zakaj si si pa ti želel seksati pred prvim seksom, saj nisi mogel vedeti, kakšne občutke boš imel, lahko bi bilo to nekaj najbolj slabega kar se ti je zgodilo, in bi se raje ja že pred prvim seksom tega ognil,d a se ti raje ne zgodi… v tem stilu tako bedasto je to tvoje vprašanje.
Pač kdor čuti to ljubezen v sebi in uživa z otroci in si želi to ljubezen dati svojemu lastnemu otroku, potem si pač to želi, in se ne obremenjuje z skrbmi vstajanja, jokanja, in podobnih malenkosti, ki jih ene tukaj gor pišejo, ker je ta ljubezen tako močna in tako močna je želja imeti otroka.

čudno, da te mame, ne pustijo kar lastne službe, ker jim zagotovo povzroča kaj skrbi in bibilo bolje biti brez teh skrbi in kar lagano doma. v enakem stilu kot to neumno pišejo za svoje otroke. Res škoda da so mame in ubogi otroci njih, ki lahko preberejo da je lastnim staršem žal, da so njihovi otroci na tem svetu.[/quote]

?????
Oprosti ampak kaj si hotela povedati?
Sicer pa, vedno je bilo tako in bo, da so nasvete za srečen zakon delili farji, za starševstvo tisti, ki niso starši….
Nikoli ne moreš vedeti kako se počuti nekdo v neki vlogi, jaz zase vem, ti zase….

Ker sistem (lastniki) to dopušča.

Glede na tvoj odpor sploh ni čudno, da odpor do sebe in do otrok čuti tvoja hči.

Nimam tega občutka.
Zakaj bi tehtali? V košaro življenja itak dobiš nekaj slabega in nekaj dobrega.Vse to sprejmeš in greš naprej.Tehtanje in premišljevanje je neaktivnost, ki te nikamor ne pripeljeta.Stojiš na mestu.
Bodi igralec, ne gledalec.Je mnogo bolj prijetno.

zakaj si si pa ti želel seksati pred prvim seksom, saj nisi mogel vedeti, kakšne občutke boš imel, lahko bi bilo to nekaj najbolj slabega kar se ti je zgodilo, in bi se raje ja že pred prvim seksom tega ognil,d a se ti raje ne zgodi… v tem stilu tako bedasto je to tvoje vprašanje.
Pač kdor čuti to ljubezen v sebi in uživa z otroci in si želi to ljubezen dati svojemu lastnemu otroku, potem si pač to želi, in se ne obremenjuje z skrbmi vstajanja, jokanja, in podobnih malenkosti, ki jih ene tukaj gor pišejo, ker je ta ljubezen tako močna in tako močna je želja imeti otroka.

čudno, da te mame, ne pustijo kar lastne službe, ker jim zagotovo povzroča kaj skrbi in bibilo bolje biti brez teh skrbi in kar lagano doma. v enakem stilu kot to neumno pišejo za svoje otroke. Res škoda da so mame in ubogi otroci njih, ki lahko preberejo da je lastnim staršem žal, da so njihovi otroci na tem svetu.[/quote]

?????
Oprosti ampak kaj si hotela povedati?
Sicer pa, vedno je bilo tako in bo, da so nasvete za srečen zakon delili farji, za starševstvo tisti, ki niso starši….
Nikoli ne moreš vedeti kako se počuti nekdo v neki vlogi, jaz zase vem, ti zase….[/quote]
zato ta primerjava, ki sem jo napisala – zakaj samo pri otrocih tako razmišljaš – v stilu, ne veš kako je zato si raje ne želi in se raje izogni… zakaj pri drugih stvareh v življenju ne razmišljaš tako?

in enaka poanta velja s skrbmi – zakaj te skrbi, ki jih naštevate projecirate kot krivdo na otroka – zato ker on obstaja vi živite pod stresom in bolje da ga ne bi bilo… zdaj v bistvu starši razlagate,d a je on kriv, ker obstaja,da ste vi v življenju pod stresom…. sramotno…
zakaj pa za šiht tako ne razlagate? poznam tipa, ki ima s.p. – polno skrbi in odgovornosti, ampak ne tiste ga pa ne motijo, si je še eno podružnico priskrbel za skrbeti in v odgovornost??? zakaj torej pri poslu nimate te iste logike – so prav tako skrbi, in stres in odgovornost… ampak očitno ene ta ne moti, in z veseljem si prevzamejo še več… moti jih samo skrb za otroke in skrbi povezane z njimi – in tiste bi najraje izbrisali – zakaj – ti povem zakaj, ker jih ne marajo, ker otrok ne marajo in so jim odveč… tisto, kar jim ni odveč, pa z veseljem prenašajo vse skrbi in odgovornosti za tisto, za otroke, ki pa so jim odveč in jih ne marajo, tega bi pa se najraje losali in videli, da ne obstaja. žalostno.

Sem moski, star med 20 in 30. Nimam otrok, ampak si jih zelo zelim. Ze od kar sem moral kot otrok paziti na mlajsega brata.
Vem da to prinese veliko skrbi in odrekanja, vendar so otroci nekaj, za kar se mi zdi vredno potruditi in se zrtvovati. Pa ceprav se lahko na koncu obrnejo proti tebi.

Malo me zalosti, ko berem mamice, da razmisljajo drugace, kar malo egoisticno. Vam otroci ne predstavljajo enega izmed smislov zivljenja?

Kot je rekel Tito: Otroci so nase najvecje bogastvo.

Zame je dovolj če imaš 1 otroka iz večih razlogov.Več mu lahko nudiš,več časa imaš zase,ni toliko vpitja,ne more se skregati z nikomer,okolica ne more govoriti “češ ta pa nima otrok”.Ko odraste veš komu boš vse zapustil,da ne bo konflikta(z bratom ali sestro),manj je stresa.

?????
Oprosti ampak kaj si hotela povedati?
Sicer pa, vedno je bilo tako in bo, da so nasvete za srečen zakon delili farji, za starševstvo tisti, ki niso starši….
Nikoli ne moreš vedeti kako se počuti nekdo v neki vlogi, jaz zase vem, ti zase….[/quote]
zato ta primerjava, ki sem jo napisala – zakaj samo pri otrocih tako razmišljaš – v stilu, ne veš kako je zato si raje ne želi in se raje izogni… zakaj pri drugih stvareh v življenju ne razmišljaš tako?

in enaka poanta velja s skrbmi – zakaj te skrbi, ki jih naštevate projecirate kot krivdo na otroka – zato ker on obstaja vi živite pod stresom in bolje da ga ne bi bilo… zdaj v bistvu starši razlagate,d a je on kriv, ker obstaja,da ste vi v življenju pod stresom…. sramotno…
zakaj pa za šiht tako ne razlagate? poznam tipa, ki ima s.p. – polno skrbi in odgovornosti, ampak ne tiste ga pa ne motijo, si je še eno podružnico priskrbel za skrbeti in v odgovornost??? zakaj torej pri poslu nimate te iste logike – so prav tako skrbi, in stres in odgovornost… ampak očitno ene ta ne moti, in z veseljem si prevzamejo še več… moti jih samo skrb za otroke in skrbi povezane z njimi – in tiste bi najraje izbrisali – zakaj – ti povem zakaj, ker jih ne marajo, ker otrok ne marajo in so jim odveč… tisto, kar jim ni odveč, pa z veseljem prenašajo vse skrbi in odgovornosti za tisto, za otroke, ki pa so jim odveč in jih ne marajo, tega bi pa se najraje losali in videli, da ne obstaja. žalostno.[/quote]

To je tvoj zorni kot, ki niti zate ne velja v vseh možnih kombinacija življenja! Kako boš in bi reagirala, ko bi se znašla v neki situaciji ne moreš zagotovo reči, zato je brezveze govoriti o ko in če, pa poznam primere!
Vse to, kar pišeš je bil moj oče, najboljši oče, expert iz izkušenj!

Edinec nima ne brata ne sestre.V večini imajo potem sami po tri otroke.Ker se sami doma niso imeli s kom igrat, pogovarjat in ne skregat.Nimajo nikogar za vzor v družini, same odrasle, ki jim nudijo vse, tako nimajo s kom deliti.Ne poznajo sestrske in bratovske ljubezni.Prijatelji niso isto.
In ko starši ostarijo, je spet vse na njihovih plečih.Sami morajo poskrbeti za oba starša, doplačevati dom in ju pokopati.Ne , ni prijetno.Prijetno je rasti v gnezdecu, kjer je več mladičkov.

Ljudi,ki jim je žal da so imeli otroke je verjetno kar nekaj samo o tem na glas ne govorijo.Predvsem tistim je žal ,ki imajo kakršnekoli težave z otroki po tem ko ti odrastejo ali pa imajo kakorkoli drugače neurejene težave(droga,alkohol,nasilje,ipd) in takih bo vedno več,saj sedaj prihajajo prve generacije staršev,ki so tudi sami na veliko eksperimentirali predvsem z drogo v svoji mladosti ali pa se še vedno drogirajo.

Po moje si preveč negativna, prednost daješ slabemu in ne dobremu.
Pri nas s sinom ni bilo lahko, sto in en problem, a vsakič, ko problem rešimo in mine, nanj pozabim, imam pa nešteto srečnih spominov. V bistvu sem ravno obratna kot ti, vidim pozitivno in dajem prednost dobremu.

Kolikor poznam starejših ljudi brez otrok, je vsem zelo zelo žal, da nimajo otroka. Včasih je bila sramota posvojiti, a čiso vsi zdaj pravijo, da jim je žal, da niso posvojili otroka, pa če bi se cel svet na glavo postavil.
Še vedno je pri nas malo starejših brez otrok, moja generacija je recimo nekje prva, ker se jih je več odločilo, da otrok ne bodo imeli in zdaj prihajajo lade generacije, ki nočejo otrok. Mogoče bo njim drugače, več jih bo, imeli bodo dužbo sebi enakih, ker današnji starejši so še ok, doler stav dva, ko pa ostane en sam, a vsi sorodniki in prijatelji ujčkajo vnučke, verjamem, da jim je hudo, ker sami nimajo nikogar.

Jaz imam sestro in sva se skupaj igrala nekje do mojega 10 let.Potem sem jaz imel vsak dan treninge ona se je vpisala v glasbeno šolo in sva se komaj kaj videla.Ko sva pa odšla v srednjo šolo sva se videla praktično samo po pol ure na dan.Sedaj ko sva pa oba zaposlena se pa vidiva 1 uro na mesec ,ker enostavno skupaj z odraščanjem pride tudi več obveznosti.Pa tudi to da če imaš več otrok da bodo skrbeli zate če boš bolan.Prej se bodo skregali in tako ali tako ne bo imel noben časa zate.

vse, ki jih jaz poznam in so brez otrok(tam okrog 40), jim je žal..čeprav ene ne bodo priznale, druge pa..ene so neplodne, pač ne gre, druge bi, pa nimajo partnerja..vsaka normalna ženska se mi zdi, da mora imet nek čut po potomcih..to je v genih in naravno..pa rečte, kar hočete..
ene se s tem sprijaznijo, si nabavijo psa..vidim, da tudi pari gredo počasi narazen, mož si najde drugo, mlajšo, s katero ima potem otroka itd..tako pač žal je..redki so pari, ki so se zavestno, brez zdravstvenih problemov, odločili, da ne bodo imeli otrok..

Edinec ima dovolj druženja (5-7 ur na dan) v vrtcu ali šoli zato ni nič manj socializiran kot ostali.Vsak naj ima toliko otrok kot si jih želi,vendar naj tudi poskrbi za njih,da ne bodo odraščali kot samorastniki.Več otrok pomeni več težav ,stroškov in manj časa zase.Stroški otrok se pa z njihovim odraščanjem drastično zvišujejo.

Edinec je lahko dobro socializiran, se strinjam.Kar pa se tiče druženja, je druženje v vrtcu popolnoma drugačno, kot druženje doma z bratom in sestro.V družini nastajajo drugačne, čustvene vezi.
Če pa gledaš s strani stroškov, težav in manj časa zase – tudi ni nujno.Če imaš tri otroke drug za drugim, se igrajo med seboj, lahko si pomagajo in se spodbujajo za učenje v šoli, prav tako starejša dva lahko že pomagata čuvati mlajšega.Včasih ni to nič narobe in še celo zdravilno, saj se otroci naučijo funkcionirati in deliti, kar večinoma edinci, ki dobijo vse po njihovi ritki, kar jim zapaše – ne znajo.Že velikokrat videno!
Sicer pa – tudi z avtom so sami stroški.Pa imate vsak svojega.Zakaj nimate samo enega, lahko pa ste brez in greste na avtobus.V službo, na morje…Tako imaš več časa in denarja zase, a ne, če nimaš avtomobila…
Življenje so pač – stroški.Potem pa naj jih vtakne vsak sam tja – kamor mu paše.
Z otroki ali brez.
Jaz jih imam.So moja prioriteta.

Ekskurzije,šola v naravi,šolske potrebščine, govorilne ure nove smuči,deska in oprema za smučanje,glasbeni instrument, obleka(odvisno od spola),maturantski ples in izlet,mesečna vozovnica za avtobus,izpit za avto in nato avto,več hrane(sploh fantje).To so stroški,ki jih moraš plačati za vsakega posebej in si jih ne morejo deliti in je razlika,če imaš 1 ali pa 3 otroke.

1x na teden je tak post. a se vam da? če vas to RES zanima, pojdite na iskanje, vpišite ta naslov in boste dobili vsaj 50 praktično identičnih postov.
v takih primerih bi bili moderatorji nujni !! aja, saj se jim ne da.

Pač ignoriraj temo, saj je ni nujno odpreti.

Zakaj odpiraš teme, ki ti gredo na živce? Naslov je zelo jasen. Preskočiš, pa je.

To so pač take življenske teme, ki se nikoli ne izčrpajo. Še vedno bolje kot pa tiste o pranju brisač, tuširanju, copatih… se mi ne zdi, da so posti identični, vsaka debata se razvije v svojo smer. Razen če se vplete modri val, potem je pa res dolgčas.

Jaz imam otroke in mi je včasih žal.

Edinec nima ne brata ne sestre.V večini imajo potem sami po tri otroke.Ker se sami doma niso imeli s kom igrat, pogovarjat in ne skregat.Nimajo nikogar za vzor v družini, same odrasle, ki jim nudijo vse, tako nimajo s kom deliti.Ne poznajo sestrske in bratovske ljubezni.Prijatelji niso isto.
In ko starši ostarijo, je spet vse na njihovih plečih.Sami morajo poskrbeti za oba starša, doplačevati dom in ju pokopati.Ne , ni prijetno.Prijetno je rasti v gnezdecu, kjer je več mladičkov.[/quote]

J.e.beš sestrsko/bratsko ljubezen. Če ne prej se neha pri dediščini.

Ja zal imajo otroke tisti ki jih ne znajo vzgajati,potem jih tako porinejo k star starsem ali kam drugam,odrasla sem sicer v dobri druzini,vendar ne zelim otrok,ker jih ne potrebujem,zenske jih imajo tudi zato,ker jih imajo drugi,pa ker jim tiktaka bioloska ura-bolje da jih ne bi imele.

Hecno… Koliko vas je, ki nimate otrok in redno sodelujete ne STARŠEVSKEM čveku. V bistvu vsi pred mano navajate da nimate otrok in utemeljujete svojo odločitev. Avtorica, jaz pa imam tri odrasle otroke in z možem sva presrečna ko ugotavljava kako nam je bilo vsa leta lepo. Midva sva bila ves čas tudi MIDVA in najprej MIDVA, potem še otroci. Uspelo nama je, da sva danes, ko sva večinoma sama, zelo srečna. Ko pridejo, sva jih vesela, ko gredo pa tudi. Svojim staršem veliko pomagava, od svojih otrok ne pričakujeva nič. Je pa tako, da gredo tudi sami od sebe k najinim staršem kaj pomagat, poklepetat… V sosednjo vas. Malo pa se pozna da naju opazujejo. Otroci so res odraz staršev. Nikoli jim nisva dala vedeti da so naju kakorkoli ovirali v življenju. Ker naju niso. Najini starši so večkrat priskočili in nama omogočili da sva imela čas tudi zase. Popazili so druga dva ko je bil eden od otrok v bolnici. Bili pa so vsi večkrat. Pa kljub temu ne morem rečt da smo bili za kaj prikrajšani.
Evo… Razsujte me…. Možje in žene na starševskem čveku. Srečna sem, da sem mama.

Od 2 tet in 1 strica imam samo enega bratranca, ena teta in en stric sta brez otrok, čeprav imata oba dolgoletnega partnerja. Verjetno se mi zato nikoli ni zdelo da je otroke “treba imeti”, da so tisti brez čudni. Nikoli se nisem spraševala zakaj jih nimajo, predvidevala sem, da si jih pač ne želijo in da je to enakovredna odločitev kot če jih imaš.Sploh ker je bilo življenje obeh toliko bolj zanimivo in razburljivo, kot od mojih staršev. Šele kasneje, ko so otroke začele imeti kolegice sem ugotovila, da je to norma, standard, ki se nekako pričakuje. Če imaš otroke te nihče ne vpraša zakaj jih imaš, če jih nimaš pa vsi sprašujejo (na glas ali po tiho, za hrbtom) zakaj jih nimaš. Sama sem se pogosto spraševala ravno obratno – zakaj bi si nakopal, skrbi, stroške, leta neprespanosti, se odpovedati hobijem, potovanjem…. zaradi teh malih kričečih bitjec? Ko sem gledala kolegice z vozički sem se samo čudila kako se jim je življenje obrnilo na glavo in kako z lahkoto so to sprejele.
Pri 36-ih sem tudi sama postala mama in pojedla kar nekaj zarečenega kruha. Za1x mi ni žal, ne pa imela nič proti kakšnemu tednu “prejšnjega življenja”. Otrok je star 2 leti, bomo videli, je rekel zen mojster.