Vam je kdaj žal da imate psa?

Vprašanje za tiste, ki imate psa: vam je kdaj žal da ga imate? Mogoče ko je treba v dežju na sprehod ali ko greste na dopust?

Sprašujem zato, ker imam vedno večjo željo si psa omislit, pa mi nek razum v glavi pravi da raje ne. Kolebam skratka.

Sem gor rasla z njimi, vedno je bil pes pri hiši, ampak seveda…glavno skrb so prevzeli starši. Mi otroci smo bili samo za “talušno”.

No, če se komu ljubi kaj v vezi s tem bm hvaležna.

Golob je obljubil pasji davek, če bo izvoljen. Ker pes je bojda luksuz in okoljski problem in luksuz  bo pod levo oblastjo obdavčen. Socializem pač

Redko. Pč je obveza in včasih zoprno..  sam v dežju mi je pa ql šetat😉

Ne, nikoli.  Malo žal mi je za mačke, ker psa lahko s seboj vzameš kamor greš, mačke pa težko.

Slabega vremena ni, je samo neprimerna obleka, za dopust pa planiramo “dog friendly” , če ne imamo pa malo morje sitterjev na lagerju.

Je pa jasno veliko odvosno od tega, kje in kako živiš. Mi samo vrata odpremo, pa so psi zunaj, nas je več in je več sprehajalcev, če si recimo en sam v petnajstem nadstropju stolpnice, je lahko težje.

ko sem ga imela-ne. Po dežju sem šla rada na sprehod, ko je sneg zapadal, sva dirjala ven uhuuuuu, norooo!! Pa na dolge sprehode ob savi sva šla, pa nočni sprehodi ob polni luni na savo in polje…

Sedaj ga ne bi imela zaradi ostalih obvez pa ne bi bilo tako svobodno kot takrat z vetrom v laseh.. na starejša leta v tisti hišici brez sosedov naokoli pa ga bom spet imela. In ne bo mi žal, to vem že sedaj. 😊

Naše ni več, še vedno žalujem in si ne mislim več omisliti psa. Kolikor je bilo res lepo in verjetno neponovljivo, si želim več svobode zase v prihodnjih letih, psa pa ne moreš vleči naokoli. Otroci so že odrasli, zdaj je zame prišel čas za uživanje, ustvarjanje in raziskovanje najlepših kotičkov, doživetja. Res sem si noro želela haskija, ampak po tehtnem premisleku sem to željo opustila. Zaenkrat pomagam v lokalnem zavetišču ob vikendih in prostih dnevih, sprehajam sosedovega psa ko me prosi, sploh ko gremo na daljše ture ga vedno vzamemo s seboj in mi to zadostuje.

Nasploh sem ugotovila, da je veliko načinov kako si lahko neko željo uresničiš, ne da bi jo ‘posedoval’. Recimo en tak primer so otroci. Ko me prime želja po še enem, pokličem prijateljico in si dam duška z njeno punčko na igrišču, ona si pa spočije in vsaj v miru spije kafe. Vsi zadovoljni

Kar pogosto ga pazim. Zelo mi je prirasel k srcu, se rada ukvarjam z njim, ga razvajam. Ko je pri meni, mi ni težko skrbeti zanj. Za stalno ga pa ne bi imela. Je velika obveznost, če zboliš ali se slabo počutiš.

Sploh pa je prijetno, ko iz sprehoda po dežju in sprehoda po snegu, potem mokrega in smrdljivega psa privlečeš  nazaj noter v stanovanje. Za kozlat.

Psa smo imeli skoraj 20 let, zal mi ni bilo nikdar, ta uzraz ‘zoprno’ je tisti bolj pravi.

Vcasih bi kam sel, pa se moras organizirat taki, da gre pes zraven ali da ima varstvo.

V dezju se pa na sreco nas pes ni rad sprehajal.

Pes je velika obveznost, ce bi zivela sama, ne vem, ce bi imela psa, mogoce edino, da imam nekoga, ki lahko vedno vskoci.

Je pa lepo ziveti s psom, nasploh z zivalmi, ogromno ti dajo.

Bolog, midva sva iz istega trolnega Vesolja, zato ti bom dal en zastonj nasvet.

Če želiš, da bi katere monklja glasovala za tvojo stranko, moraš

(1) jasno napisati katera stranka je to

(2) NIKDAR ne uleti v tujo temo zato da bi ŽALIL. V tej temi si izpadel Bedanec, ki brez maltretira Mojce, ki se igrajo s psički. Do tega nimaš nobene pravice. Če misliš, da te Mojce zdaj lajkajo, si hodil preveč v kumrovško šolo stalinizma. Preberi kdaj Josipa Vandota. Mojce ne lajkajo Bedanca. Tvoja strategija vzbujanja pozornosti spada v PR vrtec.

(3) Pazi zdaj to foro. Čao Mojce. Kužki ja, kužki ne. V vašem domu naj se glede psov zgodi VAŠA. Kekec je en tak vandrovec, zažviga, pozdravi, pa izleti

(4) Ti moj Piki, ti ne pozdraviš, ampak težiš. Nije ti to isto Piki Pikuletiću.

(5) Pazi zdaj dobro. To je višja šola PR. Tudi če jaz zdaj napišem: Mojčice, lepo se menite med sabo o kužkih, Pikija pa dajte na Ignor, mi one ne zamerijo. Všeč jim ravno nisem, volijo druge, ampak sovražžijo me pa tudi ne

(6) V zvezi s teboj lahko uporabim celo kletvico, ki je one iz mojih ust ne bi slišale, na primer Piki, goni se natrag u pizdu materinu (to nisem jaz tipkal, samo je skočilo na ekran), bodo malo zmajale z glavo, aj ti naš pobalin, ti bomo malo usta umile, bodo pri tem uporabile bio šampon brez kemičnih stropov.

Piki, ti moraš malo nazaj k vzgojiteljici v vrtec, ker se ne znaš iti politične agitacije. Jaz grem vandrat naprej. Adijo Mojčice iz te teme, ali pa kdaj v prihodnosti, ko bo konec volitev , tudi na svidenje. Lepo se imejte čez prvomajske praznike.

Jaz bi vzela mačka, če misliš, da je pes prevelika obveza.

Nikoli mi ni žal, ko nekoga tako vzljubiš, je težko pomisliti, da ga ne bi imel oz., da bo nekoč prišel njegov čas.

Imamo avtodom in smo precej od doma, kuža gre vedno z nami, nobenega problema-

Nikoli niti za trenutek. Sploh si ne morem zamisliti več življenja brez njega. Ena velika ljubezen za vse, ne glede na to, koliko smo stari.

Ni mi žal niti za trenutek. Tudi, če se je treba včasih brcnit in iti ven. Kar se tiče davka, je normalno, da se ga uvede, skoraj po vseh evropskih državah ga imajo, tistih par evrov že ni taka reč, psi so registrirani, ve se, kdo je lastnik, torej se jih brezvestneži ne bodo mogli kar tako znebiti.

Pri hiši imamo psičko že več kot 10 let. Zelo jo imamo radi. V preteklosti smo imeli z njo preglavice, posebno, ko je bil čas gonitve. Skrbno smo jo pazili pred vaškimi psi, potem smo se odločili za sterilizacijo. Zelo sem se bala, kako bo z njo po sterilizaciji, vendar ni nobenih problemov.

Je pa tako: psa moraš peljati ven vsaj parkrat na dan, skrbeti moraš, da ima svoje ležišče, vedno svežo vodo, hrano. Problem je edino včasih, ko je zelo, zelo slabo vreme, ali če se slabo počutiš, zboliš in ne moreš ven.

Pes je samo za resne in odgovorne ljudi.

Nikoli mi ni bilo žal. Ko je bila prejšnja psička zelo bolna, smo šli gledat našega ta novega. Če zelo dežuje gre na vrt, drugače pa ga sprehajamo 3x dnevno. Smo pa v hiši z vrtom in je verjetno lažje, kot v bloku. Če gremo vsi na dopust, ga damo v pasji hotel in zelo uživa.

ga imela

nikoli vec

prevec dela

Sploh je fajn, ko pes s posrano ritjo in poscanim tičem in svojimi poscanimi jajci briše po posteljini na kateri spiš ti. Če bo Golob dejansko uvedel davek na pse ga jaz podpiram.

Naš pes je že zelo star s kar nekaj zdravstvenimi težavami, tako da je zelo naporno fizično, psihično in tudi finančno. Na neke neplanirane izlete za več dni ne moremo iti, zdaj praktično še od jutra do večera težko, za vsak dopust se je treba vnaprej dogovoriti za varstvo, torej smo kar se določenih stvari zelo omejeni.

Sprehodi v hudem vremenu niso tak problem, bolj je problem, kadar iz drugih razlogov ne moreš ali je težko – recimo če si bolan, se slabo počutiš ali imaš neke obveznosti, ostali pa so odsotni. Kadar ji je treba pomagati po stopnicah, ker ni to pes za v torbico… Kadar laja in kar ne preneha, pa je ne moreš umiriti takoj (sploh ponoči je to super – ne, pes ni zunaj).

Nato se morda celo ubadati s tem, ali psa peljati na uspavanje ali ne… Drugi bi ga že zdavnaj, ker je z njim res kar nekaj dela, ampak ne moreš psa usmrtiti samo zato, ker je pač star in ima težave, s katerimi se ti ne da ukvarjati. Sam si si ga omislil, sam si dolžan poskrbeti zanj – pa to ne tako, da ga pač pelješ na injekcijo, ker ti je naporno ali se ti ne da več.

Zavedam se, da ko je ne bo več, jo bomo izjemno pogrešali, ampak bo pa marsikaj dosti enostavneje in tudi finančno bo laže. Dejansko bo eno breme padlo z ramen, kakor grozno se to sliši. A kot rečeno, marsikdo bi se takšnega psa znebil že prej, ker se mu z njim ne bi dalo ukvarjati.

Strinjam se s tisto, ki predlaga, da si morda omisli mačko. Sicer tudi z mačko dopusti niso nujno enostavni, ampak je načeloma laže poskrbeti zanjo kot za psa, ki ga je treba tudi peljati na sprehod. Zna biti pa za mačko hud stres premikanje, pa tudi to, če bo sama, zato morda razmisliš o parčku.

Če boš vzela psa, le razmisli o vsem tem vnaprej in dobro premisli, kakšno pasmo. Jaz imam načeloma raje srednje ali velike pasme, ampak je ob morebitnih težavah z njimi dosti dosti težje kot z majhnimi pasmami, ko psa lahko dvigneš in neseš v avto, k veterinarju, po stopnicah. Tudi 50 kg ženska težko dvigne recimo 60 kg nemško dogo, že 100 kg moški si hitro uniči hrbet ob tem, in to je izjemno pomembno.

Še to, če ste imeli psa kot otroci in bili tam samo “za lušno” – nujno nujno nujno v šolo in potem doma trenirati. Tudi če vzameš 5 kg psa, kajti ne želiš si imeti težav z disciplino in trmo, sploh v stanovanju. Pa seveda, finančno si moraš biti sposobna privoščiti mesečno dati kar nekaj denarja za psa, najprej za kvalitetno hrano ter rednega veterinarja, ob izjemah pa seveda lahko pride tudi do štirimestnih cifer. Če bi pes imel kakšno kronično zadevo ali potreboval dodatke etc, računaj še na vse od recimo 20, 30 pa do 100, 200 EUR mesečno dodatno.

Dobro je, da vnaprej razmišljaš, kaj bi pes v tvojem življenju pomenil in kakšne bi bile tvoje omejitve, ter da poskušaj najti pametno rešitev in se odločiš glede na to.

Ne omisli si psa, če razmišljaš o tem!

Zanesljivi ljudje imajo pse. Luftarji imajo mačke.

Nikoli mi ni žal. Moja je tista brca, ki jo rabim, da vstanem in grem ven na zrak. Tudi ni problem, če zbolim, jo pelje tudi kdo drug od domačih, potem pa pride nazaj k bolniku in ga čuva. Enako si splaniramo dopust, tako da je zanjo vedno poskrbljeno. Priznam pa, da je tale kužka moj zarečen kruh. Kar nekaj kil tega sem pojedla.

Nikoli žal, nikoli! Pes je nekaj najlepšega. Mi ni problema se potrudit in iti ven tudi v najslabšem vremenu. Je pa res, da trije skrbimo zanj in če eden ne more ali se slabo počuti, vskočita druga dva. Če bi bila sama verjetno ne bi imela psa, ker res ne moreš 100% zagotoviti, da boš vedno lahko poskrbel zanj.

No meni pa je žal. Zadnje leto imam neke zdravstvene težave in težko delam daljše ture. Naša psička ful potrebuje gibanje, precej sem jo razvadila, ker sva delali najmanj en 5km sprehod in 2×3 km. Med vikendi pa prave izlete. Bile sva aktivni v kinološkem društvu, osnove agilitija.

Zdaj se komaj zvlečem, da prehodim te tri km. Večinoma sedim na terasi in ji mečem žogo, učim kakšne trike ala plej ded, rol over,,… Sicer imam veliko zagrajeno pol hektarja veliko parcelo, ampak se mi zdi premalo.

Sicer psička nič ne pove, ampak jaz bi ji rada dala več.

hm, ampak zelo veliko ali vedno več nas ima oboje. kam potem ti spadamo?