Strah me je na smrt pustiti fanta
Se pridružujem – pojdi. In tudi jaz sem na voljo za klepet (morda le prek spleta, lahko pa tudi v živo, sem pa s severne primorske). Kar korajžno in dokler imaš še moč, da greš. Ker dlje kot bi čakala, več moči bi ti jemal in vse težje bi šla, zato so ženske žal predolgo s takimi, ker ne zmorejo več oditi. So tudi telefoni za pomoč v stiski, varna hiša…
Odidi takoj! Poberi svoje stvari pa stran. Čim dlje. Pa tako, da ne bo vedel kje si. Četudi nekaj dni spiš v avtu in se umivaš na pumpah. Samo stran. In prekini vse stike z njim, ga blokiraj, da njegova sporočila ne pridejo do tebe. Ustvari si nov e-naslov za katerega ne ve in ga ne povezuj na trenutni telefon in obstoječi email. Preden greš pa zamenjaj vsa gesla na svojih napravah. Blokiraj bančni račun tako da ne more do tvojega denarja, zamenjaj pin številke na sim in na bančnih karticah, nabavi si novo tel. številko. Skrbno spravi svoje stvari izven stanovanja kjer si skupaj z njim, da ti jih ne more zaseči. Karkoli pozabiš v starem stanovanju, se več ne vračaj po stvari. Pusti in pojdi dalje. Začni pisati dnevnik (najbolje v e obliki, na novem e-naslovu) kaj ti je naredil, rekel, kako si se ob temu počutila, kdaj se je zgodilo, kdo je videl in slišal, priče, vse si zapisuj. In če te kdaj, ko boš osamljena, slučajno premami, da bi ga kontaktirala, si odpri ta dnevnik in ga preberi. Te bo minila vsa komunikacija z njim. Vpiši se klub samoobrambe za ženske. Kontaktiraj društvo za nenasilno komunikacijo za napotke in pomoč.
Glavo gor in bodi močna. Javljaj se tu, sporočaj kaj se dogaja in kako si.
Srečno!
Ne morem več, 27.05.2022 ob 18:29
Njegov odnos do mene je grozen,na trenutke, so pa eni dnevi normalni. Ni da bi me tepel, me pa žali. Iščem si stanovanje in to ve, ampak potem mi začne groziti, pa ne z nasiljem, ampak druge stvari. Noče da grem. Strah me je – nimam namreč ljudi, ki so mi res blizu in strah me je vse priznati. Nimam nobene pomoči, staršev pa kot da ju ni, eden je odvisnik. Moj ima res družino, ki je normalna in ki me imajo radi. Ko bom šla, ne bo nikogar in ko si v taki vezi nimaš socialnih stikov, vse postane čudno. In imam občutek, da bom padla v depresijo, ker zdaj se mi to dogaja samo kak dan. Res je mučen občutek. Imela sem hobije in kot da sem se izgubila. Popolnoma.
Zelo diši po NOM. Leti kolikor te noge nesejo
Podobno zgodbo pred dvema mesecema pustila za sabo. Nisem več zmogla, bila sem popolnoma psihično uničena, brez volje, brez ambicij, vse sem podredila bivšemu partnerju, pa ni bilo nikoli dovolj (dobro). Ko mi je postalo jasno, da normalno razmerje (ki to ni več bilo že lep čas) nikakor ne izgleda tako, sem se zlomila. Našla sem stanovanje 100 km stran in stvari preselila v enem dnevu, brez da bi kdorkoli vedel. Naslednji dan sem mu povedala, da ga zapuščam in šla. Tako svobodno, kot sedaj, se nisem počutila že dolgo časa. Spet se smejim, zadovoljna sem s sabo in čeprav me finančno sedaj kar obremenjuje, bi to storila še enkrat. Imej se rada in ne dovoli več, da človek hodi po tebi, ker ni zadovoljen sam s sabo – to mora rešiti on sam, ti nisi boksarska vreča. Srečno in pogumno naprej.
Pridružujem se zgornjim nasvetom. Pojdi. Če ne moreš takoj (zaradi varnosti ali drugih razlogov), se začni pripravljati. Širi socialno mrežo. Ljudem okrog sebe povej kakšen je (prijateljem, družini). Za moč, podporo, nasvet se obrni na kakšno društvo ( npr. društvo za nenansilno komunakcijo, za ženske v stiski). Če te je strah posledic (da te bo iskal če greš), lahko to poveš tudi policiji, tam opišeš strahove, preteklo (psihično) nasilje…
Vse dobro!