Kosmata ljubezen, se popolnoma strinjam z vami.

Se strinjam!

Nikoli žal. Psi so bili vedno pri hiši in si življenja brez psa ne predstavljam. Velikost/pasma se prilagaja življenjskemu obdobju. Pes je moj stalni spremljevalec, ni pa povsod z mano. Logično. Po pameti. Tako kot ga ne vlačiš na sprehod poleti sredi dneva, ko je 36C zunaj in pločniki kar puhtijo od vročine, tako ga ne vzameš na obisk k ljudem, ki psov ne marajo ali imajo svojega psa, na Triglav tudi ne paše, na novoletno noč ga tudi ne pelješ v center med petarde in rakete. Prilagajanje je ključ. Pa ne kompliciraš 🙂

Je življenje s psom tako lepo, da 99% lepih in zabavnih trenutkov odtehta 1% žalostnih.

GOlob bo se zrak obdavčil.

Drugace mi ni nikoli bilo zal, da sem imela in imam psa.

Imeli smo psa šestnajst let, bil je kot član družine, naš prijatelj, zaupnik, tudi psiholog, koliko lepega smo doživeli z njim.

Po šestnajstem letu so se začele težave s kolki, niti hoditi ni več mogel, ne jesti, ne dihati, tudi dlaka u je začela izpadati, tiste žalostne oči so nas gledale kot bi prosile, pomagaj mi.

Veterinar mu je dal tablete za moč, za apetit, nekaj časa se je stanje izboljšalo potem pa je začel samo poležavati.

Kako nam je bilo hudo. Mož ga je peljal uspavati. Samo po tem je bil mož prav izčrpan, tako hudo mu je bilo.

Še sedaj ga ne moremo pozabiti pa je že tri mesece od takrat.

Nikoli več nobenega psa. Preveč žalosti je, ko mu ne moreš pomagati.

Imamo dva psa iz azila. Zelo hvaležna, prijazna in igriva. Vse se da in  uredi tudi ko greš na dopust. Odgovornost je. Isto kot da skrbiš za sebe ali otroka, ampak je vredno.

Ženska je spraševala pred letom dni. Do sedaj si ga je ali omislila ali pač ne.

Od malega sem želela psa in mojo prvo dobila pri mojih 41 letih, da je res moj pes in še to je pasma, ki je z njo veliko dela, eni jo imajo za nevarno. Vzgajava jo skupaj s partnerjem. Nikoli, niti za sekundo mi ni žal, neka posebna vez je med nami in tudi počitnice so psu prilagojene. Ne pustim je nikomur, do sedaj je nisem. Oz imam izbrane, ki bi bili primerni. 🙂 Ni mi žal nobenega stroška in nič. Včasih pride, da se ti ne da ven, ja, v dežju. Pa greš in kak dan manj. Nič hudega, pa ostale dni nadoknadiš. Je pa pes prvi in vedno bo. Ima pa zaradi tega en problem, ker toliko kot sem jaz nanjo navezana, je ona name in zato pretirano zaščitniška.

Nikoli, niti za sekundo žal. Čeprav je večje rasti, čeprav je veliko čiščenja, čeprav je veliko logistike in stroškov. Je pa bil premišljen nakup, pri preverjenem vzreditelju, pasma, ki je ne bova imela možnosti imeti kasneje, ko bova starejša. In kupljen je bil šele ko so otroci dovolj zrasli in ko je bilo časovno in finančno in prostorsko to možno. V najboljšem možnem trenutku je prišel in hvala angelčkom in vsem svetnikom za to.

Za njim bova že toliko v letih, da si mladiča ne bova več omišljala, ker bi bil večji riziko prevzeti odgovornost za 15 let, poleg tega nama manjši niso nekaj pri srcu,so pa za starejša leta morda primernejši. Dokler bova še pri močeh, bi verjetno posvojila kakšne starejše iz zavetišč, ki jih običajno nihče noče. Ali pa bomo spet pomagali v zavetiščih, kot smo že prej. Morda celo odpremo pasji hotel ali varstvo, kdo bi vedel.

Psi so zakon, moraš pa zelo dobro vedeti, kdo si sam, kakšne navade imaš, kje živiš, koliko si star, kako je z drugimi člani družine, kdo ga bo pazil, kam boš šel na dopust itd. In ko to veš, še, kakšen pes bi sodil k tebi. Najhujši so nepremišljeni nakupi ali posvojitve v stilu glej kako žalostno gleda, rešiti ga je treba. Nič od tega se ponavadi ne konča dobro.

Če se že kot otrok niste kaj dosti odgovorno ukvarjali s psom se tudi sedaj ne boste, pes bi trpel. Poiščite na netu o odgovornem skrbništvu psa in ostalih živali pa boste videli koliko odgovornosti, odrekanja, srčnosti in financ je potrebno za odgovorno skrbništvo. Pes mora biti na prvem mestu, tudi kadar se vam ne da ga sprehajati, tudi kadar ste bolni ga morate vsak dan vsaj 3x oreng sprehodit, zjutraj bolj zgodaj vstajati, direktno po službi hiteti domov, ker ga tišči lulat, kakat, ker je lačen, ker trpi kadar ni vsakodnevnega reda in tako dalje. Šolanje psa, redni vet. pregledi, učenje, igra in veliko časa zanj.Poiščite napotke in si ga nikar ne omislite zaradi trenutnega dolgočasja, ker pes ni predmet in ne igrača temveč živo, čuteče bitje popolnoma odvisen od nas vsaj 15 do 20 let, do samega konca.

Vse je lažje, jutranji sprehod, sprehod v dežju, tudi odraščanje, ko je največ dela z njim. Na dopustu rabiš le vedeti, da je varen in lepo skrbijo za njega.

Smo imeli psa, pa smo ga za 5min pustili privezanega pred vhodom v kitajsko, pa je izginil 🙁

Ne, nikoli. Je pa res, da moraš sprejeti precej kompromisov, ker postaneš odgovoren za malo bitje, ki ne more skrbeti zase. To pomeni, da včasih, na primer, po službi ne greš na pijačo, ker te pes že cel dan čaka za sprehod. Ali pa splaniraš celoten dopust, da je pes dobrodošel v nastanitvi in je v bližini dovolj narave za sprehode.

Tudi meni…k skor nobenga ne srecam…ne da se mi dost z ljudmi ukvarjat

Ne nikoli.

Pa tud sem oskrbnik zivali in skrbim za zivali na domu laztnikov, ko so odsotni, v gneci, bolni…. pa se nihce mi ni rekel, da mu  je zal.

Iz izkusenj, ker delam z zivalmi ze celo zivlhenje, bom vam svetovala…ne si ga vzet, iz zapisa je razvidno, da ste raje komot in tako naj tud ostane. Zival pri takih ljudeh le trpi

Jp.

Žal? NIKOLI! Psi so moje življenje ❤️

Zdaj ga nimam, smo ga pa imeli, a bil je moj. In nikoli, ampak res nikoli mi ni bilo zal. Vcasih je bilo tezko zaradi dopusta, vcasih je bilo treba kaj crtati, ampak meni je bila psicka vec vredna kot potovanja in druge stvari. Zame je bila kot terapevtka, ki me je vedno poslusala in mi lepsala zivljenje.  Je pa pes velika odgovornost. Vsaj 3x na dan ven, vsaj en dolg sprehod v vsakem vremenu. In vcasih se kaj neljubega zgodi, recimo kaksna zlomljeta noga, se ustrasi grmenja ali petard in se v strahu strga in se izgubi in so skrbi, iskanje. Ampak pes je vreden vseh odpovedovanj. Moras pa biti clovek za to. Pes ni za vsakega.

Nikoli, alpak res nikoli mi ni težko iti s psom ven. Imam nemško ovčarko. Čudovita je.

Imeti psa in za njega ustrezno skrbeti je velika odgovornost. Če že zdaj kolebaš, ne vem, če si pripravljena na obveznosti, ki te čakajo. Imela sem psa, zadnje leto je zaradi bolezni bilo res stresno in obremenjujoče. Pomisli tudi na to. Malega in starejšega psa je potrebno še večkrat dnevno peljati ven. Ali ti bodo službene obveznosti to dopuščale? Ali boš iskala lokacijo dopusta primerno za psa? Meni osebno, kljub temu, da je bilo na trenutke zelo težko uskladit vse obveznosti, nikoli ni bilo žal. Imela sem ga rada bolj kot sebe in težko sem prebolela to, da ga ni več.