Se strinjam. Na eni strani ste vi, na drugi strani sem jaz. Samo vidiva se ne. 🙂 (tretja oseba je popolnoma nevidna in vidi najino dopisovanje)

Okrogla miza 😀😃

regulacija ni potrebna,ker z to profitersko univerzo ne bo nič.

Sem žal (ali na srečo) ena od tistih, ki je preživela hudo zlorabo na psihoterapevtskem stolu, članice SKZP. Za preživetje se imam za zahvalit ravno klinični psihologinji, ki je stvari postavila na svoje mesto.

Bila sem na večletni partnerski psihoterapiji, pri čemer je psihoterapevtko ex partner tako obrnil, da mu je verjela na vsako besedo in ji nekritično sledila. Šlo pa je v ozadju za brutalno psihično in ekonomsko nasilje zoper mene in mojega otroka. Psihoterapevtka je prikrivala varanje mojega ex, podpirala njegovo nesodelovanje pri delu doma in z otrokom, njegovo luftanje pa sploh. (Ker je tako neizmerno trpel že v svoji matični družini.)  Skratka, izparazitirala je honorar za cca 150 obravnav.

Sankcij za njeno početje (kamoli vračila neupravičeno izplačanega denarja ali kakšne škode) ni bilo nobenih, ne od njenega matičnega društva, ne od SKZP. Si medsebojno ščitijo riti in med njimi ni gnilih jajc. (Čeprav so in imajo v rokah vse vzvode za sankcioniranje neustreznih obravnav in zaščito uporabnikov.)

Psihoterapevti SKZP načeloma ne priznavajo obstoj psihopatlogije, ampak naj bi po njihovo vsi problemi izvirali iz neurejenih odnosov. Na psihoterapevtskem stolu pa obravnavajo tistega, ki vidi probleme. Skratka, po načelih psihoterapevtov SKZP je možno narcisizem psihoterapirati v odnosu, kar pa klinična psihologija in psihiatrija zanikata.

Po ločitvi sem izvedela, da je psihoterapevtka pri sebi doma imela povsem enake probleme kot pri nas, le da so bili hujši po intenziviteti z bolj brutalnimi posledicami.

Skratka, jaz iz lastne izkušnje svetujem, da greste pred vsako psihoterapijo, sploh partnersko, na temeljito psihodiagnostiko, da se ugotovi, kaj sploh je problem in ali  se s psihoterapijo sploh da karkoli narediti. (Pri nas se zaradi diagnoze ex ni dalo, in je psihoterapija vsem razen njemu zelo škodovala.)

Pri psihoterapevtu se jaz ne bi več pozanimala samo o tem, ali ima opravljeno izobraževanje in usposabljanje, ampak tudi o mnenjih drugih uporabnikov (s podobnimi (!) problemi, težave v partnerstvu pač niso isto kot žalovanje ob smrti bližnjega) in pa zelo o tem, ali ima doma vse urejeno, ali pa so odnosi popoln raztur in bi psihoterapevt sam potreboval obravnavo.

Skratka, moja izkušnja je, da se je treba pri partnerski psihoterapiji (sploh pri subtilnem družinskem nasilju) na daleč izogniti realitetnim psihoterapevtom.

Sam sem psiholog, nisem psihiater. Psihoterapija spada v sfero psihologije. (zdravljenje z besedami)

Seveda imajo manjke. Pomembno je, da jih predelajo v svoji terapiji. Tako kot zase poskrbi srčni kirurg ob težavah s srcem. Ali se mora srčni kirurg zato odpovedati operacijam drugih, če ga to ne ovira pri delu?

Primerjava ni na mestu.

Gre za strokovne napake in prevzemanje odgovornosti.

V kolikor terapevt zlorabi klienta je to njegova odgovornost, prav tako je njegova odgovornost in odgovornost organizacije da je emocionalno dovolj zrela oseba, da ne bi povzročal hujše škode.

Če kirurg ima kirurg recimo alzhimer ne more več operirati. Kako bi pa bilo če bi operiral in bi se mu roke tresle? Tu se vidi odgovornost do sebe in drugih. Če se sam nebi izločil bi ga pa nedvomno drugi.

Če je terapevt npr narcisoiden bi se mogel sam ali pa drugi izločiti iz opravljanja psihoterapije, saj nimajo potenciala za ustvarjanje varnega terapevtskega odnosa.

Terapevtov, ki so moteni, travmatizirani.. itd je ocitno kar nekaj kot recimo beremo na tem forumu.

Vprašanje je:

– zakaj se ti terapevti sami ne izločijo, dokler ne bodo dovolj predelali svojih vsebin (v kolikor je to sploh možno) da bodo ustrezni za delo?

– zakaj jih njihovi domaci instituti ali skzp ne izloči, če delajo očitno škodo?

KLienti niso neki poskusni zajcki,  s katerimi bi se ti wanna be terapevti radi igrali.

Vcasih je problem celo to, da težje zlorabijo klienta in se tega niti ne zavedajo.

SKZP bi bilo treba ukiniti in vsem tem ljudem prepovedati delati.

Psihoterapije v zdravstvu naj bi opravljali le psihiatri in klinicni psihologi, s tem da bi bilo specializacija iz psihoterapije na javni fakulteti npr. medicini za psihiatre za klinicne psihologe pa na psihologiji.

Diplomanti iz teološke in fakul. za socialno delo, pedagoške fak. pa bi spadali pod ministrstvo za delo druzino in socialne zadeve. Kot že sedaj bi lahko opravljali v skladu z ustreznim izobrazevanjem svoje delo npr. na csd.

SKZP ( razni instituti in sfu) tega se pa enostavno ne rabi.

Naj ta Možina neha že enkrat misliti da je Bog. V Tarči je vpil, da hoče društvo kliničnih psihologov slo ukrasti državo…

Ha ha ha … v bistvu to dela on oz njegova organizacija ko klientom krade življenja.. v smislu da jih nekompetentni terapevti zlorabijo do te točke da se pobirajo zelo dolgo 10 let ali več, eni pa sploh nikoli.

To bo pa za marsikoga težko dojet… 😉

Raziskava?

Kakšna glupa neuporabna tema

Lepo 😊