Vprašanje za ženske po porodu
10 mesecev je definitivno premalo, da se spravi v red. Nekatere se zredijo tudi zaradi pomanjkanja spanja.[/quote]
razumemo, da telo rabi svoj čas in da zaradi nespanja sploh na začetku, je lahko tudi utrujena, samo po pol leta pa se tudi telo že toliko odpočije, in sta mama in otrok že toliko tudi navajena na nek ritem,d avsaj nekaj pa lahko začne delati na tem, da počasi začne kaj narediti tudi zase, za svojo kondicijo…
torej po pol leta bi lahko začela z vadbo zmerno in prilagojeno hrano, če je to težava… in bi se počasi do 10 meseca pa tudi že začelo kaj poznati – nihče ne pravi,d amora biti že top… ampak vsaj delela bi pa lahko že v tej smeri…
ona pa očitno ne samo,da ne dela niti v tej smer, ampak celo obratno – še gor dobiva. In to je zaskrbljujoče
10 mesecev je definitivno premalo, da se spravi v red. Nekatere se zredijo tudi zaradi pomanjkanja spanja.[/quote]
razumemo, da telo rabi svoj čas in da zaradi nespanja sploh na začetku, je lahko tudi utrujena, samo po pol leta pa se tudi telo že toliko odpočije, in sta mama in otrok že toliko tudi navajena na nek ritem,d avsaj nekaj pa lahko začne delati na tem, da počasi začne kaj narediti tudi zase, za svojo kondicijo…
torej po pol leta bi lahko začela z vadbo zmerno in prilagojeno hrano, če je to težava… in bi se počasi do 10 meseca pa tudi že začelo kaj poznati – nihče ne pravi,d amora biti že top… ampak vsaj delela bi pa lahko že v tej smeri…
ona pa očitno ne samo,da ne dela niti v tej smer, ampak celo obratno – še gor dobiva. In to je zaskrbljujoče[/quote]
Da ne govorimo o tem, da so nekatere tudi kar pošteno depresivne. Čisto iz
hormonskih vzrokov, precej neobvladljivo, dokazano, tudi že redno spremljano s
strani psihologov v porodnišnicah.
Taka gotovo rabi samo še to, da ji mož pove, da mu ni več privlačna.
Resnica zelo boli. POznam veliko zelo bolnih žensk, od psihičnih do fizičnih bolezni. Pa vse lepo skrbijo za svoje telo. Vedno pravijo da zdravo telo bolje prenaša vse skupaj. Na drugi strani poznam še veliko več bajs, popolnoma zdravih, brez vsake bolezni. One pa se naredijo hipohondre zato da se jim ni potrebno premaknit. One imajo od depresije do ne vem kakšni neravnovesij. Seveda v njihovih glavah. Resnica pa je popolnoma drugačna.
Poporodna depresija se pojavlja pri okoli 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mladih mamic. To je ena petina.
Niti ne tako malo.
O bajsah kar tako iz lenobe ali drugih duševnih problemov imam tudi jaz drugačno
mnenje.
Tebi je pa vse isto, Pač babe.
Me pa potem čudi, da je toliko moških (pre)debelih….pa še rodili niso, pa neravnovesij
tudi nimajo, saj so vendar moški?
Poporodna depresija se pojavlja pri okoli 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mladih mamic. To je ena petina.
Niti ne tako malo.
O bajsah kar tako iz lenobe ali drugih duševnih problemov imam tudi jaz drugačno
mnenje.
Tebi je pa vse isto, Pač babe.
Me pa potem čudi, da je toliko moških (pre)debelih….pa še rodili niso, pa neravnovesij
tudi nimajo, saj so vendar moški?[/quote]
Zelo dobro poznam poporodno depresijo v tem primeru je ni. Po desetih mesecih pa je o tem govoriti naravnost smešno. Debeli moški pa so isti problem kot debele ženske. NE vem zakaj se govori o tem če pa ni tema.
Poporodna depresija se pojavlja pri okoli 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mladih mamic. To je ena petina.
Niti ne tako malo.
O bajsah kar tako iz lenobe ali drugih duševnih problemov imam tudi jaz drugačno
mnenje.
Tebi je pa vse isto, Pač babe.
Me pa potem čudi, da je toliko moških (pre)debelih….pa še rodili niso, pa neravnovesij
tudi nimajo, saj so vendar moški?[/quote]
Zelo dobro poznam poporodno depresijo v tem primeru je ni. Po desetih mesecih pa je o tem govoriti naravnost smešno. Debeli moški pa so isti problem kot debele ženske. NE vem zakaj se govori o tem če pa ni tema.[/quote]
aja, smešno je po 10 mesecih govoriti o poporodni depresiji?
a to baje kar samo mine po 9ih mesecih ali kako?
kaj tak senzaciolistično potenciraš no…
ne, ni postava pomembnejša od otroka – otrok in mati in družina so pomembni, zato je prav, da mati poleg skrbi za otroka skrbi tudi zase in za odnos s partnerjem…. ženska ne ekstremi – ravnotežje vsega je pomembno… tako,d a ne ekstremiziraj v nobeno smer, zato, da bi izpadla senzacionalistična.
In nihče ne govori in se ne pritožuje nad spremenjenostjo telesa po porodu v smislu kot ti pišeš – nožnica in oblika bokov – govorimo o nezdaven načinu ćivljenja, o tem, da se ženska nič ne giba, da si nabira kg – in to je nezdravo tako pred nosečnostjo in tudi po njej…
tako,da je neodgovorno od tebe – da pišeš,d a je ok da se mlada mamica zapusti v telesni kondiciji z kg tudi z vidika skrbi za otroka in njenega zdravja.
Imam eno tako v familiji – nihče ji ne sme nič reči, ker je takoj prizadeta in užaljena – in ne boš verjela, ne da se ji ukvarjat z otrokom celo zato, ker pravi sem utrujena – seveda je utrujena od vseh kg, ki jih mora nositi zraven… je bila že pre pretežka, po nosečnosti je pa šlo samo še gor, ker itak skoz pravi, ja sej bom, ampak nikol nč ne naredi… pa je nesrečna sama s seboj, pa tečna, pa zadirčna, pa se dere na ot4oka – ja super ane taki onos -po tvoje glavno, da se kao skrbi za otroka – po njenem se tudi ja – vse analizira vsako njegovo dejanje – stroga in avtoritativna za vsak las gnjavi vse naokoli… in ne ne ukvarja in ne igra se z otrokom, ker se ji ne da in je utrujena… dokler je bil še mali – ji pač ni blo problem ga met v vozičku in sedet zraven… zdaj kasneje – nope, nič od mame, ki jo otrok potrebuje v tem smislu fizičnega ukvarjanja z njim, ker se ji ne da, je zmatrana, utrujena in daj no sin, boš pa ja že razumel, ne tečnari mamici in take posluša potem otrok – je to ok po tvoje?
tak,d a malo razmisli kaj zagovarjaš…
še enkrat si zapomni, ko bo ta otrok avtoričin shodil, se ji ne bo dalo tekati za njim, pa ko se bo postavljal na noge, bo trpela od bolečin v križu in bo še bolj na kavču… ne bo shujšala takrat, takrat bo zaradi utrujenosti še bolj obsedela in še manj se ukvarjala z otrokom… takrat bo šelel bolj zapostavila tudi otroka zaradi kg…
ni to napad na nobeno žensko – ampak reala in skrb za svoje zdravje iz odgovornosti zase ih njeno družino.[/quote]
Ni redko in poznam primere mater, ko je njihova skrb za otroka omejena na hranjenje, pranje, prevažanje v vrtec, umivanje in podobno, ne znajo se pa z njimi pogovarjat, jim prebrat pravljico, se z njimi igrat. Seveda so otroci nemogoči, ker enostavno nimajo njene pozornosti in jo skušajo priklicat z nagajanjem, trmo in podobnim. Ko sem ji predlagala, naj se kdaj samo sproščeno igra z njimi, pa magari samo pol ure in gre potem delat tisto, kar se ji zdi tako prekleto nujno, se je strašno razburila, da se ona pač nima časa igrati z njimi.
Analiza kakcev, štetje gramov in mililitrov, strogo zabetoniran dnevni red, to ponavadi ne napoveduje nič dobrega ne za otroka ne za partnerja.
Zelo dobro poznam poporodno depresijo v tem primeru je ni. Po desetih mesecih pa je o tem govoriti naravnost smešno. Debeli moški pa so isti problem kot debele ženske. NE vem zakaj se govori o tem če pa ni tema.[/quote]
aja, smešno je po 10 mesecih govoriti o poporodni depresiji?
a to baje kar samo mine po 9ih mesecih ali kako?
http://www.medicalnewstoday.com/articles/271217.php%5B/quote%5D
Kako moreš PUMI ugovarjat, ko je pa specialist za poporodno depresijo in za
BABE nasploh?
Ženske se vse skrijemo, pol tega ne vemo o samih sebi, kot on VE o nas.
O, si se (spet?) razpisal! Odgovarjam z zamudo, a še pravočasno – preden se začnem spraševati, kaj mi je tega treba… Da povem, da nisem zamerljiva, niti (pre)občutljiva? Da dodam, da nimam namena razpredati o kakršnikoli ‘krivdi’?
Še danes trdim, da ne vidim, v čem bi bila vrlina, če greš čez življenje kot bager: da rušiš vse, kar ti pride na pot. Po drugi plati je težko tudi s tistimi, ki so kot mimozice, da jih sesuje vsak prepih. Še težje pa z onimi, ki so se sposobni trmariti toliko časa, da v končni fazi pozabijo, zakaj so se sploh začeli – le nehajo bolj težko.
A lej, ne morem se narediti, da nisem opazila tvojega nasveta, na katerega sem replicirala:
Kar pa potrjuje v končni fazi samo to, da smo si ljudje različni. Da je sreča, da kljub vsemu najdemo v življenju take, s katerimi smo kompatibilni – neglede na to, koliko časa nam je dano, da hodimo v njem drug ob drugem. Tako enim pač ne gredo niti najmanj do živega kritike, izrečene na nesramen način. Drugi pa pač tega ne vidijo kot način še sprejemljive komunikacije.
O kitih: dolga leta sem si pod tem pojmom predstavljala ogromne, največje kopenske živali, nedoumljivo velike že kot otroku (“So res daljše od še tako velikih ladij?”). Do pred nekaj leti, ko mi je bilo povedano, da te živali lahko celo slišiš, kako se oglašajo. Na večer, ko se morje umiri. In to predstavlja … svojevrstno srečo. Že zato, ker tega ni dano doživeti vsakemu.
aja, smešno je po 10 mesecih govoriti o poporodni depresiji?
a to baje kar samo mine po 9ih mesecih ali kako?
http://www.medicalnewstoday.com/articles/271217.php%5B/quote%5D
Kako moreš PUMI ugovarjat, ko je pa specialist za poporodno depresijo in za
BABE nasploh?
Ženske se vse skrijemo, pol tega ne vemo o samih sebi, kot on VE o nas.[/quote]
Če po 10 mesecih ne pokapiraš da je nekaj hudo narobe s tabo, potem si žali boga kriva popolnoma sama. To da najprej pomislite na poporodno depresijo ki jo ima ena od 5 žensk je butasto. Samo da se bajso zagovarja.
O, si se (spet?) razpisal! Odgovarjam z zamudo, a še pravočasno – preden se začnem spraševati, kaj mi je tega treba… Da povem, da nisem zamerljiva, niti (pre)občutljiva? Da dodam, da nimam namena razpredati o kakršnikoli ‘krivdi’?
Še danes trdim, da ne vidim, v čem bi bila vrlina, če greš čez življenje kot bager: da rušiš vse, kar ti pride na pot. Po drugi plati je težko tudi s tistimi, ki so kot mimozice, da jih sesuje vsak prepih. Še težje pa z onimi, ki so se sposobni trmariti toliko časa, da v končni fazi pozabijo, zakaj so se sploh začeli – le nehajo bolj težko.
A lej, ne morem se narediti, da nisem opazila tvojega nasveta, na katerega sem replicirala:
Kar pa potrjuje v končni fazi samo to, da smo si ljudje različni. Da je sreča, da kljub vsemu najdemo v življenju take, s katerimi smo kompatibilni – neglede na to, koliko časa nam je dano, da hodimo v njem drug ob drugem. Tako enim pač ne gredo niti najmanj do živega kritike, izrečene na nesramen način. Drugi pa pač tega ne vidijo kot način še sprejemljive komunikacije.
O kitih: dolga leta sem si pod tem pojmom predstavljala ogromne, največje kopenske živali, nedoumljivo velike že kot otroku (“So res daljše od še tako velikih ladij?”). Do pred nekaj leti, ko mi je bilo povedano, da te živali lahko celo slišiš, kako se oglašajo. Na večer, ko se morje umiri. In to predstavlja … svojevrstno srečo. Že zato, ker tega ni dano doživeti vsakemu.[/quote]
To da se nekdo zredi ko kit nima blage veze z neko kompatibilnostjo. Ampak ja, iščimo izgovore da je nekdo nemaren in debel ko kit.
Čeprav sem bila noseča jaz in da, samo jaz rodila, nikoli nisem za svojega moža smatrala, da je pa on samo malo špricnil in zaključil. Ravno v tem je ves point te teme. Nekatere ženske postanete izključne lastnice svojega otroka. Moške odrežete, otroku ne pustite dihati.
Biti mati pomeni skupaj z očetom ustvariti prijetno okolje skupno za vzgojo naraščaja in seveda še naprej biti partnerica in ljubimka svojemu možu.
Puma ima prav, res se oglašate tiste, ki niste razumele bistva. Avtor si želi nazaj žensko, v katero se je zaljubil. Ne brezhibno bejbo, ampak nasmejano, simpatično, ki bo natefila tudi kaj za svojo zunanjost.
Ene ste res skrajnostne in patetične.[/quote]
Ko si že tako pametna,ti poznaš osebno njega in njo,da lahko sodiš in, pazi, celo vlečeš paralelo z vama dvema, kaj vidva sta in nista. Kaj pa ti veš kakšen odnos imata onadva? In v temu je bistvo. Ne v riti, ne v joški – ampak v odnosu, v spoštovanju, v pogovarjanju med sabo. Tudi vsak otrok ni enak,en rabi več pozornosti,drugi manj. 1000 faktorjev je tukaj v igri,ne more kar en tujec soditi o nečem,kar nima pojma.Nima pojma!
Aja,ti si boginja. Bljek.
Aja, enega froca ne bosta mogla sama gor spravit? Se obešat po babici in……….še kaj?
Zakaj pa ne moreta vzet otroka na tenis? Ali pa na sprehod ali pa kakšna druga rekreacija?
Babica verjetno tudi še hodi na šiht. In če je pametna, ker je svoje že gor spravila, hodi:
– v ponedeljek na pilates
– torek : pevske vaje
– sreda: bazen
– četrtek: kleklanje
– petek: frizer in kava s prijateljicami
– sobota: izlet
– nedelja: maša in gasilska veselica
Sicer je pa očitno, da ‘mlada mati’ špila Cankarjanko. Pere, reže, seklja, kuha, lika….. lepo vas prosim – ne najde časa za razvedrilo pa na porodniški je!! Pa danes ni nobenih plenic! Kaj pa lika??
Verjetno visi doma še v kakšni trenirki, prešvicana in evo – koplje si jamo!
Dec – ti pobaši otroka in z njim ven, na sonce! Če bo šla žena zraven prav, če ne naj pa doma glanca. Samo ji povej, da je to začetek konca. In nikar ne mislita še na kakšnega otroka![/quote]
Dober post! ;)[/quote]
Se strinjam!
Čeprav sem bila noseča jaz in da, samo jaz rodila, nikoli nisem za svojega moža smatrala, da je pa on samo malo špricnil in zaključil. Ravno v tem je ves point te teme. Nekatere ženske postanete izključne lastnice svojega otroka. Moške odrežete, otroku ne pustite dihati.
Biti mati pomeni skupaj z očetom ustvariti prijetno okolje skupno za vzgojo naraščaja in seveda še naprej biti partnerica in ljubimka svojemu možu.
Puma ima prav, res se oglašate tiste, ki niste razumele bistva. Avtor si želi nazaj žensko, v katero se je zaljubil. Ne brezhibno bejbo, ampak nasmejano, simpatično, ki bo natefila tudi kaj za svojo zunanjost.
Ene ste res skrajnostne in patetične.[/quote]
Ko si že tako pametna,ti poznaš osebno njega in njo,da lahko sodiš in, pazi, celo vlečeš paralelo z vama dvema, kaj vidva sta in nista. Kaj pa ti veš kakšen odnos imata onadva? In v temu je bistvo. Ne v riti, ne v joški – ampak v odnosu, v spoštovanju, v pogovarjanju med sabo. Tudi vsak otrok ni enak,en rabi več pozornosti,drugi manj. 1000 faktorjev je tukaj v igri,ne more kar en tujec soditi o nečem,kar nima pojma.Nima pojma!
Aja,ti si boginja. Bljek.[/quote]
daj no, saj ni treba nobene take napadalne nastrojenosti, še manj da nekomu govoriš,d a je bljek… a te ni nič sram – na nivoju odrasle osebe.
Saj ne govorimo o podrobnostih dotičnega odnosa – govorimo pa o problemu lastnega zanemarjanja enega partnerja…
Najprej sem mislila iti mimo, zdaj pa me prešinilo.
Najbolj modre in predvsem umirjene nasvete, brez žaljivk in poniževanja na osebnem nivoju, so napisale ženske, ki tudi sicer delajo na sebi in ohranjajo odnos s partnerjem.
Žaljivke, izgovore, patetiko in na koncu celo bolezen, da ne govorim o obtoževanju avtorja in vseh nas, pa ste kot po pravilu v svoje poste natrosile ženske, ki vam je nek spoštljiv odnos tuj.
Tudi če se z menoj ne strinjaš, lahko to poveš brez žaljenja.
Čeprav sem bila noseča jaz in da, samo jaz rodila, nikoli nisem za svojega moža smatrala, da je pa on samo malo špricnil in zaključil. Ravno v tem je ves point te teme. Nekatere ženske postanete izključne lastnice svojega otroka. Moške odrežete, otroku ne pustite dihati.
Biti mati pomeni skupaj z očetom ustvariti prijetno okolje skupno za vzgojo naraščaja in seveda še naprej biti partnerica in ljubimka svojemu možu.
Puma ima prav, res se oglašate tiste, ki niste razumele bistva. Avtor si želi nazaj žensko, v katero se je zaljubil. Ne brezhibno bejbo, ampak nasmejano, simpatično, ki bo natefila tudi kaj za svojo zunanjost.
Ene ste res skrajnostne in patetične.[/quote]
Ko si že tako pametna,ti poznaš osebno njega in njo,da lahko sodiš in, pazi, celo vlečeš paralelo z vama dvema, kaj vidva sta in nista. Kaj pa ti veš kakšen odnos imata onadva? In v temu je bistvo. Ne v riti, ne v joški – ampak v odnosu, v spoštovanju, v pogovarjanju med sabo. Tudi vsak otrok ni enak,en rabi več pozornosti,drugi manj. 1000 faktorjev je tukaj v igri,ne more kar en tujec soditi o nečem,kar nima pojma.Nima pojma!
Aja,ti si boginja. Bljek.[/quote]
Joj, če bi lahko nehala uporabljati tale bljek, boš takoj 50 procentov bolj simpatična. Ko bi ti vedela, kako odurno se bere.
Spoštovanje partnerja, ja. Tako kot je avtor opisal in ne vem, zakaj mu ne bi verjeli, je to spoštovanje s strani njegove žene spuhtelo. On kot partner zanjo ne obstaja več. Nadomestil ga je otrok plus njena mama.
Klinc, drznil si je omeniti, da ga moti ženina debelost in telesna zanemarjenost. Je pa povedal tudi še kaj drugega. Otrok ni izgovor, da damo partnerja na hladno.
Sklepam, da si debela.
eh, tipa moti žena. pika
kar zna povedat o njej je to, da se menda non stop z otrokovim drekom in taščo ukvarja. je to plastično nekajkrat napisal.[/quote]
Kako prikladno si spregledala, da bi rad šel z njo in otrokom skupaj na sprehod, pa ona noče, da je raje šla k mami kot za njim v gostilno, kjer je s prijatelji gledal nogomet, da je pripravljen paziti na otroka, da bi ona lahko šla igrat tenis … Njega moti, da je totalno zanemarjeno in pretirano debela, ne govorimo o par kg viška, ker taka je bila tudi pred nosečnostjo, pa mu je bila všeč. Zdaj mi pa povej en dober razlog, zakaj ga to ne bi smelo motiti.
Pišeš, kako športanje TEBI da energijo in TEBE poživi. Morda bi bil pri tvojih letih že čas, če dojameš, da nekaj, kar tebi paše, ni rečeno, da bo pasalo tudi drugemu. Ljudje smo si različni.
Mene recimo športanje utrudi in po takšni aktivnosti, kot je tenis, ki ga omenjaš, sem kot cunja. Čeprav beremo, da odsvetujejo aktivnosti zvečer, ker človek naj ne bi zaspal, nimam nikoli teh problemov in lahko 15 min pred spanjem recimo delam intenzivno aerobiko.
Imam pa občutek, da je pri vama še marsikaj drugega v odnosu narobe in zato te potem kar že vse na njej moti. Nič kaj obetajoče se to ne bere za prihodnost.
Gospo popolnoma razumem, izgubljena v novi vlogi, prejšnja vloga (avtorju privlačna ženska) ji je tuja, počuti se nemočno in nesposobno (pri opravljanju poklica “mama” in pri opravljanju vloge “žena”). Fizično stanje je pogosto odraz psihične nestabilnosti, lahko gre pa seveda v obe skrajnosti (nekateri prenehajo jesti, drugi jedo prekomerno).
Partner oz. avtor prispevka je pravzaprav nemočen v tem pogledu. Namesto nje ne bo shujšal, ona pa zanj ne bo. Jaz vidim problem predvsem v iskanju nove vloge vseh udeležencev v družini.
Poleg tega se najbrž ne uredi več tako kot se je pred zanositvijo in tudi manj da na svoj videz (ker so interesi otroka na prvem mestu). To seveda ni prav, neka razumna skrb za telo mora obstajati v vseh razmerah. Na podlagi avtorjeve zgodbe težko rečem v kolikšni meri se je njegova partnerica zapustila. Ali je to s 50 kg na 100 kg ali s 60 kg na 70 kg.
Glede na izkušnje lahko rečem, da ženske, ki se po porodih zapustijo, doživljajo obliko stiske. Nimajo ne volje ne vztrajnosti da bi dosegle svojo predporodno težo. Razlogov je več – od nezadovoljstva s stanovanjsko ureditvijo, dalje je tu nezadovoljstvo s pomočjo partnerja, potem nezadovoljstvo s svojo zaposlitvijo, če strnem je tu obče nezadovoljstvo in posledično jim je popolnoma vseeno za svoj zunanju izgled, kot da bi se nekako “vdale v usodo”. Verjetno avtorjeva partnerica ve, da mu takšna ni všeč, verjetno se tudi zaveda, da tudi če bi bila v fizičnem merilu po njegovih željah, bi spet našel kakšno zadevo, ki bi ga motila. To je oblika psihičnega nasilja in verjamem, da se niti ne trudi vam biti všeč, saj so izgleda vaši standardi za njo previsoki. Za nastalo situacijo sta vedno potrebna dva. V tem primeru se mi zdi, kot da gospa podzavestno ve, da ni dovolj dobra za vas, kar je pa res, veste samo sami.