V katerih primerih je žrtev mobinga na delovnem mestu sama kriva, da je bila žrtev mobinga?
Za psa je odgovoren lastnik.
Medčloveški odnosi potekajo drugače kot odnos lastnika do njegovega psa. Opaziš razliko? Pa tudi živali nimajo samozavesti v tem pomenu kot jo imajo ljudje, zato ne morejo biti odgovorne za opisano stanje.
Mobing v službi, pa tudi ustvarjanje dram za domačimi stenami, po psihološki plati izvirata iz istega žaklja. V takih situacijah pristanejo ljudje, ki potrebujejo točno take izkušnje za svojo rast. Osnova je peklenska gugalnica, kjer se na eni strani nahaja izkoriščevalec (tiran, psihopat ali drugače motena osba), na drugi strani pa žrtev (zakompleksan, nesamozavesten, hlapčevski karakter), ne glede na spol. Že zgoraj je omenjeno, da se mobing ne dotakne vseh ljudi enako. Se tudi ne more, ker si duševno čvrsti niti ne dovolijo manipulacij. Verjamejo vase in vedo, za kaj gre. Ne tičijo v vzorcu žrtve, zato za izkoriščevalce niso zanimivi. Patološki in zdravi karakterji se medsebojno niti ne pritegnejo. Pritegneta se samo izkoriščevalec in žrtev. Zato izkoriščanje traja le toliko časa, dokler žrtev ne spregleda, da začne odpravlajti lastne napake z delom na sebi. Ko vse predela do stopnje indiferentnosti, se nanj patološki tipi ne lepijo več. Jasno, ker se ne vidi več v vlogi žrtve, ne rabi več tirana, ob katerem bi si klesal samozavest.
Zato sami ustvarjamo pogoje življenja, tako na osebnem kot na širšem družbenem nivoju. Navzven zrcalimo notranje primanjkljaje ali vrline, ki jih lahko popravimo le v sebi. Risanje po ogledalu nič ne pomaga. Popravimo sebe in spremenimo odsev. In ko spregleda zadostno število državljanov, se manipulacije vladnih struktur nehajo – saj nimajo več koga vleči za nos![/quote]
hudo filozifiranje, ki kao razlaga,da ljudje nimamo razuma in možganov za razmišljanje, ampak nas pri vsem vodi skozi življenje zgolj in samo podzavestno, potlačeno…[/quote]
Še tisto malo razuma kar ga imamo, uporabimo za razmišljanje in soočanje s svojimi podzavestnimi vzorci in potlačenimi čustvi. 🙂
Vso naše življenje ni nič drugega, kot soočanje s sabo.
…in to predvsem tisti, ki izvajajo mobing. Ker se ob šibkejših od sebe ne morejo upreti svojim podzavestnim sadističnim težnjam.[/quote]
tudi jaz sem na to pomislila ob branju sestavka @špegu…
ker kdo je v bistvu res šibkejši… po mojem mnenju je tisti, ki ne zmore samoobvladovanja in normalnega načina komuniciranja, kot edino z nasiljem – psihičnim ali fizičnim… ker nad šibkejšim ali podrejenim se znesti pač ni znak neke osebnostne zrelosti in celovitosti, še manj pa samokontrole.[/quote]
Točno to!!
Že Pika Nogavička je vedela, kako se reče tistim, ki se na šibkejše spravljajo – reve!
Ne le na delovnem mestu, tudi v šoli – ali pa tam celo še bolj – se pokaže, kdo so take reve.
Posmehljivi profesorji, žaljivi, taki, ki imajo skoz nanašalno prepričanje, da mu učenci/dijaki/študentje namerno nagajajo, takšni se najbolj izživljajo nad svojimi učenci. Reve pač.
In s svojim izživljanjem, enako kot v kolektivu nadrejeni ali sodelavci, kažejo, kakšne pi*ke so. Brezhrbtenični, nesamozavestni, strahopetni revčki, ki svoj podhranjeni ego bildajo z nasiljem nad drugimi.
Seveda nad manj glasnimi in manj samozavestnimi še bolj. Ker si, ubožčki, nad drugimi ne upajo. Reve pač.
Točno to se je meni dogajalo. In verjemite, da traja lahko leta, da sploh uvidiš, da nisi TI tisti, s katerim je nekaj narobe. Šele ko spregledaš, kaj se ti v bistvu dogaja, lahko začneš reševati. In ker ti nisi taka oseba, da bi drugo osebo pred sodelavci in kaj vem kom še, šinfala, ona pa to še naprej počne, je zelo težko.
hudo filozifiranje, ki kao razlaga,da ljudje nimamo razuma in možganov za razmišljanje, ampak nas pri vsem vodi skozi življenje zgolj in samo podzavestno, potlačeno…[/quote]
Še tisto malo razuma kar ga imamo, uporabimo za razmišljanje in soočanje s svojimi podzavestnimi vzorci in potlačenimi čustvi. 🙂
Vso naše življenje ni nič drugega, kot soočanje s sabo.[/quote]
ni res nikoli – kaj boš rekel potem otroku, ki je žrtev nasilja – kaj le mora predelati on po tvoje s to izkušnjo in kje se mora soočiti sam s seboj kot otrok… pa še čisto nedolžen, nebogljen komaj prišel na svet – in po tvoje si je že zaslužil to, ker ima podzavest zabasano z nečistim in zdaj rabi starša s tako izkušnjo, da bo spucal svojo podzavest??? ali kako po tvoji logiki???
Meni je ta logika in tako pojasnjevanje totalno skregano s človekovo moralo, odgovornostjo in spoštovanja do sočloveka.
Ti bluziš o neki karmi ali o čem ?[/quote]
jaz ne kje ti to vidiš??? Nikjer nisem z besedo omenila nič takega, niti namognila ne. Ampak ti govoriš, da ljudje celo življenje pucamo svojo podzavest in potlačena čustva in da zato rabimo doživljajske situacije, da jih lahko skozi to predelamo.
pa te vprašam, kaj takega ima v sebi potalečenega ubogi otrok, ki je žrtev nasilja s strani staršev ali drugih odraslih, da rabi tako situacijo na kateri si skozi to doživljanje tega po tvoji logiki puca podzavest svojo in potlačena čustva…
Za moje pojme nič – ker je nedolžen in čist kot solza… tako tvoja logika o doživljanjih in situacijah, ki naj bi bila posledica tega,d a se nam zgodijo v življenju zato,d a pucamo svojo podzavest in kao,da jih človek potrebuje, da sčisti svojo podzavest in potlačena čustva ne pije vode in je popolnoma brezvezna.
Prej obratno – take situacije vseh vrst zlorab in nasilja človeku pustijo in naredijo enormno škodo in travme, ne pa da z njimi karkoli ščisti potlačenega.
V smislu našega omejenega zavedanja mogoče res nič. Mora pa v smislu samega življenja in evolucije.
Evolucija temelji na pestrosti izkušenj.
Sicer pa še otrok nima nekih potlačenih čustev, zato samo vprašanje nima povezave z mojo zgornjo trditvijo o soočanju s sabo in svojimi potlačenimi čustvi. Otrok bo s svojimi tipičnimi življenjskimi izkušnjami pridobil svoje tipične vzorce in bolj bo trpel, bolj bo primoran potlačiti svoje čustvene potrebe. Zato se bo prav tako celo življenje soočal s tem, kako svoja potlačena čustva preko odnosov sprejeti.
Vsak človek je za samo evolucijo in milijonov let trajajoč razvoj, tako pomemben, kot neka mravlja, ki jo mimogrede zgaziš. 🙂
Za tvoje multinick pojme res nič. 🙂
In kaj vse si ti morala potlačiti, da moraš zdaj toliko pucat ?[/quote]
A ti res ne znaš komentirat tematike in ostat pri tem? Ali ti je zmanjkalo argumentov in se potem zato spraviš na osebno raven komentatorja.
Jaz komentiram tematiko in o tem pišem. Če imaš kaj komentirat na to in o tem adekvatno odgovrit in svoj odgovor podkrepit z argumenti, vse lepo in prav. Na komentatorje se pa res ne rabiš spravljat, ker ti nihče nič noče. Še enkrat o tematiki komntiramo z argumenti, konstruktivno in argumentirano in ne na osebni ravni. Bo šlo zate?
V smislu našega omejenega zavedanja mogoče res nič. Mora pa v smislu samega življenja in evolucije.
Evolucija temelji na pestrosti izkušenj.
Sicer pa še otrok nima nekih potlačenih čustev, zato samo vprašanje nima povezave z mojo zgornjo trditvijo o soočanju s sabo in svojimi potlačenimi čustvi. Otrok bo s svojimi tipičnimi življenjskimi izkušnjami pridobil svoje tipične vzorce in bolj bo trpel, bolj bo primoran potlačiti svoje čustvene potrebe. Zato se bo prav tako celo življenje soočal s tem, kako svoja potlačena čustva preko odnosov sprejeti.
Vsak človek je za samo evolucijo in milijonov let trajajoč razvoj, tako pomemben, kot neka mravlja, ki jo mimogrede zgaziš. :)[/quote]
Kako gre lestvica?
Šibki posamezniki: potacati, pobiti, trpinčiti – da. Zanič za evolucijo.
Močni posamezniki: potacati, trpinčiti, pobiti – sploh ne moreš in pika. Odlični prenašalci dobrih genov, ki zmorejo vse z levo roko.
Invalidi brez roke zaradi nesreče: potacati, trpinčiti, pobiti – ne. Še vedno sprejemljivi prenašalci genov, čeprav štorasti.
Invalidi prirojeno brez roke: Potacati, pobiti, trpinčiti – zmerno. Če zmorejo, bo še kaj iz njihovih genov.
Nagnjeni k odvisnostmi: potacati, trpinčiti, pobiti – da. Ampak zakaj jih nikoli ne in oni to raje delajo drugim?
Invalidi s polomljeno hrbtenico: potacati, trpinčiti, uničiti – ne. Glej tretjo točko.
Invalidi z zanič hrbtenico od rojstva ali zaradi bolezni – potacati, trpinčiti, uničiti – obvezno. Kakšni geni in evolucija? Kje in kako? Nemogoče pač. Zato neuporabni. Predvsem Hawking.
Tisti z downovim sindromom pa so sploh najprimernejši kandidati za trpinčenje.
Ane? Tako je po tvoje?
Aja, ne ni. Samo šibkejši si zaslužijo, da se spravljajo nanje, ker imajo zanič gene.
Tvoja teorija bi precej bolj držala vodo, če bi se namesto trpinčenja šibkejših zavzemal za ukinitev uradne medicine, socialnih podpor, otroških dodatkov in vsega ostalega, kar ni plod mravljastega posameznika.
V smislu našega omejenega zavedanja mogoče res nič. Mora pa v smislu samega življenja in evolucije.
Evolucija temelji na pestrosti izkušenj.
Sicer pa še otrok nima nekih potlačenih čustev, zato samo vprašanje nima povezave z mojo zgornjo trditvijo o soočanju s sabo in svojimi potlačenimi čustvi. Otrok bo s svojimi tipičnimi življenjskimi izkušnjami pridobil svoje tipične vzorce in bolj bo trpel, bolj bo primoran potlačiti svoje čustvene potrebe. Zato se bo prav tako celo življenje soočal s tem, kako svoja potlačena čustva preko odnosov sprejeti.
Vsak človek je za samo evolucijo in milijonov let trajajoč razvoj, tako pomemben, kot neka mravlja, ki jo mimogrede zgaziš. :)[/quote]
kakšnega samega življenja in evolucije – kaj želiš povedati, da zato,d a se bo lahko razvijal, rabi izkušnjo zlorabe? zaradi evolucije in pestrosti izkušenj? A je s teboj vse ok?
resno???
Mi smo imeli v firmi eno, jasno poročeno, ki se je spentljala z nadrejenim in se začela temu primerno obnašati. Ko je tip zamenjal službo, ni imela več privilegijev in če si ji karkoli rekel naj naredi, je bilo pa menda vse mobing. Pa slabo se je počutila v kolektivu in to je bil spet mobing, ampak če se takole javno kurbaš v službi se moraš sprijaznit s tem, da se bo marsikdo muzal ali pa te ne bo maral, že zaradi značaja, ki ga izkazuješ. Da ne govorim o njenem ljubosumnem dedcu, ki je potem prežal nanjo in hodil okoli stavbe.
Če to sploh je mobing, ker rekel ji itak nihče nikoli ni nič.
A bi bil ti poskusni zajček? Da potrdiš ta tvoja dejstva. :)[/quote]
Nisem bog, da bom določal dejstva.
Samo razlagam jih. :)[/quote]
Jaz sem ena teh, ki ji gledaš s prezirom in se ti zdi popolnoma smiselno, še več, čisto dopustno, da se na delovnem mestu nad nami izvaja mobing.
Imam težko preteklost, kruto otroštvo, samozavest na psu. Tiha, plaha, zadržana, samokritična.
Pa mojemu delodajalcu v mnogih letih še ni prišlo na misel, da bi se nad mano kakorkoli izživljal. Moje kronično pomanjkanje samozavesti očitno niti najmanj ne kličepo njegovem mobingu.
Ker je človek na mestu! Ker je Človek! Razumen, moder, dostojanstven. In si ne bi dopustil nedostojanstvenega obnašanja, odnosa. Ker ima hrbtenico, je samozavesten in zadovoljen. Ker se hrani drugače kot z šikaniranjem drugih.
Vidiš, tu je razlika med uspešnimi in “uspešnimi”, ne v tem, kakšni so delavci.
Sama pa svoja potlačena čustva in bolečino iz preteklosti ozaveščam in predelujem veliko bolj konstruktivno in uspešno, kot bi jo ob izživljanju delodajalca nad mano.
Mi je pa jasno, da vsak, ki izvaja mobing, išče in najde vzroke v tistih, nad katerimi ga izvaja. Preboleče bi mu bilo pogledati resnici v oči.
Če hočeš biti prezirana, pa bodi. A ne zaradi mene, ampak zaradi sebe.
Kot ena izmed mnogih, nesamozavestnih multinick oseb, si se sama “odločila” da boš prezirana.
Saj za ostale uporabnike nisi oseba, ampak nek shizofreni multinick, ki prezira mene in mi pripisuje nekaj, česar nikoli nisem napisal.
Za tvoje multinick pojme res nič. 🙂
In kaj vse si ti morala potlačiti, da moraš zdaj toliko pucat ?[/quote]
A ti res ne znaš komentirat tematike in ostat pri tem? Ali ti je zmanjkalo argumentov in se potem zato spraviš na osebno raven komentatorja.
Jaz komentiram tematiko in o tem pišem. Če imaš kaj komentirat na to in o tem adekvatno odgovrit in svoj odgovor podkrepit z argumenti, vse lepo in prav. Na komentatorje se pa res ne rabiš spravljat, ker ti nihče nič noče. Še enkrat o tematiki komntiramo z argumenti, konstruktivno in argumentirano in ne na osebni ravni. Bo šlo zate?[/quote]
Za obstoj debate na osebni ravni, je pogoj neka oseba.
Neregistrirani multinick ni oseba.
Še sami multinicki zagovarjate trditev, da ni pomembna oseba, ampak komentar.
Kot zagovorniki lastne nepomembnosti zato ne morete pričakovati spoštovanja, ker niti nočete biti oseba.
Nekoga, ki se nam vsakokrat pred nami prikaže z drugo masko, nihče ne spoštuje.