Vprašanje za ženske
Kakorkoli… večina žensk je dandanes tako egoističnih, da bodo raje samske, kot, da bi namignile kakemu fantu, da jim je všeč, vsaj ne popolnemu neznancu, sicer pa ene ne komplicirajo, izberejo prvega, ki ga poznajo pa je rešeno :-D. Sploh pa ne poznam nobenega, ki bi brez odziva pristopil do ženske, in bi bila skupaj. Vsi povejo, da je pravzaprav ona bila tista, ki si je celo bolj želela… Za prve “korake” pa sta bila kriva oba… Pa še kako okorni in nerodni so menda bili. Tu pa ene filozofirajo, da jim bo ob prvem kontaktu kot, kot v pravljici… Brez truda nikoli ni bilo nič pametnega…
Če se ne bodo na tem področju ženske spremenile, bo čez nekaj let večina ljudi mlajše generacije samskih. To načeloma velja tudi za moške, ampak moški zaradi pritiska družbe še poskušajo pristopiti, ženske pa totalno nič, razen to, da vsakega zavrnejo, “ker ga ne poznajo”. Se bo pa zgodilo, da tudi moški ne bodo dali več te energije od sebe, če ni rezultatov…
Tole razmišljanje po mojem lastnem mnenju kar dobro drži vodo. Velja ne samo v tem primeru, ampak na splošno v lajfu. Glavna razlika med uspešnimi in neuspešnimi v življenju je v ustvarjanju priložnosti in ne čakanje na priložnost. Druga razlika pride nekoliko kasneje v življenju, ko se neuspešni (posledično veliko krat nezadovoljni) začno spraševati, kaj bi spremenili v svojem življenju v preteklosti… če bi lahko.
Uspešni ponavadi ne obžalujejo, ker so poskusili ustvariti priložnost (pa čeprav so pri poskusu pogoreli), med tem ko neuspešnim vedno kljuva v malih možganih… zakaj nisem imel(a) hrabrosti, zakaj se nisem odločil(a), obžalujejo pretekle (ne)odločitve, napačne odločitve… etc, etc. :-))
A jebi ga folk… vedno je bilo tako, da sreča spremlja hrabre. :-))
Vaš link
[/quote]
Se strinjam s tem, ampak problem je, da ta del ni odvisen samo od moškega oz. moški ima na tem področju na pol zvezane roke, če ni nobene hrabrosti tudi iz strani žensk.
Tole citirano je ena velika oslarija; Tudi moški se ob tem počutimo enako slabo, nekatere potolče tako zelo, da se desetletja več ne upajo poskusiti.
Odvisno je tudi od ženske in načina zavrnitve – saj je zavrnitev lahko sočutna in razumevajoča ali pa nesramna. In seveda vse vmes.
Večina moških se vseeno – prej ali slej – prisili k izpostavljanju, če res želijo partnerico oz. imajo v glavi zamisel družine kakršno želijo. Ampak to je samo zato, ker drugače ne gre oz gre prepočasi.
Obstaja sicer še drug način – in sicer to, da – prej neopazni – moški, iz sebe naredi zaželjenega in opaženega samca, pa ženske same pridejo. Nekateri se lotijo zadeve tudi tako.
Če ne bi bilo te “zunanje” grožnje, da bo stanje ostalo nespremenjeno se ne bi spravili.
Tu seveda pišem o tistih povprečnih, ki v sebi nimajo lovskega nagona, da je treba ujeti in podreti vse kar leze in gre. O takih, ki jih ženske sicer sploh ne opazite in jamrate, da jih ni.
