Še vedno ne ločite med prijateljem/prijateljico in znancem/znanko? Ni vsak, ki ga poznate vaš prijatelj. Kot je že nekdo zgoraj omenil. Prijatelje se lahko prešteje na prste ene roke, vse ostalo so pa znanci.

Zelo veliko žensk trdi isto, namreč da je ženska ženski redko dobra prijateljica. Ampak če je to izkušnja velikega števila žensk, mora biti tudi veliko žensk na tem svetu, ki niso dobre prijateljice. Ti dve skupini se morata v veliki meri torej prekrivati. Torej bi se morale vsakič, ko se nam zdi, da se druge ženske ne obnašajo prijateljsko do nas, treba vprašati, ali se tudi same mogoče ne obnašamo enako. Nas zvije zavist vsakič, ko zagledamo mlajšo in lepšo žensko? Ali pa žensko, ki ima tipa, medtem ko smo same samske? Počnemo to, kar omenja že nekdo zgoraj – se spoprijateljimo z drugo žensko, dokler smo samske, ko pa enkrat najdemo tipa, jo postavimo na hladno? Skušamo s prijaznostjo in navidezno prijateljskostjo nekomu zlesti pod kožo, da se nam ta odpre, potem pa to izklepetamo in njegove/njene šibke točke izkoristimo proti njej? Pa še bi se dalo naštevati …

Avtorica izvornega posta piše, da je zanjo pravi prijatelj tisti, ki vse ve o njej in ona vse o njem. No, vsaj tako sem razumela. Vendar pa to ni moje pojmovanje prijateljstva. Jaz imam vedno neko sfero zasebnosti, o kateri ne bom razlagala nikomor. Kdorkoli bi to od mene pričakoval, bi ne mogel biti moj pravi prijatelj. Pravi prijatelj je zame tisti, ki to razume, in ne posega vanjo oz. me v določenih primerih pusti pri miru.

Sicer pa so pravi prijatelji redki tako med ženskami kot med moškimi. Brez skrbi, da tudi tipi niso tako dobri prijatelji med seboj. Pravzaprav so zelo tekmovalni, saj je tekmovalnost pravzaprav karakeristika moškosti, to pa pomeni, da so pogosto zelo brezkompromisni drug do drugega.

jaz imam pa same znance. Nobenega prijatelja.

Sokrat pravi da tisti ljudje ki imajo veliko življenjskih izkušenj, nimajo prijateljev. Ker postanejo bolj kriticni, ne veselijo jih več plehki pogovori, začnejo uživati v svoji družini sami s seboj. Jaz sem ena taka, nisem plehka, ne nosim besed naprej, ampak pri prijateljicah sem zaključila. Imam veliko znank, ljudje nimajo slabega mnenja  o meni, radi z menoj govorijo, sem družabna, ampak ljudi do sebe več ne spustim. Nimam več te želje. Vedno raje grem sama na kolo, prav luštno mi je.  Imam moža s katerim se veliko pogovarjava in predebatirava vse od A do ž. . Je pravi prijatelj. Z ostalimi pa pokramljam. Ljudje me imajo drugače radi, sem zabavna, živahna. Le zaupati več ne morem. Tolikokrat sem dobila nazaj za svojo prostodusnost, da sedaj resssss pazim kaj govorim. Ni pa res da tisti ki imajo dosti prijateljev, so v redu ljudje.  Ravno obratno je velikokrat.

Še to moram reči. Med ženskami je toliko ene zavisti, če imaš preveč materialnega, so ti zavistne, če imaš urejeno življenje, isto, če si vitalen, spet… Ne vem no, meni se res več ne da. Sem pa opazila, da zadnja leta z ljudmi mnogo bolje shajam, prodajalke vedno z menoj rade kramljajo, zelo redko imam s kom konflikt, tudi s poslovnimi partnerji odlično shajam, mi zaupajo in dobro sodelujemo. Mogoče je razlog da sem se tudi sama  z leti malo obrusila in manj sodim, to se začuti navzven. Ravno danes mi je ena v Sparu rekla, joj vi ste tok prijazna zmeraj, ko bi bili vsi taki. Lepo je to slišati ☺️. Isto trenerke pri vadbah, vedno so vesele, ko me vidijo, ne režim in ne kompliciram. Da bi pa pri mojih letih iskala prijateljstvo, se mi pa ne da več, ne začutim pri nobeni več tiste energije, da bi se res ujeli.

Kateri govori resnico, ce tudi je kruta, ima obicajno najmanj prijateljev. Pa razumi, ce mores. Kako beden svet lazi je danes.

Starejša ko sem, manj se strinjam s tistimi ki trdite, da so tisti ki nimajo prijateljev, čudni. Eno je ljudomrzneš, to so ljudje ki grdo gledajo, skregani z okolico, sosedi, z vsemi v konfliktu. Taki seveda nimajo nikogar . Nihče jih tudi ne mara. PO drugi strani so ljudje, ki so prijetni, prijazni do ljudi ,takoj pomagajo, ampak nimajo pa potrebe,  da bi imeli globoke prijateljske odnose. Imajo pa polno znancev, kolegov in to jim zadošča.  Jaz sem tudi taka, prijazna do vseh, pomagam takoj, nimam težav z ljudmi, nimam pa potrebe da bi z nekom imela globok prijateljski odnos. Prijatelji iz osnovne in srednje šole so se razgubili, novih prijateljstev nisem stkala. Pa se nimam za čudno. Na koncu res največ časa preživiš s partnerjem in on je v bistvu res nekdo ki ti vse  dobro želi (če je odnos vsaj malo normalen) .

Gotovo težje najdeš prijatelje v srednjih letih, ne zavohaš se z vsakim, ki ga spoznaš in tudi nimaš vedno dovolj stičnih točk in aktivnosti, in najbrž res nisi posebej čuden, če dobrih frendov nimaš, ampak hkrati je pa tudi res, da je čvrsto prijateljstvo, ki je skozi čas prestalo izzive in skušnjave (i.e. denar in ženske), najbolj čist odnos, ki ga lahko imaš s komerkoli, zato so stari Grki prijateljsko ljubezen imeli za najvišjo vrsto ljubezni. Za moj okus bi nekaj manjkalo v lajfu brez frendov.

In btw, nobenih homo konotacij ni v tem, v nasprotju s trditvami gejevskih aktivistov, so bili stari Grki v resnici precej konzervativni, ne vem za niti en primarni vir, ki bi normaliziral ali celo hvalil sodomijo.

Ena je zgoraj omenjala, da smo moški tekmovalni, kar je res, ampak med frendi je to zdrava tekmovalnost, kjer brez težav priznaš poraz in frendu privoščiš najboljše od vsega, niti kančka foušije ni v takem odnosu. Drug element je pa, da so ženske od frendov off limit, sedanje itak, ampak tudi bivše, teh žensk ne registriraš, ne srečaš se s pogledom z njimi, pogovarjaš se samo, če je res nujno in še takrat samo absolutni minimum. Pa popolna lojalnost valjda in to, da se lahko 100% zaneseš, pride k tebi ob 3h zjutraj in reče, da ima nekoga v prtljažniku, se samo obrneš in greš po lopato.

Nisem pa čisto prepričan, da so ženske sposobne tako globokih in iskrenih prijateljstev. Meni so njihovi odnosi s frendicami vedno bolj delovali kot zavezništva, kar ni isto.

Tole z naceli je kljucno!

Imam moza, sva par, delujeva skupaj, si zaupava, si pomagava in predvsem se cutiva.

Imava pa oba svoje prijatelje. Nisva silila en deugega v globoka prijateljstva z najinimi prijateljicami in prijatelji in njihovimi partnerji in druzinami, se pa dobro razumemo med seboj in po vseh teh letih (kakih 35 bo ze), smo se tudi navezali, a vseeno je tainta moja prijateljica in tistiintisti mozev prijatelj.

Zanimivo je, da sva si z mozem precej razlicna po karakterju in tudi najini prijatelji so precej drugacni od mene ali moza, a zdruzujejo nas neka nacela, vrednote, spostovanje, to imamo vsi v sebi in zato lahko prijateljujemo ze vec desetletij.

S prijateljicami se smejimo, jokamo, zalujemo, norcujemo, si pomagamo, svetujemo, stojimo ob strani, ko katera zboli, ji druge kuhamo, cutimo se, ni to prislo od prvega dne poznanstva, pac pa z vsemi leti, dozivetji in izkusnjami.

Zdaj smo vsi cez 50 in upam samo, da bomo se dolgo takole vozili.

Nimam moža in nimam prijateljic. Moški v povprečju umirajo 7 let prej kot ženske. Lepo je, ko imaš svoj mir. Ko ti nekdo ne teži, da si debela, da bi morala shujšat, da se ne gibaš, ampak doma gledaš serije ali bereš knjige. Ko ti ne teži, daj se malo naliči, malo seksi se obleči. Ko te ne opazujejo, kje bojo našli nekaj negativnega. Še vedno sem si morala sama pomagati, ko sem bila v težavah. Odločitve so bile vedno moje. Niti ne bi poslušala prijateljic, če bi jih imela in bi mi svetovale. Sem samosvoja. Tako se učiš iz življenja. Delaš napake, veš, da so tvoje, daš vse skozi. Pa vsaj nihče mi ne teži, luzerka, potrudi se, izboljšaj se, spremeni se. Zakaj? Jaz sem jaz in ne vidim razloga, da bi se spreminjala. Partner te hoče spreminjat, prijateljice te hočejo spreminjat. Do sedaj nisem še nikogar spoznala, ki bi bil na isti valovni dolžini. Ja, prijateljice iz osnovne šole, ampak to je že davno tega. V srednjih letih pa je težko spoznavat prijateljice, so samo znanke ali še to ne. Ker takrat človek že ve, kaj mu paše, kaj mu je všeč in kaj ne. Raje sem doma kot da grem ob 7h s prijateljico na hrib. A razumete, kaj mislim? Jaz uživam sama s sabo. In v bistvu me ljudje motijo.

Ja, ta večvrednostni kompleks….evo to je to. Nezmožnost biti povezan/zaveznik nekomu. Preveč dela sam s sabo, da bi še komu drugemu imel energijo kaj dati. Dokler jih hvališ, jim pumpaš ego, kimaš in se strinjaš z njimi….si super. Ko izraziš kdaj svoje mnenje, ki je drugačno od njihovega….najbolj grozen človek na planetu. Ne dovolj brihten za njih. Ne dovolj….karkoli. Poškodovani ljudje, nezmožni povezanosti z drugimi ljudmi. Tudi s partnerjem če ga imajo niso povezani. So samo navdušeni nad tem da je on navdušen nad njimi. Dokler je.

V najino prijateljstvo sem verjela do njene ločitve, potem se je izkazalo, kdo je! Še danes mi je žal vsake minute, ki sem jo preživela z njo in za njo.

Prijatelj in znanec ni isto. Ženski boš težko rekel nekaj, kar naj bi ostalo zaupno, ker bo ob prvi priliki to povedala naprej. Sem poskušala navezati nekaj stikov v smislu prijateljstev, a sem hitro ugotovila, kako so lahko hinavke in celo škodoželjne. Ženske prevzemajo vse bolj “moško vlogo”, zato postajajo vse bolj tekmovalne, tudi druga do druge. Ugotovile so tudi, da moški zlahka nasedajo govoricam, lažem, manipulacijam, zato to kot orožje uporabijo proti drugim ženskam. Vem, da se bo usul rafal name zaradi navedenega, ampak tako je.

Popolnoma enako čutim. Ti si pa tako lepo ubesedila, da meni ni treba.

Parner ne more nikoli biti prijateljicA. Določene zadeve moraš z nekom tretjim predebatirat, sploh kakšne neumnosti, ki bi partnerja samo obremenjevale po nepotrebnem. Ženske imamo drugačno miselnost in delujemo drugače od moških, zato rabimo več čveka, več teh praznih debat, razčlenjevanja, moški si potem žene preveč k srcu in bi rad rešil zadeve, ki v resnici sploh niso noben problem. Ko to predebatiramo s kakšno prijateljico, pa je nam lažje.

To koliko časa kdo preživlja s svojim prijateljem/ico ni nobeno merilo za kvaliteto prijateljstva. Tako kot tudi ne za starševstvo ali zvezo. Pomemben je kvalitetno preživet čas.

Izjemno napisano. Z vsem se strinjam kar si napisala tako za moške kot za ženske

Podpisem se pod tole. Res je. Ljudje ki nimamo prijateljev, jih nimamo zaradi tega ker bi bili čudni,  asocialni, zlobni in nas noben ne bi maral.  Dostikrat je ravno obratno, da smo  preveč občutljivi na zlobo, hinavščino in nas to tako prizadene, da sezidamo nek zid in ne spustimo v našo intimo kar vsakega. Jaz sem izbirčna, raje kot da poslušam plehke pogovore in razmišljam , kaj lahko  rečem in kaj ne, grem na sprehod s psom  in dam glavo na pašo.  Jaz imam najbolj pristen odnos z mamo in pa sploh  partnerjem, njemu lahko zaupam , mama je pa moja podpornica, zmeraj ji srce bije zame. S partnerjem se lahko pogovarjava vse mogoče teme,  jaz sem bolj psiholosko  usmerjena, on praktičen, dobro se dopolnjujeta, on gleda na stvar z moškega vidika, jaz ženskega. To mi zadošča. Predvsem pa vem da mu lahko zaupam. Imam drugače veliko kolegov, sodelavci me imajo radi, sosedje, z nikomur nimam konfliktov, samo ne čutim  potrebe po prijateljstvu.  V osnovni in srednji šoli sem imela prijateljice, ki smo bile kot rit in srajca , si delile vse skrivnosti, vsak dan bile skupaj. Ampak potem so se stiki razgubili, dobiš družino, druge prioritete . Enkrat sem imela debato s kolegicami, da če imaš doma partnerja s katerim si si res blizu, nimaš take potrebe po prijateljicah. Ena moja kolegica je z možem zelo na trdo, vedno več ima prijateljic, vedno manj časa z njim preživi, on gre s prijatelji na moški vikend, ona s prijateljicami na ženski vikend, vmes med tednom pa sobivata skupaj.

@soft

Če misliš da ženska in moški ne moreta imeti kvalitetnega pogovora o vseh možnih debatah, se zeloooo motiš. Jaz z mojim z lahkoto debatiram vse živo teme , on ve koliko mi to pomeni in poskuša to pogledati in razložiti  s svojega praktičnega moškega vidika. Odlično debato imam z njim, boljšo kot z vsemi kolegicami. Je pa res da me ima zelo rad in ve koliko mi pomeni pogovor. Meni je pogovor lepilo.

Meni nekaj ni jasno, komu bi povedali najprej, da imate na primer neko zdravstveno diagnozo? Partnerju, možu, ali nekim prijateljicam. Če izberete  prijateljice, potem ne vem kaj delate v zakonu. Jaz ko gledam moje starše, sta bila oče in mama drug drugemu največja podpora. Isto  pri možu. Seveda se podružis, poklepetas, se imaš fajn, ampak vsakemu reči prijatelj, je meni malo naivno. Zame je prijatelj nekdo ki spremlja moje življenje, ki ve kako razmišljam. Ne nekdo ki ga vidim na pol leta. To so kolegi.

‘dobis partnerja, druzino, imas druge prioritete…’

Res je, da ko imamo majhne otroke, je dan enostavno prekratek in prioritete se spremenijo, a na sreci smo me le razmisljale malo drugace, poleg dobrega moza in majhnih otrok nam je bilo skoda zavreci 10 ali vec let prijateljstva in smo se vse trudile, da ohranimo tudi te vezi.

Ne vem, morda smo se stara sola, ko so nas ucili, da je prijateljstvo sveta stvar in da, ko njades dobrega prijatelja, da ga cuvas kot kapljico vode na dlani. Lahko samo recem, se sreca, da smo tako razmisljale. V teh letih smo dale skozi marsikaj in si stale ob strani v dobrem in slabem in prezivele marsikaj, kar nas je se bolj zblizalo.

Tudi jaz imam moza, ki me obozuje ze vec kot 30 let, tudi zdaj, ko se najino gnezdo prazni in sva se v bistvu se bolj zblizala z odraslostjo otrok, kot bi nekako zelela nadoknadit tista leta, ko je ob treh majhnih otrocih zmanjkalo casa za naju. O vsem se lahko pogovarjava, ni tabu teme, zaupam mu maksimalno, a vseeno je on moski in jaz zenska in ne glede na to, da se ti dve energiji izjemno dopolnjujeta, nama obema pase druzenje s svojim spolom in enako energijo, je povsem drugace predebetirat nekaj z moskim ali z zensko, ne glede na tvoj spol.

Ko mi nekdo rece, da ne potrebuje prijateljev, ker ima partnerja, si mislim samo to, da se mu ne da vlagat v odnose in ni vreden prijateljstva, ne cenim takih ljudi. Prijatelji bogatijo zivljenje, lahko imas super partnerja, cudovite otroke, krasne starse in brate in sestre, a da nisi sposoben ali voljan pristnega odnosa s tretjo osebo, si zamudil ogromno!

Ti jaz odgovorim.

Leta nazaj, bi prvo rekla mozu, prijateljicam bi povedala zelo previdno, ker vem, da bi jih prizadelo in ne zelim jim povzrocat bolecine, moza bi tudi prizadelo, a je le moj najblizji… Sem bila na sumu na bolezen in sem delila z mozem, sele potem, ko je bilo vse ok, se s prijateljicami.

Danes je situacija povsem drugacna, moz ima resne kronicne bolezni, na katere skrb in stres zelo slabo vplivata in bi prvo svoje skrbi delila s prijateljicami, sele ko bi bilo vse jasno, bi povedala mozu, nazadnje bi povedala mami!

To so te prioritete, koga zascititi, ne samo s kom deliti.

Tudi v samem procesu bi se verjetno bolj naslonila na podporo prijateljic, pa ne iz nezaupanja ali nevrednosti moza, ampak za njegovo dobro in iz moje skrbi zanj in moje prijateljice to vedo, razumejo in bi prevzele nase svojo vlogo podpore in skrbi zame.

@prioritete

Ah daj no, odrasle prijateljice bi prevzele zate skrb ? A se ti hecas? Kar ne morem verjeti da ste v taki iluziji. Moji sestrični je mož umrl v prometni nesreči, čez noč je ostala sama. Ob strani ji stojita najbolj hči, tašča. Prijateljice jo kdaj pokličejo, obiščejo, pa na Facebooku delijo solzave zapise, kako ji pošiljajo objem. Mi je sama to rekla, da je imela toliko prijateljic, ko se ji je to zgodilo, pa je bila tašča in hči glavna podpora.  Odrasti  že no , poskrbeti bi morala sama zase, prijateljice pa zase , eventualno za svojo družino katero bi nudile podporo.

Iz izkusnje vem, da ne zivim v pravljici in iluziji.

Je moz dobival takole razne diagnoze na vsakih par let, sem bila mocna zase in zanj. Je bila pa vmes situacija, ko se ni vedelo, bo naslednji dan se z nami ali ne. Sem bila tudi takrat kot skala zanj, a ko se je vse umirilo in stabiliziralo, sem se sesula. Kdo mislis, da me je dvignil? Prijateljice.

Naj bi se takrat naslonila na otroke najstnike? Na ostarelo mamo? Mogoce na moza, ki je komaj prezivel? Ne, so mi ob strani stale prijateljice.

Lepo je če imaš prijatelje, če so seveda res pravi. Nekdo ki je v fazi ločitve ali pa samski, ima prijateljski krog vecji, ker se mora družbeno splasirati , nekdo ki je v vezi, kjer ima podporo partnerja, mu je do druženja s prijatelji manj, nima te potrebe.  Eni pa imajo prijatelje tudi zato, da jih izkoriščajo. So kot pijavke, samo sebe vidijo. Jaz sem oddala eno stanovanje moji dobri prijateljici, vsaj mislila sem da mi je. Prvo leto sva naredili polovično najemnino da se ona pobere.  Nato sem hotela dvigniti ceno na vsaj približno tržno, še vedno bi bila 150 EUR  cenejša od ostalih v Ljubljani. Ona je prekinila stike z menoj in o meni govorila da sem izkoriščevalka.  Neumna sem bila da sem ji oddala, ker prijateljem ne smeš oddajati, ampak sem mislila da je fer, da razume tržne razmere, da razume de tudi meni to posel . Ona ni dobila drugje, ker je imela mačka in psa in ločena z otrokom , taki so najmanj zaželjeni med najemniki.   Ona je pa pričakovala ekstra ugodno najemnino, ker sva *prijateljici*, torej da bi me izkoriščala. Obe sva bili v stikih iz popolnoma napačnih vzvodov. To mi je danes jasno.  Vesela sem da nimam več stikov z njo. Ne rabim takih ljudi okoli sebe. Od te izkušnje niti nimam potrebe po druženju, sem kar bolj samotarska postala, imam partnerja, otroke, njihove partnerje, dobro se razumemo. Težka šola je bila zame. Sedaj pri 50ih se mi več ne da odkrivati tople vode.

Prijateljstvo je kot krdelo. Močna zver ne rabi krdela. Šibka zver rabi krdelo, da ga podira. Vsi smo kdaj šibki, ob ločitvi , ko smo samski, ko se iščemo. Takrat nujno rabimo podporo,  samo da imamo nekoga. Tvoja prijateljica je samo ena od številnih ki krdelo izkoriščajo za svojo šibkost. Ko ni bilo več koristi , si ji postala nepotrebna. Takih ljudi je veliko, ko izkoristijo prijateljstvo za svoje interese, ko v bistvu prijatelja izkoristijo v imenu prijateljstva.