Včeraj semspraševala kaj storiti ker miško joka,danes zjutraj pa je vzgojiteljica povedala,da je bil včeraj napadalen,tepel druge otroke 🙁

po vrtcu se bom pogovorila z njim ,ker tepeža ne odobravamo,in sem bila izredno presenečena nad tem,drugače ni napadalen

Vaše mnenje
Hvala

Miško je star 4 leta, v vrtcu je rad,vendar imamo zadnje čase problem, ko ga pripeljemo v vrtec, ga preoblečemo,no in se začne najprej zakaj moraš iti,mu razložim že prej doma potem še enkrat on ne bi bil v vrtcu joka,se dogovoriva ,da pride k oknu in pomaha ,včasih gre takoj ,je tudi že stekel za mano,nato v vsakem primeru gre do okna pomaha,joka,vendar potem ko me ne vidi več,preneha in je čist ok.
Kaj storiti,isto se dogaja tudi če ga pelje mož.
Hvala za vse nasvete
Prijeten dan

Je že prav, da se z njim lepo pogovoriš, a ti priporočam, da pa mu ne “težiš” zaradi tega. Ker v takem primeru ti prav dosti ne moreš narediti, ker od dogodka mine že lepo število ur, pri tako majhnih otrocih pa je treba ukrepati takoj, ko se pojavi nezaželeno vedenje, sicer ni učinka (ker otrok sploh več ne ve, kaj in zakaj je nekaj storil).

Zato je bolje, da se pogovoriš z vzgojiteljico in se dogovorita o doslednem ukrepanju vzgojiteljice (in tebe, če se stvar zgodi doma) v takih primerih.

V kolikor se to ne dogaja redno (kakor sem razbrala iz tvojega posta), je verjetno samo odraz stiske otroka, ki je ne zna sprostiti na socialno sprejemljiv način. Če se je to zgodilo samo ob tvojem odhodu, bi jaz predlagala, da vzgojiteljica takoj ob prihodu fanta vzame v naročje in ga malo potolaži, se z njim pogovarja ali ga zamoti s kako njemu zelo ljubo dejavnostjo, pri tem pa mu v začetku nameni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pozornost.

Tekom dneva pa naj pač bo bolj pozorna nanj in pri vsakem udarcu resno odreagira.

hvala,ne ne mislim ga kregati,ampak razložiti da to ni pravilno,da tudi njemu ne bi bilo všeč če ga bi kdo tepel.Vzgojiteljice ga vzamejo v naročje,včeraj sta mu povedali da ni prav kar počenja in je menda držalo samo dokler se nista obrnili stran.Danes pa mu je dejala da ga ne bo tolažila ker ona tolaži samo pridne 🙁
To se res še ni dogajalo zmeraj so ga hvalile kako je priden.Doma se to ne dogaja.

No, Katka, tako majhen pa ta otrok spet ni. Jaz bi se kar pošteno pogovorila z njim.

Pred 2 dnevoma sem poslušala predavateljico s tega področja (ki ima tudi več 10-letne izkušnje kot vzgojiteljica v vrtcu, tako da ni samo teoretik) in ona tako pravi.

To, da je vzgojiteljica otroku zaradi včerajšnjega neprimernega obnašanja odklonila današnjo crkljanje, je nenavadno in nepravilno delovanje vzgojiteljice, ki bo po mojem mnenju kvečjemu poslabšalo zadevo. Predvsem pa gre očitno za vzgojiteljico, ki nima prav dosti pojma o otrokovi psihologiji. Žal.

Tudi to, da ti je šla po ENKRATNEM neprimernem obnašanju takoj pripovedovat, prav tako ni skladno z načeli, po katerih morajo delati vrtci in vzgojiteljice. Te se morajo pri vsakodnevnih stikih (oddaja otroka) s starši osredotočiti na pozitivne plati otroka, o težavah pa se pogovarja na pogovornih urah (oz. se povabi starša na razgovor) in nikoli ob oddaji otroka.

Sploh pa občasno neustrezno obnašanje otroka ne sodi v kategorijo “težave” in v tvojem primeru bi morale vzgojiteljice same znati ustrezno ukrepati. Ugotoviti, kakšne razmere spodbudjo neustrezno ravnanje otroka in potem ustrezno (preventivno) ravnati v teh razmerah, ki jih dobra vzgojiteljica po opazovanju otroka mora ugotoviti. Kadar pa pač pride do udarca, pa morajo tudi takoj reagirati, ne pa “tožariti” mami.

S tem ne naredijo prav nič dobrega ne staršu ne otroku, saj je za kakršnokoli učinkovito ravnanje že prepozno. Edini rezultat je ustvarjanje negativne energije med staršem in otrokom, ki pa nikomur prav nič ne koristi.

Še enkrat ti svetujem, da se LEPO pogovoriš z vzgojiteljico, da ji predlagaš “svoje” rešitve (ker očitno ona nima ustreznih) in ji poveš, da se ti zdi, da bodo na otroka bolj njeni ukrepi bolje vplivali “tvoji”. Ti pa sama pač dobro premisli, kaj bi na tvojega fanta najbolje delovalo, saj ga sama najbolje poznaš.

Jaz pa mislim, da je ravnala čisto pravilno, da je o tem obvestila mamo. Pri nas se o takih stvareh obvešča sprotno, tako da se o tem lahko z otrokom pogovoriš doma. To, da živiš v prepričanju, da je tvoj otrok zlat in njabolj priden, potem pa na mesečnih govorilnih urah zveš, kaj se dejansko dogaja, mislim da ne pripomore k vzgoji. Prav se mi zdi, da se v stavku ali dveh (ne v razpravah) pove, ali je bilo tisti dan vse o.k., pohvala ali pa tudi mala graja – pač tako kot je bilo.

Pa tudi mislim, da se s 4-letnikom da že marsikaj pogovorit in dogovorit. Ne zaleže pa enkratni pogovor.

Samo to – s stališča mame.

Se popolnoma strinjam s Tanyo. Vzgojiteljice te morajo o dogajanju v vrtcu obveščati. Tako o dobrih kot o slabih stvareh. Enkrat smo imeli na obisku kolege. Tamali ubibože težki, nasilen, našega je kar metal po tleh. Starša pa: A veš, v vrtcu ga pa tako hvalijo, kako je priden. Sori, sramota! Pa lahko tvoja psihologinja reče, kar če. Kako naj starš vzgaja otroka, če niti ne ve, kako se ta obnaša v družbi?

Vzgojiteljica lahko staršem sporoča pozitivne ali negativne stvari. In žalostno je, če vzgojiteljica po celem dnevu ob odhodu otroka lahko reče zanj samo to, da je nekoga udaril. Mar ni naredil nič lepega, morda narisal lepe risbice, samoiniciativno pomagal pospraviti vzgojiteljici krožnike po kosilu itd.?

Žal to kaže na to, da je ta vzgojiteljica bolj usmerjena v negativnosti kot v dobre stvari in s tem vpliva tudi na slabšo samopodobo tega in drugih otrok.

Sploh pa vzgojiteljice nikoli ne smejo otroka označiti za pridnega / porednega! Hvali in kara se samo njihova dejanja, ne pa otrokove osebnosti. To je ena od zelo pomembnih zapovedi in zato še enkrat ponavljam, da ta vzgojiteljica nima pojma (ali ga noče imeti) o otrokovi psihologiji in ustreznem ravnanju v primeru nesocialnih vedenj.

Sicer pa noben otrok ni zlat in super ali žleht in grozen. Otroci so samo otroci, ustreznega ravnanja pa se šele učijo (seveda tudi na napakah) in naloga vzgojiteljic v vrtcu je, da otroka pravilno usmerjajo in vzgajajo (seveda doma pa starši). Zato je poročanje o vsaki “napakici” čisto brez veze. Te so samoumevne in del otrokovega razvoja.

Katka, prav vidi se ti, da maš malega otroka in si še vedno polna miselnosti, da je treba otroke vzgajati tako, da se jih ne kaznuje, temveč se jim samo dopoveduje in ckrla. Kako dolgo po tvoje je sistem crkljanja primeren?

Prav imaš, da je vzgojiteljica tam zato, da odpravlja nezaželeno vedenje, prav pa je seveda tudi, da so starši tekoče obveščeni o otrokovem obnašanju in počutju v vrtcu.

Okej, čisto možno, da sem priden dodala jaz ali pa starši. Je tega že kar nekaj let. Saj bistvo je pa jasno, ne? Ni se treba obešati na besede. In če otrok v vrtcu tepe, se tega pač ne da zaviti v celofan. In zakaj tudi bi? Me zanima, kako boš regirala, ko bo tvoj žrtev pretepača in bo prišel domov z modrico ali globokim ugrizom? Boš tudi rekla, da ga je treba zdraviti s crkljanjem? Ne gre za dveletnika, temveč za štiriletnika. Glede na to, da je bil moj še lani toliko star, verjemi, da vem, o čem govorim. In vzgojiteljica je ravnala prav. V skupinah štiriletnikov je več kot dvajset otrok. Kam pa pridemo?

To niso moje pogruntavščine. Tako je mnenje usposobljenih, izobraženih ljudi na tem področju, ki imajo ogromno praktičnih izkušenj z delom v vrtcih. Ravnokar hodim na tovrstna predavanja in samo ponavljam slišano. Čisto konkretno to predavanje izvaja pomočnica ravnateljice v enem od vrtcev, ki je bila prej tudi 20 let vzgojiteljica.

Moja pripomba o crkljanju pa se nanaša na Tinin prejšni post, kjer je pisala, da sin joka ob oddaji v vrtec. Sicer pa sem tudi napisala, da mora vzgojiteljica ustrezno in dosledno reagirati ob vsakem udarcu, da pa bi morda jutranjo agresijo preprečila tako, da bi od prihodu otroka najprej malo potolažila, da bi se umiril.

Lepo vas prosim, da vsaj preberete tisto, kar potem komentirate in kritizirate. Nikjer nisem napisala, naj otroka potem, ko nekoga udari, vzgojiteljica (ali starš) crklja!

Moja hči je prvi dan v vrtcu dobila globok ugriz. Pa nisem skakala v luft. Vzgojiteljica mi je povedala, da se je zgodilo v hipu, da otrok, ki je to naredil, drugače ni problematičen in zelo redko koga udari ali ugrizne. In je tudi res ni nikoli več. Seveda pa bi ostro nastopila, če bi se to ponavljalo.

Sicer pa povsod in vedno zagovarjam, da je treba vsako agresijo takoj sankcionirati (seveda ne z nasiljem) in da ni dopustno ne verbalno ne fizično nasilje. Prav tako pa tudi verjamem strokovnjakom, da se da pri otroku, ki ga poznamo, agresivno vedenje predvideti (če dobro opazujemo otroka, kdaj se začne tako obnašati) in v veliki meri se ga da tudi že vnaprej preprečiti.

Tina lepo piše, da njen otrok sicer ne tepe, da so VZGOJITELJICE vedno pravile, da je otrok “priden” in neproblematičen. Sori, ampak tega pač ne moreš primerjati s kakim problematičnim otrokom, ki tepe in grize vse po vrsti.

Katka, dva psihologa, dva različna pogleda. Na jemlji vsega za suho zlato. Jaz ne rabim psihologa, da mi pove, kaj je prav in kaj ne. Pa kakorkoli samovšečno zveni tole.
Kar opisuješ ti, eventuelno pride v poštev v jaslicah. Kdo se pa pri štiriletnikih pogovarja z vsakim staršem, kaj je otrok narisal in kaj je počel čez dan? Teh staršev je prek dvajset in ponavadi prihajajo v skupinah. Vzgojiteljica pove samo, če je kaj izrednega, za vse drugo so govorilne ure. V jaslicah (v istem vrtcu) si pa vzamejo čas, ja. Ker je otrok bistveno manj in si to lahko privoščijo. Pa štiriletnikki tudi že sami povedo, kaj se je v vrtcu dogajalo in ne rabijo za to vzgojiteljice, za razliko od malčkov.

Katka in tebi se zdi prav, da se staršem otroka, ki je grizel, tega ne pove? Kako bodo pa potem to znali preprečiti?

Če si lahko vzgojiteljica vzame čas, da pove staršu, da je njen otrok danes nekoga udaril, si lahko vzame tudi čas, da reče mami, da ji je pa danes pomagal pospraviti krožnike. Gre za en sam stavek.

Vzgojiteljice v našem vrtcu, tudi v višjih starostnih skupinah, to brez težav počno.

Sicer pa ti priporočam kako literaturo o delu in dolžnostih vzgojiteljic v vrtcih (recimo nacionalni kurikulum).

No, jaz pa nisem tako samovšečna in za oblikovanje lastnih stališč vedno preberem ali poslušam vsaj 3 različne poglede različnih (sodobnih) strokovnjakov (pa še kako xxy in diverso na MON). Ja, jaz pa si želim strokovne potrditve in usmeritev, kaj je prav in kaj narobe. Nekdo, ki celo življenje dela z otroci in se celo življenje izobražuje na tem področju, pač ve o otrocih veliko več kot jaz ali vsaka mama, ki se ukvarja zgolj z lastnimi otroki.

Zato imam pa forum. :))

Ampak resno, kaj se ti zdi bolj pomembno: Krožniki ali nasilje?

Če gre za enkraten primer, ne vidim potrebe. Le kako bi pa lahko starši tako početje v vrtcu sploh preprečili? Naj bodo ob njem ves čas vrtca?

Če pa gre za redno asocialno obnašanje ali za neprimerno obnašanje, ki ni ustrezno starostni razvojni stopnji otroka (otrok, ki tepe in grize v starosti 2-3 let, je nekaj drugega kot otrok, ki to počne pri 5.-ih letih), pa je seveda edino prav, da se starša povabi na pogovor, kjer se mu problem predstavi in tudi svetuje.

Da pa vzgojiteljica staršu, ko pride po otroka, reče samo “vaš je pa danes eno deklico ugriznil”, pa ne vem, kakšen učinek to ima razen žalosti tega starša. Če že obstaja problem, ga je treba konstruktivno reševati, ne pa o njem samo mimogrede sporočati.

Glej, enkraten primer, ko otrok nekoga udari, ni isto, kot večkratno tepenje s strani enega otroka, no. To je kot noč in dan!

Se strinjam s tabo, da je razlika, če je to enkratno dejanje ali pa se to ponavlja. Prav pa je, da smo o dobrem in slabem ravnanju seznanjeni sproti. In manj travme je za otroka, če to razčistimo pri prvi zadevi, kot potem, ko se to že ponavlja. Pa saj ni treba cele znanosti narest iz tega, le otroku se pove, da tako početje ni sprejemljivo in da tudi njemu ne bi bilo všeč, če bi ga nekdo drug tepel.

Aha, torej je treba počakati, da se slabo vedenje stopnjuje in ponavlja, preden povemo staršem? Neoziraje se ne žrtve? Kako tipično in popolnoma v skladu z aktualnimi slovenskimi razmerami.
Pa okej, a veš, da tudi v našem vrtcu delajo tako, ko pišeš ti? In potem izveš z dvomesečno zamudo, da se je nekaj dogajalo. Mene to jezi.
Po novem ne samo da je treba otroke zavijati v vato, ampak tudi starše? A smo res že tako daleč, da ne prenesemo resnice o svojih otrocih in nas morajo vzgojiteljice pred njo varovati, da ne bodo ustvarile ‘negativnega vzdušja med starši in otroci’? Mislim, resno? Potem pa vidiš, kako vzgojiteljica obotavljajoče reče nekaj in se že vnaprej boji reakcije starša. Zdaj mi je jasno, zakaj.

Glej, vzgojiteljice morajo staršem o otroku sporočati vse, kar se mu zgodi (padec, udarec, ugriz…).

Ni pa jim treba iz vsake malenkosti (ko se recimo enkrat na vsake 3 mesece en sicer povsem neproblematičen otrok stepe z drugim zaradi igračke – pa seveda ni nobenih ugizev, bušk, modric ipd.) delati haloja in to obešati na velik zvon. Ker to je na vsake kvatre za vsakega otroka normalno. Seveda pa morajo v vsakem primeru vzgojiteljice ustrezno reagirati.

Vzgojiteljice pa prav dobro vedo (vsaj naj bi), kakšno obnašanje je normalno oz. sprejemljivo za otroke na določeni razvojni stopnji. In seveda – če se pojavi kak problem (kar pa en samcat udarec enega otroka pač ni) oz. odstopanje od normalnega – je treba nemudoma obvestiti dotičnega starša (ali starše, če gre za skupinsko problematiko) in se lotiti reševanja problema. Seveda pa se tega ne rešuje ob oddaji otroka oz. otrok staršem.

Pa tukaj ne gre za nobeno zavijanje v vato. Gre samo zato, da se ne dela problemov tam, kjer jih ni, če jih ni. Če pa so problemi, pa je seveda vsako zatiskanje oči ali prikrivanje staršem nedopustno.

Tanya. Saj tudi jaz tako razmišljam. Tudi sama vprašam vzgojiteljico za dobre in slabe stvari. Ampak sem pa pred kratkim poslušala še mnenje te strokovnjakinje in sem začela še malo v to smer razmišljati. Za vsak drekec pekec mi verjetno res ni treba vedeti in se z njim obremenjevati (če sam po sebi ne predstavlja problema). Ne vem, res ne, vsekakor pa če tako menijo strokovnjaki za to področje, bom o tem temeljito razmislila.

Glede pogovora z otrokom sem pa že v svojem prvem postu napisala, da je prav, da se pogovori o tem, samo da se pa ne “teži” oz. kot ti pišeš “dela znanosti”.

Kolikor sem jaz prebrala, ni šlo za en udarec, temveč je otrok tepel druge otroke, kar po logiki pomeni več udarcev in ne, da sta se dva otroka stepla za igračo. Ne vem, zame je to razlika. In če izhajamo iz dejstva, da naj bi vzgojiteljica znala presoditi, kakšno obnašanje je še normalno in kakršno ne, sklepam, da je šlo za izgred, o katerem je bilo treba poročati staršem. Okej, zdaj je bilo pa dovolj. Grem delat.

Zavijanja v vato otrok in staršev imam poln kufr. Če je otrok udaril, je udaril in sama zase ZAHTEVAM(!!), da se mi to pove. Lahko mi zraven poveš še, da je bil pa sicer priden in tralalalala. Dan je sestavljen iz enega in drugega, dobrega in slabega in vedeti hočem oboje. Mene zanima CEL otrok, ne samo nejgov “dobri” del in kovanje otroka v zvezde. Kot dobra dela zaslužijo pohvalo, tako slaba zaslužijo grajo. Skrivanje za nekimi x izrazi in sprenevedanje je čist mimo. Z izrazi poreden in priden pač opišemo otrokovo obnašanje, dlakocepljenje ali je obnašanje poredno ali je poreden otrok je stvar teorije. Tudi to je del tiste taktike, ko je otrok nedotakljiv in se mu ne sme nič rečt, dokler vsem skup ne zraste čez glavo.

No, 4 letnik pa vseeno ni tako majhen, da se nebi mogel o dejanju pogovoriti še ure ali celo dneve kasneje.
Z mojega stališča mi je ljubše, če mi vzgojiteljica takoj pove da je naš 3,5 letnik počel “neumnosti”. Tako mi da priložnost, da se z malim pogovorim (ali ga kregam, po moji presoji) in se oba nekaj naučiva. Pa magari je to le en sam udarec.