Moj ata pa mi je financiral hišo ravno z razloga, da se lahko jaz tisti čas, ki bi ga zgubljala s kreditom in delom, posvetim svojemu možu in otrokom.
Pa da ne financiram bank s kreditom.
Hvala ata¨!

Ce se le da ,je cisto naravno in logicno,da starsi preskrbijo svoje otroke.
Redki so starsi,ki imajo pa ne dajo.

Meni se zdi pa normalno, da starši živijo v takem, kakršno so si naredili, jaz bom pa s svojo družino živela v tako, kakor si bom sama postala.

Če starši svojim otrokom po svojih močeh (ne na račun svojega življenjskega standarda) pomagajo, je to seveda zelo lepo od njih. Je pa hkrati to tudi samo njihova dobra volja. Odrasel človek, ki pričakuje, da so mu njegovi starši dolžni pomagati in si povrh vsega želi še prisvajati, kar ni njegovo, ni dobro vzgojen.

To je moje mnenje.

Iz moje prakse pa tako. Moji starši živijo v hiši. Partnerjevi starši živijo v hiši. Midva živiva v stanovanju in mi na kraj pameti ne pade, da bi starše žicala za zamenjavo ali selitev. Ko starši ne bodo več zmožni vzdrževati hiše, se bomo pa kako drugače dogovorili. Ampak do takrat imamo pa lepo vsak svoje finance. Če kdo potrebuje pomoč, se dogovorimo za kakšno denarno posojilo, ki ga je potem v dogovorjenem roku potrebno tudi vrniti. Na ta način je vse skupaj fer do vseh družinskih članov, nihče ni prikrajšan in nihče ne dobi več kot kateri drugi (kadar gre za dediče recimo). Zdi se mi tudi, da imamo ravno zaradi takega načina delovanja veliko manj raznih razprtij okrog dediščine v družini, ker nikoli ni tako, da bi eden nekaj zastonj dobil, drugi bi pa na ta račun ostal(i) brez vsega.

Poleg tega se mi štirisobno stanovanje ne zdi nek izjemno velik prostor.

Ena moževa sorodnica (vdova) je zamenjala s sinom, ona je šla v majhno enosobno, on v njeno staro meščansko štirisobno, center Ljubljane. Samo zamenjali so, lastništva pa niso prepisali. Po parih letih je dobila nekaj čez 12 000€ izterjav na njeno penzijo, ker sine ni plačeval niti stroškov , niti upravnika, niti TV, samo elektrika je bila menda plačana – stanovanje je bilo pa uradno seveda njeno. Sine sicer v službi, star skoraj 40 let, otrok, ki jih prej “brez stanovanja ni mogel imeti” še vedno nima, mami dolga tudi še vedno ni plačal.
Drug primer imamo pa v moji žlahti, najbolj premožna družina med nami – sine zapravil za neke svoje čudne poslovne podvige komplet ogromno bajto in vse premoženje staršev, oče je umrl, mama je na štirih kvadratnih metrih v domu za ostarele, sine pa v najemu.

Midva šparava za otroke, vsak bo dobil eno “štartno osnovo”, ki jo potem lahko dograjuje, iz hiše naju pa nihče ne bo metal.

spodaj je tema, kako socialci zidajo hiše, večkrat pa se oglasi tudi minirožica, ki je tudi z dvema minimalcema zgradila že cel grad.
Če nimaš za 100 kvadratov v Ljubljani, greš pač ven, pa ti ne bo padla krona z glave.
[/quote]
Ni grad, je pa ravno prav velika hiša. In je moja in mi je všeč in ogromno ljudi jo pohvali. Je moje kraljestvo.

Je pa res, da v Lj bi verjetno s tem zneskom imela za 1 sobno stanovanje tukaj pa je hiša.

Se absolutno strinjam z napisanim, ampak pri avtorici gre za razmerje 4sobnega stanovanja in garsonjere.
Torej 4 SOBE za dve osebi (predvidevam oba starša) in EN PROSTOR za dve oz.tri do štiri osebe (če recimo vzamemo povprečno št otrok v Slo, torej enega do dva).

Ne gre za hišo, ki sta jo zakonca zidala par dekad (kar se strinjam spodaj z Repliko), ampak stanovanje z dvema definitivno ne nujno uporabnima sobama, z mlado družino v enem prostoru.
Vse se da zamenjat, po-razdelit, napisat, overit, odplačat, simbolno, delno, skratka, osebno mi več pomeni, da sve sobi od štirih služijo namenu, miru in zadovoljstva treh oz petih vpletenih ljudi, kot dve prazni sobi in ena polna stresa.

Konec koncev, ni nujno, da dva gresta v eno sobo, na račun treh v 4, lahko tudi zamenjajo oboje, za dva dvosobna stanovanja, odvisno seveda od lokacije teh dveh stanovanj, ampak skratka, se marsikaj da, če ni prioriteta držat svoj vrtiček k sebi za vsako ceno.

Torej, če gledamo realno: če bi se znali pogovarjati, problema ne bi bilo!

Se absolutno strinjam z napisanim, ampak pri avtorici gre za razmerje 4sobnega stanovanja in garsonjere.
Torej 4 SOBE za dve osebi (predvidevam oba starša) in EN PROSTOR za dve oz.tri do štiri osebe (če recimo vzamemo povprečno št otrok v Slo, torej enega do dva).

Ne gre za hišo, ki sta jo zakonca zidala par dekad (kar se strinjam spodaj z Repliko), ampak stanovanje z dvema definitivno ne nujno uporabnima sobama, z mlado družino v enem prostoru.
Vse se da zamenjat, po-razdelit, napisat, overit, odplačat, simbolno, delno, skratka, osebno mi več pomeni, da sve sobi od štirih služijo namenu, miru in zadovoljstva treh oz petih vpletenih ljudi, kot dve prazni sobi in ena polna stresa.

Konec koncev, ni nujno, da dva gresta v eno sobo, na račun treh v 4, lahko tudi zamenjajo oboje, za dva dvosobna stanovanja, odvisno seveda od lokacije teh dveh stanovanj, ampak skratka, se marsikaj da, če ni prioriteta držat svoj vrtiček k sebi za vsako ceno.
[/quote]

koliko bedarij lahko nekdo skupaj v en sestavek spravi, saj človek ne more verjeti.
Se pravi, starša, ki sta zanemarjala svoje otroke (ni šlo drugače so jih dali k tastarim ali pa kam ven), zato da sta 20 let cegle prekladala (seveda nič dopusta, otroci v ponošenih cunjah itd), imata pravico do svoje ceglarne v treh štukih in jih nihče ne sme ven podit.
Starša, ki sta si pa kupila 4 sobno stanovanje, pa nimata pravice biti v več kot dvosobnem stanovanju (pač nista celih dni prekladala ceglov in krvi scala).

Se absolutno strinjam z napisanim, ampak pri avtorici gre za razmerje 4sobnega stanovanja in garsonjere.
Torej 4 SOBE za dve osebi (predvidevam oba starša) in EN PROSTOR za dve oz.tri do štiri osebe (če recimo vzamemo povprečno št otrok v Slo, torej enega do dva).

Ne gre za hišo, ki sta jo zakonca zidala par dekad (kar se strinjam spodaj z Repliko), ampak stanovanje z dvema definitivno ne nujno uporabnima sobama, z mlado družino v enem prostoru.
Vse se da zamenjat, po-razdelit, napisat, overit, odplačat, simbolno, delno, skratka, osebno mi več pomeni, da sve sobi od štirih služijo namenu, miru in zadovoljstva treh oz petih vpletenih ljudi, kot dve prazni sobi in ena polna stresa.

Konec koncev, ni nujno, da dva gresta v eno sobo, na račun treh v 4, lahko tudi zamenjajo oboje, za dva dvosobna stanovanja, odvisno seveda od lokacije teh dveh stanovanj, ampak skratka, se marsikaj da, če ni prioriteta držat svoj vrtiček k sebi za vsako ceno.
[/quote]

In zakaj bi morala starša iz svojega doma? Selitev na manjše mora biti njuna želja. Nikakor ne sme biti argument, da tamladi rabijo večje stanovanje. To je njihov problem. Zato pa so mladi – da imajo še čas zaslužiti za večje. Od kod ideja, da jim je treba vse prinesti k riti?

Se absolutno strinjam z napisanim, ampak pri avtorici gre za razmerje 4sobnega stanovanja in garsonjere.
Torej 4 SOBE za dve osebi (predvidevam oba starša) in EN PROSTOR za dve oz.tri do štiri osebe (če recimo vzamemo povprečno št otrok v Slo, torej enega do dva).

Ne gre za hišo, ki sta jo zakonca zidala par dekad (kar se strinjam spodaj z Repliko), ampak stanovanje z dvema definitivno ne nujno uporabnima sobama, z mlado družino v enem prostoru.
Vse se da zamenjat, po-razdelit, napisat, overit, odplačat, simbolno, delno, skratka, osebno mi več pomeni, da sve sobi od štirih služijo namenu, miru in zadovoljstva treh oz petih vpletenih ljudi, kot dve prazni sobi in ena polna stresa.

Konec koncev, ni nujno, da dva gresta v eno sobo, na račun treh v 4, lahko tudi zamenjajo oboje, za dva dvosobna stanovanja, odvisno seveda od lokacije teh dveh stanovanj, ampak skratka, se marsikaj da, če ni prioriteta držat svoj vrtiček k sebi za vsako ceno.
[/quote]
Lahko rečeta tudi kakšnim starejšim sosedom, ki imajo preveliko stanovanje, če zamenjajo z njimi. Ali komurkoli, ki ima po njuno preveliko stanovanje, ona dva se morata pa v garsonjeri stiskat.
Starši so svojo dolžnost opravili, ko so otroke spravili do poklica.
Zdaj naj začneta še kje drugje klošarit in fehtat, če je tema mladima to že v krvi.

Lahko rečeta tudi kakšnim starejšim sosedom, ki imajo preveliko stanovanje, če zamenjajo z njimi. Ali komurkoli, ki ima po njuno preveliko stanovanje, ona dva se morata pa v garsonjeri stiskat.
Starši so svojo dolžnost opravili, ko so otroke spravili do poklica.
Zdaj naj začneta še kje drugje klošarit in fehtat, če je tema mladima to že v krvi.
[/quote]

še najboljš bi bilo, da garsonjero prodata in kupita eno podrtijo, naseksata nekaj otrok in potem gresta na tv ali na ZPM ali Slovenske novice in se bo zbralo denar za obnovo.

No ja, meni je pa tudi normalno, da se pomaga otrokom, pa čeprav se je zato treba seliti iz 100 m2 na 45. Ne gre le za sam prostor, gre tudi za stroške. Razlika med 30 in 50 je minimalna, med 45 in 100 pa kar precejšnja. Gre za štiri stene, ker je važno tisto, kar je znotraj. In ja, tudi mislim, da je 45 m2 za eno osebo čisto primerno, 60 m2 za par pa dovolj. Jaz imam 51 m2, pa sem zelo komot.

Kam in kako je pa kdo prisiljen iti ali pa ne, je pa stvar točno tiste družine. Če se lahko dogovorijo, o.k., če se ne uspejo, pa tudi o.k. Rešitev se vedno najde, izgovor za lažjo pot pa tudi. Pri starih in mladih.

No ja, meni je pa tudi normalno, da se pomaga otrokom, pa čeprav se je zato treba seliti iz 100 m2 na 45. Ne gre le za sam prostor, gre tudi za stroške. Razlika med 30 in 50 je minimalna, med 45 in 100 pa kar precejšnja. Gre za štiri stene, ker je važno tisto, kar je znotraj. In ja, tudi mislim, da je 45 m2 za eno osebo čisto primerno, 60 m2 za par pa dovolj. Jaz imam 51 m2, pa sem zelo komot.

Kam in kako je pa kdo prisiljen iti ali pa ne, je pa stvar točno tiste družine. Če se lahko dogovorijo, o.k., če se ne uspejo, pa tudi o.k. Rešitev se vedno najde, izgovor za lažjo pot pa tudi. Pri starih in mladih.

koliko bedarij lahko nekdo skupaj v en sestavek spravi, saj človek ne more verjeti.
Se pravi, starša, ki sta zanemarjala svoje otroke (ni šlo drugače so jih dali k tastarim ali pa kam ven), zato da sta 20 let cegle prekladala (seveda nič dopusta, otroci v ponošenih cunjah itd), imata pravico do svoje ceglarne v treh štukih in jih nihče ne sme ven podit.
Starša, ki sta si pa kupila 4 sobno stanovanje, pa nimata pravice biti v več kot dvosobnem stanovanju (pač nista celih dni prekladala ceglov in krvi scala).
[/quote]

Uhh, ne nisem s tega stališča vrednotila hišo napram 4 sobno stanovanje.
Ampak s stališča da stanovanje 4 sob zamenjat s stanovanjem z 2 sobama, ni ravno enako kot hišo zamenjat s stanovanjem.
Hiša ima lahko vrt, sadna drevesa, verando..ni ravno isto kot stanovanje.

Če si živela obe varianti, veš o kakšnih razlikah govorim.

še najboljš bi bilo, da garsonjero prodata in kupita eno podrtijo, naseksata nekaj otrok in potem gresta na tv ali na ZPM ali Slovenske novice in se bo zbralo denar za obnovo.
[/quote]
Ja, tudi to je super. Ampak ne vem, če bi se jima bi dalo to podrtijo potem obnavljat, četudi bi se denar zbral..
Obnova je delo. To se jima pa verjetno res ne bi dalo. Kaj ni bolje prit v že urejeno stanovanje?

Uhh, ne nisem s tega stališča vrednotila hišo napram 4 sobno stanovanje.
Ampak s stališča da stanovanje 4 sob zamenjat s stanovanjem z 2 sobama, ni ravno enako kot hišo zamenjat s stanovanjem.
Hiša ima lahko vrt, sadna drevesa, verando..ni ravno isto kot stanovanje.

Če si živela obe varianti, veš o kakšnih razlikah govorim.
[/quote]

wtf, a malta enim res vse možgane požre? Se pravi, če živijo v stanovanju, so itak manjvredni in ni razlike ali živijo v nekem normalnem prostoru ali pa jih fliknemo v eno luknjo, kjer bosta hodila drug po drugem?
Hiša, kdor je izkusil bivanje v hiši, pa ve, da ga lahko hitro fršlok zadane, če se enkrat ne more svojih ceglov držat, pa cel dan po vrtu brkljat, oh to pa je neodtujljiva pravica, ki jo lahko menda po novem še na drugi svet neseš.

In zakaj bi morala starša iz svojega doma? Selitev na manjše mora biti njuna želja. Nikakor ne sme biti argument, da tamladi rabijo večje stanovanje. To je njihov problem. Zato pa so mladi – da imajo še čas zaslužiti za večje. Od kod ideja, da jim je treba vse prinesti k riti?
[/quote]

Vsekakor mora biti njuna želja.
Glede “problemov” je pa takole; vedno so rešljivi, če je za to obojestranski interes in na način, da so vsi vpleteni zadovoljni.

Če pa se zadeve rešujejo iz občutka neke krivde, slabe vesti, ali pa zato ker druga stran izsiljuje, je pa itak vse skupaj nesprejemljivo.

Vsekakor mora biti njuna želja.
Glede “problemov” je pa takole; vedno so rešljivi, če je za to obojestranski interes in na način, da so vsi vpleteni zadovoljni.

Če pa se zadeve rešujejo iz občutka neke krivde, slabe vesti, ali pa zato ker druga stran izsiljuje, je pa itak vse skupaj nesprejemljivo.
[/quote]

Pa zakaj morajo biti starši sploh vključeni v reševanje stanovanjskih problemov otrok?? Glede tega smo res unikuum v svetu. Kakšni pogovori? O čem? Otroke spraviš do kruha, če imaš voljo in možnost, primakneš kaj zraven – tale ideja, da se morajo starši odrekat svojim domovom na račun otrok, je pa res kaplja čez rob, no. Got da gre za neka nebogljena bitja, nezmožna sama preživeti v svetu. Dajmo jim pomagat, revčkom, ker bodo umrli, ker živijo v garsonjeri. Jaz sem zgrožena, sori. Pa sem bila sama otrok in imam otroke. To je čisto neka nova moda, ki je ne razumem.

wtf, a malta enim res vse možgane požre? Se pravi, če živijo v stanovanju, so itak manjvredni in ni razlike ali živijo v nekem normalnem prostoru ali pa jih fliknemo v eno luknjo, kjer bosta hodila drug po drugem?
Hiša, kdor je izkusil bivanje v hiši, pa ve, da ga lahko hitro fršlok zadane, če se enkrat ne more svojih ceglov držat, pa cel dan po vrtu brkljat, oh to pa je neodtujljiva pravica, ki jo lahko menda po novem še na drugi svet neseš.
[/quote]

Aha nisi živela v hiši. Ok. 🙂
Naj ti povem, je popolnoma drugače, in nihče ni zato bolj ali manjvreden.

Razlika je v tem, da se meni osebno zdi zreducirat kakšno sobo ali dve, lažje, kot zamenjat verando, vrt, za samo sobe.

Pa zakaj morajo biti starši sploh vključeni v reševanje stanovanjskih problemov otrok?? Glede tega smo res unikuum v svetu. Kakšni pogovori? O čem? Otroke spraviš do kruha, če imaš voljo in možnost, primakneš kaj zraven – tale ideja, da se morajo starši odrekat svojim domovom na račun otrok, je pa res kaplja čez rob, no. Got da gre za neka nebogljena bitja, nezmožna sama preživeti v svetu. Dajmo jim pomagat, revčkom, ker bodo umrli, ker živijo v garsonjeri. Jaz sem zgrožena, sori. Pa sem bila sama otrok in imam otroke. To je čisto neka nova moda, ki je ne razumem.
[/quote]

Pa zakaj zgroženost?
Predstavljaj si, dva človeka imata 4 sobe na razpolago in jima dve absolutno ničemur ne služita, kot da se prah nabira. V eni spita, druga je pa dnevna.

Dva človeka, recimo tvoja hči, pa je v garsonjeri, ne enosobnem stanovanju, ampak garsonjeri.
In IMAŠ MOŽNOST zamenjat, prodat, karkoli.

Ne gre za to, da ji vse daš, podariš, lahko ti tudi odplačuje tvoj delež, gre za praktično in uporabno reševanje prostorskega problema.

Zakaj se ti zdi to tako nesprejemljivo?

Seveda, tastari morajo otroke najprej izšolat, nato jim zrihtat dobro službo, preko vez in poznanstev. Seveda je naslednji korak rešitev stanovanjskega problema, vsaj s trisobnim stanovanjem, če že ne z vrstno hiško. Of course, je treba še en dober avto, ali pa še bolje dva, kaj bodo drugače rekli sosedje. Naš se že ne bo vozu u stari kanti. Nato pridejo na vrsti vnuki, ki jih je treba varovati, saj je vrtec predrag. In ko še vnuke spravijo gor in so zreli za pod rušo, jih vtaknejo v dom in pozabijo za vselej nanje. Mogoče po pogrebu, ko je za pričakovati kaj od dediščine.

Pa zakaj zgroženost?
Predstavljaj si, dva človeka imata 4 sobe na razpolago in jima dve absolutno ničemur ne služita, kot da se prah nabira. V eni spita, druga je pa dnevna.

Dva človeka, recimo tvoja hči, pa je v garsonjeri, ne enosobnem stanovanju, ampak garsonjeri.
In IMAŠ MOŽNOST zamenjat, prodat, karkoli.

Ne gre za to, da ji vse daš, podariš, lahko ti tudi odplačuje tvoj delež, gre za praktično in uporabno reševanje prostorskega problema.

Zakaj se ti zdi to tako nesprejemljivo?
[/quote]

Pa kdo si ti, da boš človeku določala, v kako velikem stanovanju lahko živi?? Ti si dejansko sposobna stopit do svoje mame in reči: sorči, mami, ti ne rabiš tako velikega stanovanja, ker si itak stara in samo še za v grob, odstopi ga meni? Kako so te vzgajali?? Otrok, ki je sposoben to naredit svojim staršem, ni vreden tega imena. Tebe nič ne briga, v kakšnem živijo starši. Ti živi pa v tistem, kar si boš sama ustvarila. Ne šlepaj se na druge, ker te nič ne briga. Najbolje, da vse tastare pomečemo iz prevelikih stanovanj, ker jih ne rabijo in jih razdelimo tamladim. Da se jim ne bo treba bognedaj odrekat, da pridejo do stanovanja. Očitno je to danes nekaj nezaslišanega.

Aha nisi živela v hiši. Ok. 🙂
Naj ti povem, je popolnoma drugače, in nihče ni zato bolj ali manjvreden.

Razlika je v tem, da se meni osebno zdi zreducirat kakšno sobo ali dve, lažje, kot zamenjat verando, vrt, za samo sobe.
[/quote]

aja seveda ljudje, ki ne živijo v hiši, itak pol možgan nimajo, da bi lahko hišarje razumeli.
pa spodaj ko pišeš, da se v dveh sobah prah nabira, da jih ljudje itak ne uporabljajo.
pa kakšen zabit šus moraš biti, da lahko kaj takega napišeš?
zakaj bi človek rabil celo hišo, če živi v točno dveh prostorih (no pa morda imaš še sekret pa kopalnico)?
Po tvoji logiki tamladi veliko lažje spokajo tastare v eno kletno sobo in si polastijo hišo, pa morda jim pustijo še po vrtu grebsti. na verandi sedeti gotovo ne, ker tamlade moti, če stari na ušesa vlečejo, kaj se mladi pogovarjajo, pa kdaj imajo obiske.

aja seveda ljudje, ki ne živijo v hiši, itak pol možgan nimajo, da bi lahko hišarje razumeli.
pa spodaj ko pišeš, da se v dveh sobah prah nabira, da jih ljudje itak ne uporabljajo.
pa kakšen zabit šus moraš biti, da lahko kaj takega napišeš?
zakaj bi človek rabil celo hišo, če živi v točno dveh prostorih (no pa morda imaš še sekret pa kopalnico)?
Po tvoji logiki tamladi veliko lažje spokajo tastare v eno kletno sobo in si polastijo hišo, pa morda jim pustijo še po vrtu grebsti. na verandi sedeti gotovo ne, ker tamlade moti, če stari na ušesa vlečejo, kaj se mladi pogovarjajo, pa kdaj imajo obiske.
[/quote]

Kera jezna, a maš dve sobi odveč, ane?
😁😁😁

Pa zakaj zgroženost?
Predstavljaj si, dva človeka imata 4 sobe na razpolago in jima dve absolutno ničemur ne služita, kot da se prah nabira. V eni spita, druga je pa dnevna.

Dva človeka, recimo tvoja hči, pa je v garsonjeri, ne enosobnem stanovanju, ampak garsonjeri.
In IMAŠ MOŽNOST zamenjat, prodat, karkoli.

Ne gre za to, da ji vse daš, podariš, lahko ti tudi odplačuje tvoj delež, gre za praktično in uporabno reševanje prostorskega problema.

Zakaj se ti zdi to tako nesprejemljivo?
[/quote]
Točno tako. Kar začni se vsemu odrekat in šparat. Črtaj kavo in 2 para čevljev. En par je dovolj Vse daj na stran, da boš pridelala do svoje starosti vsaj eno štirisobno stanovanje, ki ga boš dala svojemu otroku.
To naj ti bo od danes naprej edini cilj. Dobro, da tako razmišljaš. Pa že zdaj mu moraš pomagat tako, da mu daš vsak mesec vsaj 500 evrčkov. Čim je star 10 let. Poleg dnevne skrbi zanj. In poleg stanovanja, ko ga bo potreboval.