No, samo da se pofočkam, da vse kar je tle za moške napisano, velja tudi za ženske. Sem pustil precej življenja v takem razmerju. Ker sem sam sebi lagal in sprejemal njene laži in opravičeval njena dejanja… Pristal v kotu, z repom med nogami in čakal, kdaj pride naslednji izbruh zaradi neke malenkosti ali pa sploh ne po moji krivdi. Na koncu niti tisti redki trenutki, ko je bilo malo miru, niso bili več nič vredni.

Ne bi šlo tako dolgo naprej, ker vse to se nabira vsa leta in vpliva tudi fizično. Dejansko se lahko bojiš za življenje.

Pa sem se uspel pobrati ven iz te navzdol spirale. In ko sem odšel, sem imel 2 občutka. Prvi, neizmerno olajšanje. Ne morem opisati v besedah. kot da bi prej stalno nosil betonski blok.

Kaže se, da je bila to najboljša odločitev v tem odnosu. Vsak dan.

Kako pa končati takšno razmerje, je pa večinoma odvisno od posameznikov. Ne morem jaz pametovati nekomu, ki ima drugačno izhodišče kot jaz.

Vsekakor kak pogovor s pravo terapevtko, ki pozna takšne odnose. Potrebuješ ljudi, katerim ne bo treba na široko razlagati, kaj se ti dogaja, ker je to mukotrpno, ker je večinoma skrito za precizno izdelano in vzdeževano “fasado”. Splanirati, kar se da. Priznati si, da karkoli slabega se ti lahko naredi, je še vedno boljše kot ostati. Tudi svoja čustva malo predelati (pa čeprav jih že predeluješ vsak dan).

Krivda? Vedno je obojestranska. Tudi jaz imam vzorce, ki jih le s težavo odpravljam. Zdaj vem, zakaj sem bil njen idealni “partner”. Idealni gostitelj bi rekli v naravi. In tudi, da to izvira iz mojega otroštva. Po odhodu delaš na sebi, da se še dejansko “ločiš” kar pomeni, da ti toksična oseba ne more več do živega. V bistvu tako ali tako moraš delat na sebi. Najdeš stvari, ki si jih prej pustil, ki so te izpolnjevale, ki so ti bile všeč, pa si potem vse opustil, samo da bi bil mir. Pogruntaš, da si opuščal samega sebe, ampak tako lepo postopoma, da nisi tega opazil, na koncu pa se znajdeš v kar hudi psihični stiski.

Torej, odhod iz tega se začne še v razmerju. Saj, če pošteno pogledaš na svoje razmerje, čustva ki jih doživljaš, si zaboga ne moreš lagat da si to pričakoval v razmerju. V bistvu doživljaš ravno obratno. Pričakoval si, da bo kakšna neravnina na skupni poti, potem pa je bla to skalnata cesta in moral si po njej vozit z določeno hitrostjo, če si samo malo počasneje, je že bilo vse narobe.

Aja pa precej drugače je, ko so še otroci v tem. A verjemite, je bolje, samo ne jih izkoriščat za medsebojno obračunavanje. Veste, v kakšnem okolju živijo. Če ste uspeli se osamosvojit in jih imate, je največ, kar jim lahko date, normalno okolje, kjer bojo lahko prišli v stik s seboj, ker v toksičnem okolju so stalno programirani, manipulirani, izsiljevani… Zdaj, ko ste sami, samo pokažite otrokom, da imajo možnost biti zares srečni, ne samo se pretvarjati. Toksični partner bo poskušal vedno preko njih priti vam do živega. Ne spuščajte se več na njihov nivo, zdaj nimate tega izgovora, ker imate spet vse v svojih rokah. Ignorirajte nepotrebno dramo, naučite se komunikacije s toksičnimi osebami, ko boste uspeli parkrat skulirano odbiti ali ignorirati napade, boste opazili, da vam gre življenje spet na bolje. Ste na poti, da spet najdete sebe.

Ne vem ali je bilo toksično razmerje , ampak ne je dušilo za pomoret, glavobol, ko sva se razšla, sem zaživela

Štiri leta. Zdaj, jaz sem pač skoraj takoj po ločitvi začela dejtat tipe. Moram reč, da v času treh let nisem bila sposobna zdrave zveze. Sama sebe nisem poznala, moje reakcije so mi bile tuje, če bi se recimo primerjala s punco, kakršna sem bila pred poroko. Vse sem jemala preveč osebno, vse me je preveč prizadelo. Preveč sem od moških pričakovala, preveč sem bila ranljiva. Nisem imela postavljene meje oziroma je nisem znala uveljaviti.

Na srečo sem slej ko prej pri vsakem od moških ugotovila, da ne gre. In nekako preko teh spoznanj rasla. Lahko rečem, da so bili ti moški kot eni učitelji, ki so mi kazali pot do mene. Zdaj sem sama že eno leto in se mi zdi, da sem okej. Zadnjič sem imela dogovorjen slepi zmenek. Ki se je zelo slabo končal, ker sem enostavno prekinila vse skupaj, ko sem ugotovila, da je moški žaljiv in brez osnovne empatije. Ne nalašč, a tak je. Prej tega ne bi videla, kar rinila bi v taki zvezi, kar vztrajala. Kot da tekmujem sama s sabo. Zdaj pa sem samo lepo zbrisala njegova sporočila, mu povedala, da je bolje, da se več ne srečava in pozabila. Takoj, po prvi fori njegovi. Nisem mu dala druge možnosti, pa tretje, pa četrte…… narediš pizdarijo , ki je moj red line – šlus.  Zdaj sem šele v stiku s sabo, poslušam se. Zaupam si. Tako sem sem si prej.

Tako je ja, kot da se ogromna teža dvigne s tebe. Pa ne samo s tebe, tudi z otrok. Moja hči je imela dobesedno drugačen izraz na obrazu, kot da se je nekaj sprostilo, nekam odšlo. Seveda smo gostitelji, enablers, ponavadi zelo empatični, dobri ljudje, ne kregamo se radi, popuščamo, spregledamo, oproščamo. Jaz sem bila dobesedno mrtva pri živem telesu. Vse v meni je umrlo. Zagotovo je to vplivalo name, na mojo osebnost, kako so me ljudje dojemali. Recimo, nobenih prijateljev nisem imela. Ko sem se ločila, so v moje življenje naekrat začeli prihajat nazaj. V mojem življenju je zdaj ogromno res dobrih, krasnih ljudi. V službi mi gre super. Hči si je res opomogla, dobro je napredovala. Mirna sem in srečna, čeprav sem sama in nisem v nobeni zvezi, mi je dobro. Včasih se bivši še hoče nekak prišunjat nazaj, me zmanipulirat. Dobesedno se mi fizično upre misel na življenje, kot je bilo prej. Z njim se itak sploh ne pogovarjam, ne vidim potrebe, ker itak še vedno poskuša manipulirat. Če mi ima kaj za sporočit ima edino možnost, da mi pošlje email, ker na klice mu ne odgovarjam. Ne želim izgubljat energije. Pa tudi na email mu odgovorim z eno besedo ali pa še to ne. Žal ga moram držat na razdalji.

Jaz nisem mogel verjet kaksno breme je padlo dol ob koncu,ni bilo vec zivcnosti,konstantnih dram  prepirov,izpadov vrednih obiska psihiatra in nemogocih napol norih zahtev. Vedno sem prej ob koncu bil zalosten kdaj vec kdaj manj a feeling je znan a po taki vezi me je zadelo to da tega ni bilo,prav nisem mogel verjet sem bil takoj sproscen, vesel ,dobre volje in neobremenjen.Kot da se resis res  tezkega bremena,kot da bi te nekdo nehal dusiti in spet lahko z polnimi pljuci svobodno zadihas.