Zakaj moški ne marajo žensk z otroci?
Ponavadi je zenska skrbnica, to pomeni manj casa in vec prilagajanja. Tip, cetudi ima otroka, ponavadi vidi svoje otroke ene dvakrat na teden, ostali cas zivi mimo njihovega obstoja. Potem se pa se obe, moska in zenska stran, vprasata, kaj je narobe s clovekom, ki je locen/narazen s starsem svojih otrok. Jaz sem imela priliko z enim fotrom enkrat nekaj mutit, mi je bilo hitro jasno, zakaj ni vec z bivso.
Ti ne privoščim enega psihota pod krinko za partnerja….jih ne moreš spoznati takoj, ker znajo zelo dobro skrivat. Samo toliko.
Jih je pa Sloveniji kar precej. ponavadi taki, ki so bili vzgojeni brez matere, ker jim je žal umrla v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, torej jih je v najbolj občutljivih letih v celoti vzgajal samo oče , ki pa je privzgojil tak odnos, da je ženska dobra samo “za ponucat” – za denar domov prinest, imet ko je sama ketno okoli noge , ki ne seže dlje kot do konca domačega vrta in da je na voljo za praznjenje testisev kadar se zahoče.
Ali pa taki, ki jih je vzgojila mati, tako, da ji moški potomec nadomešča moškega v hiši. Prisesančka nase.
[/quote]
Mislim, da se morata partnerja prej “spoznat”, kot ponujat en drugemu svoje genitalije v obdelavo.
Taki moški, ki jih opisuješ ti, so pa itak že od daleč prepoznavni.
Govoriš predvsem o ljudeh, ki imajo kar konkretne psiho probleme.
V resnici pa ni težko sprejeti otrok partnerke, če je ženska psihično stabilna, ima ustrezne moralne vrednote in je oče teh otrok vsaj za silo normalen.
Do težav pride takrat, ko pubertetnik prične z izsiljevanjem. Takrat psihično stabilni starši stanje uredijo, če pa pride do primerov “ne boš mi ukazoval, ker nisi moj oče” in pri tem otrok dobi še podporo pa je reč bolj ali manj izgubljena.
Kar sem jaz imel stikov z ločenkami, ne mislim kratkotrajnih stikov za zmenek ali dva, mi je bilo že v startu jasno, da bi slej ko prej prišlo do zgoraj omenjene situacije. Tega pa noben samostojen in pokončen moški v svojem domu ne bo zlahka sprejel.
Mislim, da se morata partnerja prej “spoznat”, kot ponujat en drugemu svoje genitalije v obdelavo.
Taki moški, ki jih opisuješ ti, so pa itak že od daleč prepoznavni.
[/quote]
Hja, sem iz generacije, ko nismo punce “dajale na prvem zmenku”, kot to počnete danes. Jaz sem imela pač “zlato” . in kasneje, po prvi dolgoletni zvezi, po malce predaha od šoka, tudi do treh mesecev sem ilea zlato”, pa tudi sama sem plačevala hrano in pijačo na “zmenkih” – s tem sem dala vedeti, da me ne more dobit takoj in prekmalu za tisto, kar je poinvestiral….Sem vredna več, kot ena pijačka ali večerjica. In prav je tako – treba se je cenit, ženske, četudi vas zasrbi med nogami že po prvem zmenku.
Ne, ne prepoznaš jih, nikakor. Oziroma da – jih prepoznaš lahko precej hitro pri 25ih naprimer, ne pa pri 17ih……
Se strinjam popolnoma.
[/quote]
Slovnične teroristke, welcome aboard! Niste zmogle se zadržati, kajne?
Ma jebelacesta: ko boste ve nakuckale en sestavek tukaj v minuti in pol po sistemu “čas je denar”, potem “slovničarskoorgazmirajte”, kolikor hočete.
Dajte no napisat – koliko časa porabite za napisat vaš perfecrt sestavek – 3, 5, 7 minut? – Pa še “lektoriranje pod debelo lupo” cca. 3 minute? Get a life!
Slovnične teroristke, welcome aboard! Niste zmogle se zadržati, kajne?
Ma jebelacesta: ko boste ve nakuckale en sestavek tukaj v minuti in pol po sistemu “čas je denar”, potem “slovničarskoorgazmirajte”, kolikor hočete.
Dajte no napisat – koliko časa porabite za napisat vaš perfecrt sestavek – 3, 5, 7 minut? – Pa še “lektoriranje pod debelo lupo” cca. 3 minute? Get a life!
[/quote]
Podpiram izrazeno mnenje. Ne razlago o slovnici.
Na forumu me vedno zanima vsebina napisanega.
Mislim ljudje smo si različni, tudi pri ženskah ne vidim da bi se greble za moški, ki imajo otroke že od prej pa seveda da skrbijo za njih.
Poznam pa primer ko je bil sicer moški zelo vessel da ima nova partnerka otroke. Veliko se je ukvarjal z njimi, kar je pa njej zelo posalo, saj je poleg sponzorja dobila še varuško, da si je sama vzela ”čas zase”. Nič narobe s časom zase samo če pa ženska ta čas zase potrebuje vsak vikend ko kotroci in partner niso v šoli oz službi, no ja je pa malo nenavadno. No tu se ni dobro končalo saj je pač partner na koncu pobegnil.
Seveda sedaj ko gleda gleda po tekih brez otrok.
Govoriš predvsem o ljudeh, ki imajo kar konkretne psiho probleme.
V resnici pa ni težko sprejeti otrok partnerke, če je ženska psihično stabilna, ima ustrezne moralne vrednote in je oče teh otrok vsaj za silo normalen.
Do težav pride takrat, ko pubertetnik prične z izsiljevanjem. Takrat psihično stabilni starši stanje uredijo, če pa pride do primerov “ne boš mi ukazoval, ker nisi moj oče” in pri tem otrok dobi še podporo pa je reč bolj ali manj izgubljena.
Kar sem jaz imel stikov z ločenkami, ne mislim kratkotrajnih stikov za zmenek ali dva, mi je bilo že v startu jasno, da bi slej ko prej prišlo do zgoraj omenjene situacije. Tega pa noben samostojen in pokončen moški v svojem domu ne bo zlahka sprejel.
[/quote]
Otroci ločenih staršev imajo lahko res peklensko najstništvo, če oba starša najdeta nove partnerje in so to potem štirje ljudje, ki jim solijo pamet v vlogi očetov in mater 🙂 Nič čudnega, če jim potem kdaj dosadi.
Moj partner je tolk skuliran, tudi ko je kakšna napetost, on to zelo elegantno vse reši in razelektri ozračje, da se potem normalno pogovarjajo naprej. Mu/jim pa dovolim, da sami gradijo, ohranjajo (in rušijo) svoj odnos neodvisno od mene, se skušam čim manj vmešavat v to, kaj imajo oni med seboj – se pa zelo dobro zastopijo. In hkrati tudi jaz največkrat nastopim v ednini: jaz mislim, meni se zdi … ni vedno dvojina, kaj se nama s partnerjem zdi, čeprav sva ponavadi kar enotnega mnenja. Ne bi rada, da imajo občutek, da jim vsiljujem še enega vzgojitelja.
Pri bivšem možu mogoče ni tako ostro razmejeno, ampak otroci itak pravijo, da je ona bolj skulirana kot fotr, tako da mogoče to niti ni slabo. Sem pa tudi tam postopala podobno in tudi, ko je bivši vmes kdaj poklical, ko so bili pri njem, češ, kakšni so, sem mu rekla, da naj sami rešujejo svoje probleme, tako kot jaz sama rešujem naše medsebojne probleme v našem gospodinjstvu (večno pospravljanje in pobiranje štumfov, brisanje drobtin z mize pa take malenkosti).
Slovnične teroristke, welcome aboard! Niste zmogle se zadržati, kajne?
Ma jebelacesta: ko boste ve nakuckale en sestavek tukaj v minuti in pol po sistemu “čas je denar”, potem “slovničarskoorgazmirajte”, kolikor hočete.
Dajte no napisat – koliko časa porabite za napisat vaš perfecrt sestavek – 3, 5, 7 minut? – Pa še “lektoriranje pod debelo lupo” cca. 3 minute? Get a life!
[/quote]
Hehehe, sem napravila točno z namenom!
Lahko bi mnenje avtorja zanikala posebej, ker ne drži in izpostavila slovnične napake posebej ali jih sploh ignorirala.
Ste ljubki z obema lastnostma, tako z iskanjem partnerke s kešem, pa ni važno, kakšna v resnici je, kot s slovnico, ki je ne boste nikdar obvladali, razen redkih izjem.
Ljubki le toliko časa, dokler ste še na suhem, da se razumemo.
Ko se že vgnezdite, pokažete šele svoj pravi obraz! Zihr je zihr.
Seveda velja za lovce na že postlano posteljo. Četudi vse otroke izrinete od tam.
Tole zgoraj označeno je najbolj res od vseh pisanj tule. Otrok karakterno pokončne ženske, ni problem. Še posebej pa ni problem, če se par spozna, ko je otrok še majhen. Recimo nekam do 8 let starosti, mogoče tudi več.
Gre pa predvsem za karakter in načelnost ženske in za kvaliteto odnosa med partnerjema; v kvalitetnem odnosu nikdar ne bo prišlo do spodkopavanja avtoritete mame ali očima od drugega partnerja in otrok bo imel pred seboj vedno trdno in neločljivo oporo / fronto.
Zadeva deluje, čeprav se bere utopično.
In niti ni res, da moški nimamo/ne moremo imeti radi otroka, ki fizično ni naš; jaz ga imam, kot svojega. In enako kot bi skočil pred nož ali avto za biološko svojega otroka, bi tudi za tega biološko ne-mojega.
In tudi sodelujeva enako, pa “komandiram” enako… in ni šanse, da kdaj nazaj slišim tisto “nimaš mi kaj ukazovat, ker nisi moj oče…” Tudi če bi bilo izrečeno, bi preslišal – ker bi vedel, da govori iz njega le afekt.
Če ga lahko vozim na dejavnosti, spravljam k sebi, kuham čaje, vozim k zdravniku, dajem zdravila in mu stojim ob strani ko je bolan, lahko tudi kdaj ukazujem, če je ravno treba.
Otroci ločenih staršev imajo lahko res peklensko najstništvo, če oba starša najdeta nove partnerje in so to potem štirje ljudje, ki jim solijo pamet v vlogi očetov in mater 🙂 Nič čudnega, če jim potem kdaj dosadi.
Moj partner je tolk skuliran, tudi ko je kakšna napetost, on to zelo elegantno vse reši in razelektri ozračje, da se potem normalno pogovarjajo naprej. Mu/jim pa dovolim, da sami gradijo, ohranjajo (in rušijo) svoj odnos neodvisno od mene, se skušam čim manj vmešavat v to, kaj imajo oni med seboj – se pa zelo dobro zastopijo. In hkrati tudi jaz največkrat nastopim v ednini: jaz mislim, meni se zdi … ni vedno dvojina, kaj se nama s partnerjem zdi, čeprav sva ponavadi kar enotnega mnenja. Ne bi rada, da imajo občutek, da jim vsiljujem še enega vzgojitelja.
Pri bivšem možu mogoče ni tako ostro razmejeno, ampak otroci itak pravijo, da je ona bolj skulirana kot fotr, tako da mogoče to niti ni slabo. Sem pa tudi tam postopala podobno in tudi, ko je bivši vmes kdaj poklical, ko so bili pri njem, češ, kakšni so, sem mu rekla, da naj sami rešujejo svoje probleme, tako kot jaz sama rešujem naše medsebojne probleme v našem gospodinjstvu (večno pospravljanje in pobiranje štumfov, brisanje drobtin z mize pa take malenkosti).
[/quote]
Prav tista ednina, trmoglava ednina včasih naredi nepopravljivo škodo.
Skuliranost je včasih dobra, včasih ne. Odvisno od situacije, a bistveno je, da partnerja pred otroki delujeta usklajeno, sicer to otroci spretno uporabijo za male manipulacije.
Odlocil se je da jih zaradi zdravstvenih razlogov ne bo imel. Je pa moja dva vzel dobesedno za svoja. Je pa tudi res da se bioloski praktično ne zanima zanju, razen nakazila preživnine nimata nič osebnega z njim in je tako moj partner dejansko postal njun oče kot se reče. Vozi ju v sole na dejavnost, ko sem v službi, skratka odlicno se razumejo.
Govoriš predvsem o ljudeh, ki imajo kar konkretne psiho probleme.
V resnici pa ni težko sprejeti otrok partnerke, če je ženska psihično stabilna, ima ustrezne moralne vrednote in je oče teh otrok vsaj za silo normalen.
Do težav pride takrat, ko pubertetnik prične z izsiljevanjem. Takrat psihično stabilni starši stanje uredijo, če pa pride do primerov “ne boš mi ukazoval, ker nisi moj oče” in pri tem otrok dobi še podporo pa je reč bolj ali manj izgubljena.
Kar sem jaz imel stikov z ločenkami, ne mislim kratkotrajnih stikov za zmenek ali dva, mi je bilo že v startu jasno, da bi slej ko prej prišlo do zgoraj omenjene situacije. Tega pa noben samostojen in pokončen moški v svojem domu ne bo zlahka sprejel.
[/quote]
Tak par po navadi ni ločen.