S kom se lahko pogovorim, ker mi je bivši ukradel hčerko?
Če trpiš kot Jezus, potem pomeni, da sploh ne trpiš. Bog je samega sebe – sina zaplodil brezmadežno (bez muke) in tudi “žrtvovanje” je bilo le slepilo, saj je vedel, da bo vstal od mrtvih oz. Je kot bog neumrljiv. Žrtvovanja torej ni bilo. Trpljenja prav tako ne, da bi lahko trpel moraš biti človek in ne bog oz. “Sin božji”.
Seveda bi se vsak otrok vprašal, kdo bo zmagal: “sin božji” ali trije žeblji in dva tramova?
Thoru, vikinškemu sinu božjemu – Odinovemu, se to en bi zgodilo.
Bog ima za vse plan (čeprav hkrati trdi, da imamo “svobodno voljo”?).. in očitno je božji plan, da bo hči živela pri očetu.. kar tudi sicer je dokaj biblično, ker ženske nimajo pravic do ničesar, razen tega, da služijo moškemu in s tem bogu. Ko se odrečeš moškemu, se odrečeš bogu.
Kazen je temu primerna: večna.
Saj, kar je bog združil, naj človek ne ločuje.
In če malo prenehamo s pravljicami, s katerimi še danes vladajo moški svetu.. in pogledamo na svet sekularno: vsi ljudje imajo svobodno voljo. Da ne more biti vse črno belo, otroci prej ali slej pogruntajo in navežejo stike tudi z drugim staršem.
Noben zdrav človek ne bo hujskal svojega otroka napram drugemu staršu.. igral takšno igro manipulacij – borbo z bivšim partnerjem preko svojih otrok. S tem namreč daješ vedeti, da ti do otrok dejansko ni – so le sredstvo za dosego cilja, kot tudi, da drugega partnerja nikoli nisi ljubil, ker so ti bili enako zgolj sredstvo za doseganje lastnih ciljev udobja, ugodja, družbenega statusa itd.
Pravijo: “Lahko slepiš nekaj ljudi, nekaj časa. Ne moreš pa slepiti vseh ljudi, ves čas.”
Otroci se bodo manipulatorju prej ali slej izstrgali, če ne drugega jim je drugi partner dal zgled, da je to možno storiti.. in takrat se bo lahko odnos otrok – starš ponovno vzpostavil. Nič prej torej, kot takrat, ko človek sam pride.
Nisem ločena, ampak sem srečno poročena, pa se ne morem znebiti občutka, da v tej temi orgazmirajo ločeni in zapuščeni moški.
Tudi sama se ne strinjam v tem, da se v Sloveniji tako počez in brez pravega premisleka vedno otroka da ženski, samo zato ker je ženska. Pa vseeno ne morem pozdraviti tega, da otroka od mame k očetu odhaja zato, ker bo pri očetu manj pravil in bo lahko živel bolj razpuščen. Razpuščenih otrok, ki zavozijo, je že brez tega preveč. Permisivne vzgoje je že brez tega preveč.
Problem vidim v tem, da si šla v vojno z lastno hčerko. Pravila niso problem, če so na trdnih, ljubečih temeljih. Pa imam dva najstnika. Oče verjame hčeri? Torej imata očitno dve resnici in ti njene nisi hotela slišati. Ne, seveda visenje na telefonu cel dan ni okej, seveda je treba delati naloge, seveda se tudi zapleni vse za cel dan, ampak jaz to naredim z nasmeškom, ne slabo voljo. Če pa te v lastnem domu nenehno nekdo kritizira, kakšen si, pa seveda greš, če imaš to možnost.
Vam povem eno tako preprosto foro ampak čist življensko. Recimo, da imam sam družino, se ločim, pa verjamite, da bi vsak otrok, ki ga bi imel, šel raj z mano v življenje kot z matero, brez samohvale, ker bi vsazga otroka tako navezal na sebe skozi odraščanje, da ne bi znal brez mene živet. Sam bi sicer naredil tako, da je možno, da se bi “kurbal” ampak družine pa ne bi razdrl zaradi tega dokler otrok ne bi bil polnoleten, še vedno bi delal z ženo kot s svetnico, razn tu pa tam bi občasno pozabil na njo, hehe.
Ženske ste dons kar precej zatežena bitja, tukaj je poanta problemov, čeprav vas obožujem, seveda ampak to na tist svoj način.
Za avtorico pa,……neki ne štima s tabo, da daš naslov, da ti je nekdo s katerim sta uživala, konkretno, ko sta delala tega otroka … ukradel otroka, heh, ta je dobra. Drugač pa, ja, matera mora videti bodočnost in vse narediti na tem, da ni očetova ljubezen močnejša od materine, takrat otrok ve s kom bo ostal.
Aja, v takem primeru, ko bi videl partnerico, da trpi zardi tega, bi otroka sam odrinil od sebe, ker mati je pa vseen mati in more bit v otrokovih očeh svetnica, edino, če bi videl, da je žleht, pol pa ni šans.
Ne vem, kaj sta z bivšim imela do sedaj, ampak karkoli je že bilo, je mogoče prišel čas, da se neha in začne drugače.
Kot prvo se pomiri in počakaj, da prideš toliko k sebi, da boš zmožna normalne komunikacije brez nekih retoričnih vprašanj in obtoževanja tako z bivšim kot s hčerko.
Potem pokliči hči in jo vprašaj, če kaj potrebuje, če ji kaj prineseš, ali bo prišal sama iskat. In brez obtoževanj.
Po kakšnem tednu ali dveh, pokliči bivšega in mu reči, da je čas, da dorečeta par stvari glede hčerke. Predvsem glede prenosa skrbništva (če bo živela pri njem, naj bo on njen skrbnik), preživnine in stikov. Potem je treba s tem dogovorom na CSD. Tudi hči se mora jasno izjasniti, da bo od sedaj naprej živela pri očetu. Očetu predaj vse pomembne telefonske številke in kontakte, od zdravnika, zobozdravnika, razredničarke … Obvesti tudi šolo, da je sedaj oče skrbnik in da naj kličejo njega.
Vsem vpletenim mora biti kristalno jasno, da je tega malo tukaj, malo tam, nepreklicno konec.
Hči bo do nadaljnega živela pri očetu, ti mu boš plačevala preživnino in hči bo k tebi hodila “na stike”.
Pika konec. In tako naj bo vsaj pol leta, še raje, leto.
In če se bo izkazalo, da zadeva bolje funkcionira tako, bo pač tako dlje časa. Hči bo živela pri očetu.
Tu žal ničesar ne moreš, otrok ima pravico živeti tam, kjer se bolje počuti.
Če se bo pa izkazalo, da sta si tako hči kot oče naložila preveč, je pa mogoče po enem letu spet spremeniti dogovor. Prej pa ne. Mogoče po pol leta, če bo res vse narobe in si bo hči res zelo želela nazaj k tebi. Ampak vse naj bo uradno in zapisano in požegnasno s strani CSDja.
Ker najslabše kar lahko sedaj storiš je, da jo čez 14 dni ali pa en mesec, ko se bo naveličala življenja pri očetu, ali pa ji bo oče začel postavljati meje in bo ugotovila, da pri mami sploh ni tako slabo, vzameš nazaj. In potem se bo ob prvem konfliktu spet selila k očetu, pa spet nazaj k tebi …
Zato je treba stvari urediti tako, da bo vsem kristalno jasno, kaj vse taka odločitev potegne za sabo.
Kot bi brala svojo zgodbo izpred nekaj let nazaj. Ljudje so se norčevali iz mene, ko sem iskala pomoč. Pa veš kaj, vse mine , tudi ti občutki ki jih doživljaš bodo minili. V prvi vrsti spremeni svoje mišljenje. Otroka ti nihče ni ukradel. Otrok se je sam odlocil, da bo šel recimo temu na “boljše”. Daj mu priloznost, da spozna tisto “boljše”. Sama pa si daj priložnost in v življenju nekaj spremeni. Kmalu boš presenečena nad razultati in tudi otrok bo precej spremenil odnos do tebe. Verjemi da v pozitivni smeri . Srečno[/quote]
Tale zgornji zapis je zelo realen. Kupi si kokice, sedi in opazuj. Je težko, ker gre za tvojega otroka, ampak se ponavadi v nekaj mesecih pokaže resnica.[/quote]
A da je realen?
Pa poglejmo če je res:
13 letnica da je otrok-deklica? Ja pol je bil pa pokojni Žorž totalni tepec ker je trdil, da je otrok pri 6 letih že zmožen popolnoma samostojno preživeti, če ima na razpolago najnujnejše bivanjske potrebe. Tudi tista dva ki sta napisala Varuh otrokovih dolžnosti potem takem nista ravno pri zdravi pameti? Da ne naštevam naprej bi zaključila z naravnim; kako je narava lahko tako glupa, da otroku podari zmožnost reprodukcije????
Mamica vsa uboga ker jo je hčerka zapustila, ve pa sočustvujete in tolažite… Zakaj pa ne sočustvujete tudi z ločenimi očeti, ki jim v 99 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ločitvah sodišča odvzamejo njihovo primarno funkcijo tj vzgoja? Ali pa je npr tudi Perko preprosto nor ker trdi, da mati po otrokovem 3 letu starosti nima popolnoma nič več za početi v vzgoji razen v primerih ko je ogroženo otrokovo zdravje in življenje?
A pa za mamice katerih hčere so se same odločile da nočejo več živeti z njimi, bi bilo prav, da se jih institucionalno ščiti? Ti, kaj pa nmogi očetje, ki spoh tega niso vredni, da bi sploh izvedeli da so očetje? Mislm kera ljubezen do otrok, da mu greš na rojstni list napisat oče neznan…
Ali pa recimo, ajd se je nehvaležna smrklja odločila kakor se je, (bo že videla boga) uboga mati pa naj si da priložnost da predela svoja čustva? Ja wtf kaj je pa delala preden je dala noge narazn???? Pa saj se vendar imate za neprimerno odgovornejše kakor vaši špricmajstri ki jim drugega ni mar kakor praznjenje jajc…
Aha, pa v tozitivo je treba verjet? A daj nehi no… Kaj pa če bi preden ste postale roditeljice, se poučile vsaj toliko, da bi znale pozitivo vsaj v teoriji narest? Recimo v smislu razmišljanja preden ste dale noge narazn; joj pa so moja razmišljanja in občutki o življenju sploh realni? So me moji vzgojitelji resnično prav naučili živeti? Ali iz česa zaključujem zakaj je neki moški, ki mi je všeč res tisti pravi s katerim si bom lahko izmenjevala srečo in jo okronala z novim življenjem?
Hej babe, katera izmed vas si upa priznati, da vas matere o življenju niso poučile popolnoma nič, oz še tisto kar so vas, so vas v bistvu zapeljale, da ste danes tukaj kjer ste?
Kakšna razlika je pa med težak in netežak?
Težak si, če vprašaš, ali je domača naloga narejena. Težak si, če vztrajaš, da je doma ob določeni uri. Težak si, če ne pustiš biti celo popoldne in večer na telefonu. Težak si, če zahtevaš, da se potrudi za čim boljše ocene. Težak si, če pričakuješ vsaj minimalno sodelovanje pri gospodinjskih opravilih.
Če vzgajaš, si težak.1[/quote]
Verjetno še kaj drugega počneš razen tega. Recimo daješ v nič njeno odločitev, ko trdiš, da “ti jo je on ukradel”. Po tem se že vidi, da ni vse ok.
Ja, in nimaš kaj zahtevat, naj se trudi za ocene. Vsak človek se sam odloči, koliko se je vredno trudit za svoje ocene. Če se ne strinjaš, pa pejt namest nje v šolo.[/quote]
Ne piši neumnosti. Kako nima kaj zahtevati, da se trudi za ocene? Seveda ima vso pravico, dokler jo ona živi in vzdržuje. Večina otrok se ne bi učila, sploh v teh letih, zato je nujno, da jih starši usmerijo na pravo pot. Zaradi takih, kot si ti, je toliko zafurancev.
Če sodim po sebi, sem se sicer rada učila, sem imela pa ravno v taki starosti en ruker, kjer sem izostajala iz šole, uspeh je padel in ker sta starša sodelovala z razredničarko in mi postavila meje, sem ponovno našla pravo pot.
Me pa zanima nekaj drugega in sicer ali se otrok pri 13.letih lahko sam odloča, kje bo živel?
a seveda! Desc je bil stara šola, poleg pameti je bil tudi moder!
Ampak recimo tej avtorici ali pa npr mamici 17 najverjetneje nikoli ne bo na pamet prišlo vzeti v roke Razvajenost-rak sodobne družbe, kaj šele, da bi jo skupaj s sostaršem preventivno predelala…[/quote]
Ta razvajenost, zdaj jo bo oče razvajal, da bi ostala pri njem, mama jo bo še bolj razvajala, da bi se vrnila k njej, na koncu pa bo otrok zavožen. Šla je, kjer je manj pravil. Mama bo popustila glede vsega, samo da bi se vrnila. Na koncu pa bo otrok zavožen.
Če je otrok razvajen, ga ni ‘zafural’ on, ampak oba. Starševstvo se ne konča ob ločitvi, tudi če bi bil oče realno gledano največja baraba v tvojih očeh, ne pomeni, da je zaradi tega kaj okrnjena njegova očetovska funkcija, ker se vidva ne prenašata.
Oče vpliva na otroka skozi starševstvo na svoj način, mati pa na svojega. Če si želi hčer preživeti čas z očetom, ima vso pravico. Se mi zdi, da čustveno preveč visiš na hčeri, da ‘živiš samo za njo’, namesto bi se odprla in čustvene potrebe zadovoljevala z moškim, raje v sebi neguješ stare partnerske zamere v otročji želji, da bi se hči opredeljevala med dvema ognjema (trapastimi ločenci), seveda brezkompromisno za tvojo stran oz. za očetovo, kar spravlja otroka v nemogoč, tesnoben položaj, v čustveno dilemo, da izgubi ljubezen enega, če se opredeli za drugega.
Hčer rabi verjetno tudi malo samostojnosti. Ti si njena mati in ne foter, s katerim vzpostavlja nekoliko drugačen odnos, kar je zgolj pozitivno. Rabi oba, kaj sta vidva nekoč imela med sabo, nima z otrokom nobene veze.
Če je otrok razvajen, ga ni ‘zafural’ on, ampak oba. Starševstvo se ne konča ob ločitvi, tudi če bi bil oče realno gledano največja baraba v tvojih očeh, ne pomeni, da je zaradi tega kaj okrnjena njegova očetovska funkcija, ker se vidva ne prenašata.
Oče vpliva na otroka skozi starševstvo na svoj način, mati pa na svojega. Če si želi hčer preživeti čas z očetom, ima vso pravico. Se mi zdi, da čustveno preveč visiš na hčeri, da ‘živiš samo za njo’, namesto bi se odprla in čustvene potrebe zadovoljevala z moškim, raje v sebi neguješ stare partnerske zamere v otročji želji, da bi se hči opredeljevala med dvema ognjema (trapastimi ločenci), seveda brezkompromisno za tvojo stran oz. za očetovo, kar spravlja otroka v nemogoč, tesnoben položaj, v čustveno dilemo, da izgubi ljubezen enega, če se opredeli za drugega.
Hčer rabi verjetno tudi malo samostojnosti. Ti si njena mati in ne foter, s katerim vzpostavlja nekoliko drugačen odnos, kar je zgolj pozitivno. Rabi oba, kaj sta vidva nekoč imela med sabo, nima z otrokom nobene veze.[/quote]
Kako je bilo pa prej na stikih? Je kaj delala za šolo? je oče zahteval, da se uči, naredi nalogo?