Še enega otroka po 40?
Ne ga srat in raje uživajta leta ki so vama še ostala. Pomisli da bo treba spet skozi celo ceremonijo, dude, plenice, jok, malo spanca, kreganje, šola, puberteta.. In ko bo ta otrok vsaj malo postal samostojen, bosta vidva že prišla v leta ko začne zdravje pešati in počasi zaključita kariero. Uživajta, posvetita se en drugemu in svojima otrokoma, pa bo.
Če si ga želita ga imejta. Otrok da energijo. Sama sem jih imela še kasneje in sem to vzela kot svojo nalogo, poslanstvo da vzgojim odgovorna, samostojna človeka.
Se mi zdi da iz postov proti otroku dehti ena velika razvajenost in lagodje. Ljudje kako boste hodili v službo do 70 leta in živeli do 90 leta? Če pa ste taaaako zelo utrujeni in brez energije. Včasih so jih imeli v celi rodni dobi, pa so umirali veliko prej kot sedaj in se niso spraševali ali bodo utrujeni. Na njivo so šli delat in je bilo to to. Pa še vnuke so dobili za vzgajat, kot to dela cel svet.
To je pa res samo vajina odločitev. Moje pa razmišljanje:
Stara sem 43 in imam tri otroke. Najstnike. In si ne predstavljam, da bi imela še enega dojenčka. Prijetno je imeti čas zase, ne vstajati ponoči, se ne ukvarjati s plenicami in iskanjem WCja itn. Sem dala skozi, takrat je bilo zaradi hormonov to enostavno ( trije otroci precej skupaj ).
Prav tako v tem času negotove prihodnosti …
Moja prijateljica pa ima štiri najstnike in pričakuje dojenčka pri 44, mož še nekaj let starejši. Zanosila po nesreči, a so srečni ( no, za sorojence ne vem).
Ampak do penzije se bosta sedaj ukvarjala (spet) z otroškimi težavami, ne vem, če imata še potrpljenje.
če si želita, dajta.
Sama sem imela 2. otroka tudi pozno-ok pri 38., nobnih težav, nikoli, tudi sedaj ko je puberteta.
Imam prijatelje, obema je to 2. zakon, on ima iz prvega 2 otroka, ona nič. Nista se določila za skupnega otroka in ko sedaj gledam njo mi je tako žal zanjo, ker vem, da to hrepenenje ne bo nikoli ugasnilo, ampak sedj sta res prestara, pred 10. leti bi pa lahko in ne vem zakaj se je ona temu odpovedala, Najbrž on ni želel, ker je kar konkretno starejši od nje.
Koliko je zdaj star tvoj otrok?
Poleg tega se meni zdi ogromna razlika, ali ženska takrat rodi, ker prej pač ni šlo, in da gre načrtno v to, ker si želi še enega otroka …
Saj ko je otrok tukaj, seveda nekako gre, ampak res se nam javi, ko bo na vrhuncu pubertete, ko bo začel hodit ven, ko bodo problemi v šoli … Ne, da ti privoščim, itak, da ne. Ampak jaz šele zdaj, ko je konec OŠ, vidim, kaj je imeti otroka. Vse prej je bilo piece of cake. Pa niso problematični, daleč od tega, niso pa idealni. In skrbi so vsako leto večje.
Imam pa sosedo, ki ima kopico otrok, zadnjega je rodila pri 45. Na tak samorastniški način, kot so razpuščeni njeni, jih imaš z lahkoto deset.
Pozdravljena
Pri 34 sem drugič rodila, kmalu bom 36. Tudi če bi imela samo enega otroka ,se niti pod razno ne bi odločila za drugega tako pozno, niti sedaj ko še nisem 36.
Je pa res eno. Ko sem imela prvo hči, sem se že delno odločila, da je to dovolj, in da se en grem več. Stara je bila že dobra 3 leta- vse “najtežje” je šlo mimo. Potem pa sem se, kot ti vprašala, kaj če mi bo kdaj kasneje žal, da imam samo enega otroka. In smo šlli na novo, s tem ,da sva si s partnerjem določilo mejo-ali nama “rata” sedaj ali nikoli. Jasno sem mu dala vedeti, da pri 36+ ne grem več rodit, s čimer se je takoj strinjal, ker je tudi sam 5 let starejši od mene.
Stvar posameznika in počutja. malo se vprašaj….Koliko imaš trentutno energije, koliko živcev, si pripravljena na vse to, kar so ti že zgoraj nekateri navedli? Eni so lahko tudi starejši pa super “laufa”, eni pa ne. Pri meni ne bi – priznam.
Sama se imela stare starše, pri 40-ih so me imeli. In zame so bili prestari, brez energije, niso sledili mojim željam,niti jih niso dohajali, razumeli. Pa so bili sicer dobri starši. Starši mojih vrstnikov so bili v povprečju za 15 let mlajši…. Priznam da sem bila na račun njihovih let za marsikaj prikrajšana.
Dobro razmisli, in razmisli tudi o kvaliteti partnerja in njegovih lastnostih, ki so ključne za otroke.
Lep dan ti želim,
M.
Nikoli ne bom razumela…
To, da ima par probleme z neplodnostjo so 40+ popolnoma normalna in upravičena starost za otroka,..
Da se pa namerno odločiš za otroka pri teh letih, je pa zelo neodgovorno.
Po enem letu prijetnega seksa z novim partnerjem še ne pomeni, da partnerja poznaš,.. to nebo trajalo 20 let…na 47 podlage.
V vrtcih in šolah ravno vi, ki imate stari otroke komplicirate in se cel svet vrti le okrog vaših otrok.
Imata dva otroka,..uzivajte zivljenje!!
Jaz pa ne razumem žensk, ki bi z vsakim novim loverjem imele otroka?
Zakaj?
Mogoče se bosta čez dobro leto naveličala drug drugega (otrok prinese veliko spremembo), kaj boš potem? Spoznala zopet novega loverja in si bosta zopet zaželela otroka. In na koncu boš imela tri ali več otrok z tremi ali več partnerji…
Moja mama je bila stara 43. oče 55, ko sem se rodila jaz, najmlajša od 5ih otrok.
Ostali 4 so bili povečini delno ali v celoti odseljeni, ko sem se jaz rodila.
Kot otrok nisem nikoli imela občutka, da so moji bratje/sestre – prej strici/tete.
Sestra je itak totalno ponorela, ko je izvedela, da je mama noseča.
Fajn so me znali ponucat za varuško nečakom,
In pa za pomoč ostarelim, bolanim staršem.
Pri 16ih sem dala skozi smrt enega starša.
Z eno penzijo smo se prebijali skozi moj faks.
Sedaj namesto, da bi se ukvarjala z mislijo na svoje otroke, me skrbi, kako bo z drugim staršem na stara leta.
Bratje in sestre so si izborili “dediščino” še pred leti, ko sta bila oba starša v službi.
Meni so odmerili staro hišo in skrb za starša.
Tedaj se ravno nisem kaj pretirano ukvarjala s tem, ker sem bila še mladoletna.
No tole je pa najbolj butast odgovor.
Kaj imata otroka sploh zdaj, pri živih starših, za razmišljat o dediščini? Vem, to že kar nekako spada k slovenski folklori … žalostno.
Poleg tega, tudi dosti mlajšim ljudem se lahko kaj pripeti, imam v sorodstvu dva taka primera, ko so mali otroci izgubili enega od staršev sredi 30. let zaradi bolezni.
Kar se tiče naraščaja pri 42+, imam znanko, ki se je odločila za v podobnem položaju. In dobila dvojčka. Tako med vrsticami mi je večkrat dala vedet, da če bi se še enkrat odločala, se ne bi odločila za otroka pri teh letih, ker je hudo naporno. Ima tudi že vnuke, poleg tega pa pri 58 letih še dva najstnika … Ne, jaz se tega ne bi šla.
če niso tvoji starši bili ravno Rotschildi, potem boš najbrž ti dobila največ, če boš podedovala hišo.
Če te je mati z eno penzijo izšolala, pa še sebe preživela, ni vraga, da ne bi še na stara leta nekako preživela sebe. Imaš hišo, faks, mama tudi še ni tako zelo stara, kaj potem še čakaš z otroci?
Ali bi ti bilo ljubše, da bi morala tudi za streho nad glavo poskrbeti sama?
da bi imela raje, da te ne bi bilo na em svetu, kot da sta se starsa odlocila zate? bi imela raje tako?[/quote]
Želi povedat, da tako pozno rojstvo ni prijetno , ni fajn, ne za starše, še manj pa za tega otroka. Se popolnoma strinjam z njo. Moji so bili par let mlajši, a se je tudi poznalo na vseh področjih.
Če ne bi bilo nobenih otrok, vsekakor ja. Ampak vidva imata dva otroka in mislim, da ni potrebe po še enem. Nekako se malo bolj povežite in vlagajte več energije v kvalitetne medsebojne odnose, bodite srečni tako kot je. Moje mnenje na zastavljeno vprašanje, je pa res, da vajna odločitev naj bo samo vajina.
Ne vem kako ste vsi pri 40ih tako “na konc življenja” ampk ok. Vsak po svoje.
Mene so starši imeli pozno. Za mano je še ena sestra. Ja v puberteti je bil moj oče 60. In?
Od vseh sošolcev in prijateljev očetje so bili manj zainteresirani za otroke kot moj. Moj nas je vozil okoli, prijatelji so ga oboževali….pri svojih 35 sem hvaležna za po mojem mnenju najboljšega možnega očeta.
Lahko se pa pač tolažite še naprej da leta naredijo dobre starše in da so pri 60ih vsi zmahani.
Če si želita otroka in imata možnosti je to vajina odločitev. Ignorirajta “pametno” okolico. Ljudje itak pametujejo o vsem možnem, samo o sebi ne.
da bi imela raje, da te ne bi bilo na em svetu, kot da sta se starsa odlocila zate? bi imela raje tako?[/quote]
Želi povedat, da tako pozno rojstvo ni prijetno , ni fajn, ne za starše, še manj pa za tega otroka. Se popolnoma strinjam z njo. Moji so bili par let mlajši, a se je tudi poznalo na vseh področjih.[/quote]
se strinjam z onim zgoraj… zenska jamra nekaj za brezveze… mi tudi nismo imeli veliko… imam sestro dvojcico in sva obe naenkrat enako vse abili… na faksu je ata ostal brez sluzbe za nekaj casa, ker je sla firma v stecaj… pa kaj jamram zarad tega…
kot da je edini faktor starost… ti povem kaj je najpomembneje ljubeuzen iskena, da se otrok pocuti varnega in sprejetega, da ima cas s starsi… nekaterim starsem se pri 28 ali pa 30 nic ne ljubi in jim je otrok odvec… in ne tmorejo se ukvarjat z njim ker nimajo energije…
pozna se to torej koliko si iskreno vzames cas za otroka in koliko mu to skreno pokazes v dejanjih ljubezni, to se pozna, ne pa leta….
Želi povedat, da tako pozno rojstvo ni prijetno , ni fajn, ne za starše, še manj pa za tega otroka. Se popolnoma strinjam z njo. Moji so bili par let mlajši, a se je tudi poznalo na vseh področjih.[/quote]
se strinjam z onim zgoraj… zenska jamra nekaj za brezveze… mi tudi nismo imeli veliko… imam sestro dvojcico in sva obe naenkrat enako vse abili… na faksu je ata ostal brez sluzbe za nekaj casa, ker je sla firma v stecaj… pa kaj jamram zarad tega…
kot da je edini faktor starost… ti povem kaj je najpomembneje ljubeuzen iskena, da se otrok pocuti varnega in sprejetega, da ima cas s starsi… nekaterim starsem se pri 28 ali pa 30 nic ne ljubi in jim je otrok odvec… in ne tmorejo se ukvarjat z njim ker nimajo energije…
pozna se to torej koliko si iskreno vzames cas za otroka in koliko mu to skreno pokazes v dejanjih ljubezni, to se pozna, ne pa leta….[/quote]
Otroku pokažeš ljubezen, pokažeš mu, da je zaželen tako pri 25, kot pri 45. Z otrokom se veliko ukvarjaš, samo pri 45 včasih ni več tiste energije, vzdržljivosti. Da ne govorim pri 55-60, ko je otrok najstnik. Tako da, ja, se zelo pozna tako starševstvo, pa naj bo še tako prisrčno in ljubeče.
se strinjam z onim zgoraj… zenska jamra nekaj za brezveze… mi tudi nismo imeli veliko… imam sestro dvojcico in sva obe naenkrat enako vse abili… na faksu je ata ostal brez sluzbe za nekaj casa, ker je sla firma v stecaj… pa kaj jamram zarad tega…
kot da je edini faktor starost… ti povem kaj je najpomembneje ljubeuzen iskena, da se otrok pocuti varnega in sprejetega, da ima cas s starsi… nekaterim starsem se pri 28 ali pa 30 nic ne ljubi in jim je otrok odvec… in ne tmorejo se ukvarjat z njim ker nimajo energije…
pozna se to torej koliko si iskreno vzames cas za otroka in koliko mu to skreno pokazes v dejanjih ljubezni, to se pozna, ne pa leta….[/quote]
Otroku pokažeš ljubezen, pokažeš mu, da je zaželen tako pri 25, kot pri 45. Z otrokom se veliko ukvarjaš, samo pri 45 včasih ni več tiste energije, vzdržljivosti. Da ne govorim pri 55-60, ko je otrok najstnik. Tako da, ja, se zelo pozna tako starševstvo, pa naj bo še tako prisrčno in ljubeče.[/quote]
Ja 25-30 letna 100 kilska mami je seveda bolj vzdržljiva in ima energijo za norcije z otroci kot 40 letna športnica recimo 🙂
Pa večina mon mladih mamic je tudi polna energije, zato sprašujejo kako naj preživijo brez pomoči zmahanih babic 🙂
se strinjam z onim zgoraj… zenska jamra nekaj za brezveze… mi tudi nismo imeli veliko… imam sestro dvojcico in sva obe naenkrat enako vse abili… na faksu je ata ostal brez sluzbe za nekaj casa, ker je sla firma v stecaj… pa kaj jamram zarad tega…
kot da je edini faktor starost… ti povem kaj je najpomembneje ljubeuzen iskena, da se otrok pocuti varnega in sprejetega, da ima cas s starsi… nekaterim starsem se pri 28 ali pa 30 nic ne ljubi in jim je otrok odvec… in ne tmorejo se ukvarjat z njim ker nimajo energije…
pozna se to torej koliko si iskreno vzames cas za otroka in koliko mu to skreno pokazes v dejanjih ljubezni, to se pozna, ne pa leta….[/quote]
Otroku pokažeš ljubezen, pokažeš mu, da je zaželen tako pri 25, kot pri 45. Z otrokom se veliko ukvarjaš, samo pri 45 včasih ni več tiste energije, vzdržljivosti. Da ne govorim pri 55-60, ko je otrok najstnik. Tako da, ja, se zelo pozna tako starševstvo, pa naj bo še tako prisrčno in ljubeče.[/quote]
no samo pri 25 si običajno urejaš še svoje finance, rešuješ stanovanjski problem, napredovanje v službi, medtem ko imaš po 40 to že rešeno in več časa in umirjenosti za otroke. razen če pisarite samo tisti, ki ste svoje otroke mirno poturili svojim staršem in sploh niste vedeli, da jih imate in zato nikoli niste bili utrujeni, kar običajno počno mlajši starši.
Otroku pokažeš ljubezen, pokažeš mu, da je zaželen tako pri 25, kot pri 45. Z otrokom se veliko ukvarjaš, samo pri 45 včasih ni več tiste energije, vzdržljivosti. Da ne govorim pri 55-60, ko je otrok najstnik. Tako da, ja, se zelo pozna tako starševstvo, pa naj bo še tako prisrčno in ljubeče.[/quote]
Ja 25-30 letna 100 kilska mami je seveda bolj vzdržljiva in ima energijo za norcije z otroci kot 40 letna športnica recimo 🙂
Pa večina mon mladih mamic je tudi polna energije, zato sprašujejo kako naj preživijo brez pomoči zmahanih babic :)[/quote]
Potem pa imej otroka pri 43, vse boš z lahkoto naredila, do 65 boš čila in zdrava. Samo, škoda, ker bo to tvojo starost otrok občutil- na več načinov.
se strinjam z onim zgoraj… zenska jamra nekaj za brezveze… mi tudi nismo imeli veliko… imam sestro dvojcico in sva obe naenkrat enako vse abili… na faksu je ata ostal brez sluzbe za nekaj casa, ker je sla firma v stecaj… pa kaj jamram zarad tega…
kot da je edini faktor starost… ti povem kaj je najpomembneje ljubeuzen iskena, da se otrok pocuti varnega in sprejetega, da ima cas s starsi… nekaterim starsem se pri 28 ali pa 30 nic ne ljubi in jim je otrok odvec… in ne tmorejo se ukvarjat z njim ker nimajo energije…
pozna se to torej koliko si iskreno vzames cas za otroka in koliko mu to skreno pokazes v dejanjih ljubezni, to se pozna, ne pa leta….[/quote]
Otroku pokažeš ljubezen, pokažeš mu, da je zaželen tako pri 25, kot pri 45. Z otrokom se veliko ukvarjaš, samo pri 45 včasih ni več tiste energije, vzdržljivosti. Da ne govorim pri 55-60, ko je otrok najstnik. Tako da, ja, se zelo pozna tako starševstvo, pa naj bo še tako prisrčno in ljubeče.[/quote]
ne vem kako tezek najstnik si ti bila, ampak jaz se ne spomnim, da bi bila kak hud nemogoc problem, ki me ne bi zmogli obvladat… tako,d ane vem kaksno tako hudo famo delate iz najstnikov… mogoce se pa potem ta vasa pricakovanja, da so grozni in nemogoci kar aprioi prenasajo nanje skozi vasa dejanja, ceprav otrok sam sploh ni nemogoc, ampak vi projecirate vase te predsodke nanje… kaj se pa imah hudo tzko za ukvarjati z osemnajstletnikom, ko bo ona pr. 60..
ne razumem te ga vasega tezenja res ne.Kaj tako groznega je v nastniku, da se imas tako hudo za ukvarjati z njim, da ti povzroca take probleme? ker meni se zdi, da ljudje z odrascanjem pridobivajo tudi na razumu in moznosti pogovarjanja in dogovarjana, sodelovanja… neglede na puberteto… ja ok so neke hormonske spremembe, samo take, da clovek postane tako rozen in nemogoc zaradi njih kot vi pisarite tukaj, to pa vsekakor ne drzi… ker potem bi ti mogla biti grozna in nemogoca zaradi hr. smrememb tako v nosecnosti in bljse da te moz takrat nima , in od mene naprej… potlej ko to prides v meno bos grozna in nemogoca in je bolje da te osamijo in da a ljudi vec ne obstajas al kako? ker je to nemogoce obvladovati in clovek postane zaradi teh h. sprememb po tvoje nemogoc…
daj no normalni, zdravoazumsko vzgojeni ljudje znajo in zmoejo tudi te h. spremembe cisto obvladovati in nadzorovati da le te ne nadzorujejo njih.