Staršem sem v napoto
vrednotenje, 08.08.2022 ob 18:24
sama sebe trpinčiš, iščeš njihovo priznanje, da si vredna, itd…si že polnoletna, študiraš, delaš…zakaj za vraga si to počneš , to ponižanje, žaljenje…to ti ni trba prenašat…torej…čimprej se odseli ali študentski dom, soba, sobivanje, garsonjera…so opcije, ker nikoli ne bo bolje…potem boš v miru zaživela, doštudirala in mogoče bo treba predelovat travme otroštva. prekini vse stike in furaj svoj life naprej. želim ti moč, da ti uspe, samozavest, samospoštovanje in pogum in sporoči kako ti je uspelo. pa nič cmihat mama, ata pa kaj boš sama in podobne čustvene happy family navlake…tu je potreben čisti razum preživetja, drugače te bosta uničila do konca.
‘vrednotenje’ dobro napisano 👏👍
Avtorica, samo stran od takih. Nista vredna niti naziva starš.niti tvojega truda in časa. Niso te vredni vsi skupaj. Zaživi svoje življenje stran od njih ter se spoštuj in se imej rada.
someone162, 08.08.2022 ob 17:29
Vedno pomagam doma, zmeraj vse naredim, kar mi naročijo, včasih še več kot je treba, še skuham jim vedno, jim pripravim za jesti, ko pridejo iz dela. jaz še študiram in delam. Plačujem si vedno vse sama, se pravi hrano, obleke, položnice itd., pa me doma vedno dajajo v nič, oče in mati me konstantno žalita, oče mi vedno znova pove, da sem največje sranje v družini, za hrbtom me vedno opravljata.
Vse stvari, če jih nimam v sobi mi zmečejo v smeti. Ko sprašujem mati kje so moje stvari, mi odgovori, da neve. In potem jih seveda najdem v smeteh.
Samo do mene se tako obnašajo, do ostalih sorojencev pa so vedno prijazni, ljubeči.
EEEEE mene samo zanima kako lahko svoje stroške plačaš v skupnem gospodinjstvu, ali imate ločene števce al kako….
Podobno, 08.08.2022 ob 19:56
Staršev si ne moreš izbrati, ampak vseeno jih moraš spoštovati. Meni pomaga, da nisem veliko časa v njihovi bližini in tako, ne rabim vseskozi poslušati njihovih pripomb. Rabiš nekaj, da se jim umakneš, ko te žalijo in pa predvsem trdne živce, da se ne spraviš na njihov nivo in jim ne nasprotuješ. Preslišiš kakšno stvar in si misliš svoje. Ko sem bil mlajši, sem vso jezo, ki sem jih imel do staršev usmeril v šport in mi je bilo lažje. Zdaj sem bolj zrel, z manj čustvi in bolj racionalno prenesem krivice.
Kje pa je tu spoštovanje lastnega otroka? Torej ni res. Staršev ni treba spoštovati samo zato, ker so starši. Tudi starši, kot vsi ljudje, si morajo spoštovanje zaslužiti.
Če je temu vse tako, kot si napisala, se sprašujem, če sta tvoja starša umsko prizadeta ali hudo motena, da jima ne moreš zastaviti enostavnega vprašanja, zakaj točno sta vendar tako krivična do tebe. Zakaj jima ne moreš postaviti tega vprašanja? Ali nimaš niti toliko avtoritete, da bi ju enkrat prosila za resen pogovor, ker postajaš v resnici zelo zagrenjeni, saj te lastna družina neprestano zatira. Saj prav to se ti dogaja. In ti nimaš niti te možnosti, da bi to izrazila, da si to doumela in jih vse vprašala, če so to doumeli tudi oni? Ker če niso, je tvoja obveznost, da jih o tem obvestiš. Prvič ker si resnicoljubna, drugič ker si prav ti njihova žrtev. Resnica vas bo morda premaknila malo naprej, ti pa boš razčistila, kakšne možnosti razpleta imaš, ali vztrajaš z njimi ali greš.
Morda pa se bojiš prav tega razpleta?
Poskusi ga oblikovati sebi in svojim potrebam v prid. Zavedaj pa se, da gremo vsi skozi osamosvajanje od (bolnih in manj bolnih) staršev. Mogoče bo tebi od vseh sorojencev uspelo prvi in boš na to še enkrat ponosna.
Si slučajno srednji otrok? Jaz sem srednji otrok in po rojstvu najmlajšega so se vsi ukvarjali le še z njim najstarejši je bil že toliko star,da ni več potreboval toliko pozornosti med nama z najmlajšim pa ni toliko razlike. Skratka,da ne dolgovezim vedno sem bil manj vreden,vedno sem bil v ozadju. Največ od vseh sem naredil za skupno dobro pa vseeno nisem bil vreden nič. Vedno so mi govorili z tebe itak nebo nikoli nič. Zaradi tega sem imel probleme z samozavestjo in z vključevanjem v kakršnokoli družbo,depresijami…mlajši in starejši sorojenec noben ni imel teh problemov. Zaradi vsega sem zapadel tudi v droge in večno razmišljal o tem zakaj me nihče ne mara. Polagam ti na srce,da pravi čas spokaš in greš. Jaz imam sedaj dobro službo,družino,partnerico,lastno hišo in svoje življenje sem postavil v red brez drog,brez sranja končno diham in žal mi je,da tega nisem storil že prej.
Poznam ta občutek.
Bila sem na tvojem mestu.
Edini nasvet, ki ti ga lahko dam je…punca pakiraj, pojdi kamorkoli. Uspelo ti bo.
Biti na svojem bo veliko lažje, kot si v glavi pospravit podstrešje in zgraditi svojo samozavest.
Jaz sem šla ko sem imela 20 let. Ni bilo težko iti na svoje.
Ampak moja samozavest je bila na psu. Nenehno so mi v glavi donele besede: ničvreden gnoj, nesposobna za nič, nikoli ne bo nič od tebe…
10 let sem rabila da sem dojela, da zmorem, da mi gre, da živim svoje življenje.
Ampak dokazovanje, da zmorem…to pa še ni izginilo. Danes imam 48 let. Delam 12, 16, 18 ur na dan. Privat življenja nimam. Peham se za nečem…da okolici pokažem da zmorem, da sem sposobna, uspešna…
Ampak vsi okoli mene govorijo spet proti meni, da to ni normalno, da to je preveč, da preveč garam…
In še danes ne razumem…
Zakaj ljudje vidijo mene, utrujeno, izmučeno, ne vidijo pa mojih rezultatov, da sem s svojimi golimi rokami zaslužila toliko denarja, da je mož doma naredil 6 stanovanj…
Da sem iz ničvrednega gnoja postala podjetnica, najemodajalka…
Da imava z možem 4 otroke, ki so samostojni..
Nihče ne razume da če hočeš nekaj imet, tega ne boš dobil z ležanjem na kavču.
Delo, delo, delo in delo…evro na evro…in počasi gre
Nikoli v živlhenju še nisem slišala hvale, kako sem pridna, kaj vse sem ustvarila…
Nikomur ni mar, da potrebujem potrditev.
A samoumevno vsi sprejmejo darove mojih žuljev…
Tako da ja…priti iz takšne družine, kjer si ti, je korak ena in najlažji. Vse ostalo je potem v glavi…in začne se borba za dokazovanje, da bi me sprejeli, da bi videli da zmorem, da bi bila pridna…
Vse to počnem že 28 let…sploh ne vem kako mi je vmes uspelo se poročiti ali roditi…življenje mineva…na dopustu nisem bila že 10 let. In že nekaj let nisem imela en dan prosto…
Tako, da….ne vem…
Utrujena sem….
Mislim da je čas, da neham…
Ampak tukaj nastane novi problem, da sploh ne znam živeti niti en dan, če ne delam vsaj 10 ur…
Ker dan ima faking 24 ur, kaj da delam toliko ur…ležim? Al kaj?
Samostojna312, 11.08.2022 ob 08:53
Poznam ta občutek.
Bila sem na tvojem mestu.
Edini nasvet, ki ti ga lahko dam je…punca pakiraj, pojdi kamorkoli. Uspelo ti bo.
Biti na svojem bo veliko lažje, kot si v glavi pospravit podstrešje in zgraditi svojo samozavest.
Jaz sem šla ko sem imela 20 let. Ni bilo težko iti na svoje.
Ampak moja samozavest je bila na psu. Nenehno so mi v glavi donele besede: ničvreden gnoj, nesposobna za nič, nikoli ne bo nič od tebe…
10 let sem rabila da sem dojela, da zmorem, da mi gre, da živim svoje življenje.
Ampak dokazovanje, da zmorem…to pa še ni izginilo. Danes imam 48 let. Delam 12, 16, 18 ur na dan. Privat življenja nimam. Peham se za nečem…da okolici pokažem da zmorem, da sem sposobna, uspešna…
Ampak vsi okoli mene govorijo spet proti meni, da to ni normalno, da to je preveč, da preveč garam…
In še danes ne razumem…
Zakaj ljudje vidijo mene, utrujeno, izmučeno, ne vidijo pa mojih rezultatov, da sem s svojimi golimi rokami zaslužila toliko denarja, da je mož doma naredil 6 stanovanj…
Da sem iz ničvrednega gnoja postala podjetnica, najemodajalka…
Da imava z možem 4 otroke, ki so samostojni..
Nihče ne razume da če hočeš nekaj imet, tega ne boš dobil z ležanjem na kavču.
Delo, delo, delo in delo…evro na evro…in počasi gre
Nikoli v živlhenju še nisem slišala hvale, kako sem pridna, kaj vse sem ustvarila…
Nikomur ni mar, da potrebujem potrditev.
A samoumevno vsi sprejmejo darove mojih žuljev…
Tako da ja…priti iz takšne družine, kjer si ti, je korak ena in najlažji. Vse ostalo je potem v glavi…in začne se borba za dokazovanje, da bi me sprejeli, da bi videli da zmorem, da bi bila pridna…
Vse to počnem že 28 let…sploh ne vem kako mi je vmes uspelo se poročiti ali roditi…življenje mineva…na dopustu nisem bila že 10 let. In že nekaj let nisem imela en dan prosto…
Tako, da….ne vem…
Utrujena sem….
Mislim da je čas, da neham…
Ampak tukaj nastane novi problem, da sploh ne znam živeti niti en dan, če ne delam vsaj 10 ur…
Ker dan ima faking 24 ur, kaj da delam toliko ur…ležim? Al kaj?
Privosci si razvajanje, pravi dopust, to potrebujes za nagrado za vse, kar si dosegla. Ne potrebujes potrditve od drugih za svoje dosezke, potrebujes to, da se sprostis in svoje utrujeno telo vzpostavis nazaj v ravnovesje in ja, to potrebuje tvoje telo in hvalezno ti bo, ko bos to storila.
Pojdi stran čimprej…Bom 50 let stara, živela z toksično mamo, ki me še vedno zaničuje in se grozno obnaša do mene…Z leti bo še slabše, nažalost… Ko bi le pravočasno sprejela resnico, bi mi veliko slabega bilo prihranjeno…tako sem pa vmes hudo zbolela, mati je pa samo skrbelo kdo bo zanjo piskrbel, če jaz umrem….😒😒😒😒
Imaš namreč veliko srečo. Si svobodna. Nihče te ne zadržuje in greš lahko kamor hočeš. Najdi si fanta in se odseli. Na oglasih jih je pomno. Kupi si stanovanjem pojdi v šoping nabavi lepe obleke, pojdi k frizerju. V fitnes. Zašejkaj z rito inpojdi dalje. Pozanimaj se kako to deluje v čredi koz. Več na sz.
Vinka1, 10.08.2022 ob 21:23
Odpiljena si cist in boga tvoja stara. Prej ali slej bos v enem zavodu, ko bo mati ostarela, ne bo zmogla vec s tvojimi boleznimi
Evo, tole ti sporoča tvoja mama. Do mene so bili enaki. Oba moja starša sta pokojna. In do smrti se ni nič spremenilo. Še tik pred smrtjo je moja mama trdila, kljub diplomi, Vegovim priznanjem, da sem otrok s posebnimi potrebami. Ni se jim dalo zlest v rit z nobenim garanjem ali dokazovanjem. Če si normalna spokaj in to takoj. Ne oziraj se nazaj.