoj zacni! Da bos mocna. Da ne odpises, dokler nisi naredila sklec, zdaj poskusi!

Imam pomirjevala za občasno rabo odkar so se mi zgodile tragedije zdaj pa sem jih v tem večeru vzela že pet in spila sem tri kozarce vina. zdi se mi, da sem sama na svetu in le zakaj živeti saj je vse tako grozno povsod samo eno trpljenje.

Pri meni je bilo podobno, samo ne morem se s teboj primerjat, ker če si izgubila otroka, je to najhuje. Vse ostalo pri meni je bilo isto, ostalo pa, da v bistvu nisem mogla imet otrok. In res, vse je šlo navzdol… dokler nisem rekla stop in se postavila po robu tudi ljudem, ki so mi v najslabših trenutkih še škodili. Ne vem zakaj, ampak kot da se eni hočejo filat na tebi ko ti je najslabše. In mi je uspelo in lej, tudi tebi bo… Poznam jih nekaj, ki jim je umrl kakšen bližnji, komu tudi otrok – to je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi, vejrjetno nikoli ne preboliš, ampak so našli eni nov smisel življena v nekaterih stvreh. Da se… je pa težko In res rabiš strokovno pomoč.

Ma ne bom sepustila ne bom.

Ves čas ponavljaš, da si v stiski, da rabiš pomoč, da te duši ipd. Ne opišeš pa kaj je tisto, kaj je narobe, da bi ti lahko kdo dal končno kak boljši nasvet od SOS telefonov. Težave, problemi so del življenja, nihče ni brez – tako da karkoli te je že privedlo “na tla” kar pogumno napiši.

Težko boš to sama obvladala… Če ti je v tem trenutku taka sila, prosim pojdi k dežurnemu zdravniku, da ti da nekaj proti tesnobi… Jutri zjutraj pa do svojega zdravnika, da ti uvede terapijo… Ob podpori ustreznih zdravil in psihoterapije boš zmogla. Ne obupaj… Pomagaj si.

Pri meni je bilo podobno, samo ne morem se s teboj primerjat, ker če si izgubila otroka, je to najhuje. Vse ostalo pri meni je bilo isto, ostalo pa, da v bistvu nisem mogla imet otrok. In res, vse je šlo navzdol… dokler nisem rekla stop in se postavila po robu tudi ljudem, ki so mi v najslabših trenutkih še škodili. Ne vem zakaj, ampak kot da se eni hočejo filat na tebi ko ti je najslabše. In mi je uspelo in lej, tudi tebi bo… Poznam jih nekaj, ki jim je umrl kakšen bližnji, komu tudi otrok – to je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi, vejrjetno nikoli ne preboliš, ampak so našli eni nov smisel življena v nekaterih stvreh. Da se… je pa težko In res rabiš strokovno pomoč.[/quote]

Ja res je imaš zelo prav se zavedam tega samo moram to uzavestit zares. Ampak potem te pa še razočarajo kvazi prijateljice, sem eni potožila, dame ta črnina ubija pa jerekla ah dej ne pretiravi prebol že enkrat, pa mi je začela razlagat, kaj vse je nabavila v sobotnem šopingu, tako se mi zdi, da takie prijateljice ne rabim, da je z mano samo ko je fajn.

Dve smrti najbližjih oseb v kratkem sponatni splav od tega stres prevara moža in ločitev in žalosti bolezen, degradacija v službi in stalno šikaniranje, ker nisem več tako 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ko sem bila prej 15 let, ko nisem bila enega dneva na bolniški zdaj pa ne razumejo, da rabim čas, da prebolim zadeve, spoznanje, da prijatelejv ni, ko jih rabiš, vsega se je nabralo vsega.

http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/f01d26f8e9551474d42c60ed08e0cdd4.pdf
Seveda pa je nas zanimalo predvsem ali lahko jaz pomagam? Kako?

Seveda je prvi korak zagotovo zavedanje problematike. Statistike so zaskrbljujoče! Drugi korak
pa je, da naglas spregovorimo tej tabu temi, ki vsekakor ni deležna dovolj pozornosti.
Prepoznava osebe, ki bi lahko naredila samomor, je zelo težavna. Dejavnike tveganja smo že
omenili, a žal prepoznavanje le teh ni dovolj. Taki osebi je najlažje pomagati na začetku njene
stiske. Pravočasno ji moramo ponuditi pomoč oz. če le ta presega naše sposobnosti, jo napotiti
k kvalificiranim osebam oz. ustanovam (društvo DAM ; napotitev k osebnemu zdravniku,
psihjatru, psihologu, socialnemu delavcu; internetni strani: http://www.depra.si ter http://www.nebojse.si).
Priznanje, da imaš težavo ter zavedanje, da ta težava je rešljiva in da nisi sam, je zagotovo za
vsakega spodbudno.
Varovalni mehanizem je seveda tudi vera oz. prepričanje, da je vsako življenje sveto in si ga
odvzeti ne smemo. Prav tako sam strah pred smrtjo lahko odvrača osebo od suicidalnosti (4).

Halooo… zdaj pa se sfockaj… Si boš življenje še bolj zaj…..?? Takoj alkohol proč… sicer se ti samomor še res posreči 😉 Vino in pomirjevala ne mešaj.

Jaz ne bi rada naredila samomora a po drugi strani bi rada zaspala in da se ne mučim več, ampak rada bi živela saj imam še optimizem, da bo mogoče bollje, čeprav sem v strašnem črnem tunelu in se zaletevam v zid bi rada šla ven pa ne gre.

no, tako da se vidi kje ne štima. Ekola, to je moje mišljenje

smrti najbližjih so udarec. Tu vidim/berem da je tudi otrok vmes. Sožalje. verjameš v posmrtno življenje, v duše? Veš človek ni samo meso in kosti, je vseeno malo več. Tisto malo več pa preživi zemljsko življenje in je večno. Tu gor imaš forum ko starši žalujejo.

http://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=101

Tu so zgodbe podobne tvojim. Mogoče se lahko tam bolj razpišeš, ti bodo znali bolje svetovati, ker so dali skozi izkušnjo podobno tvoji.

Mobing v službah je povsod, oz v kar velikem obsegu. Posksi preživeti tistih 8 ur čim bolj po liniji najmanjšega odpora, potem pa poskrbi zase. lahko vržeš tud en uč na iskanje nove službe, če ne drugega je to majčkn utopije.

Ne se vdat, držim(o) pesti da ga zmagaš

glej, glede na zapise očitno nisi sama v tunelu, pa tudi zaletevat se ni več potrebno. Že zaradi tega ne, ker kar nekaj postov zna biti prava smer.

pomiri, vidimo kaj ne štima, počasi se bodo začele stvari odvijat v drugo smer.

Ma saj v resnici veliko dobrega delaš, že zato se ti splača živet. Boš vsaj še naprej hijenam ki prežijo na uboge, kazala špegu. Prav neverjetno je namreč, kako ti v svojih norostih nasedajo, kljub jasnim dejstvom, da se omamljena od pomirjeval in alkota ne da tako pisati kot to počneš ;-))))

Vse dogodke, na katere nimamo vpliva moramo mirno in pokončno sprejeti, jih vzeti kot del naše stvarnosti in ne kot usodne vzvode, da sami sebe omejimo, zagrenimo in zmrcvarimo na minimum. Življenje je lepo, kljub temu da ni idealno.

Hudo je, če že izgubiš eno ljubljeno osebo. Ti si jih več… Moje iskrene sožalje. Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Vendar nisi edina, ki si izgubila najbližje. Napolni si prosti čas z različnimi dejavnostmi, da se tvoj fokus preusmeri drugam. Spomin nanje bo sčasoma manj boleč…vendar spomin nanje naj ostane v dobri luči…

Kar se tiče službe. Življenje je polno padcev in vzponov. Včasih je potrebno prebroditi pa še kako težak padec, da se še bolj ceni bližajoči vzpon. Ne pusti se prostemu padcu!

Za izgubo otroka sebe krivim. Prav tako za izgubo nekaterih prijateljev, ki so se enostavno oddaljili od mene, kdo pa bo prenašala človeka na tleh, vsi imajo radi vesele, ne da jim jamraš.

zakaj kriviš sebe za izgubo otroka? ne moreš sebe krivit. So zadeve, procesi v telesu, plodu itd na katere nimaš vpliva. Ne si delat tega, resno. Nisi ti kriva.

Ja no glej, glih neki hudi fredni res niso, če ne tolerirajo jamranja v primeru splava. Mislim da je vsakomur jasno da človek v taki situaciji rabi oporo, suport, in da te glih razganjalo od veselje ne bo. Dopuščam sicer možnost da se ne znajo obnašati situaciji primerno, ampak bi vseeno lahko malo suporta ponudli. Tko da po moje tle nidi glih neki hudga zgzbuila

Dve smrti najbližjih oseb v kratkem sponatni splav od tega stres prevara moža in ločitev in žalosti bolezen, degradacija v službi in stalno šikaniranje, ker nisem več tako 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ko sem bila prej 15 let, ko nisem bila enega dneva na bolniški zdaj pa ne razumejo, da rabim čas, da prebolim zadeve, spoznanje, da prijatelejv ni, ko jih rabiš, vsega se je nabralo vsega.[/quote]

Smrt drugih je potrebno sprejeti, si po potrebi vzeti čas za žalovanje in se potruditi, da postanejo preminuli del preteklosti in ne sedanjosti, prihodnosti. Spontani splav ni odraz tvoje odločitve, je dogodek izven tvojih zmožnosti in kot tak ne more biti racionalen razlog za kaznovanje sebe, je prišel kot svarilo, da je potrebno živeti manj pod stresom. Prevaro moža je potrebno sprejeti, ter se sprijazniti, da je šel po svoje – vzemi to kot priložnost, da zaživiš ravno tako po svoje. Bolezen – nekatere pridejo in grejo, nekatero ostanejo z nami do konca življenja, a zaradi njih iskra v nas ne ugasne. Degradacijo doživlja tudi več kot 30 milijonov mladih brezposelnih v Evropi, ki nimajo priložnosti si ustvariti kaj zase, se osamosvojiti. Poskusi primerjat težavo teh mladih s tvojo 15letno kariero, ki ti je nudila dostojno eksistenco in ti jo še vedno, čeprav nisi več toliko zmožna kakor si bila pred časom. A to še ne pomeni, da se ne boš vrnila na svoja dobra pota opravljanja dela – seveda se boš! Vzemi si čas za obisk osebnega zdravnika, za sprehode, za dobro knjigo, za dober film, za najljubše jedi in za vse tisto, kar rada počneš. Prijatelji so ljudje tako kot ti, in ker je tebi zdaj težko še ne pomeni, da so ti vsi obrnili hrbet, le težave ki jih imaš so za njih “pretežke”. Bog/univerzum nam vedno naloži le toliko, kakor smo zmožni prenesti.