je tudi delo 24urna dan in 7 dni v tednu, a to si pa pozabil?

Vse je stvar dogovora, v vsakem primeru pa bo nekdo pokasiral deiščino brez dela
[/quote]
kakšno delo 24 ur na dan?
tašča še po 15 letih sama živi in ne rabi 24urne postrežbe….

a hočeš reči, da v Sloveniji nimajo vsi otroci pravice živeti po svoje, oditi od staršev?
Ker pišeš, da eni gredo, drugi pa naj ne bi imeli te pravice?
Jih starši zasužnjujete s svojimi zidovi?
[/quote]

daj preberi še enkrat, počasi… saj bo…

daj preberi še enkrat, počasi… saj bo…
[/quote]

in kaj naj preberem.
Berite vi neumnosti, ki jih pišete.
Tole avtorše od svojih staršev pri 25 letih zahteva, da razdajo premoženje.

Ne ne, avtorica je napisala, da bi z dediči nekaj poračunali, da ne bi čisto praznih rok ostali. Seveda jim ne bi izplačala enakovrednih dednih deležev, ker bi se sklicevala na to, da bo ona poskrbela za vse tastare in si zato tudi mnogo več zasluži dobit.

Ampak to je bilo pred mnogo leti, tast je umrl (nič ne piše, da bi potreboval kakšno oskrbo), tašča še vedno živi sama, sicer jamra, ampak to bi v vsakem primeru, za svoje starše pa tudi nič ne omenja kakšne posebne oskrbe (in jim je niti ne more nudit, glede na to, da 6 dni na teden dela).

Kdo vidi samo zidovje, je pa diskutabilno. Nisem jaz tista, ki je hotela prepis hiše, ker se tašča ni strinjala, pa samo za praznike pridem na kavo.

Pri nas doma je podobno. Bratu so starši kupili stanovanje v ljubljani, jaz sem z družino uredila mansardo, z dogovorom, da naj bi hiša enkrat ostala meni. Je samo dogovor, ker oče pravi, da če prepiše name, bom samo davek plačevala. Zavedam se, da če sedaj oba starša umreta, polovica hiše še vedno pripada bratu, ne glede na to, da je dobil stanovanje, ki je pisano nanj. Brat se je tudi odpovedal vsej pomoči staršem, pride samo kot gost, se pusti postreči, dobi paket domačih pridelkov in gre. S starši se dobro razumemo, pomagamo, kar le lahko. Za vse posege v svojem delu obvestiva starše preden se jih lotiva. Kar je okrog hiše pa ne tikava, oziroma za vsako stvar vprašava, samo pokosiva travo in reževa živo mejo. Kljub temu, da živim v hiši že vse življenje, se namreč ne počutim, da je MOJA. Hiša ni moja, zgradili so jo moji starši. Vzdrževali so me skoraj pol življenja, drugo polovico pa sem jim hvaležna, da sem v njihovi hiši lahko uredila svoje stanovanje in si ustvarila družino. Starši mi NISO DOLŽNI dati hiše. Tudi če nič ne prepišejo name, je to njihova pravica. Če bo nekoč naneslo tako, da bo moja, bom zelo vesela. Če ne bo, bom pač predlagala prodajo in šla drugam, magari v podnajem. Še enkrat ponavljam, STARŠI NISO DOLŽNI NIČESAR. Avtorica teme, predlagam ti, da čimprej tudi ti spremeniš svoje mišljenje. Bodi hvaležna za to, da ste sploh lahko uredili mansardo in ni bilo treba kredita. Glede na to, da si priženjena k hiši, se ne vtikaj v njihove probleme, naj tvoj mož rešuje sam. Ti si v hiši samo “gost”, če se slučajno razideta, boš ti odšla iz hiše, pa še govorili bodo za tabo, da si mešala štrene in skregala družino. Vajino razočaranje je posledica prevelikih pričakovanj. Starši so vama ponudili prst, vidva hočeta roko. Sprijaznita se s tem, da starša nista dolžna ničesar, še posebej vam ne. Če kdo, bi najemnino lahko pobirali samo starši – bratu in vama.

Draga Emma, prosim preberi si svoj post in moje poudarke.

Torej, vidva nista ostala v Lj, sicer v NJIHOVEM stanovanju, ker vama je bilo premajhno. In zato sta šla v mansardo, spet NJIHOVO, ker vama drugega ni preostalo. Torej, med vrsticami lepo poveš, da ne glede na to, da sta živela zastonj, nista uspela prihraniti nič, očitno vajini prihodki niso ravno briljantni, in sta potem poiskala drugo rešitev, kar je to, da sta se zaredila v njihovi mansardi.

Razumem, da bivanje pri tašči in tastu ni najboljša rešitev in da prinese marsikaj za sabo, ampak kot jaz razumem, vidva druge možnosti sploh nista imela, ker tako slabo služita ali ne znata z denarjem ali kakorkoli že. Oni so vama dobrodušno ponudili mansardo, ki sta jo vidva z veseljem vzela, saj kaj pa češ boljšega kot dati nekaj 10 tisočakov za obnovo mansarde (če je sploh bilo potrebno) namesto nekaj 100 tisočakov za lastno dovolj veliko stanovanje v Ljubljani.

Torej, vajina rešitev je, da se spravita iz hiše in začneta biti samostojna tudi finančno, si nekaj ustvarita in ne zajedata drugih. Sploh ti nimaš te pravice, saj nisi njuna hči in tebi ne pripada nič, razen morebitnega vložka, če je povečal vrednost hiše (pohištvo in lepe ploščice to pač niso).

Spet drugo, če se ima kdo kaj za pogovarjati, se lahko kvečjemu tvoj mož. Ti lahko samo zahtevaš svoj vložek nazaj, ampak računaj, da si ves čas živela tam zastonj. Preveč drezaš tja, kjer ti ni mesto, in čeprav te delno razumem, nehaj biti tako zahtevna, ker niso tvoji starši in tebi, niti svojemu sinu niso dolžni čisto nič. Premislite pa seveda o vseh ostalih stvareh, ki vas lahko doletijo pred oziroma po smrti staršev.

samo da se ne boš preveč sekirala. v dedno maso se šteje tudi podarjeno bratovo stanovanje, torej če bo ob dedovanju ostalo tako kot je in starša ne napišeta oporoke, potem bo tvoje pol hiše in pol stanovanja, enako gre bratu, tako da ni vraga, da se ne bi zmenila, da bo prav.
pa še nekaj me zelo zelo čudi. Ob čilih starših ves čas poudarjate, kako delate za njih.
Jaz pa vidim v glavnem tako, da starši svoje mansardnike v polno financirajo in suportirajo do 80+, če so zdravi. Se pravi kuhajo za njih, skoraj v celoti skrbijo za njihove otroke, pospravljajo okoli. Potem, ko pa en starš obnemore, je pa kriza, ko začnejo peti, da so najbolj obremenjena generacija.

samo da se ne boš preveč sekirala. v dedno maso se šteje tudi podarjeno bratovo stanovanje, torej če bo ob dedovanju ostalo tako kot je in starša ne napišeta oporoke, potem bo tvoje pol hiše in pol stanovanja, enako gre bratu, tako da ni vraga, da se ne bi zmenila, da bo prav.
pa še nekaj me zelo zelo čudi. Ob čilih starših ves čas poudarjate, kako delate za njih.
Jaz pa vidim v glavnem tako, da starši svoje mansardnike v polno financirajo in suportirajo do 80+, če so zdravi. Se pravi kuhajo za njih, skoraj v celoti skrbijo za njihove otroke, pospravljajo okoli. Potem, ko pa en starš obnemore, je pa kriza, ko začnejo peti, da so najbolj obremenjena generacija.
[/quote]

ampak dvomim, da lahko dobim kaj od stanovanja (ob nakupu je snaha zahtevala, da je vpisana kot solastnik, torej sta bila lastnika onadva, oče pa je dal denar in vzel kredit). Tisto stanovanje sta tudi že prodala in kupila na novi lokaciji. Pa me sploh ne briga, ker od svojega brata nočem nič, še najmanj stanovanja, ki je bilo podarjeno njemu.
Glede pomoči in dela, saj ne vem, a sem res napisala, da “delam” za njih. Jim pomagamo, ja. oziroma sodelujemo. Ko sem imela otroke, sta oba še hodila v službo, tako da pomoči pri otrocih res nisem imela. Moram reči, da smo kar samostojni in tudi kuhamo sami. Odkar so v penziji, starši še vedno delajo (kmetija), zdravje pa peša, ja. Razna zdravljenja in operacije, lahko rečem, da sem prevzela kar dosti bremena, jih prevozila okrog na preglede, skrbela sem za očeta, ko mame ni bilo… Nimam slabe vesti, pa lahko napišeš karkoli. Sicer pa samo tisti, ki se odseli in hodi k staršem samo na kosila, lahko take piše. Tisti, ki živi z ostarelimi starši, po možnosti bolnimi, ve, da to ni nobeno uživanje na njihovih plečih.

ampak dvomim, da lahko dobim kaj od stanovanja (ob nakupu je snaha zahtevala, da je vpisana kot solastnik, torej sta bila lastnika onadva, oče pa je dal denar in vzel kredit). Tisto stanovanje sta tudi že prodala in kupila na novi lokaciji. Pa me sploh ne briga, ker od svojega brata nočem nič, še najmanj stanovanja, ki je bilo podarjeno njemu.
Glede pomoči in dela, saj ne vem, a sem res napisala, da “delam” za njih. Jim pomagamo, ja. oziroma sodelujemo. Ko sem imela otroke, sta oba še hodila v službo, tako da pomoči pri otrocih res nisem imela. Moram reči, da smo kar samostojni in tudi kuhamo sami. Odkar so v penziji, starši še vedno delajo (kmetija), zdravje pa peša, ja. Razna zdravljenja in operacije, lahko rečem, da sem prevzela kar dosti bremena, jih prevozila okrog na preglede, skrbela sem za očeta, ko mame ni bilo… Nimam slabe vesti, pa lahko napišeš karkoli. Sicer pa samo tisti, ki se odseli in hodi k staršem samo na kosila, lahko take piše. Tisti, ki živi z ostarelimi starši, po možnosti bolnimi, ve, da to ni nobeno uživanje na njihovih plečih.
[/quote]
vsa darila, prejeta za časa življenja, se štejejo v dediščino
torej, če je brat dobil 100.000 za nakup ne vem česa že, se to upošteva pri odmeri dediščine

III. VRAČUNANJE DARIL IN VOLIL V DEDNI DELEŽ

Vračunanje darila zakonitemu dediču

46. člen

(1) Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika.

(2) Ne vračunajo se plodovi in druge koristi, ki jih je imel dedič od podarjene stvari do zapustnikove smrti.

(3) Darilo se ne vračuna, če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja.

(4) Pri tem ostanejo v veljavi določbe o nujnem deležu.

vsa darila, prejeta za časa življenja, se štejejo v dediščino
torej, če je brat dobil 100.000 za nakup ne vem česa že, se to upošteva pri odmeri dediščine

III. VRAČUNANJE DARIL IN VOLIL V DEDNI DELEŽ

Vračunanje darila zakonitemu dediču

46. člen

(1) Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika.

(2) Ne vračunajo se plodovi in druge koristi, ki jih je imel dedič od podarjene stvari do zapustnikove smrti.

(3) Darilo se ne vračuna, če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja.

(4) Pri tem ostanejo v veljavi določbe o nujnem deležu.
[/quote]

Darila se že po zakonu štejeje v dediščino,. Ampak je to treba tudi dokazati, da je kdo kaj dobil 🙂
Če brat zanika, je na tvoji strani da dokažeš to na sodišču z vložitvijo tožbe. Seveda te čakajo stroški, ki niso zanemarljivi, pa stroški odvetnika… keč je v podrobnostih.
Če starši hišo prodajo in brat dobi denar na roke, nimaš dokaza. Mal poglej sodno prakso.

To je v Sloveniji in na Balkanu običajna zgodba. Kratkovidni straši – saj vidiš odzive na monu, kako narod razmišlja – se držijo zidovja in bognedaj, da bi se kdo za časa življenja karkoli dogovarjal in celo pravično dogovoril. Enako je s kratkovidnimi družinskimi firmami, kjer stari fura posel, dokler brca, pri 80 pa pričakuje, da bodo vsi otroci vse pustili in se šli firmo naprej … pa s stanovanji, hišami. Propadle kmetije, porušene hiše, ženske same v 5 sobnih stanovanjih, dva skoraj nepokretna starca v prevelikih bajturinah…to je zgodba naroda, ki bognedaj da bi otrokom pri 25-tih prepisal pol hiše v zameno za oskrbo. Ker menijo, da bodo vsi živeli zdravo in večno. Vsi vidijo samo, kaj boš dobil, niti slučajno, kaj boš za to dal. Veliko boljše pride skozi tisti otrok, ki živi 100 km stran, kot tisti ki je isti hiši. Ker življenje ni samo materialno, ampak še vse kaj drugega. Ko si star 60+ in dobiš dediščino, je ne rabiš več.

O tem, da se na monu vleče iz konteksta pa kar nekaj na pamet tipka, pa da niti ne govorim. Ena zgoraj pravi, da bi ti pobasala obe nepremičnini. Resno? Avtorica lepo napiše, da bi sodediče izplačala. Kaj pa če bi se nepremičnine delile glede na to, koliko je kdo staršem pomagal, jim bil v oporo, jim čistil, jih obiskoval, jih klical, urejal vrt, dvorišče, jim skuhal? Koliko od vas bi v tem primeru sploh kaj dobilo? A res vidite samo zidovje?

Jaz ne bi imela srca, da svojim otrokom naredim očitno krivico, recimo da gledam kako si eden let ureja del hiše, vlaga v hišo, skrbi za vse, drugi pride pa samo s kufri nazaj in potem sta oba enakovredna.
[/quote]

Hvala za razumno interpetacijo mojega pisanja. Sicer ni nikogar briga, vsak ve zase. Mi smo uredili po svoje na način, da nam je izšlo tudi brez taščine hiše, ki bi jo naj hotela pobasat. Ni bila nikoli v življenju moja namera kogarkoli česa prikrajšati, temveč čim bolj racionalno razmišljati o bodočnosti. Ne bom se niti trudila tega dokazovati, ker itak se v zgodbi najde kdo secirat stavke po svojem uvidu situacije. Skrb za moje starše si s sestro deliva, ampak sta blizu, še pokretna in 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} samostojna.
V primeru takega dogovora bi se selila z nama ter participirala pri obnovi in vzdrževanju taščine hiše v treh etažah, za kar tašča po smrti tasta z eno pokojnino seveda nima sredstev in še komaj sfolga. Hiša je energetsko požrešna, vse bolj jo tudi načenja zob časa. Že iz vidika tekočih stroškov bi bila tašča na mnogo boljem, živela bi na svojem in v renoviranem in konstantno ogrevanem stanovanju, saj bi z vlaganji uredili ločene bivalne enote, danes bi imela oskrbo in vso pomoč, družbo mojih staršev čez ves dan, in zagotovljeno tudi domačo oskrbo v primeru nege. Danes imamo vsi rešen stanovanjski problem in živimo utečeno življenje, tašča pa bi rada, da pridemo, sicer bo morala prej kot slej v dom.
Pa ne pišem tega zaradi moje tašče, ta primer je zamujen, temveč ker v takih zgodbah, kot je naslovna, vedno znova vidim, kako si starši z nespametnimi potezami sami krojijo usodo, ki bi jim lahko bila bistveno bolj po roki.

V NAŠO hišo? :-)))
Čigavo našo? Kdo je lastnik hiše, da ti smatraš, da je kar VAŠA?

Meni se tole bere zelo naivno – zame tipično žensko cankarijansko žrtvovanje. Jaz se na primer takih igric ne bi šla, ker nimam nobene potrebe po tem, da igram komurkoli predpražnik. Ampak če tebi ustreza, super.

Živim v mansardi na 120m2.
Stroške si delimo.
Vložila sva caa 30k.
Tu živimo že 8 let.
Če računam povprečno 3 sobno stanovanje tukaj pri nas (kvadrature caa 60-70m2) smo na 350 eur najemnine + vsaj 200 eur mesečno več stroškov, kot jih imamo sedaj = 52800 eur.
120m2 stanovanje je od 150k gor.
Hišo bi si gradila 15 let, vmes bi se tiščali 4 v eni sobici dali bo caa 150-200k.
Mislim, da smo že v profitu.
Kje še je hrana iz taščinega vrta, sadovnjaka, pomoč pri otrocih, kuhanju.
Samo sem lahko tiho in rečem hvala tašča.
Res pa je, da dava vsak mesec znesek povprečne najemnine na varčevalni TRR.

A je tvoj mož debeli gatto iz Kranja?

Dragi moji,
tako kot je hiša od staršev je tudi stanovanje, ki ga brat oddaja od staršev. Če bi bilo to pošteno potem bi morala najemnino dobivati starša oz. tisti, ki plačuje davek na stanovanje. Sicer je tukaj stvar deljenja najemnine osebna odločitev. Se pa strinjam, da bi bilo pošteno, da se morda vsaj delno razdeli. Kar se tiče vajinega vložka pa bi vama svetovala, da imata pisna dokazila vajinega vložka v mansardo. Računi in vsa druga dokazila, še najbolje pa je, da bi imeli pisno od staršev, v katerem potrjujeta, sa ste mansardo financirali sami.

Je dobil stanovanje? Torej je že napisano nanj?

Saj niste lastniki cele hiše, samo svoje mansarde. Če je to sploh uradno urejeno, seveda. Drugače je samo blabla 😉 Vi ne morete od njiju zahtevat najemnine, saj ne živita v vašemu lastniškemu delu. Sicer pa … kje piše, da bi vam tast in tašča morala nekaj podariti, nekaj dati? Zdaj nenadoma bi vi kar imeli denar od stanovanja (ki se ga proda), da boste si lahko kupila svojo nepremičnino. Dokler vi dobivate nekaj na lepe oči, pa res nimate pravice določat kaj in koliko. Kvečemu vse kar lahko je to, da iztržite da vam tast povrne denar, ki sta ga vložila v ureditev mansarde (če uradno na papirju nista lastnika) in to je to. Ali pa prodata mansardo njegovemu bratu in se odselita. Samo če bosta sodišče vlačila poleg, je treba omenit, da se lahko odnosi skrhajo. Glede na to, da vas briga samo za denar. Lahko pa vaš mož reče, da se odselite, in da on ne bo zarival noža družini v hrbet 😉

Ne morem verjet kako so eni ljudje… Nekaj dobijo zastonj, pa bi kar določali kaj še njim pripada. Sami si kaj ustvarite. Potem pa lahko določate, kdo lahko živi noter.

Se strinjam. To je hiša tasta in tašče in niti malo ni  VAŠA. In starša imata pravico delati v NJUNI hiši kar ju je volja.

Potegni se nazaj in ne uničuj odnosov.

Veš, enkrat ko se to dogovoriš, se marsikaj spremeni. Žal, če se gre v tak dogovor, je dobro to že prej formalizirat z nekim pisnim dogovorom.

V njihovem primeru je to še hiša njegovih staršev, ampak dvomim, da z nastankom mansarde ni prišlo do implementiranja te nepremičnine. Verjetno se je šlo v prenovo strehe, fasade, novo izolacijo, mogoče v menjavo ogrevanja, napeljav, ureditve okolice, dvorišča, vzdrževanje, ki ni več samo s strani staršev, saj se običajno v teh primerih take implementacije financirajo z obeh strani. Torej, mlada dva, ki sta se vselila k staršem, sta poskrbela tudi za implementacijo dela, v katerem zdaj biva še en sin in uporablja, koristi to, kar se je implementiralo, medtem pa ta sin oddaja nepremičnino in dobi najemnino, ki je ne deli z bratom.

Na papirju je to morda vidno vse kot last staršev, kdo pa kaj vloži (v hišo in stroške) in kdo kaj vzame (najemnina v celoti) pa je stvar morale.

Jaz jo razumem do neke točke in se strinjam, da v nekem pogledu sta seveda zdaj prikrajšana in najbrž bosta tudi v prihodnje.