Še nikoli, odkar sta ločena, nisva govorili o njem. Kot pravim, nisva sozarotnici proti mojemu sinu, kot to hočete nekateri prikazati. Dejansko sva prijateljici, ki imata marsikaj skupnega od ljubezni do literature, gledališča itd. dalje, da ne govorim o skrbi za otroka. Ne razumem. Ali nekateri res ne znate stkati pristne prijateljske vezi z ljudmi in so vaši odnosi odvisni zgolj od zunanje forme, ki če se podre, se podrejo tudi odnosi? Mene sprašujete, kakšen človek sem. Jaz pa vam vračam vprašanje: Kakšni ljudje ste, če je za vas odnos s človekom zgolj površinski in se ob najmanjši sapici uniči? Ali je res “krvno sorodstvo” edino ki šteje in ki je nad vsakim drugim odnosom? Ali ima res vaš otrok vso pravico krojiti vam življenje in odrejati vam, kako globoki in kako pristni bodo vaši odnosi z ljudmi, ki si jih on lasti za svoje, ko pa jih odvrže, ne smejo več biti nikogaršnji? Ali res pristajate na to?

Družiš se lahko s tistim ki hočeš. Še posebno, če ni sinu zakuhala nič hudega, le končala slabo zvezo. So pa razhodi težki in bi jaz najbrž malo počakala z druženji,da sin preboli.
Otrok bo pa najbolj srečen, če se bodo imeli njegovi sorodniki radi. Sin se mi zdi nezrel.

No pri meni je bila podobna zgodba. Zadeva je bila taka da moj mož ni toleriral da se vtikam kakorkoli med njima, jaz pa sem vseeno šla s snaho. Zadeva je šla tako daleč,da je prišel domov in se pogovarjal zgolj z očetom, mene pa ni niti pozdravil. Ker mi je bila reakcija skrajno čudna sem šla razčistit k njemu. No ko mi je povedal zakaj se je šlo nekdanja snaha nima več vstopa v mojo hišo, niti približati se mi nima kaj. Ubistvu bi jo najraje izbrisala. Žal mi je tistega obdobja ko sem bila proti sinu. Vnukinjo pa pogosto vidim, mi jo sam pripelje. Pač tvojega sina boli in zato je tako reagiral. Očitki da je otročji so pa pritlehni in neumni. Preprosto se določeni ljudje ne znajo spopadat s čustvenimi težavami. Starši pa moramo imeti malce občutka za lastne otroke.

Še nikoli, odkar sta ločena, nisva govorili o njem. Kot pravim, nisva sozarotnici proti mojemu sinu, kot to hočete nekateri prikazati. Dejansko sva prijateljici, ki imata marsikaj skupnega od ljubezni do literature, gledališča itd. dalje, da ne govorim o skrbi za otroka. Ne razumem. Ali nekateri res ne znate stkati pristne prijateljske vezi z ljudmi in so vaši odnosi odvisni zgolj od zunanje forme, ki če se podre, se podrejo tudi odnosi? Mene sprašujete, kakšen človek sem. Jaz pa vam vračam vprašanje: Kakšni ljudje ste, če je za vas odnos s človekom zgolj površinski in se ob najmanjši sapici uniči? Ali je res “krvno sorodstvo” edino ki šteje in ki je nad vsakim drugim odnosom? Ali ima res vaš otrok vso pravico krojiti vam življenje in odrejati vam, kako globoki in kako pristni bodo vaši odnosi z ljudmi, ki si jih on lasti za svoje, ko pa jih odvrže, ne smejo več biti nikogaršnji? Ali res pristajate na to?[/quote]

Moji odnosi niso nič površinski ampak za razliko od tebe imam jasno postavljene prioritete. In sigurno gredo prioritete v smer da imajo lastni otroci prednost pred snahami.

Ne, napačno razumevanje! Nikakor nimam “raje” snahe kot sina. Samo ne pristajam na to, da bi mi v imenu namišljene ljubezni nekdo odrejal, s kom sem lahko prijateljica in s kom ne. Ker je to narobe. Ker ne koristi nikomur in ničemur, še najmanj pa mojemu sinu. Pa čeprav gre za mojega sina, za katerega bi brez razmišljanja dala življenje, če bi bilo potrebno. Ja, dala bi življenje zanj, ne bi se pa pokorila njegovim nesmiselnim zahtevam, ker v končni fazi škodijo njemu samemu.

Kaj je lahko odraz bolj površinskih odnosov kot to, kar si zdaj povedala? :)))))))

Še nikoli, odkar sta ločena, nisva govorili o njem. Kot pravim, nisva sozarotnici proti mojemu sinu, kot to hočete nekateri prikazati. Dejansko sva prijateljici, ki imata marsikaj skupnega od ljubezni do literature, gledališča itd. dalje, da ne govorim o skrbi za otroka. Ne razumem. Ali nekateri res ne znate stkati pristne prijateljske vezi z ljudmi in so vaši odnosi odvisni zgolj od zunanje forme, ki če se podre, se podrejo tudi odnosi? Mene sprašujete, kakšen človek sem. Jaz pa vam vračam vprašanje: Kakšni ljudje ste, če je za vas odnos s človekom zgolj površinski in se ob najmanjši sapici uniči? Ali je res “krvno sorodstvo” edino ki šteje in ki je nad vsakim drugim odnosom? Ali [b]ima res vaš otrok vso pravico krojiti vam življenje in odrejati vam, kako globoki in kako pristni bodo vaši odnosi z ljudmi, ki si jih on lasti za svoje, ko pa jih odvrže, ne smejo več biti nikogaršnji? Ali res pristajate na to?[/quote]

pa kaj hočeš zdaj – saj ti je puma zgoraj povedal…. snaho imaš raje kot sina – pač videvaš se z njo, njene želje in tvoje so ti edino pomembne… sin ne… pač tako je… ker če ne bi bilo tako , bi spoštovala tudi sinove želje in stike s snaho še vedno korektno prilagodila temu – vse se da če se hoče… in če je volja… tebi pač ni mar za želje sina in pač ti je vseeno, če ga s svojimi dejanji prizadaneš…to je očitno iz tvojega pisanja…

In točno to, da se odrasli ljudje ne znajo spopadati s čustvenimi težavami do te mere, da prepovejo odnose staršev z ljudmi,ki jih ne marajo, je znak tega, da so OTROČJI.

Ali pa praviš, da so vsi odrasli ljudje zreli in odgovorni? Torej ni nezrelih in otročjih ljudi, ki so neodgovorni?

Še nikoli, odkar sta ločena, nisva govorili o njem. Kot pravim, nisva sozarotnici proti mojemu sinu, kot to hočete nekateri prikazati. Dejansko sva prijateljici, ki imata marsikaj skupnega od ljubezni do literature, gledališča itd. dalje, da ne govorim o skrbi za otroka. Ne razumem. Ali nekateri res ne znate stkati pristne prijateljske vezi z ljudmi in so vaši odnosi odvisni zgolj od zunanje forme, ki če se podre, se podrejo tudi odnosi? Mene sprašujete, kakšen človek sem. Jaz pa vam vračam vprašanje: Kakšni ljudje ste, če je za vas odnos s človekom zgolj površinski in se ob najmanjši sapici uniči? Ali je res “krvno sorodstvo” edino ki šteje in ki je nad vsakim drugim odnosom? Ali ima res vaš otrok vso pravico krojiti vam življenje in odrejati vam, kako globoki in kako pristni bodo vaši odnosi z ljudmi, ki si jih on lasti za svoje, ko pa jih odvrže, ne smejo več biti nikogaršnji? Ali res pristajate na to?[/quote]

Moji odnosi niso nič površinski ampak za razliko od tebe imam jasno postavljene prioritete. In sigurno gredo prioritete v smer da imajo lastni otroci prednost pred snahami.[/quote]

Kaj pa vnuki? Imajo prednost pred otroci?

Za 36-letnega sina se preveč ukvarja z življenjem svojih staršev.
Zgleda, da še vedno ni predelal ločitve in zato pričakuje, da bodo drugi občutlili isto, kot on sam.

nikjer ni napisala, da ji je sin nepomemben. Nepomembne so njegove zahteve o tem, s kom se mora ona dobivati, ne pa sin sam. Torej praviš, da če imaš rad svojega otroka, se boš vsem njegovim željam, ne glede na to, kako bedaste ali otročje so, pokoril? Ker ga imaš rad?

Se trmat, ker nima mamica rada samo njega res ni otročje. Nehat prihajat k staršem in s tem preprečit druženja starih staršev in vnukinje zaradi občasnih srečanj z bivšo pa tudi ne.
Se strinjam, da prinesejo razhodi močna čustva in da jih vseeno ne bi smela zanemarjat.
So redki taki kot je avtorica, ki so sposobni treznega razmišljanja ob razhodu otroka. Ponavadi je celo sorodstvo proti bivšemu partnerju, ne glede na razlog razhoda. In otroci seveda kolateralna škoda teh bedastih vojn.

Ne, napačno razumevanje! Nikakor nimam “raje” snahe kot sina. Samo ne pristajam na to, da bi mi v imenu namišljene ljubezni nekdo odrejal, s kom sem lahko prijateljica in s kom ne. Ker je to narobe. Ker ne koristi nikomur in ničemur, še najmanj pa mojemu sinu. Pa čeprav gre za mojega sina, za katerega bi brez razmišljanja dala življenje, če bi bilo potrebno. Ja, dala bi življenje zanj, ne bi se pa pokorila njegovim nesmiselnim zahtevam, ker v končni fazi škodijo njemu samemu.[/quote]

Brazde mu delaš po njegovem srcu in to ti je jasno pokazal. Če je to odraz ljubezni do sina potem naj bo tako. Dejstvo je da ti ni nikjer prepovedal, samo umaknil se je in tebe sedaj to boli. In Robi nič se ne ukvarja z življenjem svojih staršev. Ukvarja se z lastnim življenjem zato se je tudi umaknil. Ker je očitno precenil da je bolečina še prehuda.

nikjer ni napisala, da ji je sin nepomemben. Nepomembne so njegove zahteve o tem, s kom se mora ona dobivati, ne pa sin sam. Torej praviš, da če imaš rad svojega otroka, se boš vsem njegovim željam, ne glede na to, kako bedaste ali otročje so, pokoril? Ker ga imaš rad?[/quote]
ne vem kje ti to bereš – jaz sem napisala zgoraj nekaj, kar bom zdaj označila z odebeljenim tiskom… s spoštovanjem vseh se vse da… če bi imela mati res voljo in željo sploh razumeti in prisluhniti tudi čuistvom svojega sina – in je jim ne torej ji je sin nepomemben… ker ga ne upošteva – ja govori in piše drugače – ampak to so zgolj besede, z dejanji pa dela vse tako, da ga prizadane… ker sicer bi z uvidevnostjo do sina in njegovih želja že vedno lahko imela korektne odnose s snaho in vnučko.

Mojo vnukinjo imam zelo rada. Me tudi sama velikokrat pokliče in ni nobenega problema. Tudi pride na počitnice, vendar jo pripelje moj sin. Snaha nima kaj početi pri meni. In vnukinjo ter sina pač ne bom dala na tehtnico, sta mi oba pomembna. Tudi ne bom razglabljala o tem če je druženje mene in vnukinje dobro zanjo ali ne, to so vprašanje za njene starše.

Ko sem brala tole sem prav začutila bolečino tvojega sina. Čudi me da so ti drugi tako pomembni.

Seveda se, če je jezen na mamo.
Ukvarja se s tem, kako ona živi in s kom se pogovarja….
Razumem, da išče sočutje, vendar pa ni star 10 let, da bi od staršev lahko pirčakoval sočutje.
In 36-letnik bi to moral razumeti, če bi bil čustveno zrela osebnost.
Če bi živel svoje življenje in se ukvarjal s sabo, bi mu bilo eno figo mar za starše.
Oziroma, bi jim pustil, da živijo kot sami želijo.

Seveda se, če je jezen na mamo.
Ukvarja se s tem, kako ona živi in s kom se pogovarja….
Razumem, da išče sočutje, vendar pa ni star 10 let, da bi od staršev lahko pirčakoval sočutje.
In 36-letnik bi to moral razumeti, če bi bil čustveno zrela osebnost.
Če bi živel svoje življenje in se ukvarjal s sabo, bi mu bilo eno figo mar za starše.
Oziroma, bi jim pustil, da živijo kot sami želijo.[/quote]

Saj jim pusti, vendar se ne druži več z njimi.

nikjer ni napisala, da ji je sin nepomemben. Nepomembne so njegove zahteve o tem, s kom se mora ona dobivati, ne pa sin sam. Torej praviš, da če imaš rad svojega otroka, se boš vsem njegovim željam, ne glede na to, kako bedaste ali otročje so, pokoril? Ker ga imaš rad?[/quote]
ne vem kje ti to bereš – jaz sem napisala zgoraj nekaj, kar bom zdaj označila z odebeljenim tiskom… s spoštovanjem vseh se vse da… če bi imela mati res voljo in željo sploh razumeti in prisluhniti tudi čuistvom svojega sina – in je jim ne torej ji je sin nepomemben… ker ga ne upošteva – ja govori in piše drugače – ampak to so zgolj besede, z dejanji pa dela vse tako, da ga prizadane… ker sicer bi z uvidevnostjo do sina in njegovih želja že vedno lahko imela korektne odnose s snaho in vnučko.[/quote]

Kot sem že na začetku napisala, sin noče, da bi imela kakršne koli odnose s snaho. Ko je izvedel za to, da se pribl. enkrat na mesec dobiva na kavi nekje zunaj, je že znorel, ko pa je zvedel, da sem snaho povabila tudi domov, je bil pa orto jezen. Po njegovo naj bi čisto prekinila stike s snaho, to si on želi. In ne, ne govorim in pišem drugače kot delam. Če ga prizadane to, da mi je lahko njegova bivša prijateljica neodvisno od njega, ga to pač prizadane, ampak nikakor ga jaz s tem NAMERNO ne prizadanem. Če bi hotela biti “uvidevna” do sina kot ti o tem govoriš, ne bi smela imeti nikakršnih odnosov z bivšo snaho. Se ti to zdi prav? Vse za “ljubezen” do sina? Meni se to ne zdi ljubezen, meni se to zdi izsiljevanje. Kot bi majhen otrok cepetal, ker nečesa ne dobi in ga to zelo boli. Ali mu moramo popustiti, da ga ne bo več bolelo?Še ko je imel 2 leti mu ob cepetanju nisem popuščala, pa mi je bilo neizmerno hudo poslušati ga jokati. Kaj pa sedaj? Pri 36-letih?

Seveda se, če je jezen na mamo.
Ukvarja se s tem, kako ona živi in s kom se pogovarja….
Razumem, da išče sočutje, vendar pa ni star 10 let, da bi od staršev lahko pirčakoval sočutje.
In 36-letnik bi to moral razumeti, če bi bil čustveno zrela osebnost.
Če bi živel svoje življenje in se ukvarjal s sabo, bi mu bilo eno figo mar za starše.
Oziroma, bi jim pustil, da živijo kot sami želijo.[/quote]

Saj jim pusti, vendar se ne druži več z njimi.[/quote]

Kar je čustveno izsiljevanje!

Seveda se, če je jezen na mamo.
Ukvarja se s tem, kako ona živi in s kom se pogovarja….
Razumem, da išče sočutje, vendar pa ni star 10 let, da bi od staršev lahko pirčakoval sočutje.
In 36-letnik bi to moral razumeti, če bi bil čustveno zrela osebnost.
Če bi živel svoje življenje in se ukvarjal s sabo, bi mu bilo eno figo mar za starše.
Oziroma, bi jim pustil, da živijo kot sami želijo.[/quote]

Saj jim pusti, vendar se ne druži več z njimi.[/quote]
Ne druži se ravno zato, ker jim v sebi ne pusti in ne sprejema njihovih dejanj.

Če pa se ne druži, pa se pač ne druži. Ne vem, zakaj bi se sploh moral.

ne vem kje ti to bereš – jaz sem napisala zgoraj nekaj, kar bom zdaj označila z odebeljenim tiskom… s spoštovanjem vseh se vse da… če bi imela mati res voljo in željo sploh razumeti in prisluhniti tudi čuistvom svojega sina – in je jim ne torej ji je sin nepomemben… ker ga ne upošteva – ja govori in piše drugače – ampak to so zgolj besede, z dejanji pa dela vse tako, da ga prizadane… ker sicer bi z uvidevnostjo do sina in njegovih želja že vedno lahko imela korektne odnose s snaho in vnučko.[/quote]

Kot sem že na začetku napisala, sin noče, da bi imela kakršne koli odnose s snaho. Ko je izvedel za to, da se pribl. enkrat na mesec dobiva na kavi nekje zunaj, je že znorel, ko pa je zvedel, da sem snaho povabila tudi domov, je bil pa orto jezen. Po njegovo naj bi čisto prekinila stike s snaho, to si on želi. In ne, ne govorim in pišem drugače kot delam. Če ga prizadane to, da mi je lahko njegova bivša prijateljica neodvisno od njega, ga to pač prizadane, ampak nikakor ga jaz s tem NAMERNO ne prizadanem. Če bi hotela biti “uvidevna” do sina kot ti o tem govoriš, ne bi smela imeti nikakršnih odnosov z bivšo snaho. Se ti to zdi prav? Vse za “ljubezen” do sina? Meni se to ne zdi ljubezen, meni se to zdi izsiljevanje. Kot bi majhen otrok cepetal, ker nečesa ne dobi in ga to zelo boli. Ali mu moramo popustiti, da ga ne bo več bolelo?Še ko je imel 2 leti mu ob cepetanju nisem popuščala, pa mi je bilo neizmerno hudo poslušati ga jokati. Kaj pa sedaj? Pri 36-letih?[/quote]
no, saj kar piši – več kot napišeš bolj se vidi, da ga ti ne spoštuješ kot odraslo osebo, ampak da ga imaš še vedno oot otroka, ki bi mu ti rada dirigirala življenje…
čustveno skrajno neempatična oseba si očitno, če ti je tako nemalo mar za čustva nekoga, kaj šele lastnega otroka… razumi, da ne vš vsega kar se je dogajalo v zakonu in glede na to kakšen odnos pišeš,d a imaš do lastnega sina, se mi zdi kar prav, da ti ne pove in ne zaupa nič, … sanja se ti lahko ne kakšno bolečino lahko on nosi iz tega zakona… in ti pa kar po svoje tolčeš… a da takšna huda nertazdružljiva prijateljica prava si postala s shaho, da ti je ona bolj pomembna kot čustvena bolečina lastnega sina? gre za razpad zakona in čustva ob tem – to ni cepetanje za igračo – njega je partnerica pustila…on trpi, ti pa zagovarjaš njo in še z njo prijateljuješ…
a si ti kdaj sploh imela rada koga – a beš kakšne bolečine so lahko to če veza razpade?? ženska, vse kar lahko rečem ubodi tvoj sin, da ima takšno mati… resno…
ja pač – korektno bi se videla s snaho, če bi se videla ko bi prišlo do stikov, praznovanja otrokovega rojsktenag dneva ipd. sicer pač ne…
kaj boš pa naredila, če se bo ona poročila in bo prekinila stike s tabo? boš tudi njenj napela kakšna da je,d a ne more ona tebi dirigirat zdaj oz. njen novi, da se vidve ne vidita več in jo boš pod prisilo vlekla k sebi, ker pač ti si se odločla, da bosta prijateljevali in tako bo, nihče nima pravice drugače dirigirati?

jao, koje glupače!:)))

Eno je prijateljevanje dveh odraslih ljudi, ki sta oba za to prijateljevanje, tretji pa se vmešava, ker je ljubosumen.

Drugo pa je da bi eden prijateljeval z drugim ki mu ni do tega in od njega zahteval, da mora biti njegov prijatelj.

Pa tukaj na monu ste res eni debili, no. ne ločite med hruško in jabolkom.

Sreca moja, da sem normalna! In da so moji najblizji normalni! Pa kar nekaj takih normalnih, odraslih in zrelih ljudi imam okoli sebe!

K moji tasci pride kdaj na kavo bivsa od mojega moza. Bila sta dolga leta fant in punca, nimata otrok, pa celo, ko sem rodila in bila polna zmesanih hormonov, nisem niti pod razno imela kake slabe misli. Ker je prisla ta bivsa k moji tasci na kofe! Pa valjda, da se zenska druzi s komer hoce!

Nas sosed vdovec je postavil pred vrata lastnega sina in v hisi obdrzal snaho in vnuke! Pa ni sin noben drogeras ali pijanec, pac si je samo nasel drugo zensko.

Prijatelja sta se locila. Bili smo druzba, vedno povsod vsi skupaj, otroci so skupaj odrasli, vse dopuste, vse pocitnice… Ona je ostala v druzbi, on s tanovo pac nima prostora, ker njo poznamo ze 25 let in se nihce od nas nima namena odpovedat prijateljstvu z njo. Moski del se kdaj pa kdaj se dobi z njim na kaki kavi, ko pa gremo kam skupaj in na dopust, gredo pa z nami ona in otroci.

Meni je normalno to, kar pocne avtorica. Razumem, da je sinu neprijetno z bivso, ampak saj ne hodita istocasno k avtorici in ni potrebe, da pride do situacije, da se srecata. Svoje zamere bosta morala razcistiti med sabo in sama s sabo, kdo se pa s kom druzi, pa ni stvar nikogar drugega kot le teh dveh oseb!

jao, koje glupače!:)))

Eno je prijateljevanje dveh odraslih ljudi, ki sta oba za to prijateljevanje, tretji pa se vmešava, ker je ljubosumen.

Drugo pa je da bi eden prijateljeval z drugim ki mu ni do tega in od njega zahteval, da mora biti njegov prijatelj.

Pa tukaj na monu ste res eni debili, no. ne ločite med hruško in jabolkom.[/quote]
ti močitno ne ločiš oz. ne znaš dovolj natančno brat in kar obsojaš in žališ- da ti še enkrat razložim, če boš le lahko razumela – torej potem bo njenega novega napadla, da nima kaj dirigirat, da se njegova ne bo več z bivšo taščo videvala, ker nima nihče tega pravice dirigirat in jo bo kar šla in vlekla k seb na kofe in kosilo… al pa naj se od novega poslovi – za prijateljstvo z bivšo taščo (po njenem) pač se to naredi – tako kot ona je naredila s svojim sinom….